Jaka Jeraša: Iz albuma

Odprtje razstave: pet.19.7. ob 19.00

Čas razstave: 19.7. do 31.8.24

Kuriranje in spremni tekst: Denis Volk, Lektura: Darija Golob Malenšek

 

Jaka Jeraša (1953, Ljubljana) je v letih 1955–1980 večinoma živel v Piranu. Spada v srednjo generacijo uveljavljenih ustvarjalcev na področju umetniške fotografije v Sloveniji. Po končani fotografski šoli v Ljubljani se je leta 1971 zaposlil kot fotograf v Litostroju v Ljubljani. Tu ga je fotografski mojster Peter Kocjančič navdušil za umetniško fotografijo. Po vrnitvi v Piran leta 1975 je bil kratek čas fotoreporter pri časopisu Primorske novice, nato pa se je zaposlil v Design studiu Mak. Od leta 1986 deluje kot samostojni kulturni delavec. Je član Društva fotografov Slovenije. Od leta 1978 je imel 28 samostojnih razstav. Sodeluje na skupinskih razstavah in likovnih delavnicah doma in na tujem. Prejel je več nagrad. Živi in dela v Kopru.

Vpogled v opus: Jaka Jeraša

Včasih se zgodi, da hobi otroka tako navduši, da se usmeri v šolanje za poklic s podobnega področja. Jaki Jeraši je bila fotografija najprej hobi, ki je prerasel v poklic (foto dokumentarista ter fotoreporterja) in kasneje v umetniško ustvarjanje. Izbrušene tehnične veščine v fotografiji, občutek za kompozicijo, kadriranje in scenografijo ter dinamiko pri režiranih posnetkih, pa tudi videnje bodoče fotografije so ga pripeljali do večje svobode in neobremenjenosti, ki sta potrebni za kreativno umetniško ustvarjanje.

Jeraševe estetsko skladne fotografije niso le rezultat fotografovega doživljanja okolja in ambienta, pač pa tudi fotografova interpretacija. Z »igro« svetlobe in sence, s svetlim in temnim ter s kompozicijo poudarja in/ali izpostavlja posamezne podrobnosti. Nekatere fotografije so strožje, skoraj dokumentarne, lahko so bolj pripovedne, lahko pa tudi humorne, zabavne in hudomušne. Tako je s fotografijami ljudi, urbanega ali naravnega okolja in z režiranimi prizori.

Ljudje so »nameščeni« v zanimivo okolje, to pa je po svojih strukturah površin v kontrastu z (mehkim) živim telesom portretirancev. Okolje je v kontrastu tudi z nastavljenimi predmeti, ki v podobo večkrat vnašajo humornost. Osebe na fotografijah so ujete v trenutku, ko zrejo v nek objekt, v fotografa ali pa je oseba poglobljena v lastne misli. Fotograf je dokumentarist čustvenih stanj in počutja portretirancev. Zazna in ujame denimo zatopljenost, radovednost, čakanje, nestrpnost, veselje, dobrovoljnost in druga stanja.

Nekatere fotografije so zaradi fotografove asociativnosti igrive, tudi režirane skupinske fotografije oseb – na nekaterih Jeraša zre v kamero, ki jo sproži – ohranjajo v ostrini ali mehkih prehodih to spontanost in igrivost kontrasta vzorcev in struktur ter igro svetlobe in sence.

Gladkost fotografiranih predmetov ali objektov pogosto poudarja z razgibano, bolj grobo površino iz okolja ali nekega drugega bližnjega objekta (hiša ob skoraj mirni vodi, »steklena« telefonska govorilnica pred hišo). Ne le da ta kontrast vidimo na fotografiji, zaradi poznavanja teh »materialov« si ta kontrast predstavljamo tudi taktilno. Podobno je mogoče opaziti tudi v fotografijah golega telesa; koža je površina svetlo-temnih ali barvnih kontrastov, različne napetosti in strukture površine. Rob kože (okončine) je oster v primerjavi s kožo, ki se v senci mehko »združi« s kožo drugega dela telesa. Rob sence na eni strani (kontrastno) omejuje eno površino, na drugi strani pa senca/površina mehko prehaja v drugo površino. Poigrava se s simetrijo, križanjem črt in smeri, s svetlim in temnim, vdolbinami in izboklinami. Fotografija v nas vzbudi željo po dotiku (da to kožo pogladimo in jo začutimo pod prsti).

