Nives Papandopulo: V senci, iz sence…

 

Nives Papandopulo: V senci, iz sence… /

 

Črno-bela fotografija že od nekdaj nosi pridih nostalgije in prikliče duh preteklih časov. V delih Nives Papandopulo kontrast črnega in belega ne deluje zgolj kot estetski element, temveč postane sredstvo pripovedovanja, ki gledalca vodi v svet med domišljijo in resničnostjo. Igra svetlobe in sence oblikuje prizore, podobne filmskim in/ali pravljičnim kadrom, v katerih sence prevzamejo glavno vlogo.

Vsebina fotografij se ne izčrpa v tem, kar je vidno na prvi pogled; ob daljšem opazovanju zaznamo večplastne vizualne vzorce in skrite pomene. Njena dela nam ponujajo možnost igre prepoznavanja skrivnih znakov v oblakih, sencah in krajinah. Tako na primer v delu V galopu temna silhueta grmičevja zariše lik konja, medtem ko na fotografiji Španjulet iz oblakov dima vznikne podoba ženske. To iskanje in prepoznavanje oblik odpira večplastno komunikacijo z avtorico ter nas prenaša v otroško sanjavo domišljijo in igrivost. Vesela lahkotnost izžareva iz slike Variacije, kjer skok v vodo postane skok v svet imaginacije. Eden od ponavljajočih se motivov v njenih delih je lik skrivnostnega moškega s klobukom, ki tava po pustih pokrajinah. Njegova enigmatična prisotnost evocira občutek odtujenosti in nas povezuje z eksistencialističnimi temami iz književnosti in filozofije. Te pokrajine s svojo prostranostjo in intenzivno svetlobo spominjajo na alžirske prizore iz Camusove zbirke esejev Poletje (1942), v kateri se iskanje smisla prepleta z mediteranskimi vizurami. Srečujemo se z melanholijo in osamljenostjo, z notranjim bojem iskanja smisla in lepote kljub zunanji surovosti. Ko se naši poskusi, da bi našli smisel v tradicionalnih vrednotah in verovanjih, izjalovijo, občutimo odtujenost, ki nas žene k iskanju. Nenehno iskanje smisla, prežeto z občutkom ločenosti od drugih ljudi in sveta, nas vodi do občutka odtujenosti od lastne identitete. V mnogih kadrih je to čustvo izrazito prisotno, še posebej v seriji osamljenih senc. Na sliki Vrata se zgostijo trenutki ločevanja; vrata, ki se bleščijo v soncu na prazni plaži, v nas vzbudijo jesensko otožnost. Poletna vznemirjenja so mimo in sprijazniti se moramo s prihodom jeseni, s staranjem. Portret njenega umirajočega očeta, pesnika Krešimirja Stanišića, pusti globok vtis. Z lirično prefinjenostjo je ujet trenutek njegovega slovesa od tega sveta, ko z zaprtimi očmi, uprtimi proti nebu, vpija zadnje sončne žarke. Kljub teži trenutka vlada občutek umirjenosti, sakralna tišina večnosti in povezanosti z naravo. Ob tej podobi, ki odraža žalost slovesa, samoto in soočenje s smrtnostjo, ostanemo ganjeni.

Nives Papandopulo nas spominja na moč upočasnitve, na vrednost detajlov in tišine. Pogled njene kamere je pogosto usmerjen v nebo, kar nas vnaša v stanje lebdenja, kadri oblakov pa poudarjajo temo minljivosti in nedoločenih prostorov. Njena dela so zamrznjeni dragoceni trenutki, iztrgani iz živahnega traku življenja, svojevrstna meditacija o toku časa. Prevzeta od samega življenja nas vabi, da se ustavimo, prepustimo sedanjosti in odkrijemo tisto, kar pogosto spregledamo – skrite oblike, neizrečene zgodbe, subtilno lepoto in potencialni pomen, ki se skriva pod vsakim na videz povsem običajnim prizorom.

 

 

 

“Moonwalker”

 

 

Nives Papandopulo: Within the Shadow, From the Shadow

 

Black-and-white photography has always carried a note of nostalgia, evoking the spirit of bygone times. In the works of Nives Papandopulo, the contrast between black and white functions not merely as an aesthetic element, but as a narrative device that guides the viewer into a world suspended between imagination and reality. The interplay of light and shadow shapes scenes reminiscent of cinematic and/or fairy-tale frames, in which shadows assume a leading role.

The content of these photographs is not exhausted by what is visible at first glance; rather, through prolonged observation, layered visual patterns and hidden meanings begin to emerge. Her works offer the viewer the playful opportunity to recognize secret signs in clouds, shadows, and landscapes. For example, in the work At a Gallop, the dark silhouette of shrubbery outlines the figure of a horse, while in the photograph Cigarette, the figure of a woman emerges from a cloud of smoke. This searching for and discovering of forms opens a multilayered communication with the artist, transporting us into a childlike realm of dreamy imagination and playfulness. Joyful exuberance bursts from the photograph Variations, where a leap into the water becomes a leap into the world of imagination. One of the recurring motifs in her work is the figure of a mysterious man wearing a hat, wandering through desolate landscapes. His enigmatic presence evokes a sense of alienation and connects us to existentialist themes found in literature and philosophy. These landscapes, with their vastness and intense light, recall the Algerian scenes from Albert Camus’s essay collection Summer (1942), in which the search for meaning merges with Mediterranean vistas. We encounter melancholy and solitude, an inner struggle to find meaning and beauty despite external harshness. When our attempts to find meaning in traditional values and beliefs fail, we experience a sense of alienation that drives us to search further. This constant search for meaning, permeated by a feeling of separation from other people and from the world, ultimately leads to alienation from one’s own identity. In many of the frames, this emotion is strongly present, particularly in the series of solitary shadows. In the photograph The Door, moments of separation are condensed; the door reflecting sunlight on a deserted beach evokes an autumnal melancholy within us. The excitements of summer are over, and we must come to terms with the arrival of autumn—with aging. The portrait of her dying father, the poet Krešimir Stanišić, leaves a profound impression. With lyrical refinement, the moment of his farewell to this world is captured: eyes closed, turned toward the sky, absorbing the last rays of sunlight. Despite the gravity of the moment, a sense of calm prevails—a sacred silence of eternity and a deep connection with nature. We are left deeply moved by this image, which reflects the sorrow of separation, solitude, and confrontation with mortality.

Nives Papandopulo reminds us of the power of slowing down, of the value of detail and silence. Her camera lens is often directed toward the sky, drawing us into a state of suspension, while images of clouds emphasize themes of transience and undefined spaces. Her works are frozen, precious moments torn from the rapid reel of life—a kind of meditation on the passage of time. Absorbed by life itself, she invites us to pause, to surrender to the present moment, and to discover what we so often overlook: hidden forms, unspoken stories, subtle beauty, and the potential meaning that trembles beneath every seemingly ordinary scene.

 

” Gibanje “

 

Nives Papandopulo

Rojena 1965 v Reki. Diplomirala je na Pedagoški fakulteti v Reki, Oddelek za kiparstvo, kjer je pridobila naziv profesorice likovne umetnosti.

