Odprtje razstave: pet.19.7. ob 19.00

Čas razstave: 19.7. do 31.8.24

Kuriranje in spremni tekst: Denis Volk, Lektura: Darija Golob Malenšek

Jaka Jeraša (1953, Ljubljana) je v letih 1955–1980 večinoma živel v Piranu. Spada v srednjo generacijo uveljavljenih ustvarjalcev na področju umetniške fotografije v Sloveniji. Po končani fotografski šoli v Ljubljani se je leta 1971 zaposlil kot fotograf v Litostroju v Ljubljani. Tu ga je fotografski mojster Peter Kocjančič navdušil za umetniško fotografijo. Po vrnitvi v Piran leta 1975 je bil kratek čas fotoreporter pri časopisu Primorske novice, nato pa se je zaposlil v Design studiu Mak. Od leta 1986 deluje kot samostojni kulturni delavec. Je član Društva fotografov Slovenije. Od leta 1978 je imel 28 samostojnih razstav. Sodeluje na skupinskih razstavah in likovnih delavnicah doma in na tujem. Prejel je več nagrad. Živi in dela v Kopru.

Vpogled v opus: Jaka Jeraša

Včasih se zgodi, da hobi otroka tako navduši, da se usmeri v šolanje za poklic s podobnega področja. Jaki Jeraši je bila fotografija najprej hobi, ki je prerasel v poklic (foto dokumentarista ter fotoreporterja) in kasneje v umetniško ustvarjanje. Izbrušene tehnične veščine v fotografiji, občutek za kompozicijo, kadriranje in scenografijo ter dinamiko pri režiranih posnetkih, pa tudi videnje bodoče fotografije so ga pripeljali do večje svobode in neobremenjenosti, ki sta potrebni za kreativno umetniško ustvarjanje.

Jeraševe estetsko skladne fotografije niso le rezultat fotografovega doživljanja okolja in ambienta, pač pa tudi fotografova interpretacija. Z »igro« svetlobe in sence, s svetlim in temnim ter s kompozicijo poudarja in/ali izpostavlja posamezne podrobnosti. Nekatere fotografije so strožje, skoraj dokumentarne, lahko so bolj pripovedne, lahko pa tudi humorne, zabavne in hudomušne. Tako je s fotografijami ljudi, urbanega ali naravnega okolja in z režiranimi prizori.

Ljudje so »nameščeni« v zanimivo okolje, to pa je po svojih strukturah površin v kontrastu z (mehkim) živim telesom portretirancev. Okolje je v kontrastu tudi z nastavljenimi predmeti, ki v podobo večkrat vnašajo humornost. Osebe na fotografijah so ujete v trenutku, ko zrejo v nek objekt, v fotografa ali pa je oseba poglobljena v lastne misli. Fotograf je dokumentarist čustvenih stanj in počutja portretirancev. Zazna in ujame denimo zatopljenost, radovednost, čakanje, nestrpnost, veselje, dobrovoljnost in druga stanja.

Nekatere fotografije so zaradi fotografove asociativnosti igrive, tudi režirane skupinske fotografije oseb – na nekaterih Jeraša zre v kamero, ki jo sproži – ohranjajo v ostrini ali mehkih prehodih to spontanost in igrivost kontrasta vzorcev in struktur ter igro svetlobe in sence.

Gladkost fotografiranih predmetov ali objektov pogosto poudarja z razgibano, bolj grobo površino iz okolja ali nekega drugega bližnjega objekta (hiša ob skoraj mirni vodi, »steklena« telefonska govorilnica pred hišo). Ne le da ta kontrast vidimo na fotografiji, zaradi poznavanja teh »materialov« si ta kontrast predstavljamo tudi taktilno. Podobno je mogoče opaziti tudi v fotografijah golega telesa; koža je površina svetlo-temnih ali barvnih kontrastov, različne napetosti in strukture površine. Rob kože (okončine) je oster v primerjavi s kožo, ki se v senci mehko »združi« s kožo drugega dela telesa. Rob sence na eni strani (kontrastno) omejuje eno površino, na drugi strani pa senca/površina mehko prehaja v drugo površino. Poigrava se s simetrijo, križanjem črt in smeri, s svetlim in temnim, vdolbinami in izboklinami. Fotografija v nas vzbudi željo po dotiku (da to kožo pogladimo in jo začutimo pod prsti).

Zelo oseben odnos do narave, okolja in do ženskega telesa vzpostavlja tudi pri fotografiji aktov. Okolje izbira z občutkom, vanj umesti golo telo, oboje pa izpostavi do te meje, da se včasih vprašamo, ali je na fotografijah okolje ali akt. Podobno se zdi, ko fotografira dele ženskega telesa z “dodanimi” rastlinami ali odsevi v ogledalu. Oko in misel skačeta od enega motiva do drugega, ki sta tako premišljeno združena, da sta povsem enakovredna. Njegov fotografski pristop k ženskemu telesu je poseben ravno/tudi zaradi izbranega okolja in preskakovanja gledalčeve pozornosti med osebo in okoljem.

