Limen: Jošt Dolinšek, Klemen Skubic, Nina Sotelšek

Otvoritveni ogled bo v sredo 24.2.2021 med 16 in 18 uro.

Avtorje razstave je v skupni projekt zdužil podoben pristop k fotografskemu mediju. Iz svojih arhivov so prispevali fotografije, ki reflektirajo njihovo osebno izpovednost; doživljanje ožjega bivanjskega okolja, odtujenost, ki jo zaznavajo v družbi, razmerje med sublimnim in banalnim v javnem prostoru ter ponovno odkrivanje narave in njenih procesov. Vsebine, ki avtorje zanimajo, so se z epidemijo intenzivirale. Tako kot ostali svet so se znašli v »prostoru« tranzicije, tako osebne, kot kolektivne. Zato jim je blizu ideja koncepta liminalnosti[1], ki se v današnjem času kaže kot družbena transformacija v t.i. novo normalnost.

 

Fotografije treh avtorjev se med seboj prepletajo v težnji prikazovanja vzdušja, ki se preko vizualnega prevaja v občutenja tujosti. Gledalcu vsebino samo nakažejo z metaforami zakodiranimi v vizualne podobe in namenoma puščajo odprto pot za interpretacijo. Postavitev razstave se bere skozi fragmentirane prizore iz narave ali urbanega okolja, kjer se človek pojavi zgoj redko. Če pa se, razberemo njegovo prezenco v objektih, ki jih je ustvaril in sledeh, ki jih je pustil za sabo. Avtorji so se poigravali s pojmi spreminjanja, prehajanja in momenti negotovosti, ki se lahko navezujejo na različne situacije (selitev v novo okolje, prihod prej neznanega človeka, smrt bližnjega, pandemija, itd.) s katerimi se v življenju nemalokrat srečamo.

 

 

Jošt Dolinšek (1997, Ljubljana) je vizualni umetnik, osredotočen na avtorsko fotografijo. Leta 2020 je diplomiral iz psihologije na Univerzi v Ljubljani. Dela predvsem na dolgoročnih projektih, v katerih raziskuje vidno doživljanje okolice in odnos do nje. Zanimajo ga raznovrstni pristopi k fotografiji, ki jo združuje tudi z drugimi umetniškimi praksami (zvok, instalacija). Leta 2018 je kot del projekta Če bi Slovenija bila pod vodstvom Klavdija Slubana izdal istoimensko publikacijo. Lansko leto je bil izbran v 3. cikel evropske platforme za sodobno fotografijo Parallel. Svoja dela je med drugim razstavljal na Landskrona Foto festivalu (Švedska), v Centru za sodobno fotografijo Roberta Cape v Budimpešti in na Voies-off festivalu v Arlesu.

 

Klemen Skubic (1982, Ljubljana) je fotografsko znanje pridobival na različnih delavnicah ter seminarjih klasične fotografije in fotografskih postopkov. Doslej je ustvaril več zaključenih fotografskih sklopov: Bharat, Koline, Zima, Boksar, Hunt in Nest ter jih predstavil na več skupinskih in samostojnih razstavah. V njegovih delih je čutiti prevpraševanje minljivosti, ustroja časa in kako se ta prek preteklosti odraža v sedanjih občutkih. Živi in ustvarja v Ljubljani.

 

Nina Sotelšek (1982, Brežice) je leta 2001 zaključila šolanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija v Ljubljani, leta 2010 pa je diplomirala na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno delovanje v polju avtorske fotografije zaznamuje beleženje prostorov oziroma krajev in se navezuje na daljše bivanje ali ciklično vračanje na določene lokacije. Fotografije zbira kot fragmente in jih počasi sestavlja v zaključene celote (Stardust, Swimming in Circles). Loteva se tudi konceptualno zastavljenih projektov (47 kilometrov slovenske obale, Headlines, Kje sem, ko spim?). Njeno delo je bilo predstavljeno na fotografskih festivalih v Arlesu (Francija) in Mariboru ter na samostojnih in skupinskih razstavah; med drugim v Umetnostni galeriji Maribor, Fotogaleriji Stolp, na Gradu Rajhenburg in v Atriju ZRC. Živi in dela v Volčjeh.