Dolgoletna je sodelavka Šole za uporabno umetnost v Reki. Izstopa kot pedagoška mentorica z bogatimi izkušnjami pri delu z nadarjenimi učenci ter kot pobudnica in koordinatorka številnih šolskih in kulturnih projektov. Njeno umetniško in pedagoško delo se odraža v trajnem vplivu na izobraževanje in kulturno sceno, od leta 2016 pa se razvija tudi kot priznana fotografinja.

Sodelovala je na številnih razstavah, pri čemer je osvojila pomembne nagrade, med katerimi izstopajo: 1. nagrada na XVII. Istra Art fotografskem natečaju Isolation (2021) ter 2. nagrada v kategoriji posamezne fotografije na 10. Salon črno-bele fotografije 100+1 v Reki (2023).

Leta 2025 je samostojno razstavljala v galeriji Decumanus na Krku ter v galeriji Pasaž v Reki.

Je članica HDLU Istre in umetniškega sveta galerije Pasaž v Reki.

 

 

Nives Papandopulo

Born in 1965 in Rijeka. She graduated from the Faculty of Education in Rijeka, Department of Sculpture, where she obtained the title of Professor of Visual Arts.

She has been a long-time staff member at the School of Applied Arts in Rijeka. She stands out as an experienced pedagogue and mentor, working with gifted students, and as the initiator and coordinator of numerous school and cultural projects. Her artistic and pedagogical work has had a lasting impact on education and the cultural scene, and since 2016, she has also gained recognition as a photographer.

She has participated in numerous exhibitions, winning significant awards, including the 1st prize at the XVII. Istra Art photography competition Isolation (2021) and the 2nd prize in the individual photograph category at the 10th Black-and-White Photography Salon 100+1 in Rijeka (2023).

In 2025, she held solo exhibitions at the Decumanus Gallery in Krk and the Pasaž Gallery in Rijeka.

She is a member of HDLU Istra and the artistic council of the Pasaž Gallery in Rijeka.

 

” Polje (ne)mira The field of (un)peace “

Pavle Kovač: Skozi okna preteklosti

 

 

Skozi okna pretekosti

 

Serija del z naslovom Through the Windows of the Past (Skozi okna preteklosti) je rezultat večletnega fotografskega raziskovanja zapuščenih in pozabljenih urbanih in podeželskih prostorov. Svet urbexa in rurexa je svet hiš, šol, hotelov, tovarniških hal in drugih objektov, ki so bili nekoč del vsakdanjika, objektov, ki danes stojijo kot neme priče nekega preteklega časa, kjer tišina zidov in sledi časa govorijo več od besed. Poudarek je na prostoru, ki je na robu pozabe, ki propada, a še vedno izžareva tišino in zgodbo. Vsak kader razkriva sledi življenja, odsotnosti in neizprosnega minevanja časa.

Skozi objektiv kamere so zabeleženi pogledi skozi okna, ki vodijo v preteklost, v prostore, ki jih je človek zapustil in si jih je ponovno prisvojila narava. Fotografije raziskujejo, kaj ostane, ko ljudje odidejo – ko zidovi začnejo pokati, strehe prepuščati, skozi razbita okna pa začno rasti rastline. Več kot trideset let zanemarjanja, propadanja in tihe erozije je ujetih v dvanajst fotografskih serij, katere odpirajo vprašanje odnosa človeka do prostora, spomina in minljivosti. Kljub človeški (ne)aktivnosti narava neutrudno deluje: pronica skozi razpoke, briše sledi prisotnosti in oblikuje nove pokrajine propadanja. Čeprav jih preveva občutek izgube in minljivosti, fotografije ne izražajo žalosti, ampak tihi dialog s svetom, ki izginja– svetom, ki smo ga nekoč zgradili, nato pa pozabili.

Tematsko in vizualno se fotografije opirajo na motiv pogleda skozi okno – kot simbola prehoda med notranjim in zunanjim, preteklim in sedanjim, življenjem in tišino, sanjarjenjem in stvarnostjo… Fotografije so kompleksne, kot kadri iz filma: prizori, ujeti v trenutku, s pogledom, ki sega onkraj stekla – tja, kjer spomin bledi, a narava sledi svojemu toku, ne glede na človeško (ne)skrbnost. Zamrznjeni trenutki, v katerih se prepletajo sledi nekdanjega vsakdana in današnje tišine.

Okna tu niso le prostorski elementi ali vizualno potovanje skozi zapuščene prostore – postanejo okvir, skozi katerega opazujemo propadanje in vrnitev narave, pa tudi izhodišče za kontemplacijo in osebno refleksijo. Ta zbirka fotografij je tudi povabilo k razmišljanju: o času, pozabi, odgovornosti in vztrajnosti narave. Ne ponuja le nostalgičnega pogleda v preteklost, ampak tudi vizualni dialog med preteklostjo in sedanjostjo, med prisotno odsotnostjo in neizprosnostjo narave.

Pavle Kovac

 

O avtorju

 

Pavle Kovač, rojen leta 1966 v Sarajevu, je bil že kot desetletni deček navdušen nad fotoaparatom, ki mu ga je podaril oče. Prve resne korake v fotografiji je naredil koncem sedemdesetih let v Univerzitetnem foto-klubu Cedusu, kjer je obiskoval fotografski tečaj, ki ga je vodil Milomir Kovačević Strašni.

Fotografsko tehniko in znanje črno-belega laboratorija je izpopolnjeval na sarajevski Drugi gimnaziji, kasneje pa med študijem v Foto Klubu Mašinac na Univerzi v Sarajevu. V zgodnjih devetdesetih ga je inženirska stroka najprej vodila v Francijo, leta 2002 pa v Indonezijo. Od leta 2008 do danes nadaljuje s fotografskim delom v Angoli, Franciji, Jemnu, Katarju in na Danskem. Privlačijo ga zanimivi obrazi naključnih mimoidočih in vsakdanje življenjske situacije, zato poskuša ujeti najbolj tipične podrobnosti v njihovem naravnem okolju in s tem približati druge kulture svojemu občinstvu.

Je član Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Bosne in Hercegovine (ULUPUBIH), Združenja fotografov Bosne in Hercegovine in Asociacije za umetniško fotografijo AUFBiH (nekdanja Foto-zveza BiH). Aktivno sodeluje na mednarodnih fotografskih salonih in natečajih.

Med najpomembnejšimi razstavami je treba omeniti samostojno razstavo Boje Azije (Barve Azije) (Muzej Književnosti v Sarajevu 2006., Duta Fine Arts Foundation v Džakarti 2007., Muzej Hercegovine v Trebinju 2024.), več prodajnih razstav v Parizu med leti 2015 in 2020, samostojno razstavo Kratke priče iz Indonezije (Kratke zgodbe iz Indonezije) v Galeriji kulturnega centra v Trebinju 2023., samostojno razstavo Grôd 40 godina kasnije (Grod 40 let kasneje) v Galeriji Collegium Artisticum v Sarajevu leta 2025., samostojno razstavo  Kroz prozore prošlosti (Skozi okna preteklosti ) v Fotogaleriji Stolp v Mariboru 2026., skupinsko razstavo 14. samit fotografa Ex-Yugoslavije (14. srečanje fotografov nekdanje Jugoslavije) v Leskovcu 2024., skupinsko razstavo Retrospektiva, organizirano ob sedemdesetem rojstnem dnevu ULUPU BiH (Sarajevo 2024., Bihać in Tuzla 2025.), skupinsko razstavo Leica Tour 2025. na temo Perspectives singulières (Pariz, Bordeaux in Lyon 2025., Marseille in Lille 2026.) ter letno šestoaprilsko razstavo v Collegium Artisticumu (Sarajevo 2025.).