V urbanem, pa tudi v naravnem okolju njegove fotografije pogosto prikazujejo prisotnost – dejavnosti in življenje – ljudi, čeprav ljudi ni na fotografijah. Znamenja te prisotnosti so predmeti in naprave, ki jih uporabljamo ljudje, denimo obešeno perilo, stoli, čolni na suhem, tračnice …

Soline so Jeraši pogost motiv. Sprehod po solinah je zanj meditacija, sproščanje v tišini, iskanje barvnih ali svetlo temnih (v črnobeli fotografiji črno-belih) odtenkov, linij in površin, živega in neživega, delovanja narave in sledi človeka. Za razliko od dinamične narave so sledi človeka statične, kot mrtve v živi naravi, ki se spreminja. Vse to je hkrati intimni svet Jake Jeraše, pobeg od urbanega.

Jaka Jeraša enako mojstrsko uporablja črno-belo in barvno fotografijo. Njegov izrazit smisel za igro kontrastov in/ali skladnost črno-belih ter barvnih odtenkov, smeri (linij) in površin, skupaj s kompozicijo ter usmerjanjem gledalčeve pozornosti uvrščajo Jako Jerašo med vrhunske vizualne umetnike, le da je njegovo izrazno sredstvo fotografija.

Denis Volk

Ob 45 letnici Fotogalerije STOLP razstavljajo: 

Branko Koniček

Branimir Ritonja

Branko Zorović

 45 let Fotogalerije Stolp

Leto 1979 je bilo prelomno leto tako za Fotoklub Maribor, kot tudi umetniško fotografijo, saj je bil klubu dodeljen židovski stolp – v katerem je po desetih letih vloženega izjemno trdega dela in mnogih preprek, v letu 1989 slavnostno odprla svoja vrata prva foto galerija na Slovenskem – Fotogalerija Stolp. 

Tokrat obeležujemo 45 let delovanja tako, da na ogled postavimo razstavo treh avtorjev ene izmed prvih razstav, in sicer razstave treh fotografov in članov Fotokluba Maribor– Branka Konička, Branimirja Ritonje ter Branka Zoroviča. 

Razstavo v Fotogaleriji Stolp pa spremlja tudi zunanja razstava na tablah Ulične galerije Fotokluba, kjer boste se lahko seznanili z zgodovino naše galerije.

Tokrat obeležujemo 45 let delovanja tako, da na ogled postavimo razstavo treh avtorjev ene izmed prvih razstav, in sicer razstave treh fotografov in članov Fotokluba Maribor – Branka Konička, Branimirja Ritonje ter Branka Zoroviča.

BRANKO KONIČEK – Poliritmija

Množica glasbil, hipni in zabrisani gibi teles, portretni približki glasbenikov in pevcev v ritmični ekstazi so prizori, ki prevevajo skozi izbrane fotografije Koničkovega obsežnega arhiva fotografiranja jazz nastopov. Retrospektiva fotografskega udejstvovanja seže v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je avtor pričel spoznavati in sočasno navduševati nad ameriško glasbeno zvrstjo, izvirajočo iz časov Harlem renesanse – razbohotenje afroameriške kulture in umetnosti od 1920ih let naprej. Pričujoči instantni trenutki na fotografijah so bili v liriki črno-bele tehnike ujeti skozi niz markantnih koncertov velikanov jazz glasbe, gostujočih v Mariboru, ki jih je organiziral Brane Rončel. Nekatera znana imena glasbenikov ameriške jazz scene, ki jih lahko prepoznavamo na fotografijah so npr. Lester Bowie, Anthony Braxton, Colin Walcot in Doug Hammond. Avtor je ob večletnem fotografiranju tovrstnih prizorov razvil močno strast do jazza in se tako kot poliritmija, simultanost več različnih ritmov, močno značilna v jazzu, tudi sam sočasno preizkušal v prepletanju iskanja svojega lastnega izraza v fotografiji, kot tudi duhovnega izpopolnjevanja skozi glasbo.

Branko Koniček (1957) je član Fotokluba Maribor vse od leta 1981. Ob častni funkciji predsedovanja med leti 1987 in 1992, se je v zgodovino fotokluba zapisal kot zaslužni član, saj se je trudil za razvoj in širjenje ogleda kluba, umetniškega ateljeja ter Fotogalerije Stolp. Kot fotograf je sodeloval na več kot 200 razstavah tako v Sloveniji kot v tujini (Zagreb, Varaždin, Gradec, Dunaj, Bergerac v Franciji). Za svoja dela je prejel 28 nagrad, med drugimi zlato nagrado v Vigexu v Avstraliji, zlato medaljo v Singapurju, posebno nagrado na veliki mednarodni razstavi povabljenih avtorjev v Mestre-Venezia v Italiji, zlato medaljo v Čeljabinsku, ter 3. nagrado na razstavi Treh dežel v Gorici leta 2003. Trenutno se ukvarja z infrardečo črno-belo fotografijo v digitalni tehniki.