Zelo oseben odnos do narave, okolja in do ženskega telesa vzpostavlja tudi pri fotografiji aktov. Okolje izbira z občutkom, vanj umesti golo telo, oboje pa izpostavi do te meje, da se včasih vprašamo, ali je na fotografijah okolje ali akt. Podobno se zdi, ko fotografira dele ženskega telesa z “dodanimi” rastlinami ali odsevi v ogledalu. Oko in misel skačeta od enega motiva do drugega, ki sta tako premišljeno združena, da sta povsem enakovredna. Njegov fotografski pristop k ženskemu telesu je poseben ravno/tudi zaradi izbranega okolja in preskakovanja gledalčeve pozornosti med osebo in okoljem.

V urbanem, pa tudi v naravnem okolju njegove fotografije pogosto prikazujejo prisotnost – dejavnosti in življenje – ljudi, čeprav ljudi ni na fotografijah. Znamenja te prisotnosti so predmeti in naprave, ki jih uporabljamo ljudje, denimo obešeno perilo, stoli, čolni na suhem, tračnice …

Soline so Jeraši pogost motiv. Sprehod po solinah je zanj meditacija, sproščanje v tišini, iskanje barvnih ali svetlo temnih (v črnobeli fotografiji črno-belih) odtenkov, linij in površin, živega in neživega, delovanja narave in sledi človeka. Za razliko od dinamične narave so sledi človeka statične, kot mrtve v živi naravi, ki se spreminja. Vse to je hkrati intimni svet Jake Jeraše, pobeg od urbanega.

Jaka Jeraša enako mojstrsko uporablja črno-belo in barvno fotografijo. Njegov izrazit smisel za igro kontrastov in/ali skladnost črno-belih ter barvnih odtenkov, smeri (linij) in površin, skupaj s kompozicijo ter usmerjanjem gledalčeve pozornosti uvrščajo Jako Jerašo med vrhunske vizualne umetnike, le da je njegovo izrazno sredstvo fotografija.

Denis Volk

 

45 let fotogalerije STOLP

Ob 45 letnici Fotogalerije STOLP razstavljajo: 

Branko Koniček

Branimir Ritonja

Branko Zorović

 

 45 let Fotogalerije Stolp

Leto 1979 je bilo prelomno leto tako za Fotoklub Maribor, kot tudi umetniško fotografijo, saj je bil klubu dodeljen židovski stolp – v katerem je po desetih letih vloženega izjemno trdega dela in mnogih preprek, v letu 1989 slavnostno odprla svoja vrata prva foto galerija na Slovenskem – Fotogalerija Stolp. 

Tokrat obeležujemo 45 let delovanja tako, da na ogled postavimo razstavo treh avtorjev ene izmed prvih razstav, in sicer razstave treh fotografov in članov Fotokluba Maribor– Branka Konička, Branimirja Ritonje ter Branka Zoroviča. 

Razstavo v Fotogaleriji Stolp pa spremlja tudi zunanja razstava na tablah Ulične galerije Fotokluba, kjer boste se lahko seznanili z zgodovino naše galerije.

Tokrat obeležujemo 45 let delovanja tako, da na ogled postavimo razstavo treh avtorjev ene izmed prvih razstav, in sicer razstave treh fotografov in članov Fotokluba Maribor – Branka Konička, Branimirja Ritonje ter Branka Zoroviča.

 

BRANKO KONIČEK – Poliritmija

Množica glasbil, hipni in zabrisani gibi teles, portretni približki glasbenikov in pevcev v ritmični ekstazi so prizori, ki prevevajo skozi izbrane fotografije Koničkovega obsežnega arhiva fotografiranja jazz nastopov. Retrospektiva fotografskega udejstvovanja seže v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je avtor pričel spoznavati in sočasno navduševati nad ameriško glasbeno zvrstjo, izvirajočo iz časov Harlem renesanse – razbohotenje afroameriške kulture in umetnosti od 1920ih let naprej. Pričujoči instantni trenutki na fotografijah so bili v liriki črno-bele tehnike ujeti skozi niz markantnih koncertov velikanov jazz glasbe, gostujočih v Mariboru, ki jih je organiziral Brane Rončel. Nekatera znana imena glasbenikov ameriške jazz scene, ki jih lahko prepoznavamo na fotografijah so npr. Lester Bowie, Anthony Braxton, Colin Walcot in Doug Hammond. Avtor je ob večletnem fotografiranju tovrstnih prizorov razvil močno strast do jazza in se tako kot poliritmija, simultanost več različnih ritmov, močno značilna v jazzu, tudi sam sočasno preizkušal v prepletanju iskanja svojega lastnega izraza v fotografiji, kot tudi duhovnega izpopolnjevanja skozi glasbo.

