Boštjan Gunčar se je konec osemdesetih let preteklega stoletja uveljavil s fotografskimi interpretacijami motivike ženskega akta in je eden redkih sodobnih fotografov, ki se temu fotografskemu motivu kontinuirano posveča. Njegove, v nevtralnem ambientu fotografskega ateljeja ali v naravnem okolju posnete ženske akte povezuje nekaj skupnih potez. Odločil se je za črno-belo fotografijo, ki s poudarjeno igro svetlobe in senc omogoča osredotočanje na motiv. Gunčarjeve fotografije aktov so formalno dognani in premišljeno urejeni posnetki, pri katerih izstopa občutek za kompozicijsko ureditev in za atmosferske in svetlobne učinke. Izzivalni erotični poudarki so vselej prepleteni z likovnimi rešitvami. Boštjan Gunčar je torej pri fotografiranju perfekcionist, ki ničesar ne prepušča naključju. V različnih držah fotografirani modeli so postali kompozicijski elementi, ki jih fotograf pozicionira, premišljeno razporeja v likovno polje. Fotografa zanima mladostna lepota ženskega telesa, ki je na fotografijah praviloma idealizirano. Zato Gunčarjeve fotografije lahko uvrstimo tudi v zvrst t. i. lepega akta. Med pionirji, začetniki te zvrsti pri nas, velja omeniti Boga Čerina in Toneta Stojka.

Fotografija je dokument, reprodukcija, v drobcu časa ujeta podoba, ki je nastala brez odtisa človekove roke. Vendar je fotografija akta, t.j. golega človeškega telesa, tisti motiv, ki fotografijo morda najbolj povezuje s slikarstvom in kiparstvom. V zgodovini fotografije od sredine 19. stoletja dalje lahko sledimo njenemu tesnemu prepletanju s slikarstvom. Včasih gre za tekmovanje (portretni slikarji so se bali, da jih bo fotografija izpodrinila), včasih za dopolnjevanje (fotografski posnetki so lahko dobili vlogo predloge za slikarske kompozicije), pogosto pa tudi za medsebojno prežemanje, saj podobne likovne in vsebinske rešitve srečamo pri obeh medijih. Vnašanje slikarskih elementov v fotografijo ni tako redko, kot si morda predstavljamo. Enega najbolj znanih primerov predstavljajo npr. črno-bele in barvne Fotografike, ki jih je Peter Kocjančič izdelal v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Fotografija in slikarstvo sta se večkrat tesno približala, večino smeri, ki so obvladovale slikarstvo 20. stoletja, lahko zasledimo tudi v fotografiji. Nenazadnje velja omeniti tudi sodobna računalniška orodja, ki omogočajo različne načine manipulacije fotografskih posnetkov, njihovo spreminjanje in posege vanje.

Tovrstni primeri pričajo, da je fotografija lahko zanimivo izhodišče oziroma izziv za različne oblike likovne nadgradnje, katerih značaj povezujemo predvsem s slikarstvom. Boštjan Gunčar se je odločil svoj fotografski svet ponuditi slikarjem in drugim likovnim ustvarjalcem kot predlogo ali izhodišče za udejanjenje njihovih likovnih razmišljanj in zlasti za iskanje poti, kako jih harmonično povezati s fotografiranim motivom. Zato je naslov njegovega likovnega projekta Sodelovanja. Soočeni smo z več kot tridesetimi likovnimi dialogi med fotografijo in slikarskimi izrazi. Likovni ustvarjalci so do fotografske predloge pristopali na različne načine. Nekateri so se odločili z drobnimi slikarskimi intervencijami opozoriti na dejstvo, da tudi v črno-beli fotografiji lahko začutimo najbolj drobne barvne nianse in toplino človeškega telesa. Drugi so se odločili poudariti vsebinsko in likovno pričevalnost posnetkov s posegi v kompozicijsko ozadje, ki so mu barvno žarjenje ali dodani kompozicijski elementi nadeli drugačen značaj. Včasih se je po zaslugi kompozicijskih dodatkov, ki segajo od sproščenega nanašanja živih barv do natančnega polaganja črt, predrugačila globina likovnega polja. Vzpostavljena je bila nova prostorska iluzija, v kateri je kot edini realistični element ostalo žensko telo. Fotografija je lahko postala tudi izhodišče za kolaž ali likovni objekt. Prisotno je preurejanje fotografskih posnetkov v nove likovne celote. Nekateri motivni elementi so spremenili fotografije akta v pravljične ali celo simbolične kompozicije, npr. z dodano tančico in angelskimi krili. Zdi se, da so se figure, ki lebdijo v novem likovnem polju, znebile svoje telesnosti. Na eni podobi sta torej združeni fotografova interpretacija ženskega akta in osebna vizija tega posnetka, kot se je izrisala v očeh likovnega ustvarjalca. Srečala in medsebojno dopolnila sta se torej fotografsko videnje in slikarska interpretacija. Soočenje likovnih ustvarjalcev s svojevrstnim izzivom je privedlo do zanimivih in privlačnih rešitev, ki nam razkrivajo načine razmišljanja posameznih avtorjev.

ddr. Damir Globočnik

 

 

 

Boštjan Gunčar se je rodil 07.09.1963 v Kranju. Obiskoval je OŠ Simon Jenko v Kranju, kjer je tudi nadaljeval šolanje v Gimnaziji Kranj. Po končani srednji šoli je vpisal študij Biologije v Ljubljani, kasneje pa še VŠOD v Kranju. Že v srednji šoli je pokazal veselje in nadarjenost do fotografije in v tistem obdobju tudi dobil prva pomembnejša priznanja in nagrade za svoje fotografije. Po študiju pa se je odločil, da bo svojo ljubezen do fotografije izkoristil tudi za poklic.

Do sedaj je imel že preko 100 samostojnih fotografskih razstav

  1. 2014 Priznanje sveta občinske izpostave sklada (JSKD) za dolgoletno predano in uspešno delo na področju fotografske dejavnosti Gorenjske
  2. 2015 Veliko Prešernovo plaketo MOK za leto 2015 za vidnejše dosežke na področju fotografije

Sedaj deluje v Kranju kot samostojni fotograf na področju umetniške in komercialne fotografije.

SODELUJEJO

 Barbara Štemberger Zupan, Biserka Komac, Boleslav Čeru, Bobo Ivanovič, Daša Simčič, Franc Vozelj, Franc Bešter, Gregor Nartnik, Ifigenija Simonovič, Jana Vizjak, Jano Milkovič, Jasna Burja, Jerneja Smolnikar, Jože Zajc, Karol Kuhar, Klavdij Tutta, Klementina Golja, Lojze Kalinšek, Maja Cerar, Marina Dereviankina, Marko Ambrož, Marko Tušek, Matjaž Duh, Nejc Slapar, Niko Štemberger Zupan, Nikolaj Mašukov, Nina Naliny Meglič, Saška Omejec, Slađana Matić Trstenjak, Zdenko Bračevac, Zmago Puhar, Zoran Ogrinc, Želko Ognjenovič.