Branimir Ritonja – cesta

Serija Cesta bratstva in enotnosti je nastajala več kot 20 let in predstavlja analogne fotografije posnete med vožnjo na območju ceste, ki je prva povezovala republike bivše Jugoslavije. Območje zaznamovano s skupnimi napori mladinskih brigad, ki so gradile za namen povezovanja, je tudi pričevanje o skupnosti in želji po celjenju ran, ki jih je utrpela Jugoslavija skozi leta. Pokrajina se, odkar jo je fotograf prvič v celoti prevozil leta 1977, ni drastično spremenila, spreminjal pa se je avtorjev pogled nanjo. K temu so prispevale nove meje, vojne in vrzeli ustvarjene med ljudmi, ki so dolgo ciljali k enotnosti in solidarnosti. Fotografije so posnete od Jesenic do Skopja ter simbolno predstavljajo umetnikovo doživljanje razpada in evolucije pokrajine. Bolj kot fizično preoblikovanje družbe in okolice, fotografije beležijo umetnikov miselni proces doživljanja minevanja časa, ki se preobrazi v razpoloženjske podobe gibanja in napredovanja. Kraji zgodovinskih obeležij, na primer Sremske fronte, nosijo čustven naboj, ki v mimobežnih posnetkih sporoča, da se kljub pomembnosti vse premika naprej, da se zgodovina spaja s sedanjostjo, ter za sabo pušča tako obžalovanje kot tudi nostalgijo. Spoj osebne in kolektivne zgodbe skozi fotografije oblikuje neprekinjeno pripovedno nit, ki oblikovno posnema tudi glaven motiv – cesto.

Branimir Ritonja (1961, Maribor) je fotograf in avtor več fotografskih knjig ter slikovnega materiala monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo nagrado z listino (2012) in bronasto medaljo na Le Salon des Beaux Arts, Carrousel du Louvre, Pariz (2017). Je član Fotokluba Maribor, ki ga je dvajset let vodil tudi kot predsednik in direktor Galerije Stolp.

Branko Zorović – Maraton

Fotoklub Maribor predstavlja osebno zgodbo za vsakega izmed članov, eden izmed najdlje aktivnih članov je tudi Branko Zorović, ki pravi, da Fotoklub Maribor zanj predstavlja več kot 40 let izmenjave znanja in izkušenj, predvsem pa druženja z ljudmi, katere vežejo isti interesi in ljubezen do fotografije. Tokrat se Branko Zorović na razstavi 45 let Fotogalerije Stolp, predstavlja s serijo Maraton. Serija je nastala med leti 2009 in 2012 in je del velikega števila fotografij, ki so nastale na maratonih v Ljubljani in Radencih. Fotograf se je odločil za fotografiranje maratonov, ker so med udeleženci tekli tudi njegovi družinski člani. Maraton je v najbolj grobi definiciji nekaj kar terja svoj čas in trud, da udeleženci, tekmovalci pridejo do zastavljenega cilja. Portreti razstave prikazujejo sledi pretečenih 42 kilometrov, ki niso olepšani ali romantizirani. Vsak portret predstavlja osebni boj, trud in napor. Pri portretirancih se kaže bojevitost, izmučenost in odločenost preteči ciljno ravnino.

Branko Zorović (1945), je po poklicu kontrolor letenja. Leta 1983 se je kot član Fotokluba Maribor začel aktivno ukvarjati s fotografijo. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Med slednjim mu je tudi Mednarodna zveza za fotografsko umetnost leta 1998 dodelila naziv AFIAP, leta 2001 pa naziv EFIAP. Njegove fotografije so rezultat občutka izzvanega s strani ljudi, narave, oblike ali svetlobe in sence.

V Gradcu, drugem največjem avstrijskem mestu in glavnem mestu avstrijske Štajerske, se je fotografska scena pojavila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je za tisti čas predstavljala izjemno sodoben pristop k zajemanju podob. Osrednja osebnost tega razvoja je bil Erich Kees, pionirski štajerski fotograf, ki je s svojimi fotografskimi deli in komunikacijskimi dejavnostmi močno vplival na krog fotografov. Njihova ustvarjalna prizadevanja so postavila temelje za fotografsko sceno, ki je še vedno živahna in raznolika, kot je predstavljeno v Štajerskem fotografskem bienalu “photo graz”. Peta izdaja “photo graz selection” predstavlja 26 fotografov, rojenih med letoma 1948 in 1997, ki so sodelovali na Štajerskem fotografskem bienalu 2022. Izbor poudarja večplasten pristop, v katerem so poleg uveljavljenih in mednarodno priznanih umetnikov predstavljeni tudi fotografi z akademij in fotografskih šol, amaterji in predstavniki starejše generacije. Več kot 80 fotografij razkriva aktualne tendence fotografskega raziskovanja, ki segajo od splošnih vprašanj do zelo osebnih tem, ki so skrbno izdelane ali pa pospremljene z asociativnim prostorom za interpretacijo. Vloga fotografije pri predstavljanju resničnosti je raziskana in eksperimentalno razširjena. S poudarkom na zaznavanju in utelešenju časa razstava vizualizira tudi vprašanja o identiteti, kulturi in filozofiji.