Za svoje fotografsko delo je bil leta 2007 in 2022 nagrajen s strani francoske fotografske revije Photo na največjem svetovnem fotografskem natečaju (izbor med več kot 50.000 fotografijami). Na natečaju Djetinjstvo i radost (Otroštvo in veselje) 2014. je prejel drugo nagrado, ki jo je dodelila  selektorica Sabine Weiss. Je prejemnik nagrade AUFBiH (nekdanje Foto zveze BiH) za najboljšo fotografijo 2023. v BiH in tretjo nagrado v kategoriji črno-bele fotografije na Foto-salonu v Splitu.

Je avtor knjige Boje Azije (Barve Azije), ki jo je izdala založba HEXART Publishing v Džakarti in ki je 2007. osvojila dve nagradi na 5th Asian Awards v Singapurju. Objavil je tudi več reportaž in foto-zgodb iz Indonezije, objavljanih na North West BiH.

Leta 2006 je bila ena njegovih črno-belih fotografij Uvrščena v stalno zbirko fundacije Duta Fine Arts Foundation v Džakarti.

 

Márcia Beltrão: Ko padejo semena / When the Seeds Fal

 

Ko padejo semena 

»Araucaria angustifolia je edinstveno drevo, ki navdušuje s svojo lepoto in odpornostjo, živi pa lahko več sto let. Kot protagonist in očividec zgodb, ki so oblikovale mojo pot, brazilski bor presega svojo naravno vlogo v tamkajšnji flori, saj pooseblja tudi vrnitev k mojim lastnim koreninam in vzpostavljanje vezi s spremembami, ki so bile posledice časa in selitev.

Površina borovega gozda v Paranáju se je tekom časa drastično zmanjšala zaradi nenadzorovanega zasedanja ozemlja in nebrzdane urbanizacije. Preobrazba regijske krajine neposredno odraža mojo lastno zgodovino. Tako kot so ljudje za preživetje odvisni drug od drugega, tudi drevesa brazilskega bora sama ne preživijo; da proizvedejo semena, pinhão, so namreč za oprašitev odvisna od vetra. Ideja medsebojne odvisnosti in obnavljanja odraža družinski cikel, ki ga metaforično predstavljata borov storž in hiša. Storž, ki pade na tla, se razpoči in raztrese semena, iz katerih zrastejo nova drevesa, je kot družina, ki doživlja obdobja ločitve in obnovitve.

Tako kot semena borovega storža imajo tudi fotografije moč, da nas soočijo s spomini, ki smo jih shranili, in tistimi, ki tudi po padcu na tla še vedno nosijo obljubo novih začetkov.« – Márcia Beltrão

When the Seeds Fall

“Araucaria angustifolia is a unique tree that impresses with its beauty and resilience. It can live for hundreds of years and it transcends its natural role in Brazilian flora to become both a protagonist and a witness to the narratives that have shaped my journey. It represents a return to my roots and a connection to the transformations brought about by the passage of time and my displacements.

The Araucaria forest cover in Paraná has drastically declined over time due to uncontrolled territorial occupation and rampant urbanisation. This transformation of the region’s landscape directly reflects my own history. Just as human beings depend on one another to survive, Araucaria trees do not perpetuate in isolation; they rely on wind pollination to produce their seeds, the pinhão. This idea of mutual dependence and renewal mirrors the cycle of the family, metaphorically represented by the pine cone and the house. Like the pine cone, which falls to the ground, splits open and scatters its seeds, giving rise to new trees, the family also experiences separations and renewals.

Just like the seeds of the pine cone, photographs have the power to generate new cycles of memory, enabling encounters with recollections that we have preserved and those that, even after falling to the ground, still carry the promise of new beginnings.” – Márcia Beltrão

 

 Marcia Beltrão je brazilska fotografinja s sedežem v São Paulu. Njeno delo združuje družinske 

arhive, krajino ter vezi med ljudmi in naravo ter odpira vprašanja spomina, prostora, 

odsotnosti in preobrazbe. Prejela je nagrado Nova Fotografia 2019, ki jo podeljuje MIS-SP, 

kjer je predstavila samostojno razstavo Em Curso in kjer je njeno delo tudi del muzejske 

zbirke. Leta 2025 je predstavila samostojno razstavo Ko padejo semena v Galeriji Kranjske 

hiše v Sloveniji, v okviru Kranj Foto Fest 2025. Njeno delo je bilo predstavljeno tudi na 

skupinskih razstavah v Braziliji in Sloveniji, med drugim v Paço das Artes ter v Mali Galeriji 

Cankarjevega doma. 

 

Marcia Beltrão is a Brazilian photographer based in São Paulo. Her work brings together 

family archives, landscape, and the ties between people and nature, engaging questions of 

memory, territory, absence, and transformation. She was awarded the Nova Fotografia 2019 

Prize by MIS-SP, where she presented the solo exhibition Em Curso and where her work is 

part of the museum’s collection. In 2025, she presented the solo exhibition When the Seeds 

Fall at Galerija Kranjske hiše, Kranj, Slovenia, as part of Kranj Foto Fest 2025. Her work has 

also been featured in group exhibitions in Brazil and Slovenia, including at Paço das Artes, 

São Paulo, and Mala Galerija, Cankarjev dom, Ljubljana.

 

 

Kuratorki razstave / Curated exhibitions: 

Fernanda Prado Verčič in Maja Modrinjak 

Razstava je nastala v sodelovanju z / The exhibition was created in collaboration with: 

Kranj Foto Fest 

 

 

photo graz selection VI

 18. marec – 18. april 2026

 

Aktualna pozicija štajerske fotografije

Štajerski Fotobienale Photo Graz je od leta 2006 posvečen kontinuiranem predstavljanju sodobne fotografske scene v Gradcu in na Štajerskem. S prispevki 150 fotografinj in fotografov predstavlja Photo Graz 2024 trenutni večplastni posnetek štajerske fotografske scene. Photo Graz selekcija VI predstavlja izbor 25. del, ki prikazujejo, kako živahna, sodobna in raznolika je ta fotografska scena. Graz, drugo največje mesto v Avstriji, se je od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej razvil v središče za produkcijo in komunikacijo progresivne fotografije – bolj kot v tem času prestolnica Dunaj. Ta tradicija se nadaljuje še danes in je osnova za velikost in raznolikost te fotografske scene.

