SODELUJEJO:

Bruno Alencastro, (Brazilijia),
Robert Canali (Kanada),
Erjola Zhuka (Albanija),
Tereza Kozinc (Slovenija).

V času pandemije smo bili priča postavljanju novih meja, ki so v dobro vseh narekovale umik v zasebno življenje štirih sten. Med tem se je začela porajati bojazen po izgubi svobode v tem od družbe odtujenem, intimnem svetu. Ravno to pa je omogočilo krojenje prostosti fotografom, ki so videli preko meje hišnega tlorisa v svet kreative. Erjola Zhuka, Tereza Kozinc, Bruno Alencastro in Robert Canali so fotografi, ki jih druži beg izza štirih sten izolacije v svet umetnosti, katerega si je vsak oblikovali po lastnih merilih. Erjola Zhurka je ta beg iskala v brisanju meja med zasebnim in javnim življenjem s snetjem maske navideznega. Tereza Kozinc je svoje poti in toplino doma našla v zavetju in podpori narave. Bruno Alencastro je svoje zidove premikal v prostore drugih fotografov in s tem posnel intrigantno okolico pandemskega življenja pri drugih. Robert Canali pa je na tehnico postavil na videz izključujoče se pojme ki prikazujejo odnos osebne travestije v času korone, kjer človeško povezavo iščemo in krepimo skoraj izključno preko spletnih konferenc. Ob povedanem lahko rečemo, da je vsak od teh fotografov v svojih serijah izrazil unikaten in odmeven glas, ki predstavlja bežanje iz kletke štirih sten v izpovedni svet fotografske umetnosti

Bruno Alencastro (r. v Braziliji, 1985) je strokovnjak za vizualne pripovedi z izkušnjami iz fotografije ter priprave video in digitalnih vsebin. Ima magisterij iz komunikacije in specializacijo iz fotonovinarstva ter družbene fotografije iz Centro de Fotografía y Medios Documentales de Barcelona – CFD BARCELONA. Trenutno je Direktor fotografije v agenciji Canarinho, v Riu de Janeiru.

Mineva leto 2020. April je. Pojavil se je nov virus in zunaj preži nova pandemija. Nihče se resnično ne zaveda, kaj nas še čaka. Fotograf Bruno Alencastro, zaklenjen v svojem stanovanju v 4. nadstropju v soseski Copacabana v Rio de Janeiru v Braziliji, poskuša komunicirati z zunanjim svetom in išče načine, da bi prebil oviro, za katero je zaprt: okno, simbol ki predstavlja brezno med notranjim in zunanjim svetom. Izolacija in svoboda. Omejen okvir resničnosti, ki zunaj še vedno teče, a do njega nihče nima dostopa.

Ne da bi zapustil svoje stanovanje, je Bruno “obiskal” domove več kot 80 fotografov, ki so se strinjali, da bodo svoje hiše spremenili v ogromne camere obscure, in posnel življenje v času pandemije. “Vsako s svojimi posebnostmi. Dosežki in izgubami. Željami in privilegiji. Strahovi in upanj,” je zapisal. Rezultat je fotoesej z mračnim in skrivnostnim vzdušjem, na primer zaradi nejasne prihodnosti, ki je z gotovostjo nihče (še) ne pozna.

Robert Canali (r. v Kanadi, 1988) je leta 2011 diplomiral iz fotografije na univerzi York. Umetnik trenutno živi v San Franciscu v Kaliforniji. Canalijevi koncepti se uresničujejo kot fotografije, skulpture, instalacije in knjige. Njegovo delo, ki se pogosto razlikuje po videzu, sega od kozmičnega, psihedeličnega do nostalgičnega, ponuja kompleksno vprašanje o času, spominih in hitrem napredku sodobnega življenja.

Čas pred zaslonom “Ker se svet zaradi bolezni COVID-19 spreminja, človeško povezavo iščemo in krepimo skoraj izključno preko spletnih konferenc. V Času pred zaslonom je ta edinstven zgodovinski trenutek dokumentiran z združevanjem modernih orodij s tistimi iz preteklosti, tako da ustvarja lumenske portrete preko Zoom klicev. Udeleženci po vsem svetu 15 minut sedijo čisto pri miru, med tem ko je njihov portret preko video klica z zaslona tabličnega računalnika osvetljen direktno na list srebrnega želatinastega foto papirja. 