Razstava je zasnovana pod okriljem Kulturvermittlung Steiermark.

Martin Bilinovac je študiral na različnih umetniških univerzitetnih smereh in diplomiral iz študija uporabnih umetnosti na Dunaju. Od leta 2010 predava fotografijo na Fakulteti za umetnost v Linzu. Njegova dela se hranijo v številnih javnih in zasebnih zbirkah.

Brisilda Bufi je odraščala v Tirani (Albanija). Zdaj živi v Gradcu, kjer študira informacijsko oblikovanje na Visoki šoli Joanneum. Prejšnja izobraževanja: 2018–2021 študij umetniške fotografije in multimedijske umetnosti na HTBLVA Graz Ortwinschule; 2016–2018 muzikologija na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost Univerze v Gradcu; 2009–2010 je diplomirala iz igranja klavirja na Univerzi v Tirani; 1997–2009 je pridobila glasbeno izobrazbo na glasbeni šoli Jordan Misja v Tirani.

Lena Feitl živi in ustvarja med Dunajem in Štajersko. Zanima se za esence stvari – tisto, kar je očesu nevidno, neraziskano, neopaženo, neimenovano – tisto, kar predstavlja temelj eksistence. Skozi fotografijo raziskuje teme kot so evanescenca, preobrazba in snov. Njena dela se nahajajo tudi v zbirkah Štajerske province in mesta Gradec.

G.R.A.M. Skupina avstrijskih umetnikov, ki so jo leta 1987 ustanovili Günther Holler-Schuster, Ronald Walter, Armin Ranner in Martin Behr. Skupaj ustvarjajo skozi različne medije (fotografija, film, video, instalacija, slikarstvo, grafika, performans in ustvarjanje elektronske glasbe). Tematizirajo klišeje, hitro zaznaven svet podob in znakov, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju, medijih in predvsem v estetiki potrošniškega oglaševanja. Namerno izbrane podobe spremenijo, jih postavljajo v medsebojni dialog ali komplementarni odnos.

Alexandra Gschiel je pridobila klasično fotografsko izobrazbo in trenutno ustvarja skozi medije fotografije, videa, instalacije, kiparstva in tekstila. Od 2008 naprej se je predstavila na številnih razstavah v Avstriji, na Hrvaškem in na Kubi, ob tem pa med drugimi izvedla tudi več umetniških projektov v kontekstu steirischer herbst.

Paul Hartmann dela kot fizik in znanstveni raziskovalec ter predava nanotehnologijo na Tehnični univerzi v Gradcu. Diplomiral je na Akademiji za uporabno fotografijo v Gradcu in je del kolektiva “Essenz”. V svojem slogu uporablja eksperimentalne možnosti digitalne fotografije, vendar brez abstrahiranja slike s pomočjo programske opreme.

Eva Hölbling je upokojena učiteljica in fotografira že od zgodnje mladosti. Skozi fotografijo se loteva pomembnih vprašanj, včasih pa tudi izrazi tisto, kar se sicer izmika jeziku.

Marita Janka je študirala na Univerzi za oblikovanje v Darmstadtu, opravila mojstrski tečaj za fotografijo na “Graphische” na Dunaju ter pridobila izobrazbo za fotografijo in oglaševalsko tehnologijo. Od leta 1978 do 2012 poučuje in predava na področju fotografije in multimedijske umetnosti. Od leta 1981 se loteva razstav in fotografskih projektov.

Bernhard Kipperer se je dlje časa ukvarjal s filmom, dokler se ni odločil usmeriti v analogno fotografijo. Bistveno merilo kakovosti zanj je vrsta filma in fotoaparata, izbranega iz nabora modelov iz različnih desetletij. Redke filme iz različnih koncev sveta, ki jim je že potekel rok trajanja, zbira z uporabo kemičnih postopkov, ki jih je razvil sam.

Sandra Kosel: 2004–2010 Akademija za likovno umetnost na Dunaju (umetnost in fotografija); 2000–2002; FotoK – tečaj za umetniško fotografijo, Dunaj; 1994–1999 HTBLVA Graz Ort weinschule (umetnost in oblikovanje); razstave na Dunaju, Weizu, Salzburgu, Istanbulu in drugod.

Gerhard Krois se ukvarja s fotografijo, glasbeno produkcijo in hkrati deluje tudi v oglaševalski industriji. 2003–2006 je član TVN Fotogruppe Graz; 2012–2013 Akademija za uporabno fotografijo, Gradec; samostojni fotograf od leta 2003 naprej.

Branko Lenart je leta 1954 emigriral v Avstrijo. Vse od leta 1968 je član Forum Stadtparka Gradec. Leta 1980 je bil rezidenčni umetnik v Apeioronu, Millertonu in New Yorku. Medtem je v sklopu študija obiskoval tudi Pariz, La Rocelle, Arles, Oxford, Rim, London, ZDA in Izrael. Leta 2001 je sodeloval z Inge Morath na projektu Grenz.Räume/Last Journey. Med leti 1979 in 2007 je predaval o fotografiji na Visoki šoli Joanneum in HBVLA za umetnost in oblikovanje v Gradcu. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah po Evropi, Severni Ameriki in Japonskem. Od leta 1970 pa je priredil tudi veliko samostojnih razstav. Živi in deluje med Gradcem in Piranom

Alois Loidl je pridobil diplomo iz trgovanja, pozneje pa študiral nemščino in španščino. Z nekaj prekinitvami se je s fotografijo ukvarjal vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Svoja dela je predstavil na veliko različnih razstavah.

