“Skrivališča” je serija, ki po nekaj letih logično nadaljuje serijo “Ujete”. Barake so že zdavnaj porušene, Balkanska ruta je preusmerjena v Bosno, vendar pa v Beogradu vendar pa v Beogradu še vedno ostaja veliko število migrantov, ki iščejo svojo pot naprej. Čeprav se mnogi želijo prijaviti v taborišča, jih tam odklanjajo. Kratke premore pred nadaljevanjem poti v Beogradu preživljajo v improviziranih skrivališčih. Mnoga so medtem porušena, kakor peron na železniški postaji ali cevi na gradbišču Beograda na vodi. Vendar bodo najbolj vztrajni našli svojo mišjo luknjo  za skrivanje. Te dni zgodba postaja dodatno pomembna, saj je Beograd med najbolj zastrupljenimi mesti v Evropi, v njem pa ti ljudje spijo in živijo pod odprtim nebom ali pa v nehumanih zavetjih.
Gneča u Afganistanskem parku in negotovost nadaljnje poti pogosto privedeta do nervoze in konfliktnih situacij med migranti. Letos so zabeležili dve smrtni žrtvi v medsebojnih obračunih, spori pa so pogost pojav. Stališče oblasti, da ne morejo dobiti pomoči, ker niso prijavljeni, ne more biti opravičilo, saj prosilca po izročitvi odločbe o zavrnitvi in njegovi odstranitvi iz zbirnega centra, enostavno obsodite na surovost Balkanske rute in podganje kanale brez izhoda …
Beograd, pred nekaj meseci, je začetek oktobra. “Hamam, hamam!!!” mi Besim in Vahidulah z rokami kažeta na Savo, na tistem delu, kjer zelenkasta niansa fekalnih vod prevlada nad modro. To je njihova edina voda – tu se kopajo, umivajo telo in zobe, pri tem pa jih z višine gledajo stanovalci Beograda na vodi. Spijo v skrivališču pod promenado, majhnim kamniti vdolbini pod tramvajskim mostom. Na zidovih se vidijo saje od nočnih ognjev. So iz Afganistana. Nimajo pojma, kaj naj storijo. Napotili so se proti Madžarski, a niso prišli daleč. Besim pokaže rane od ugrizov policijskih psov. Angleško ne znajo, težko se pogovarjamo, vendar se razumemo.
Vse emigrantske zgodbe, kot po neki inerciji, najdejo svojo pot do gradbišča Beograda na vodi. Nekoč so bile barake za avtobusno postajo, zdaj so to cilji  na gradbišču nasproti porušenega vstopnega perona in zgrade Simpa, od katere je ostala velika, z vodo napolnjena luknja in grmičevje – emigrantska toaleta. Mračno je in hladno. Zalotim manjšo skupino ljudi ogrnjene z odejami in ob ognju. Dobro znana scena. Spijo v ceveh ali na zemlji med njimi. Pogovarjamo se. Deset dni so bili v Obrenovcu, potem pa so jim rekli, da morajo zapustiti taborišče. Potem so tja, kjer so bili, prišli policisti in rekli, da morajo oditi od tam. V taborišče. Migranti su zmedeni in izgubljeni, brez denarja in hrane. Prišli so preko Bolgarije in se napotili v Madžarsko in Hrvaško. Ni jim uspelo. Čez nekaj dni je bilo to skrivališče uničeno, žimnice zažgane, migranti pa so izginili v neznani smeri …
Ljudje se vrtijo v brezizhodnem krogu, iščoč luknje in skrivališča. Skupina dvajsetih mladeničev na poti proti Bosni se je namestila na zadnjem peronu nekdanje železniške postaje. Čez nekaj dni so izginili, skupaj s preostalim peronom, ji je bil odstranjen zaradi širitve Beograda na vodi. Skrili so se ob zid hotela Bristol. In pod enega od stebrov pod Brankovim mostom, kjer so včasih vladali lokalni brezdomci. Migranti su se ogradili u svojevrstne kletke za izolacijo ali pa enostavno spijo na cesti, nad njimi pa hrumijo dela pri rekonstrukciji Karađorđeve ulice. Krog skrivališč se oži. Oži se območje gibanja. Pot skozi Bosno je prenevarna, proti Hrvaški in Madžarski nemogoča. Agonija se nadaljuje …
Več o avtorju>>>

Galerija IZUM
Prešernova ulica 17, 2000 Maribor