Branko Koniček (1957) je član Fotokluba Maribor vse od leta 1981. Ob častni funkciji predsedovanja med leti 1987 in 1992, se je v zgodovino fotokluba zapisal kot zaslužni član, saj se je trudil za razvoj in širjenje ogleda kluba, umetniškega ateljeja ter Fotogalerije Stolp. Kot fotograf je sodeloval na več kot 200 razstavah tako v Sloveniji kot v tujini (Zagreb, Varaždin, Gradec, Dunaj, Bergerac v Franciji). Za svoja dela je prejel 28 nagrad, med drugimi zlato nagrado v Vigexu v Avstraliji, zlato medaljo v Singapurju, posebno nagrado na veliki mednarodni razstavi povabljenih avtorjev v Mestre-Venezia v Italiji, zlato medaljo v Čeljabinsku, ter 3. nagrado na razstavi Treh dežel v Gorici leta 2003. Trenutno se ukvarja z infrardečo črno-belo fotografijo v digitalni tehniki.

 

 

 

Branimir Ritonja – cesta

Serija Cesta bratstva in enotnosti je nastajala več kot 20 let in predstavlja analogne fotografije posnete med vožnjo na območju ceste, ki je prva povezovala republike bivše Jugoslavije. Območje zaznamovano s skupnimi napori mladinskih brigad, ki so gradile za namen povezovanja, je tudi pričevanje o skupnosti in želji po celjenju ran, ki jih je utrpela Jugoslavija skozi leta. Pokrajina se, odkar jo je fotograf prvič v celoti prevozil leta 1977, ni drastično spremenila, spreminjal pa se je avtorjev pogled nanjo. K temu so prispevale nove meje, vojne in vrzeli ustvarjene med ljudmi, ki so dolgo ciljali k enotnosti in solidarnosti. Fotografije so posnete od Jesenic do Skopja ter simbolno predstavljajo umetnikovo doživljanje razpada in evolucije pokrajine. Bolj kot fizično preoblikovanje družbe in okolice, fotografije beležijo umetnikov miselni proces doživljanja minevanja časa, ki se preobrazi v razpoloženjske podobe gibanja in napredovanja. Kraji zgodovinskih obeležij, na primer Sremske fronte, nosijo čustven naboj, ki v mimobežnih posnetkih sporoča, da se kljub pomembnosti vse premika naprej, da se zgodovina spaja s sedanjostjo, ter za sabo pušča tako obžalovanje kot tudi nostalgijo. Spoj osebne in kolektivne zgodbe skozi fotografije oblikuje neprekinjeno pripovedno nit, ki oblikovno posnema tudi glaven motiv – cesto.

Branimir Ritonja (1961, Maribor) je fotograf in avtor več fotografskih knjig ter slikovnega materiala monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo nagrado z listino (2012) in bronasto medaljo na Le Salon des Beaux Arts, Carrousel du Louvre, Pariz (2017). Je član Fotokluba Maribor, ki ga je dvajset let vodil tudi kot predsednik in direktor Galerije Stolp.

 

Branko Zorović – Maraton

Fotoklub Maribor predstavlja osebno zgodbo za vsakega izmed članov, eden izmed najdlje aktivnih članov je tudi Branko Zorović, ki pravi, da Fotoklub Maribor zanj predstavlja več kot 40 let izmenjave znanja in izkušenj, predvsem pa druženja z ljudmi, katere vežejo isti interesi in ljubezen do fotografije. Tokrat se Branko Zorović na razstavi 45 let Fotogalerije Stolp, predstavlja s serijo Maraton. Serija je nastala med leti 2009 in 2012 in je del velikega števila fotografij, ki so nastale na maratonih v Ljubljani in Radencih. Fotograf se je odločil za fotografiranje maratonov, ker so med udeleženci tekli tudi njegovi družinski člani. Maraton je v najbolj grobi definiciji nekaj kar terja svoj čas in trud, da udeleženci, tekmovalci pridejo do zastavljenega cilja. Portreti razstave prikazujejo sledi pretečenih 42 kilometrov, ki niso olepšani ali romantizirani. Vsak portret predstavlja osebni boj, trud in napor. Pri portretirancih se kaže bojevitost, izmučenost in odločenost preteči ciljno ravnino.