[1] Ta se lahko razlaga znotraj različnih znanstvenih ved (geografije, psihologije, antropologije, sociologije in drugih) in religij, vendar se v grobem navezuje na prostore, območja in časove prehajanja, spreminjanja, tranzicije ali stanja med normo in drugostjo. Idejo liminalega prostora je zasnoval Arnold Van Gennep (1909) in z njo skušal pojasniti trojno strukturo neke družbene skupine, ki prehaja skozi fazo ločitve na eni strani in vključitve v novo skupinsko ogrodje na drugi strani. Vmes je faza oz. območje negotovosti, prehod, brez kakršnega koli določenega okvira.

Zdenko Frangež – kratke zgodbe

Zdenko Frangez – KRATKE ZGODBE

Zdenko Frangež se s fotografijo ukvarja že več kot štirinajst let. V svojih začetkih se je posvečal ulični fotografiji (Street Photography). Zanjo pravi, da je potrebno le opazovanje in pripravljenost na ujetost pravega trenutka, ki pa ga lahko najdemo že na domačem pragu. Glede motivike so ga že od vseh začetkov na potovanjih bolj zanimali ljudje, njihove interakcije in življenjski utrip mesta, kot arhitektura ali drugi turistični motivi. Smiselno je bilo torej pričakovati, da bodo njegov fotografski opus zapolnili ljudje, kar pa se je preusmerilo v fotografiranje modelov in kasneje v bolj specifično zvrst, akt fotografijo. V svoji fotografski karieri je pripravil že šest samostojnih razstav, dve od teh sta bili posvečeni ulični, preostale pa akt fotografiji. Vsako leto sodeluje na raznolikih skupinskih razstavah doma, in v zadnjem času v tujini. Zadnja štiri leta je član Fotokluba Maribor, v letu 2019 je na pregledni razstavi Fotokluba z naslovom Minimalizem prejel tudi nagrado.

Na virtualni razstavi z naslovom Kratke zgodbe je predstavljenih šest različnih fotografskih serij, katerih skupna točka je črno–bela fotografija. V prvi seriji je ženski model postavljen v staro stavbo pred okno, kar pripomore k igri senc njenih gibov. Model z vsako fotografijo stopnjuje svojo intimnost in prikazuje več golega telesa. Njeni gibi spominjajo na ples s katerim nas popelje v svoj skriti svet, ki je poln kontrastov, opazimo tako strast, kot tudi zamišljene poglede usmerjene skozi okno ali v tla.

Drugo serijo bi lahko razdelili na dva dela, v prvem ima ženska figura kot pripomoček stol, v vsaki od nadaljnjih fotografij se z raznolikimi pozicijami bolj približuje fotografiji akta. V drugem delu je v ospredju samo žensko telo, ki je tudi tukaj sprva zakrito, nato pa prestopi v fotografijo akta, kjer si je fotograf zamislil igro plapolajočih las. Ženska figura je postavljena neposredno pred gledalca, vabi ga v svoj svet, vendar se na nobeni fotografiji ne ujame z njegovim pogledom.

V tretji seriji se je Zdenko Frangež osredotočil na preplet dveh teles. Obraz modelov in prostor sta sekundarnega pomena, glavni motivi so različni deli telesa, njihovo dotikanje in odkrivanje v različnih položajih. Fotografije delujejo skrivnostno in v gledalcu zbudijo večjo pozornost, saj je pri nekaterih  na prvi pogled težko ugotoviti kateri del telesa predstavljajo in ali gre za igro enega ali dveh teles. Fotografije od preostalih serij izstopajo po izrazitem chiaroscuru, vidimo izrazito globoko črnino v kontrastu z izrazito svetlo kožo.