Petinšestdeset let loči najstarejšega (rojenega leta 1940) in najmlajšega (rojenega leta 2005) umetnika na tej razstavi. V tem razdobju se niso le masivno spremenile tehnične možnosti za fotografijo, temveč so družbeni in geopolitični razvoji v središče umetniškega raziskovanja postavili vedno nove umetniške izzive. Tematski obseg razstave zajema vprašanja samopredstavitve, identitete in podobe žensk, pa tudi sklicevanja na širok spekter aktualnih družbeno-političnih in kulturnih vprašanj – podnebne spremembe, migracije, spolni vidiki, itd. Tehnike iz zgodnjih dni fotografije – camera obskura, solarografija, stereoskopija, fotogram – se srečujejo s podobami, ki premišljeno uporabljajo umetno inteligenco. Razstava omogoča pozicioniranje znotraj raznolikosti miselnih šol in pristopov, ki so značilni za ta medij.

Umetnice in umetniki:

Joerg Auzinger, Elsbeth Ebenberger, Nici Eberl, Michael Goldgruber, GUKUBI MATO, Anja Harrer, Klaus-Dieter Hartl, Lisa Hopf, Anna Jocham, Ulrike Königshofer, Branko Lenart, Evelyn Loschy, Lisa Maier, Maryam Mohammadi, Andrea Mühlbacher, Gerburg Neunteufl Pipina Schickaneder, Bernd Oberdorfer, Nora Obergeschwandner, Manfred Pichler, Hermann Ploder, Arnold Reinisch, Gerlinde Schefzik, Kia Sciarrone, Reinhard Sock, Elisa Wüntscher. 

Kurator: Gerhard Gross

 

 photo graz selection VI

Current Positions of Styrian Photography

Since 2006, the Styrian Photo Biennial photo graz has been dedicated to presenting the current photo-graphy scene in Graz and Styria. With contributions from 150 photographic artists, photo graz 024 presented a multifaceted snapshot of the Styrian photography scene. photo graz selection VI presents a selection of 25 positions that show how lively, contemporary and diverse this photography scene is. Graz, Austria’s second largest city, developed into a place of production and communication for progressive photography from the 1950s onwards – even more than at that time in the federal capital Vienna. This tradition continues to this day and forms the basis for the size and diversity of this

photography scene.

65 years lie between the oldest (*1940) and the youngest artist (*2005) in this exhibition. During this period, it is not only the technical requirements of photography that have changed massively. Social and geopolitical developments have also brought new themes into the focus of artistic exploration. The range of topics of the exhibition encompasses issues relating to self-staging, identity and the image of women, as well as references to a broad spectrum of current socio-political and cultura issues – climate change, migration, gender aspects, etc. Techniques from the old age of photography– camera obscura, solar photography, stereoscopy, photogram – meet images that explore and use AI with consideration. The exhibition gives an opportunity to determine a position within the variety of schools of thought and approaches that characterize this medium.

Artists: Joerg Auzinger, Elsbeth Ebenberger, Nici Eberl, Michael Goldgruber, GUKUBI MATO, Anja Harrer, Klaus-Dieter Hartl, Lisa Hopf, Anna Jocham, UlrikKönigshofer, Branko Lenart, Evelyn Loschy, Lisa Maier, Maryam Mohammadi, Andrea Mühlbacher, Gerburg Neunteufl Pipina Schickaneder, Bernd Oberdorfer, Nora Obergeschwandner, Manfred Pichler, Hermann Ploder, Arnold Reinisch, Gerlinde Schefzik, Kia Sciarrone, Reinhard Sock, Elisa Wüntscher.

Curator: Gerhard Gross

 

Anton Tratnik: Geometrija pogleda The Geometry of Vision

4.2. – 14.3.2026

 

Geometrija pogleda 

Fotograf Anton Tratnik se v svojem opusu posveča žanrski fotografiji, ki jo dosledno in premišljeno usmerja v polje arhitekturne fotografije. Njegovo raziskovanje prostora ni dokumentarno v klasičnem pomenu besede, temveč izrazito avtorsko in likovno usmerjeno. Arhitektura pri Tratniku ni zgolj objekt opazovanja, temveč aktivno polje vizualne transformacije, v katerem se realni prostori preoblikujejo v samostojne likovne strukture. 

Njegov fotografski izraz se razteza od skrajnega minimalizma in geometrijske abstrakcije do subtilnega raziskovanja odnosa med arhitekturnim prostorom in človekom. Človeška figura se v njegovih podobah pogosto pojavi kot droben, skoraj nepomemben element, kot merilo, kot sled bivanja ali kot tiha prisotnost v sicer dominantni prostorski strukturi. Človek je v teh podobah soočen z arhitekturo kot sistemom, v katerem se skuša orientirati, udomačiti in se mu prilagoditi. 

Črno-bela fotografija je osrednje izrazno sredstvo Tratnikovega opusa. Z uporabo močnih kontrastov, natančno odmerjenih sivin in jasne svetlobne dramaturgije avtor dosega izjemno grafično čistost podob. Prostori so reducirani na bistvene likovne elemente; linijo, ploskev, ritem in strukturo. Takšna redukcija ne pomeni osiromašenja podobe, temveč njeno konceptualno zgostitev. 

V številnih delih Tratnik gledalca zavestno odmakne od prepoznavne, podobotvorne reprezentacije prostora. Arhitekturni elementi, stropne perforacije, fasadni moduli, stopnišča, galerije, nosilne konstrukcije, postanejo gradniki oblikotvornih podob, ki se približujejo abstraktni umetnosti. 

Njegove fotografije notranjosti nakupovalnih središč, postaj, velikih hal ali sakralnih prostorov niso več prostorski zapisi, temveč vizualni sistemi, zgrajeni iz tekstur, ornamentov in ponavljajočih se vzorcev. 

Prav v teh repetitivnih strukturah in ornamentalnih detajlih se kaže Tratnikova izrazita likovna občutljivost. S premišljenim kadriranjem in ritmizacijo vizualnih elementov prostori izgubijo svojo funkcionalno identiteto in se preobrazijo v abstraktne mreže, ki na trenutke asociirajo na opartistične kompozicije ali geometrijsko abstrakcijo v duhu Viktorja Vasarelya. Arhitektura postane vizualni vzorec, skoraj optična iluzija, ki gledalca vabi v kontemplativno, počasno branje podobe. 

Pomemben del njegovega fotografskega jezika je tudi dosledno menjavanje goriščnih razdalj od širokih totalov, ki poudarjajo monumentalnost prostora, do natančno izbranih detajlov, kjer se pogled ustavi na fragmentu. Prav tako avtor pogosto uporablja neobičajne rakurze in poglede od spodaj ali zgoraj, s čimer gledalcu odvzame stabilno orientacijsko točko. S tem ne ponuja informacije o prostoru, temveč izkušnjo gledanja. Pogled, ki je likoven, analitičen in obenem intuitiven. 