Marlene Mautner je študirala uporabno fotografijo in vizualne medije na Visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju. S svojimi deli se poslužuje tematike vizualne predstavitve znanstveno dokazanih dejstev in dognanj, ki jih postavlja v kontrast s fikcijo. Tako je genetska manipulacija s Crispr-Cas9 ali uporaba umetne inteligence vključena v proces izdelave fotografij.

Marin Osterider prebiva tako na Dunaju kot tudi v Gradcu. Med letoma 1984 in 1991 je študirala na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Nato je pridobila državno štipendijo za umetniško fotografijo v Tokiu, Londonu in Parizu.

Heinz Pöschko živi in ustvarja v Gradcu. Samostojno razstavlja in sodeluje na skupinskih razstavah od leta 1992; prejel je promocijsko nagrado za fotografijo dežele Štajerske za leti 1992 in 1993; leta 1993 je pridobil državna štipendijo za fotografijo; s fotografijo se skozi družbeno-kritični pristop loteva vsebine narave ter arhitekture.

Jörg Rath je risar in fotograf. Diplomiral je na šoli za umetnost in kiparstvo HTBVLA Gradec Ortweinschule. Trenutno dela na področju umetnosti v umetniškem studiu Randkunst. Fotografije ustvarja večinoma v črno-beli , ter jih pospremi s citati iz umetnostne zgodovine, zabavnih medijev ali iz svojega lastnega življenja. Zanimata ga sodobna umetnost in dunajski akcionizem.

Alina Reimelt je pridobila fotografsko izobrazbo na Akademiji za uporabno fotografijo Gradec, nato na visoki šoli za umetniško fotografijo in multimedijsko umetnost na HTBLVA Gradec Ortweinschule (2021). Prejemnica nagrade GUP Fresh Eyes Talent Award (2021). Umetnica v svojih delih poskuša ustvariti portrete brez fizične prisotnosti v podobi in s tem opredeliti identiteto, ločeno od človeške oblike v fotografski podobi.

Gerlinde Schaffer se ukvarja z arhitekturno, ulično in tematsko fotografijo. Je članica umetniške fotografske skupine Camera Raw in NF Fotogruppe Fohnsdorf.

Eva Schlögl živi in ustvarja na Dunaju. Izobrazba: 2018–2019 Visoka šola za uporabno umetnost Dunaj; 2007–2010 FotoK – tečaj umetniške fotografije na Dunaju; 1999–2006 študij arhitekture na Tehniški visoki šoli Dunaj in v Rimu (La Sapienza); od 2004 naprej sodeluje in samostojno deluje v številnih arhitekturnih birojih ter ustvarja lastne arhitekturne projekte.

Reinhard Sock se s fotografijo ukvarja vse od svojih mladostniških let. Njegovo delo obsega analogno fotografijo, ki jo razvija v lastnem laboratoriju, kot tudi abstraktno digitalno fotografijo. Od leta 2006 se je lokalno in v tujini predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah. Uporablja posebne svetlobne efekte in objekte kot vmesnik v svoji fotografiji, ki se sooča z raznimi transformacijskimi procesi in ultra-dolgo izpostavljenostjo usmerjeno v fotografski papir fotoaparata z luknjico (pinhole camera).

Teresa Thomaschütz Izobrazba: Visoka šola za umetniško fotografijo in multimedijo umetnosti na HTBLVA Graz Ortweinschule; sodelovanje z scenografijo, slikarstvom in kolažem, performansom in glasbo; trenutno študira fotografijo na ljudski univerzi Folkwang University of Arts, Essen.

Lena Trichtel se vse od leta 2008 ukvarja s filmom in fotografijo. Študirala je oblikovanje in medijske komunikacije. Leta 2017 je diplomirala iz informatike in medijski komunikacij na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. Od tedaj je aktivna na več področjih avstrijske filmske scene. Živi in ustvarja v Gradcu.

Stephan Weixler je študiral jezikoslovje in fotografijo na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. ”Že vrsto let preferiram analogni način snemanja podob, saj omogoča tudi hibridno ustvarjanje vizualnega na raznolike materiale. Zame analogna fotografija ustvarja tesnejši odnos med upodobljenim predmetom in resničnostjo, iz katere izhaja – ne želi preseči resničnosti. Hkrati pa je zame podoba tesno povezana tudi z besedo: podobe lahko ustvarijo (neizrečen) kontekst, prav tako tako kot lahko jezik (govorjen ali pisan) ustvari podobe.”