Branko Zorović (1945), je po poklicu kontrolor letenja. Leta 1983 se je kot član Fotokluba Maribor začel aktivno ukvarjati s fotografijo. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Med slednjim mu je tudi Mednarodna zveza za fotografsko umetnost leta 1998 dodelila naziv AFIAP, leta 2001 pa naziv EFIAP. Njegove fotografije so rezultat občutka izzvanega s strani ljudi, narave, oblike ali svetlobe in sence.

 

graz selection V

V Gradcu, drugem največjem avstrijskem mestu in glavnem mestu avstrijske Štajerske, se je fotografska scena pojavila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je za tisti čas predstavljala izjemno sodoben pristop k zajemanju podob. Osrednja osebnost tega razvoja je bil Erich Kees, pionirski štajerski fotograf, ki je s svojimi fotografskimi deli in komunikacijskimi dejavnostmi močno vplival na krog fotografov. Njihova ustvarjalna prizadevanja so postavila temelje za fotografsko sceno, ki je še vedno živahna in raznolika, kot je predstavljeno v Štajerskem fotografskem bienalu “photo graz”. Peta izdaja “photo graz selection” predstavlja 26 fotografov, rojenih med letoma 1948 in 1997, ki so sodelovali na Štajerskem fotografskem bienalu 2022. Izbor poudarja večplasten pristop, v katerem so poleg uveljavljenih in mednarodno priznanih umetnikov predstavljeni tudi fotografi z akademij in fotografskih šol, amaterji in predstavniki starejše generacije. Več kot 80 fotografij razkriva aktualne tendence fotografskega raziskovanja, ki segajo od splošnih vprašanj do zelo osebnih tem, ki so skrbno izdelane ali pa pospremljene z asociativnim prostorom za interpretacijo. Vloga fotografije pri predstavljanju resničnosti je raziskana in eksperimentalno razširjena. S poudarkom na zaznavanju in utelešenju časa razstava vizualizira tudi vprašanja o identiteti, kulturi in filozofiji.

Razstava je zasnovana pod okriljem Kulturvermittlung Steiermark.

Martin Bilinovac je študiral na različnih umetniških univerzitetnih smereh in diplomiral iz študija uporabnih umetnosti na Dunaju. Od leta 2010 predava fotografijo na Fakulteti za umetnost v Linzu. Njegova dela se hranijo v številnih javnih in zasebnih zbirkah.

Brisilda Bufi je odraščala v Tirani (Albanija). Zdaj živi v Gradcu, kjer študira informacijsko oblikovanje na Visoki šoli Joanneum. Prejšnja izobraževanja: 2018–2021 študij umetniške fotografije in multimedijske umetnosti na HTBLVA Graz Ortwinschule; 2016–2018 muzikologija na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost Univerze v Gradcu; 2009–2010 je diplomirala iz igranja klavirja na Univerzi v Tirani; 1997–2009 je pridobila glasbeno izobrazbo na glasbeni šoli Jordan Misja v Tirani.

Lena Feitl živi in ustvarja med Dunajem in Štajersko. Zanima se za esence stvari – tisto, kar je očesu nevidno, neraziskano, neopaženo, neimenovano – tisto, kar predstavlja temelj eksistence. Skozi fotografijo raziskuje teme kot so evanescenca, preobrazba in snov. Njena dela se nahajajo tudi v zbirkah Štajerske province in mesta Gradec.

G.R.A.M. Skupina avstrijskih umetnikov, ki so jo leta 1987 ustanovili Günther Holler-Schuster, Ronald Walter, Armin Ranner in Martin Behr. Skupaj ustvarjajo skozi različne medije (fotografija, film, video, instalacija, slikarstvo, grafika, performans in ustvarjanje elektronske glasbe). Tematizirajo klišeje, hitro zaznaven svet podob in znakov, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju, medijih in predvsem v estetiki potrošniškega oglaševanja. Namerno izbrane podobe spremenijo, jih postavljajo v medsebojni dialog ali komplementarni odnos.

Alexandra Gschiel je pridobila klasično fotografsko izobrazbo in trenutno ustvarja skozi medije fotografije, videa, instalacije, kiparstva in tekstila. Od 2008 naprej se je predstavila na številnih razstavah v Avstriji, na Hrvaškem in na Kubi, ob tem pa med drugimi izvedla tudi več umetniških projektov v kontekstu steirischer herbst.