Anton Tratnik tako ni zgolj pronicljiv opazovalec urbanega prostora in človeka v njem, temveč avtor, ki s fotografijo aktivno konstruira nove vizualne resničnosti. Z redukcijo, z izbiro nenavadnih zornih kotov, z dosledno uporabo črno-belega spektra in z izrazitim občutkom za strukturo ustvarja fotografske podobe, ki presegajo dokumentarno funkcijo in se umeščajo v polje sodobne vizualne umetnosti. Njegova dela niso zgolj zapisi arhitekture, temveč razmisleki o prostoru kot likovni, psihološki in eksistencialni kategoriji. 

Rudi Uran

 

 Anton Tratnik 

Je ljubiteljski fotograf, samouk. Dopolnil je 68 let. Fotografija ga zanima že iz osnovnošolskih časov. Interes je raslel, bil vedno prisoten, toda za resnejše soočenje s fotografijo je zanj prišel čas šele leta 2009. Je aktiven član fotografskega društva Veno Pilon iz Ajdovščine. 

Kot fotograf sodeluje na slovenskih in mednarodnih foto natečajih ter razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah. V zadnjih letih je ob vrsti nagrad izpolnil pogoje in pridobil fotografski naziv EFIAP/g (mednarodna fotografska zveza FIAP) in naziv MF FZS (mojster fotografije pri FZS Slovenije). Je tudi član društva likovnih umetnikov Severne Primorske. 

 

Anton Tratnik 

The Geometry of Vision 

In his oeuvre, photographer Anton Tratnik devotes himself to genre photography, which he consistently and thoughtfully directs towards the field of architectural photography. His exploration of space is not documentary in the classical sense of the word, but distinctly authorial and artistically oriented. For Tratnik, architecture is not merely an object of observation, but an active field of visual transformation in which real spaces are transformed into independent artistic structures. 

His photographic expression ranges from extreme minimalism and geometric abstraction to a subtle exploration of the relationship between architectural space and man. The human figure often appears in his images as a tiny, almost insignificant element, as a measure, as a trace of existence or as a silent presence in an otherwise dominant spatial structure. In these images, man is confronted with architecture as a system in which he tries to orientate himself, settle in and adapt. 

Black-and-white photography is the central means of expression in Tratnik’s oeuvre. Through the use of strong contrasts, precisely measured greys and clear lighting dramaturgy, the author achieves exceptional graphic purity of images. Spaces are reduced to essential visual elements: line, surface, rhythm and structure. Such reduction does not mean impoverishment of the image, but rather its conceptual condensation. 

In many of his works, Tratnik consciously distances the viewer from the recognisable, image-forming representation of space. Architectural elements, ceiling perforations, façade modules, staircases, galleries and supporting structures become the building blocks of form-creating images that approach abstract art. His photographs of the interiors of shopping 

centres, stations, large halls or sacred spaces are no longer spatial records, but visual systems constructed from textures, ornaments and repetitive patterns. 

It is precisely in these repetitive structures and ornamental details that Tratnik’s distinctive artistic sensibility is revealed. Through careful framing and rhythmisation of visual elements, spaces lose their functional identity and are transformed into abstract networks, at times reminiscent of op art compositions or geometric abstraction in the spirit of Victor Vasarely. Architecture becomes a visual pattern, almost an optical illusion, inviting the viewer to contemplate and slowly read the image. 

An important part of his photographic language is also the consistent change of focal lengths from wide shots, which emphasise the monumentality of space, to carefully selected details, where the gaze stops at a fragment. The author also often uses unusual angles and views from below or above, thereby depriving the viewer of a stable point of orientation. In doing so, he offers not information about space, but an experience of seeing. A view that is artistic, analytical and intuitive at the same time. 

Anton Tratnik is thus not merely a perceptive observer of urban space and the people in it, but an author who actively constructs new visual realities through photography. Through reduction, the selection of unusual angles, the consistent use of the black-and-white spectrum and a pronounced sense of structure, he creates photographic images that transcend their documentary function and place themselves in the field of contemporary visual art. His works are not merely records of architecture, but reflections on space as an artistic, psychological and existential category. 

Rudi Uran 

 

Anton Tratnik is a self-taught amateur photographer, born in 1958. His interest in photography dates back to his elementary school years and has remained a constant presence throughout his life. However, he began engaging more seriously with photography in 2009. He is an active member of the Veno Pilon Photography Society in Ajdovščina. 

He regularly participates in Slovenian and international photography competitions and exhibits his work in both solo and group exhibitions. In recent years, alongside numerous awards, he has met the requirements for and received the photographic distinctions EFIAP/g (Fédération Internationale de l’Art Photographique – FIAP) and MF FZS (Master of Photography of the Photographic Association of Slovenia). He is also a member of the Association of Fine Artists of Northern Primorska.

fotografija pripoveduje zgodbo

fotografija pripoveduje zgodbo

letna pregledna razstava 2025

 

  • Sodelujejo:
  • AMBROŽ Bosiljka, ANGLEITNER Gero, BRUNČKO Mihael, CIGALA Anja RUS, CIZELJ Janja, GAJŠEK Dušan GOBEC Leon, KACAFURA Mihael, KIRBIŠ Anita, KODRIČ Daniel, KOKANOVIĆ Zdravko Koki, KONIČEK Branko, KORDIĆ Antonio, KOREN Igor, KOS P. Brane, LAZNIK Marjan, MARINIČ Dragica, MARINIČ Jože, MODRINJAK Maja, OBLAK Vinci, PREDIKAKA Matej, PREŠERN Breda, RITONJA Branimir, RODE Ivo, SALOBIR Gregor, SOBOČAN Bojan, STERGULEC Miran, ŠENET Bojan, URAN Rudi, USAR Ivo, VEINGERL Teodor in ŽIBERNA Aleš.

 

 

Fotoklub Maribor ustanovljen! 

“Mariborski foto-amaterji so se organizirali ter ustanovili svoj klub.

Potreba po ustanovitvi samostojnega kluba foto-amaterjev se je opažala v Mariboru že delj časa. Že pred dvema letoma se je vršila akcija za ustanovitev takega kluba, vendar menda predpriprave niso bile v pravih rokah. Pred nekaj meseci se je zbrala skupina znanih športnih in kulturnih delavcev, ki si je stavila kot nalogo ustanoviti Foto – klub. Ko so vse predpriprave tako daleč dozorele, je sklical pripravljalni odbor ustanovni občni zbor, ki se je sinoči vršil v lovski sobi hotela Orel…”

Tako je mariborski »Večernik« januarja 1936 z uvodnim zapisom pospremil rojstvo Fotokluba Maribor.

Številne samostojne in skupinske razstave naših članov, sodelovanja na festivalih in natečajih, visoko nagrajena in opažena dela pričajo o tem, da je fotoklub Maribor po skoraj 90. letih še zmeraj močno dejaven in trdno umeščen na domačem in tujem fotografskem prizorišču.

Za nami je jubilejni 10. Festival fotografije Maribor, ki se je po idejni zasnovi vrnil h koreninam prvega festivala, ko so razstavljali samo domači avtorji. Letos se je v sklopu festivala s samostojnimi razstavami predstavilo 15 fotografov Fotokluba Maribor.