V četrti seriji je predstavljen model mlajše ženske v stari stavbi. Na treh fotografijah je v rokah modela plišasti medved, med tem, ko je pri zadnji fotografiji v prostoru več plišastih igrač. Na obrazu ženske pri tej zadnji fotografiji ne vidimo več začetnega zamaknjenega pogleda, temveč je njen obraz naslonjen na medveda, ki ga trdno drži v svojih rokah. Tako figura medveda, kot zapuščena lokacija vzbujata občutke tesnobe in osamljenosti v gledalcu in nakazujeta vprašanja o otroštvu in zgodbi modela.

Predzadnja serija predstavlja akt fotografijo, model je postavljen v naravo, med arhitekturne ostanke kapele. Za rekvizit ima prosojno tančico, ki na fotografijah rahlo spominja na gozdno meglico, kar se sklada z mističnim pridihom fotografij in njihovo nenavadno lokacijo. S tančico se model v stoječih poigrava, na fotografijah z ležečimi pozami pa je golo telo z njo prekrito in tako še bolj poudarjeno.

V zadnji seriji sta glavni del objektiva moški in ženska v sobi s tapetami in foteljem, ki dajejo občutek, da zgodba spada v zgodovino in ni odraz sodobnega časa. Moški je oblečen, ženska pa je v spodnjem perilu in gledalcu prikazana veliko bolj ranljivo, zdi se, da je moškemu vse dovoljeno. Ob pogledu na fotografije dobimo občutek, da smo par zmotili pri igri, v kateri ima dominatno vlogo moški, ki žensko občuduje kot objekt. Na fotografijah sta prikazana v različnih pozicijah, v vsaki od naslednjih se stopnjuje drznost interakcije para, vse fotografije pa vzbujajo občutek poželjivosti in zapeljivosti.

Ne glede na serijo, razstavljene fotografije ponujajo gledalcu, da si ustvari lastno zgodbo, ki jo predstavljajo modeli, fotograf pa kratke zgodbe s svojim objektivom zgolj nakazuje.

 

mag. Urška Gačnik, uviv. dipl. um.

 

Zdenko Frangez – KRATKE ZGODBE

KNJIGA – fotoklub maribor

Na ta veseli dan kulture, 3. decembra si boste lahko premierno ogledali virtualno zastavo fotografij fotokluba maribor “KNJIGA”

https://youtu.be/a6rwaD30BxkNa letni klubski razstavi Fotokluba Maribora se letos predstavlja 29 avtorjev, ki so ustvarjali pod skupno tematiko ”knjiga” in preko 50 digitalnih fotografij.

Skozi črno-bele fotografije fotografi prikazujejo vlogo knjige v življenju ljudi različnih starosti, položajev in življenjskih okoliščin. Avtorji se tematike lotevajo preko zelo raznolikih pristopov, prikazujejo jo skozi portrete, akte, tihožitja in podobe z ulice, prisoten pa je tudi konceptualni pristop h temi in kreativno digitalno manipuliranje. Večina fotografij je močno kontrastnih, kot črke na straneh in z redukcijo nians izpostavlja bistvo izpovednosti.

Dejanje branja, ki ustvari svet znotraj sveta je prikazano v vsej svoji mistični zamaknjenosti, bralci so nežno ločeni od resničnosti, kar je na fotografijah doseženo z zabrisanim okoljem, pregrado med objektivom in bralcem, ki jo ustvarja sama knjiga, ali le bralčeva zatopljenost. Knjige vidimo tudi čakajoče v kupih, skozi okna osvetljenih domov, zažgane na ognju. S tem je poudarjen tudi odnos družbe do knjige, zavedanje, da je v vsebini moč, ki lahko za opresivne sisteme predstavlja tudi nevarnost. Opaziti je tudi moč, ki jo knjiga nosi v družini, v izobraževanju, tudi v religiji. Knjige predstavljene v tihožitjih nas opozorijo, da tudi brez bralca nosijo zgodbe, poleg tega pa prikažejo samo estetiko knjige.