Tablični računalnik, ki povezuje umetnika in subjekt, tako deluje kot prevodnik in negativ, v realnem času osvetljuje fotografski papir za edinstven zapis te skupne izkušnje. Po kratkem intervjuju subjekt izbere glasbo, ki postane zvočna podlaga za njegov portret. Zaslon tabličnega računalnika je obrnjen, kar napravo spremeni v osvetljen negativ, nato pa postavljen z ekranom navzdol na list foto papirja. Subjekt in umetnik nato sedita, poslušata ter upata na to, da nastane posnetek.

Proces je vaja zaupanja in ranljivosti. To delo nas izziva, da sprejmemo neznano in podležemo tistim vmesnim trenutkom negotovosti, ko je naša resničnost postavljena pod vprašaj in na njo stežka kakorkoli vplivamo. Ti posnetki ne bodo obeležili sveta z absolutno ostrino ali podrobnostmi, temveč z mehkimi sugestivnimi odtenki, ki simbolizirajo čas, ki smo ga preživeli skupaj. Oblike kot prikazni čakajo, njihova podobnost in čustva so ohranjena.” Robert Canali

Tereza Kozinc (r. Sloveniji 1981) je vizualna pripovedovalka in fotografinja. Njena pisava se osredinja na teme, ki se dotikajo avtoričinega notranjega doživljanja, povezanega z vsakdanom ali s posameznimi dogodki. Tako beleži neke vrste dokumentarni, vizualni dnevniški zapis s pridihom minimalizma in nadrealnosti. Sprašuje se tudi o lastnem utopičnem pojmu doma in zajema motive od severa Japonske do juga njene kuhinje. Mnogokrat pusti vprašanja odprta, čustva pa so tista, ki narekujejo v katero smer.

2020 je bila zmagovalka nagrade Fotofever, ki jo podeljuje sejem, ki je vsako leto v Louvru v Parizu. 2021 je bila izbrana med umetnike, ki so del Futures platforme bazirane v Amsterdamu ter ena od izbranih fotografinj Reflexions Masterclassa baziranega med Italijo in Francijo. Njeno delo je bilo objavljeno v Phases Magazine, Yogurt Magazine, FotoRoom, C41 Magazine, Analog Magazine, itd. Razstavljala je na različnih fotografskih festivalih in v galerijah po svetu.

The Swamp. “Da sem noseča sva izvedela dober mesec preden se je začela korona. Večino nosečnosti sem preživela med splošnim zaprtjem vsega v Ljubljani. Edini izhodi so bili vsakodnevna raziskovanja po barju. Ti sprehodi so bili en steber, ki sem se ga lahko oprijela. Barje – mokro, blatno, tekoče – metafora za maternico.

Ta prostor mi je bil že od prej zelo blizu, ljub in po vrnitvi iz Pariza, sva se povezala spet. V moji prejšnji seriji sem iskala dom, potovala po svetu. V “The Swamp” seriji pa je jasno, kje sem doma, vsaj za nekaj časa.

Erjola Zhuka (roj. 1986, Durres, Albanija) živi in dela v italijanskem mestu Lucca. Študirala je multimedijske umetnosti (tri leta) in slikarstvo (dve leti) na Akademiji za likovno umetnost v Carrari. Zaključila je tudi magistrski študij fotografije na beneški univerzi Iuav in eno leto opravljala pripravništvo v družbi Cinemax Studios v Lucci, kjer je sodelovala s fotografom Massimom Vitalijem, ter v Firencah, kjer je delala z umetnikom Robertom Patteno. Julija 2020 je objavila svojo prvo knjigo z naslovom Oda moji družini (Ode to my Family). Delo Oda moji družini v tem pogledu prekaša vso konkurenco. Gre za foto esej, osvobojen kakršnih koli okov ali predsodkov. 

Avtorica v njem s svobodomiselnostjo, ki se odreka zasmehu, prikazuje banalnost in umazano obscenost vsakodnevnih ritualov, ki jim mnogi od nas ne namenjamo posebne pozornosti. Erjolo Zhuko zaznamuje neverjeten pogum, kar lahko uzremo v slehernem fragmentu njenega ustvarjalnega življenja, to pa je tudi razlog, da njena serija fotografij doseže takšno raven pristnosti. Oda moji družini je pravzaprav slikovni dnevnik, ki osvetljuje vse tiste trenutke, ko se meja med zasebnim in javnim zabriše, maske, ki si jih nadenemo v javnosti, pa padejo z obrazov. Slike Erjolinega življenja so ustvarjene v Italiji (kjer živi od svojega otroštva) in Albaniji (njena rojstna dežela), s čimer njeno preteklost povezujejo z njeno sedanjostjo, obe obdobji pa se umetniško prepletata in dopolnjujeta skozi perverzno igro simbolnih in kulturnih referenc.