Na letošnji pregledni razstavi “Fotografija pripoveduje zgodbo” se predstavlja 32 najbolj ustvarjalnih avtorjev Fotokluba Maribor, kar pomeni, da aktivno ustvarja vsak tretji član Fotokluba.

Izbrana tema fotografom omogoča široke ustvarjalne zamahe. Pogledi skozi lečo so ujeli raznotere motive človekovega bivanja; bodisi prisotnega v skupnosti ali kot posameznika v interakciji z okoljem.

Naj fotografije spregovorijo.

Brane P. Kos

Predsednik Fotokluba Maribor

Maruša Štibelj: Krhka prisotnost minevanja

Po mislih utemeljitelja večnega ontološkega vprašanja o pomenu obstoja, Martina Heideggerja, je ključen metafizični pojav posebno bitje, ki se lahko sprašuje o lastni biti – ima zavest o svojem obstoju. To je poimenoval »Dasein«, oziroma bivanje-v-svetu, kjer človek že obstaja v nekem svetu pomenov, odnosov, skrbi in projektov. Je tudi časovno bitje, saj razume sebe skozi preteklost (že-biti), sedanjost (biti-v-svetu) in prihodnost (možnosti) in postane avtentično šele, ko se sooči z lastno smrtnostjo. Tudi seriji analognih in digitalnih kolažev Maruše Štibelj se poglabljata v časovno raziskovanje biti, ali, biti-v-svetu, v svetu ki je prežet z doživetimi, preživetimi, navdihujočimi, osebnimi in neosebnimi, prekinjenimi in zavedno-trajajočimi stanji obstoja v danem trenutku. Tehnika analognega kolaža serije Melanholija pod površjem (2020–2024) omogoča fizično (ročno) plastenje in nalaganje omenjenih možnosti biti, ter jih z naključno najdenimi davno pozabljenimi predmeti, ter morda le delci njih, povezuje z izpeto se preteklostjo, že-biti, in svojimi notranjimi doživljanji lastnega biti-v-svetu. S pomočjo izrezkov iz revij, časopisov in lastnih fotografij ustvari čustveno intimo, kakršna lahko vznikne le ob metafizičnem preizpraševanju življenja. Naključni motivi se v celoto amalgamirajo šele, ko avtorica v svoje umetniško delo vplete svoj jaz in ga pospremi s kontekstom naslova. Kljub izvzetosti fizičnega, se tudi digitalni kolaži serije Potovanje trenutka (2025) spajajo v skupke brezprostorskih izrazov biti-v-svetu, ter ravno tako poskrbijo za »leitmotiv«, ki pa svojo prisotnost izraža skozi močan čustveni naboj vsakega izmed kolažev. Umetnica se tako na pričujočih delih vseskozi poigrava z zavedanjem o lastni minljivosti, obstoju v različnih obdobjih in oblikah svoje biti, ter gledalca_ko vabi h globljemu razmisleku lastnega, morda tudi podzavestnega, doživljanja obstoja

 Maruša Štibelj živi in ustvarja v Kranju. Kot vizualna umetnica se ukvarja predvsem s tehniko analognega in digitalnega kolaža, tudi v obliki animacije, knjižnih podob ter stenskega kolaža. Je pobudnica in umetniški vodja Mednarodnega festivala sodobnega kolaža KAOS, ki se odvija v Kranju. Z raznimi oblikami kolaža se predstavlja v vidnejših prostorih likovne metnosti, tako v Sloveniji (kot del skupinske razstave Plastenja) v Cukrarni 2024, v Galeriji Račka v Celju (2024), Galeriji Murska Sobota (2025) …, kakor tudi v tujini – na Dunaju, Wiesenbadu v Nemčiji, Istanbulu, Parizu, Bruslju, idr. Umetnica je med drugimi prejela tudi nagrado Pariškega Salona (2018). 

 

Klara Zadravec 

 

 

Maruša Štibelj: The fragile 

presence of passing by

Drawing inspiration from Martin Heidegger’s concept of Dasein—being-in-the-world—Štibelj’s series of analogue and digital collages investigates the temporality of existence and the layered experience of being. Her works oscillate between the personal and the impersonal, the transient and the enduring, reflecting on how we inhabit time through memory, perception, and emotional resonance. In her analogue series Bright Side of the Melancholy (2020–2024), the tactile process of layering and juxtaposition becomes a metaphor for existence itself. By recontextualizing found and forgotten objects, fragments of images, and her own photographs, she forges connections between already-being (the past) and the lived present. Each composition emerges as a meditation on the metaphysical intimacy of life—on how random motifs and visual remnants coalesce into meaning only when the artist weaves her own presence into the work. Even in her digital collages from the series titled Journey of the moment (2025), where the material touch gives way to immaterial layering, Štibelj continues to explore the emotional texture of being. These compositions evoke spaceless, timeless states of consciousness—expressions of being-in-the-world that invite the viewer to reflect on their own fleeting, often subconscious experience of existence.

Maruša Štibelj lives and works in Kranj. As a visual artist, she primarily explores analogue and digital collage techniques, extending her practice into animation, book illustration, and largescale wall collages. She is the founder and creative director of KAOS – the International Festival of Contemporary Collage, held annually in Kranj. Her works have been exhibitedwidely in Slovenia—most recently as part of the group exhibition Plastenja at Cukrarna (2024), at the Račka Gallery in Celje (2024), and at the Murska Sobota Gallery (2025)—as well as internationally in Vienna, Wiesenbad (Germany), Istanbul, Paris, and Brussels. Among other recognitions, Štibelj received the Paris Salon Award in 2018.

 Kuratorka / Curator: Klara Zadravec 

 

Istog Duško Žorž DANES JE ŽORŽEVO pregledna fotografska razstava

Ko se fotograf zlije z mestom 

Priimek Žorž je neločljivo povezan z mestom Reka na Hrvaškem v obdobju po drugi svetovni vojni. Istog Duško Žorž (1947, Reka) je že kot otrok ob očetu v ateljeju spoznaval delo fotografa, fotografsko tehniko, sledil je tehnološkim novostim in se izpopolnjeval. Ob očetu in z njegovimi spodbudami je razvijal svoj čut za umetniško fotografijo, izostril oko in občutek za dobro kompozicijo, kar je skupaj z obvladovanjem najnovejše fotografske tehnologije prispevalo k nastanku dobrih fotografij. Počasi je prevzemal družinski fotostudio, zlasti pa se je uveljavljal na področju umetniške fotografije. 

S poklicnim fotografiranjem sta oba fotografa vstopila v osebni svet skoraj vsake Rečanke in Rečana povojnih generacij – skoraj vsak se je vsaj enkrat v življenju fotografiral »pri Žoržu« za dokumente ali pa so v studiu nastale spominske fotografije porok in drugih pomembnih življenjskih trenutkov. »Žorž« je tako postal in ostal nepozaben del kolektivnega spomina mesta in njegove identitete.

Žorževa sta se tudi v fotografskih krogih zapisala med legende. Oče je bil leta 1961 med ustanovitelji fotokluba Color, zbirališča umetniških fotografov. Mladi Istog se je kmalu pridružil in že leto pozneje, leta 1962, s klubom prvič razstavljal v Zagrebu.