Knjiga je nasploh izpostavljena kot pomemben del življenja, še posebej v trenutnih okoliščinah, ko se k njej obračamo še pogosteje. Razstava je opomin na konstantno nujno vlogo knjige v naših življenjih, njen doprinos in njeno aktivno prepletanje s snovanjem družbe.

Razstava bo letos kljub okoliščinam nemoteno potekala in sicer na spletu. Fotoklub Maribor se kot vsako leto sooča s tematiko relevantno za čas in z raznolikostjo svojih članov omogoča številne poglede in stile.

Jošt Dolinšek, Klemen Skubic, Nina Sotelšek: Limen

Zaradi ukrepov vlade za zajezitev širjenja virusa Covid 19, je Fotogalerija Galerija Stolp do nadaljnega zaprta. Razstava bo na ogled takoj, ko bodo prostili ukrepi. 

 

Jošt Dolinšek, Klemen Skubic, Nina Sotelšek

Naslov razstave: Limen

 

Avtorje razstave je v skupni projekt zdužil podoben pristop k fotografskemu mediju. Iz svojih arhivov so prispevali fotografije, ki reflektirajo njihovo osebno izpovednost; doživljanje ožjega bivanjskega okolja, odtujenost, ki jo zaznavajo v družbi, razmerje med sublimnim in banalnim v javnem prostoru ter ponovno odkrivanje narave in njenih procesov. Vsebine, ki avtorje zanimajo, so se z epidemijo intenzivirale. Tako kot ostali svet so se znašli v »prostoru« tranzicije, tako osebne, kot kolektivne. Zato jim je blizu ideja koncepta liminalnosti[1], ki se v današnjem času kaže kot družbena transformacija v t.i. novo normalnost.

Fotografije treh avtorjev se med seboj prepletajo v težnji prikazovanja vzdušja, ki se preko vizualnega prevaja v občutenja tujosti. Gledalcu vsebino samo nakažejo z metaforami zakodiranimi v vizualne podobe in namenoma puščajo odprto pot za interpretacijo. Postavitev razstave se bere skozi fragmentirane prizore iz narave ali urbanega okolja, kjer se človek pojavi zgoj redko. Če pa se, razberemo njegovo prezenco v objektih, ki jih je ustvaril in sledeh, ki jih je pustil za sabo. Avtorji so se poigravali s pojmi spreminjanja, prehajanja in momenti negotovosti, ki se lahko navezujejo na različne situacije (selitev v novo okolje, prihod prej neznanega človeka, smrt bližnjega, pandemija, itd.) s katerimi se v življenju nemalokrat srečamo.

Jošt Dolinšek (1997, Ljubljana) je vizualni umetnik, osredotočen na avtorsko fotografijo. Leta 2020 je diplomiral iz psihologije na Univerzi v Ljubljani. Dela predvsem na dolgoročnih projektih, v katerih raziskuje vidno doživljanje okolice in odnos do nje. Zanimajo ga raznovrstni pristopi k fotografiji, ki jo združuje tudi z drugimi umetniškimi praksami (zvok, instalacija). Leta 2018 je kot del projekta Če bi Slovenija bila pod vodstvom Klavdija Slubana izdal istoimensko publikacijo. Lansko leto je bil izbran v 3. cikel evropske platforme za sodobno fotografijo Parallel. Svoja dela je med drugim razstavljal na Landskrona Foto festivalu (Švedska), v Centru za sodobno fotografijo Roberta Cape v Budimpešti in na Voies-off festivalu v Arlesu.

