Vzeti cel svet za svoj oder in vse ljudi na njem za svoje subjekte, v kolektivni spomin vtisniti pomembne trenutke naše družbe zadnjega pol stoletja, pozabi iztrgati na tisoče gledaliških predstav, ki bi sicer ostale le prah na odrskih deskah, poleg tega pa razvijati lasten umetniški, lirično izpovedni fotografski opus … To so značilnosti, ki jih lahko pripišemo enemu najvidnejših slovenskih fotografov, Tonetu Stojku. Dvajsetletni družbenokritični pesnik je v resničnosti socialnega dna mariborskega Lenta iz nevidnih ustvarjalnih vzgibov v roke vzel fotoaparat, zanj tedaj edini znak sicer nevidne očetove naklonjenosti. Potem, ko je vlak odpeljal in je mati ostala le še pika na peronu, za vedno pika v spominu, je lahko storil le eno – vzel je svet pod noge. Fotografiral ikone. Ustvarjal ikone. Iz sebe naredil ikono. A nikoli zanikal ljudi, krajev in izzivov osebne ustvarjalne rasti, ki so ga spremljali v začetku in h katerim se danes lahkoten vrača.

Razstava v Galeriji Stolp je s svežino in distanco izbran intimen prerez Stojkove ustvarjalne poti. Začenja se s še ne razstavljenimi utrinki z Lenta konec šestdesetih let, ko so tam še stale Benetke in ko sta Stojko in Andrej Brvar očitno skupaj jadrala ne le po literarnih morjih, temveč tudi Dravinih valovih. Štajerska je s svojimi znanimi in anonimnimi obrazi fotografa vedno klicala, tudi po tem, ko je skozi oko objektiva zrl v obraze, kot so Fidel Castro, Alfred Hitchcock, John Lennon, Roman Polanski in Tina Turner … Zvrstijo se v prvem nadstropju. V vlogi zavzetega kronista, ki je presegel vse odličnosti fotoreporterskega poklica, je vmesne intimne trenutke lastne ustvarjalnosti iskal v gledališču in sodobnem plesu, ki mu je predstavljal tudi fotogenično gradivo za občutljivo lastno lirično reinterpretacijo podobe preko meje figuralnega – Telo v igri, serija na vrhu Stolpa in v vrhu Stojkovega opusa, ostaja odrto polje za novo desetletje, ko lahko od tega plodovitega ustvarjalca ostrega očesa pričakujemo le še … marsikaj.

Biografija

Tone Stojko (1947) je po končani Tehniški srednji šoli v Mariboru študiral novinarstvo v Ljubljani. Že v času študija je delal tudi na Radioteleviziji Ljubljana, priključil se je Fotogrupi Šolt in začel fotoreportersko kariero pri študentskem časopisu Tribuna. Leta 1971 je postal urednik fotografije tednika Mladina ter tam dobrega četrt stoletja kreiral visoka merila kakovosti in aktualnosti reportažne fotografije. To obdobje mu je prineslo številna potovanja po svetu in prisotnost vedno ob pravem trenutku na pravem mestu, posebej v času slovenske pomladi, ko je posnel nekaj ikoničnih fotografij. Vse od leta 1968 do danes sistematično beleži množične demonstracije, o čemer priča pravkar izdana obsežna monografija z naslovom Naša jeza je brezmejna.

Vzporedno se je z veliko pozornostjo posvečal foto- in video-dokumentiranju slovenskega gledališča in sodobnega plesa, poleg tega pa ves čas gojil avtorsko fotografijo, danes skoncentrirano v abstraktni seriji Telo v igri.

 

Je avtor vrste uspešnih, tematsko in slogovno različnih razstav, knjižnih objav in nosilec številnih nagrad. Njegovo fotografsko gradivo danes hrani več ustanov: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Moderna galerija Ljubljana, Slovenski gledališki inštitut, Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju in druge.

Fotografija:

Tone Stojko: Andrej Brvar v jadrnici na Dravi_1970