Oba sta poleg fotografije raziskovala tudi druge načine umetniškega izražanja na likovnem področju. Istog je fotografijo pogosto vključeval kot sestavni del novih umetniških del – bodisi s koloriranjem črno-belih posnetkov, združevanjem črno-bele in barvne različice iste fotografije v novo podobo bodisi s kolažiranjem izrezov fotografij v nove kompozicije. Ročne postopke manipulacije in predelave fotografij je kasneje nadomestila uporaba računalniških programov, predvsem Photoshopa. Tako so fotografije dobivale različne barvne intenzitete, motivi so bili poudarjeni, združeni, pomnoženi, stilizirani, včasih pa prevedeni v enobarvne ploskve, ki ustvarjajo vtis slikanega. Poseben učinek dajejo tudi mikrofotografije detajlov iz narave ali drugih materialov – pogosto delujejo abstraktno in spominjajo na računalniško ustvarjene podobe. Ta inovativni, eksperimentalni del njegovega opusa je hkrati najbolj sproščen, pogosto duhovit in nikoli strog; kot da bi pred sabo gledali dobrovoljnega, nasmejanega in prijaznega Žorža – kakršen v resnici tudi je.

Žorž je mestni fotograf. Njegovi motivi so ljudje in urbano okolje – mestno, tudi vaško – skoraj nikoli pa narava. Če se ta vendarle pojavi, so to oblaki, najpogosteje ujeti nad hišami in pristaniščem, kot da bi jih portretiral. Rad raziskuje igre svetlobe in senc v urbanem prostoru, kjer se površine zgoščajo v ostre kontraste črnega in belega, omejene z ravnimi linijami, ki se bodisi podvajajo v vzporednicah bodisi lomijo v nasprotnih smereh. Na tem ploskovnem ozadju mimoidoči ljudje in živali v kader vnašajo dodatno prostorsko dimenzijo in volumen. 

Naravi se približa predvsem s skoraj dokumentarnim, zgodovinsko obarvanim prikazom zapuščenih in razpadajočih hiš ter industrijskih objektov, v katere se naseljuje rastlinje in jih preobraža v urbano divjino. 

S fotografijo tako dokumentira etnološke in obrtniške elemente, zasebno in industrijsko arhitekturo, mestno in podeželsko okolje – vanj pa se včasih vključijo naključno ujeti ljudje oziroma je vsaj tak vtis. Ko ga to okolje posebej navdihne, v njem fotografira modele, same ali z rekviziti, ki dodatno poudarijo režiranost prizora. 

Kontrasti svetlega in temnega se izrazito kažejo tudi v barvnih fotografijah. V njih pogosto izstopa živost in intenzivnost barv, ki so nasprotje polnega, »trdega« urbanega okolja. Nad mestom ali morjem se raztezajo mehki oblaki belkastih in sivkastih odtenkov. 

Včasih naravno svetlobo nadomestijo obarvane mestne luči, ki gledalca presenetijo s svojim prelivanjem in neštetimi odtenki; ti se stapljajo z barvami hiš, mestnega rastlinja ali odpadlega listja.

Žorž je v stalnem iskanju mestnih motivov, ki se mu spontano razkrivajo med sprehodi: mestna veduta, simbiotičen sklop hiš na ulici, nad katerimi na vrveh plapola perilo ali pa so ob njih parkirani avtomobili. Vse to govori o meščanih, ki jih na fotografijah sicer ni, a je mesto kljub temu polno življenja. Žorž je fotograf mesta in prebivalcev. K mestu pristopa svobodno in instinktivno, k ljudem pa profesionalno, a vedno s spoštovanjem in domiselnostjo. To se jasno kaže v njegovih posnetkih ljudi v aktih, portretih, fotografijah modelov ali celo v podobah visečega perila, s katerim razkriva drobce njihove intimnosti. 

Že več desetletij je kronist in dokumentarist mesta ter njegovih prebivalcev. Je odličen poznavalec mestnih kotičkov, ki jih zna predstaviti na inovativen način skozi svoj osebni pogled. Še najbolj poznane predele fotografira tako, da se meščanom zdijo domači, šele ko pobrskajo po spominu, pa jih prepoznajo. 

Pomemben mestni predel je pristanišče. Vanj prihajajo in iz njega odhajajo ladje, njihove silhuete se zrcalijo v morju. Sivina trdnega kamnitega roba kopnega in rive ustvarja kontrast modri mehkobi morja in neba. Odsevi neba, sonca, svetlobe in oblakov se na gladini morja zlivajo z njegovo modrino. Žorž jih včasih ujame kot del pristanišča, spet drugič jih fotografira kot abstraktne, skoraj naslikane podobe razlitih barv. 

Med njegovimi fotografijami najdemo tudi redka tihožitja, pogosto posneta spontano in brez natančne režije. Ti prizori največkrat nosijo čustveno pripoved o upodobljenih predmetih ali njihovem nastanku – na primer poskus s prvim digitalnim fotoaparatom ali nedotaknjena polica s predmeti v zapuščeni hiši sorodnikov. 

Istog Duško Žorž je veliko svojih fotografij in negativov izgubil – deloma zaradi nesreče, deloma po lastni odločitvi, da »očisti« svoj atelje in arhiv (saj »kdo bo to gledal in evidentiral«). Vendar njegovo delo še vedno živi v objavah na družbenih omrežjih in na razstavah, na katerih pogosto sodeluje. Čeprav se zaveda kakovosti svojega ustvarjanja, pušča vtis, 

da ne vidi potrebe po tem, da bi se njegove fotografije ohranile kot del kulturne dediščine ali kot pričevanje o določenem obdobju in njem samem – kar se razlikuje od stališča muzejskih strokovnjakov. Kljub temu so njegove fotografije dopolnilo mnogih novic in pomemben del različnih publikacij, pa tudi uglednih zbirk in številnih družinskih albumov. Kot pedagog je svoje znanje prenašal na mlade slušatelje.

»Človek mora gledati, videti in občutiti tla, po katerih hodi, občutiti ljudi okoli sebe in vonjave mesta ali kjerkoli že je,« meni Žorž. To velja za slehernega od nas. Pravi fotograf vidi fotografijo in začuti njene učinke, že preden pritisne sprožilec. Vse to se odraža v fotografijah in drugih delih Istoga Duška Žorža, zaradi česar ga zlahka imenujemo maestro – umetnik z veliko začetnico

Denis Volk

 

 

Istog Duško Žorž (1947, Reka) je končal šolo za fotografe na Reki in delal v družinskem fotostudiu Foto Belveder na Reki. Od leta 1962 je član fotokluba Color in od leta 1990 Hrvaškega društva likovnih umetnikov na Reki. Umetniške fotografije je predstavil na več kot 40 samostojnih in 400 skupinskih razstavah. Razstavljal je tudi grafična, kiparska, slikarska in multimedijska dela, snemal dokumentarne filme, fotografiral za muzeje in druge kulturne ustanove na Reki, pet let je bil snemalec na HTV, devet let je predaval fotografijo na Naravoslovni in grafični šoli na Reki. Je prejemnik več priznanj, diplom in pohval: za aktivno delo v fotoklubu in poučevanje fotografije je prejemnik bronaste, srebrne in zlate plakete Zajednice tehničke kulture (Skupnosti za tehniško kulturo).