Klemen Skubic (1982, Ljubljana) je fotografsko znanje pridobival na različnih delavnicah ter seminarjih klasične fotografije in fotografskih postopkov. Doslej je ustvaril več zaključenih fotografskih sklopov: Bharat, Koline, Zima, Boksar, Hunt in Nest ter jih predstavil na več skupinskih in samostojnih razstavah. V njegovih delih je čutiti prevpraševanje minljivosti, ustroja časa in kako se ta prek preteklosti odraža v sedanjih občutkih. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Nina Sotelšek (1982, Brežice) je leta 2001 zaključila šolanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija v Ljubljani, leta 2010 pa je diplomirala na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno delovanje v polju avtorske fotografije zaznamuje beleženje prostorov oziroma krajev in se navezuje na daljše bivanje ali ciklično vračanje na določene lokacije. Fotografije zbira kot fragmente in jih počasi sestavlja v zaključene celote (Stardust, Swimming in Circles). Loteva se tudi konceptualno zastavljenih projektov (47 kilometrov slovenske obale, Headlines, Kje sem, ko spim?). Njeno delo je bilo predstavljeno na fotografskih festivalih v Arlesu (Francija) in Mariboru ter na samostojnih in skupinskih razstavah; med drugim v Umetnostni galeriji Maribor, Fotogaleriji Stolp, na Gradu Rajhenburg in v Atriju ZRC. Živi in dela v Volčjeh.

 

____________________________________________________________________

[1] Ta se lahko razlaga znotraj različnih znanstvenih ved (geografije, psihologije, antropologije, sociologije in drugih) in religij, vendar se v grobem navezuje na prostore, območja in časove prehajanja, spreminjanja, tranzicije ali stanja med normo in drugostjo. Idejo liminalega prostora je zasnoval Arnold Van Gennep (1909) in z njo skušal pojasniti trojno strukturo neke družbene skupine, ki prehaja skozi fazo ločitve na eni strani in vključitve v novo skupinsko ogrodje na drugi strani. Vmes je faza oz. območje negotovosti, prehod, brez kakršnega koli določenega okvira.

Razstava skozi okno: Александр Петросян

Obveščamo vas, da je zaradi ukrepov vlade za zajezitev širjenja virusa Covid 19, Fotogalerija Galerija Stolp do nadaljnega zaprta.
Na displeju galerije pa je na ogled fantastična virualna razstava Ruskega fotografa Александр Петросян. Vabljeni k ogledu.

Aleš Gregroič – PORTRETI 2000 – 2020

ALEŠ GREGORIČ: PORTRETI (2000–2020)

15. julij – 30. avgust 2020

Serija Portreti zajema obdobje dvajsetih let od začetka novega tisočletja do danes. Avtor se je odločil za temo, ki je v svetu umetnosti pogosta in od ustvarjalca zahteva specifičen pristop ter opazovanje na način psihološkega razmišljanja do osebe pred objektivom. Namen portreta je torej prikazati podobo, osebnost in razpoloženje upodobljenca, zato ne gre zgolj samo za posnetek ampak za kompozicijo fotografije osebe v mirnem položaju. Francoski slikar Henri Matisse je podal naslednjo definicijo portreta »Vedno lahko pretiravamo v smeri resnice! Vendar najboljši portret je tisti, ki prikazuje osebo bolj realistično kot je sama«.

Značilnost Gregoričevih portretov so neizprosne in strogo ekspresivne podobe, ki jih v 

nekaterih delih še dodatno poudarja uporaba črno bele barvne sheme. Treba je poudariti, 

da je človeški obraz zelo zgovoren s svojo lastno podobo in ekspresijo, ne glede na okolje ter stroko iz katere prihaja portretiranec. Zato lahko preko portretne fotografije raziskujemo in začutimo življenje osebe, ki jo odraža prav obraz. Fotograf je opazil, da z minevanjem časa in opazovanjem portretov, fotografirane osebe prihajajo nazaj kot nem odmev. Njegove fotografije so kot nekakšna sled obraza, ki je v prehodu in ima opraviti s smrtjo. Čas na njem pušča svoje sledi. Obraz sam postane sled. V portretu imamo obraz, telo, podobo, ki je fiksirana za vedno v njegovi mirni zagonetnosti, ter nas gleda in nas izzove, da ga gledamo, proučujemo in ga beremo. Ob tem nas Gregorič opozori, da ima vsak gledalec fotografije svoje mnenje tako o portretirancu, kakor tudi o fotografu.