Paul Hartmann dela kot fizik in znanstveni raziskovalec ter predava nanotehnologijo na Tehnični univerzi v Gradcu. Diplomiral je na Akademiji za uporabno fotografijo v Gradcu in je del kolektiva “Essenz”. V svojem slogu uporablja eksperimentalne možnosti digitalne fotografije, vendar brez abstrahiranja slike s pomočjo programske opreme.

Eva Hölbling je upokojena učiteljica in fotografira že od zgodnje mladosti. Skozi fotografijo se loteva pomembnih vprašanj, včasih pa tudi izrazi tisto, kar se sicer izmika jeziku.

Marita Janka je študirala na Univerzi za oblikovanje v Darmstadtu, opravila mojstrski tečaj za fotografijo na “Graphische” na Dunaju ter pridobila izobrazbo za fotografijo in oglaševalsko tehnologijo. Od leta 1978 do 2012 poučuje in predava na področju fotografije in multimedijske umetnosti. Od leta 1981 se loteva razstav in fotografskih projektov.

Bernhard Kipperer se je dlje časa ukvarjal s filmom, dokler se ni odločil usmeriti v analogno fotografijo. Bistveno merilo kakovosti zanj je vrsta filma in fotoaparata, izbranega iz nabora modelov iz različnih desetletij. Redke filme iz različnih koncev sveta, ki jim je že potekel rok trajanja, zbira z uporabo kemičnih postopkov, ki jih je razvil sam.

Sandra Kosel: 2004–2010 Akademija za likovno umetnost na Dunaju (umetnost in fotografija); 2000–2002; FotoK – tečaj za umetniško fotografijo, Dunaj; 1994–1999 HTBLVA Graz Ort weinschule (umetnost in oblikovanje); razstave na Dunaju, Weizu, Salzburgu, Istanbulu in drugod.

Gerhard Krois se ukvarja s fotografijo, glasbeno produkcijo in hkrati deluje tudi v oglaševalski industriji. 2003–2006 je član TVN Fotogruppe Graz; 2012–2013 Akademija za uporabno fotografijo, Gradec; samostojni fotograf od leta 2003 naprej.

Branko Lenart je leta 1954 emigriral v Avstrijo. Vse od leta 1968 je član Forum Stadtparka Gradec. Leta 1980 je bil rezidenčni umetnik v Apeioronu, Millertonu in New Yorku. Medtem je v sklopu študija obiskoval tudi Pariz, La Rocelle, Arles, Oxford, Rim, London, ZDA in Izrael. Leta 2001 je sodeloval z Inge Morath na projektu Grenz.Räume/Last Journey. Med leti 1979 in 2007 je predaval o fotografiji na Visoki šoli Joanneum in HBVLA za umetnost in oblikovanje v Gradcu. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah po Evropi, Severni Ameriki in Japonskem. Od leta 1970 pa je priredil tudi veliko samostojnih razstav. Živi in deluje med Gradcem in Piranom

Alois Loidl je pridobil diplomo iz trgovanja, pozneje pa študiral nemščino in španščino. Z nekaj prekinitvami se je s fotografijo ukvarjal vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Svoja dela je predstavil na veliko različnih razstavah.

Marlene Mautner je študirala uporabno fotografijo in vizualne medije na Visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju. S svojimi deli se poslužuje tematike vizualne predstavitve znanstveno dokazanih dejstev in dognanj, ki jih postavlja v kontrast s fikcijo. Tako je genetska manipulacija s Crispr-Cas9 ali uporaba umetne inteligence vključena v proces izdelave fotografij.

Marin Osterider prebiva tako na Dunaju kot tudi v Gradcu. Med letoma 1984 in 1991 je študirala na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Nato je pridobila državno štipendijo za umetniško fotografijo v Tokiu, Londonu in Parizu.

Heinz Pöschko živi in ustvarja v Gradcu. Samostojno razstavlja in sodeluje na skupinskih razstavah od leta 1992; prejel je promocijsko nagrado za fotografijo dežele Štajerske za leti 1992 in 1993; leta 1993 je pridobil državna štipendijo za fotografijo; s fotografijo se skozi družbeno-kritični pristop loteva vsebine narave ter arhitekture.