 

POZIV ZA RAZSTAVLJANJE V FG STOLP V LETU 2026

 

FOTOKLUB MARIBOR, vabi k sodelovanju in prijavi,

posameznike in kolektive,

ki ustvarjajo na področju fotografske umetnosti,

za razstavljanje v Fotogaleriji STOLP v letu 2026

 

 

VSEBINA PRIJAVE:

– jasno opredeljen vsebinski koncept fotografskega projekta

– definiran okvir izvedbe in tehnični načrt

– navedba avtorjev s kratkim življenjepisom, referencami in kopijami objavljenih kritik,

  katalogov, časopisnih člankov oz. navedbami medijskih objav

– fotografsko gradivo v elektronski obliki

– navedba kontaktov (ime in priimek, elektronska pošta, tel. št.).

 

Prijave pošljete na naslov:

galerijastolp@gmail.com

ROK: 20.11.2025

 

Fotoklub Maribor kot nosilec galerijske dejavnosti v Fotogaleriji STOLP, pri pripravi projektov prispeva:

– galerijski prostor v času razstave z vsemi obratovalnimi stroški,

– v času odprtja galerije je vedno prisotna dežuna oseba

– osnovno tehnično pomoč pri postavitvi že pripravljenega in tehnično načrtovanega projekta,

– izposojo tehnične opreme (okvirji) v okviru razpoložljivih možnosti,

– promocijo razstave v sodelovanju z avtorjem,

– oblikovanje in tiskanje zgibanke,

– odprtje razstave z manjšo pogostitvijo,

– potrditev referenc o sodelovanju pri prijavah na razpise za zbiranje sredstev izvajalca projekta.

 

Z izbranimi avtorji bo sklenjena pogodba o razstavljanju in sodelovanju.

Pridržujemo si pravico do izločanja nepopolnih prijav in zavrnitve predlaganih projektov brez dodatnega vsebinskega pojasnila.

Umetniški svet Fotoklub Maribor, bo prijave pregledal in vas obvestil o njegovi odločitvi, katera je dokončna in nanjo ni možna pritožba.

 

V MB. 20. 10. 2025

 

Vodja Fotogalerije STOLP Predsednik FK MB

Maja Modrinjak Brane P. Kos

Milorad Milićević: En ton, mnogo podob

Pričujočo razstavo Milorada Milićevića sestavlja izjemno konsistenten nabor črno-belih fotografij, ki presega klasično portretno tipologijo in se razgrinja kot avtorska vizualna pripoved. Čeprav se na prvi pogled serija lahko bere kot zbirka portretov, ob natančnejši analizi vstopamo v kompleksno prepletanje različnih žanrskih kodov – od dokumentarne, ulične, ambientalne do vizualno narativne fotografije z elementi subtilnega socialnega komentarja.

Ključna odločitev o izključitvi barve ni le estetska, temveč konceptualna: črno-bela redukcija omogoča jasno hierarhizacijo pomena v kadru in subtilno izolacijo portretirancev iz njihovega okolja. S tem Milićević gradi tenzijo med posameznikom in prostorom, med kontekstom in intimo, med časom in trenutkom. Ta vizualna tišina barv omogoča, da se pozornost gledalca usmeri k osebam – portretirancem, teksturi obraza, gesti telesa…

Avtorjeva izrazita vizualna senzibilnost se kaže predvsem v njegovi sposobnosti anticipacije trenutka. Fotografski posnetki niso produkt naključja, temveč rezultat natančne prisotnosti, zbranosti in zmožnosti ustvariti prostor zaupanja med fotografom in subjektom. V delih, kot so Moj svet, Zvesti prijatelj ali Gališka poroka, lahko opazimo posebno kvaliteto ujetega trenutka — tisto neponovljivost, v kateri se izrazi vrednost fotografije in fotografa.

Pomemben vidik Milićevićeve poetike je tudi njegova tematska raznolikost, ki pa ne deluje disperzivno, temveč poudarja njegovo suvereno obvladovanje različnih izraznih registrov. Od ruralnih prizorov vsakdanjih opravil, urbanih uličnih situacij, do dokumentarnih posnetkov kulturnih ustvarjalcev — v vseh teh segmentih je prisotna enotna avtorska drža: humanistična, spoštljiva in vizualno izbrušena.

Milićević se spretno giblje med formalnimi rešitvami — od kvadratnega formata do klasičnega razmerja 3:2 — pri čemer vsaka odločitev deluje kot natančen odgovor na kompozicijsko dinamiko konkretnega prizora. Likovni elementi, kot so svetlobni kontrasti, teksturne variacije, repeticije, niso nikoli uporabljeni dekorativno, temveč dosledno v funkciji artikulacije vsebine in poudarka vizualnega fokusa.

Zgotovo lahko trdim, da je raznolikost tem pričujoče razstave njena ključna prednost. Ponuja nam vpogled v avtorjev širok ustvarjalni razpon, obenem pa vzpostavlja narativno nit, ki presega posamezne posnetke in gradi celovit vizualni svet — svet, v katerem je vsak človek, vsak pogled in vsak trenutek vreden pozornosti.

Dela Milorada Milićevića nas nagovarjajo z redko iskrenostjo in neposrednostjo. V času, ko vizualna kultura pogosto preferira spektakel in efemernost, Milićević ostaja zavezan globini, tišini in času. Njegova fotografija ni le estetski zapis — je dejanje ohranjanja, pričevanja in uvida. Je umetniški dokument časa, ki ga oblikuje in presega.

Rudi Uran

 

 

Milorad Milićević (Leskovac, 1953) je fotograf, ki se z umetniško in razstavno fotografijo aktivno ukvarja od leta 1981. V dveh mandatih je vodil Fotoklub »Aca Stojanović«, pozneje Fotoklub Leskovac, kjer danes deluje kot član umetniškega sveta in upravnega odbora. Sodeloval je kot predavatelj in organizator številnih fotošol, ukvarjal pa se je tudi z industrijsko in reklamno fotografijo. Njegova dela so bila razstavljena in večkrat nagrajena v Srbiji, na območju nekdanje Jugoslavije in v tujini. Nagrajen je bil tako za analogne kot digitalne fotografije, v posameznih kategorijah in kolekcijah. Leta 1991 in 1993 je bil med desetimi najaktivnejšimi avtorji Foto zveze Srbije, leto prej pa med dvajsetimi najdejavnejšimi avtorji Foto zveze Jugoslavije. Samostojno je razstavljal v Leskovcu, Zaječarju, Beogradu, Skopju, Gornji Radgoni in Aleksincu. Leta 2024 je za razstavo »Pričevalec časa« prejel priznanje »Tomin klobuk« na 14. samitu EX-YU fotografov. Je nosilec umetniških nazivov KMF FSS in AFIAP ter nosilec licence učitelja fotografije Foto zveze Srbije.