 

Aleš Gregorič je rojen 25. avgusta 1966 v Ljubljani, kjer živi in ustvarja od svojega 25. leta starosti. Izšolal se je za strojnega tehnika, prav tako se je izobraževal še v lesni stroki in opravljal tečaje za kamermana na slovenski nacionalni televiziji. S fotografijo se je resneje začel ukvarjati pri svojih 30. letih, ko je od svojega brata, ki je fotografijo študijsko 

izpopolnjeval v Londonu, kupil srednjo formatno kamero. Z njo se je s pomočjo aktov in črno–bele tehnike učil iskati, pravilno postavljati, loviti svetlobo in narediti smiselno 

fotografijo. V začetku njegovega ustvarjanja mu je izziv predstavljala črno–bela fotografija. To je v zadnjih letih zamenjala barvna fotografija, ki je nekakšna nadgradnja njegovega fotografskega razvoja, saj se v njej ukvarja predvsem s kompozicijsko rezijo in z večjimi formati. Odlikuje ga močan občutek za kompozicijo in kadriranje, tako da je izoblikoval svoj prepoznaven stil.

Svojo prvo samostojno razstavo je imel v Ribnici v Galeriji Miklova hiša leta 1997. Sodeloval je na več samostojnih in skupinskih razstavah. Osvojil je tudi več nagrad, med njimi naziv fotografije leta na E-mzinovem natečaju in na APP (Slovenija Press Photo), kjer je leta 1998 osvojil tretje, 2000 drugo in 2004 prvo nagrado.

Samostojne razstave:

2013: Galerija Photon, Ljubljana

2005: NLB, Ljubljana

2003: Cankarjev dom, Ljubljana

2002: Slovenski kulturni dom, Brisbane

2000: Mestna hiša, Dubrovnik

1999: Fotogalerija Stolp, Maribor

1999: Galerija Dolik, Jesenice

1998: Galerija Grad, Škofja Loka 

1998: Miklova hiša, Ribnica 

1998: Trdnjava Fort Bourguignon, Pulj

1998: Ganglova galerija, Metlika 

1998: KUD France Prešeren, Ljubljana 

1997: Miklova hiša, Ribnica 

Marko Vogrič: STOLETNE PRIČE

10. junij – 11. julij 2020

Razstava fotografij Marka Vogriča: STOLETNE PRIČE

V vsakdanjem življenju se srečujemo s fotografijami in smo močno odvisni od njih, saj nam posredujejo številne informacije in čustva. Brez njih v 

sodobni družbi sploh ne bi mogli govoriti o komunikaciji. Pomen fotografij, njihova sporočilnost, vizualna prepričljivost podob in njihova vrednost kot predmet; vse to je odvisno od kontekstov, v katerih fotografije nastanejo in v katerih te podobe beremo.

John Berger je o pomembnosti vida razmišljal takole: »Vid je pred besedami. Otrok gleda in prepoznava, preden je sposoben govoriti. Vendar obstaja še en pomen tega, da je vid pred besedami. Vid osnuje naše mesto v svetu, ki nas obkroža; ta svet si razlagamo z besedami, vendar besede nikoli ne morejo preseči dejstva, da nas svet obkroža. Odnos med tistim, kar vidimo, in tistim, kar vemo, ni nikoli ustaljen.« To velja še posebej za fotografije, čigar pomen je lahko raznovrsten in določen z razmerami okolja in časa.

Danes smo tako preplavljeni z vojnimi in krutimi fotografijami, z 

vsakodnevnim nasiljem in trpljenjem, s tem pa izgubljamo sposobnost odzivanja. Dela Marka Vogriča sicer ne spadajo v kontekst vojne ali 

dokumentarne fotografije, čeprav so tesno povezana z dogajanjem prve svetovne vojne. So torej sad procesa, ki zaobjema avtorjevo ustvarjanje, raziskovanje in intelektualno poglobitev. Fotografije širijo aromo krajev in spominov, dišijo kot dež. Delujejo kot stare podobe s črno-belimi sencami, ki predstavljajo prostor in dogajanja včeraj, danes in jutri. Vogrič, umetnik, ki išče in ustvari podobe ter nam razlaga stvarnost skozi prizmo osebne resničnosti. Zaveda se, da bo opazovalčevo oko skušalo razvozlati to igro svetlobe, razumeti njeno govorico in razbrati sporočilnost fotografij prav tako, kot razbiramo pomen besed, da bi razumeli jezik.