Elisa Wüntscher živi in ustvarja kot samostojna fotografinja v Gradcu. Študirala je umetniško fotografijo in multimedijsko umetnost na HTBLVA Ortweinschule Graz. Prejemnica Kunstraum Steiermark štipendije (2021/2022). Trenutno se izobražuje na magistrski stopnji študija razstavnega oblikovanja na Visoki šoli Joanneum Gradec.

Karlz Zenz je študiral gozdarstvo na Dunaju in učil na HBLF za gozdarstvo v Bruck an der Mur. Je prejemnik mnogih nagrad v sklopu štajerske fotografske dejavnosti.

Amalgamacija trodelne zasnove oprijemljivosti korporealnega skozi portret, fotografijo s performativno vsebino in fotografijo umetniškega dokumentiranja skrajnostne uporabe človeškega telesa, se uteleša v avtorjevo samosvoje zaznavanje sveta, pospremljeno z družbeno-kritično intenco. V ospredje vstopa dualnost tormentirane duše, ki se skozi namenoma intenzivno obrazno izraznost odraža v portretih. Karakterizacija oseb nastopajočih na portretih se odvije s pomočjo fatalističnih in intimnih obraznih mimik, ki rezultirajo v občutenjih nelagodja, slutnji zloveščega in stanja obupa ter postavijo ustrezno čustveno noto mizansceni serije fotografij, nastalih v sodelovanju z umetnico in aktivistko Betino Habjanič (Ax Ax). Tukaj potencirana surova telesnost preide v problematiziranje, preizpraševanje in postavljanje epiloga klavnicam. Namesto klanja živali uprizarjata performativni zakol človeka, umetniški medij fotografije pa uporabita kot orodje, s pomočjo katerega se poudarja estetika grdega v klavniški industriji – element šoka, razkrivanje resnice in močna sporočilnost o etičnosti človekove dominacije nad živalmi, ne-racionalnimi bitji. Zgodba o čustveni manipulaciji s portretom, klanju in kritičnem razmišljanju o telesih živečih bitij se zaključi s fotografijami groteskne, a estetsko dovršene vsebine resničnih visečih teles (suspension).

Dipl. um. zgo. Klara Zadravec

Bojan Hajdu (1975, Novi Sad) je član Fotokluba Maribor od leta 2017. S fotografijo se je intenzivneje začel ukvarjati v zadnjem desetletju, največ ustvarja v črno-beli tehniki. Fotografsko znanje je pridobival preko formalnih in neformalnih oblik izobraževanja ter strokovnega udejstvovanja v okviru Fotokluba Maribor. Svoja dela je javnosti predstavil osemkrat – na dveh samostojnih in šestih skupinskih razstavah. Leta 2018 je prejel srebrno nagrado za fotografski diptih. S svojim ustvarjanjem si prizadeva fotografiji kot mediju doprinesti nekaj novega, še ne-videnega.

Urška Pečnik (1991) je vizualna umetnica, ki je po končani diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (leta 2014), magisterij na področju fotografije nadaljevala na Accademia di belle arti di Brera v Milanu (leta 2016). To jo je vodilo do dela v tamkajšnji fotografski agenciji, ki je pokrivala tudi milanski teden mode. V svojem delu združuje modno in sodobno avtorsko fotografijo. Sodeluje s številnimi slovenskimi ter tujimi modnimi oblikovalci, umetniki in platformami, med drugim Anja Medle, M Fiction, Benedetti Life, Ljubljana fashion week, Milano fashion week, Zalando, N21, Bikkembergs, Genny, MRFY, Viberate, … Je ustanoviteljica regionalne platforme za modno fotografijo HELMUT (leto 2020) in prejemnica nagrade Elle Style Awards v kategoriji Mladi talent (2021). Njeno delo je bilo objavljeno tudi v reviji Vogue.

HUGU BOOS

Modna fotografija je že od samega začetka v svojih najboljših oblikah neločljiva od umetniške fotografije. Razvijala se je vzporedno z ostalimi fotografskimi zvrstmi in  kot nadomestek slikarstva – ki je v vseh svetovnih dvorih obeleževalo razkošne in ekstravagantne modne smernice, prevzela vlogo beleženja estetike oblačilne kulture. Prve modne fotografije so bile ustvarjene že v 1850ih, njihovo mesto v umetnosti pa sta zaznamovala predvsem Harper’s Bazaar in Vogue (ustanovljena v poznih 1800ih), ki sta sprva objavljala modne ilustracije, kasneje pa konceptualno in estetsko dodelane editoriale, ki niso predstavljali le novih kreativnih dosežkov visoke mode, temveč skozi kombinacijo le-te in fotografije pripovedovali zgodbo. Fotografi in fotografinje kot na primer Louise Dahl-Wolfe, Ellen von Unwerth, Corinne Day, Tim Walker, Peter Lindbergh, Richard Avedon in Helmut Newton, so preko modne fotografije legitimizirali umetniško zvrst, ki se lahko pojavlja tako v revijah in reklamnih panojih, kot tudi na stenah galerij. Prav po fotografu Helmutu Newtonu se imenuje tudi regionalna platforma za modno fotografijo HELMUT, katere ustanoviteljica je Urška Pečnik. Izbira njegovega imena kaže na določene podobnosti, ki si jih delita fotografa, saj tudi Urška Pečnik ustvarja provokativne fotografije, ki neposredno izražajo erotiko. Posebnost njenih fotografij je neizpodbiten ženski pogled, ki se ne pri fotografinji in ne pri modelih, ne podreja moškim fantazijam, temveč izriše prostor za žensko seksualnost v kombinaciji z individualno feminilno izraznostjo, pripovednostjo in fantazijami. Prioriteta fotografij je drzna, surova in eksperimentalna estetika z mnogimi elementi campa – kot je senzibilno in ekstravagantno teatralnost definirala Susan Sontag. Na fotografijah Urške Pečnik ne vidimo retuširanih teles in klišejskih ekscesov. Fotografinja modo spretno kombinira s kontrasti med retro elementi/futurizmom,  religiozno estetiko/seksualnostjo, običajnimi mestnimi prizori/eleganco, naravo/luksuzom. To ustvari nepričakovano in razgibano vizualno udarnost, ki je ob delu za oblikovalce, znamke, modne tedne in revije, zlahka prepoznavna zaradi svojega nekompromisno unikatnega sloga.

Fotografije tokrat razstavlja na fototapetah, ki aludirajo na oglaševalsko plat modne fotografije, kar pa kombinira s klasičnimi zlatimi okvirji, ki nakazujejo umetniško in zgodovinsko vrednost fotografskega žanra, ter ustvarjajo sintezo med vsemi plastmi modne fotografije. Zgodovino fotografije in poigravanje z elementi krščanstva naslovi v delno instalacijski sopostavitvi fotografije Jezusa, črno bele poročne fotografije in avtorske fotografije, kjer prej omenjena elementa nastopata v ozadju. Na klasičnem elementu slovanskega doma – čipkastem prtičku, razstavlja tudi svojo novo fotoknjigo Yebiveter. Naslov knjige in tudi same razstave pa znova komunicirata o svobodnem in rahlo ironičnem umetniškem pristopu fotografinje.

Sara Nuša Golob Grabner

Urška Pečnik (1991) is a visual artist who, after graduating from the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana (2014), continued her MA in photography at the Accademia di belle arti di Brera in Milan (2016). This led her to work for a photography agency there, which also covered Milan Fashion Week. Her work combines fashion and contemporary original photography. She has collaborated with many Slovenian and international fashion designers, artists and platforms, including Anja Medle, M Fiction, Benedetti Life, Ljubljana Fashion Week, Milan Fashion Week, Zalando, N21, Bikkembergs, Genny, MRFY, Viberate, … She is the founder of HELMUT, a regional platform for fashion photography (2020) and the recipient of the Elle Style Award in the Young Talent category (2021). Her work has also been published in Vogue magazine.

HUGU BOOS

Fashion photography, at its best, has been inseparable from art photography from the very beginning. It developed alongside other photographic genres and took on the role of recording the aesthetics of dress culture as a substitute for painting, which in all the world’s courts celebrated the luxurious and extravagant fashion trends. The first fashion photographs were taken as early as the 1850s, and their place in the arts was established mostly by Harper’s Bazaar and Vogue (founded in the late 1800s), which first published fashion illustrations and later conceptual and aesthetically sophisticated editorials, which not only showcased the new creative achievements of haute couture, but also told a story through the combination of fashion and photography. Photographers such as Louise Dahl-Wolfe, Ellen von Unwerth, Corinne Day, Tim Walker, Peter Lindbergh, Richard Avedon and Helmut Newton legitimised an artistic genre that could appear in magazines and billboards as well as on gallery walls. The regional platform for fashion photography HELMUT, founded by Urška Pečnik, is named after the photographer Helmut Newton. The choice of his name points to certain similarities shared by the two photographers, as Urška Pečnik also creates provocative photographs that directly express eroticism. What is special about her photographs is the undeniable feminine gaze, which, neither in the case of the photographer nor in the case of the models, submits to male fantasies, but rather carves out a space for female sexuality in combination with individual feminine expressiveness, narrativity and fantasies. The priority of the photographs is a bold, raw and experimental aesthetic with many elements of camp – as Susan Sontag defined sensual and extravagant theatricality. Urška Pečnik’s photographs do not show retouched bodies and clichéd excesses. The photographer skilfully combines fashion and contrasts between retro elements/futurism, religious aesthetics/sexuality, ordinary urban scenes/elegance, nature/luxury. This creates an unexpected and exuberant visual impact which, when working for designers, brands, fashion weeks and magazines, is easily recognisable for its uncompromisingly unique style.

On this occasion, she exhibits her photographs on photo wallpapers that allude to the advertising side of fashion photography, which she combines with classic gold frames that suggest the artistic and historical value of the photographic genre, creating a synthesis between all the layers of fashion photography. The history of photography and experimentation with the elements of Christianity is addressed in a semi-installation juxtaposition of a photograph of Jesus, an old black and white wedding photograph and an artist’s original photograph, where the aforementioned elements appear in the background. She is also exhibiting her new photobook Yebiveter on a classic element of a Slavic home – a lace doily. The title of the book and the title of the exhibition itself once again communicate the photographer’s free and slightly ironic artistic approach.