Vogričeve fotografije so proizvod umetnika, so predmet, ki ga je naredil človek s pomočjo posebnega aparata oz. s posebnim postopkom 

ustvarjanja, pravzaprav gre za “fotografije brez fotoaparata”. Vogrič je pretežno uporabil pinhole kamero (camero obscuro), ki dovoljuje, da imajo nastale podobe poseben čar. Take fotografije, ki so videti v sodobni, tekoči družbi skoraj paradoksalne, stopnjujejo meditativno opazovanje, s tem pa omogočajo vzpostavitev čustvene povezave med fotografom, 

fotografijami in obiskovalcem.

Nastala dela tako ne služijo samo opazovanju nečesa zanimivega, temveč skušajo biti prodorna, posredujejo odgovore in nauke ter silijo k premisleku, refleksiji in izrazu čustev.

Robi Jakomin

 

 Marko Vogrič:

Rodil se je leta 1961 v Gorici, kjer živi z družino, po poklicu je elektronski 

inženir. V svet fotografije ga je vpeljal od malega oče Zdenko. V 80. letih se je včlanil v Fotoklub Skupina75, aktivneje fotografira od leta 2000, trenutno je njen podpredsednik. Pretežno ustvarja v črnobeli analogni tehniki s 

camero obscuro (pinhole camera), s katero najpogosteje snema iz zanj značilne “mišje perspektive”. Uporablja tudi vintage fotoaparate vseh formatov, s katerimi preizkuša tudi nekonvencionalne tehnike (cross process). Tehnika povečav je pretežno tradicionalna na želatinski srebrobromidni papir. Svoje raziskovanje je obogatil z antičnimi tehnikami tiska (Cianotipija, Van Dyke brown itd.).

Ob sodelovanju pri razstavah in natečajih je bil od leta 2004 soavtor 

fotografskega dela raznih knjižnih publikacij (Poslikave Toneta Kralja v cerkvi v Pevmi (2004), Od Timave do Idrije (2005), Drobtinice iz goriških šeg in navad (2007), Gorica, vodnik po mestu (2008) ); posebna omemba 

velja umetniški fotografski spremljavi poezij pesnice Claudie Voncina v zbirki Mosaico – Mozaik (2006) in zamisel platnice za knjigo Emozioni iste avtorice (2017). Opremil je stenski koledar in prispeval fotografije za koledarski del zbornika Goriške Mohorjeve družbe za leto 2018.

 

 

Stroboskopske regresije Janeza Pelka

Fotogalerija STOLP ponovno odprla svoja vrata v torek, 5. maja 2020 ob 16 uri. Ogledali si boste lahko razstavo fotograf Stroboskopske regresije Janeza Pelka.

Virtualna otvoritev: https://youtu.be/UdRaePtHr40

Obiskovalce prosimo:

  • da so ob obisku pozorni na higieno rok in kašlja ter si ob vhodu razkužijo roke;
  • uporabljajo lastne zaščitne maske;
  • upoštevajo predpisano medsebojno razdaljo (najmanj 2 m);
  • vstop v razstavne prostore možen le za posameznike ter družine in skupine do 3

Fotogalerija STOLP je odprta od toka do petka mewd 16 in 18 uro, v soboto od 10 do 12 ure.

SPLETNA RAZSTAVA

Dragi ljubitelji fotografije, likovne umetnosti, kolegi, člani fotokluba maribor in prijatelji!

Zaradi trenutnih razmer, je Fotogalerija STOLP  zaprta.

V tolažbno smo za vas pripravili spletno otvoritev in galerijo, odpovedane razstave Stroboskopske regresije Janeza Pelka

Takoj ko bo mogoče, pa se vidimo v Fotogaleriji STOLP. Pazite nase in zdravi ostanite.