Sara Nuša Golob Grabner

Urinki z razstave:

17.2.2023 – 17.3.2023

Fadil Šarki (1951) je študiral novinarstvo na Fakulteti za politične vede v Beogradu.

Imel je deset samostojnih razstav. Skupaj je razstavljal na več kot 170 skupinskih razstavah doma in v tujini, kjer je prejel več kot 30 nagrad. Med drugim je bil devetkrat nagrajen na republiških razstavah Foto zveze Srbije. Dvakrat je osvojil prvo mesto na tekmovanju “Press photo Serbia” v kategoriji dokumentarne fotografije. Na mednarodnem festivalu v Sarajevu je prejel prvo nagrado v kategoriji reportažne fotografije. Na Festivalu fotografije v Rovinju je bil dvakrat nagrajen – leta 2020 prvo mesto za fotografijo arhitekture, leta 2021 tretje mesto za urbano krajino.

Mojster fotografije, Foto zveza Srbije, član ULUPUDS (Združenje likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Srbije.)

Črno beli svet

Fadil Šarki se je odločil, da eno izmed svojih številnih zgodb o ‘’osvobajanju’’ barve prenese v naš vse-obdajajoči črno beli svet, prepoln sivih odtenkov. Kajti ob gledanju določene črno bele slike si venomer postavljamo vprašanje: zakaj je ta motiv prikazan ravno na ta način? Teoretični odgovor na to vprašanje bi bil, da se osvobojeni vtisi barve in vizualno poenostavljene fotografije vračajo k svojim prvinskim vrednostim, zasnovanimi na tonskem odnosu sence, svetlobe, kontrasta, oblike in teksture. To je povzročilo, da se avtor še posebej posveti kompoziciji, ki pa skupaj z vsemi elementi na fotografiji, pri gledalcu izzovejo individualno pogojena čustva.

Tako pridemo do najpomembnejšega dejstva, zaradi katerega je nastala ta in vse ostale Šarkijeve fotografije. Gre namreč za nabor prefinjenih čustev, ki jih občutimo, ko gledamo črno bele slike sveta. Prav tako je pomembno dejstvo, da je avtor teh fotografij iskal motive na zelo neobičajnih mestih, ter se močno trudil pri prezentaciji skorajda bizarno-komičnih motivov.

Milan Zivkovic

Pejsaž mesta – Tukaj in tam

Šarki razvija vizualno prakso, ki nas privede do izpraševanja odnosa med fotografijo in realnostjo. K njej pristopa iz zanimanja za urbani pejsaž kot morebitni lastni pogled na dani pejsaž. Slednjega pa opazi tam, kjer ga drugi ne vidijo. Fotografija tako postane avtorica zgodbe, ki se vzpostavlja med obstoječim (tam) in intervencijo (tukaj), kar daje prednost subjektivnemu pogledu na sam pejsaž.

Kaj dandanes pomeni besedna zveza ”urbani pejsaž”? Da je odnos pejsaža in mesta, ki nastopa kot fotografski atelje velikokrat delikaten in paradoksalen. Da ga urbanizacija postavlja pod vprašaj, da je pejsaž legitimna kategorija ruralne fotografije, ali, da je v času metropolizacije vztrajanje na ohranjanju odnosa med urbanim in naravnim okoljem, problematično. Mestni pejsaž mnogokrat v fotografiji pomeni prikaz parkov, vrtov in ostalih zelenih oaz, medtem, ko se urbani pejsaž poslužuje geografije, urbanizma in arhitekture. Šarkijeva fotografija urbanih predelov pa je dejanje, ki presega zgolj dokumentarno naravo fotografiranja. S pomočjo enkratnih, nenadnih vtisov namreč avtor pogleda skozi objektiv na teren, proti svojstvenim občutjem estetskih kriterijev in tako daje fotografiji lasten pečat avtonomnosti, neodvisnosti od omenjenih disciplin fotografiranja.

Ulično življenje

Fadil Šarki se je v iskanju nevidnih življenjskih zgodb sprehodil po številnih ulicah po svetu. Naučil se je slediti in prepustiti toku življenja. Fotografije nam dokazujejo, da je avtor venomer uspel najti mesta, v katerih se lahko fotografira zares zanimive motive, naj bo to s pomočjo lastnih modelov, postavitve v vlogo opazovalca ali zavzetje vloge ”paparazzi-ja”, ki krade trenutke. Ob tem ga je najverjetneje spremljala misel Đorđa Adera: ”Vse, kar ste si kadarkoli želeli, se nahaja na drugi strani strahu”. Večina ljudi namreč čuti strah do pristopanja k ljudem, do reakcije sočloveka in zavestne odločitve ne slediti ustaljenemu toku življenja. Zato fotograf ubere pot, kjer se njegovo telo spaja z ritmom ulice in ne pride do reakcij, ni strahu. Edino, kar zares šteje je fotografija.

Milan Zivkovic