 

18. marec 2020, ob 19:00 uri

Stroboskopske regresije Janeza Pelka

Pred vami je hiša, ki jo je zgradil Janez. Pred vami je razstava večjih in manjših naključij. Razstava bliskovitih vračanj v preteklost. V otroštvo, v sanje o lepoti. V svet brez skrbi, v odraščanje v svobodo. Pred vami je hiša, napolnjena s spoštljivostjo do vsebnosti in oblike telesa, ta okvir pa pravzaprav ni omejitev ali začetek konca vidnega, ampak dodatno gorivo za ustvarjalnost. In prav to spoštovanje je Janezu Pelku omogočilo izjemno čuten ter neobremenjen ustvarjalni pogovor z ženskami, ki so se pojavile v tej hiši, in ki mu, vsaj tako se zdi, pa to ni prezahtevno za naključnega opazovalca razstavljenih del, nekoliko olajšajo prenekateri spomin, ki ga ob vstopu v nekdanji dom prinesejo strele preteklosti – stroboskopske regresije torej.

Pri Stroboskopskih regresijah gre za vračanje v najgloblje bolečine in strahove preteklosti istega življenja skozi posvečanje dosegljivi, a hkrati nedotakljivi lepoti ter popolnosti akta. Gre namreč za nekakšno zdravljenje, ki ga povzroča šviganje strel preteklosti ob sprehajanju skozi prostore hiše, v kateri je Janez preživel prvih sedem let svojega otroštva. Zgradba, v kateri je prebival z bratom dvojčkom in staršema, je danes prazna in zapuščena. Vstop v prostore pa ni preprost, saj ga ti spominjajo na odnose s starši, ki so bili vse prej kot zgledni. Učitelja po poklicu sta postavila nekakšen tekoči trak, po katerem so se v Janezu ter njegovem bratu dvojčku kopičili odgovori na nezastavljena vprašanja. To nerazrešenost lahko še danes opazimo v ustvarjalnosti umetnika, gotovo pa na katerega od teh odgovorov avtor postavi vprašanje tudi z apelom postavljanja podob pred vami na ogled. Morda boste katerega občutili tudi opazovalci ter nanj skozi primerjanje zgodb iz svojih otroštev primerno odgovorili. Ob iskanju vprašanj in podajanju odgovorov se prepustite nagovarjanju lepote človeškega telesa, kar je na razstavljenih posnetkih ujel Janez Pelko. Vendar pozor; smisel postavljanja oči božajoče intimnosti ni v postavljanju lepot ženskega telesa v ospredje, ampak v opozarjanju na kontrast nedoživetih lepot v otroštvu umetnika, torej v hiši, ki jo je zgradil kot odrasel, in vanjo ujel še sebe, svoje strahove in dvome vase.

 

POMEBNO OBVESTILO

Dragi ljubitelji fotografije, likovne umetnosti, kolegi, člani fotokluba maribor in prijatelji!

Čas, ki ga trenutno preživljamo zahteva veliko razumevanja, discipline in osveščenosti. Vsekakor ne smemo biti sebični ali brezbrižni do te katastrofalne bolezni. Ministrstvo za kulturo nam je, 13. 3. 2020 poslalo navodila in priporočila v zvezi z našim ravnanjem v okviru pandemije s koronavirusom. Tako Fotogalerija STOLP ne obratujete in zapira vrata in vse projekte za javnost do nadaljnjega. Veliko lahko postorimo od doma in intenzivno se lahko pripravljamo na obdobje, ko bomo znova smeli odpreti naše prostore in polnokrvno delati naprej. Žal nam je za vse tiste, ki so zboleli in upamo, da bodo čim hitreje okrevali. Bomo tudi sami naredili vse potrebno, da ne bomo okužbe širili dalje in da bo povsod po svetu uspelo zajeziti in ustaviti smrtonosno klico na njenem pogubnem pohodu.

Lepo vas pozdravljamo in zdravi ostanite,

Branimir Ritonja
predsednik Fotokluba Maribor