Jörg Rath je risar in fotograf. Diplomiral je na šoli za umetnost in kiparstvo HTBVLA Gradec Ortweinschule. Trenutno dela na področju umetnosti v umetniškem studiu Randkunst. Fotografije ustvarja večinoma v črno-beli , ter jih pospremi s citati iz umetnostne zgodovine, zabavnih medijev ali iz svojega lastnega življenja. Zanimata ga sodobna umetnost in dunajski akcionizem.

Alina Reimelt je pridobila fotografsko izobrazbo na Akademiji za uporabno fotografijo Gradec, nato na visoki šoli za umetniško fotografijo in multimedijsko umetnost na HTBLVA Gradec Ortweinschule (2021). Prejemnica nagrade GUP Fresh Eyes Talent Award (2021). Umetnica v svojih delih poskuša ustvariti portrete brez fizične prisotnosti v podobi in s tem opredeliti identiteto, ločeno od človeške oblike v fotografski podobi.

Gerlinde Schaffer se ukvarja z arhitekturno, ulično in tematsko fotografijo. Je članica umetniške fotografske skupine Camera Raw in NF Fotogruppe Fohnsdorf.

Eva Schlögl živi in ustvarja na Dunaju. Izobrazba: 2018–2019 Visoka šola za uporabno umetnost Dunaj; 2007–2010 FotoK – tečaj umetniške fotografije na Dunaju; 1999–2006 študij arhitekture na Tehniški visoki šoli Dunaj in v Rimu (La Sapienza); od 2004 naprej sodeluje in samostojno deluje v številnih arhitekturnih birojih ter ustvarja lastne arhitekturne projekte.

Reinhard Sock se s fotografijo ukvarja vse od svojih mladostniških let. Njegovo delo obsega analogno fotografijo, ki jo razvija v lastnem laboratoriju, kot tudi abstraktno digitalno fotografijo. Od leta 2006 se je lokalno in v tujini predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah. Uporablja posebne svetlobne efekte in objekte kot vmesnik v svoji fotografiji, ki se sooča z raznimi transformacijskimi procesi in ultra-dolgo izpostavljenostjo usmerjeno v fotografski papir fotoaparata z luknjico (pinhole camera).

Teresa Thomaschütz Izobrazba: Visoka šola za umetniško fotografijo in multimedijo umetnosti na HTBLVA Graz Ortweinschule; sodelovanje z scenografijo, slikarstvom in kolažem, performansom in glasbo; trenutno študira fotografijo na ljudski univerzi Folkwang University of Arts, Essen.

Lena Trichtel se vse od leta 2008 ukvarja s filmom in fotografijo. Študirala je oblikovanje in medijske komunikacije. Leta 2017 je diplomirala iz informatike in medijski komunikacij na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. Od tedaj je aktivna na več področjih avstrijske filmske scene. Živi in ustvarja v Gradcu.

Stephan Weixler je študiral jezikoslovje in fotografijo na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. ”Že vrsto let preferiram analogni način snemanja podob, saj omogoča tudi hibridno ustvarjanje vizualnega na raznolike materiale. Zame analogna fotografija ustvarja tesnejši odnos med upodobljenim predmetom in resničnostjo, iz katere izhaja – ne želi preseči resničnosti. Hkrati pa je zame podoba tesno povezana tudi z besedo: podobe lahko ustvarijo (neizrečen) kontekst, prav tako tako kot lahko jezik (govorjen ali pisan) ustvari podobe.”

 

Elisa Wüntscher živi in ustvarja kot samostojna fotografinja v Gradcu. Študirala je umetniško fotografijo in multimedijsko umetnost na HTBLVA Ortweinschule Graz. Prejemnica Kunstraum Steiermark štipendije (2021/2022). Trenutno se izobražuje na magistrski stopnji študija razstavnega oblikovanja na Visoki šoli Joanneum Gradec.

Karlz Zenz je študiral gozdarstvo na Dunaju in učil na HBLF za gozdarstvo v Bruck an der Mur. Je prejemnik mnogih nagrad v sklopu štajerske fotografske dejavnosti.

Bojan Hajdu: Temna stran fotografije

Amalgamacija trodelne zasnove oprijemljivosti korporealnega skozi portret, fotografijo s performativno vsebino in fotografijo umetniškega dokumentiranja skrajnostne uporabe človeškega telesa, se uteleša v avtorjevo samosvoje zaznavanje sveta, pospremljeno z družbeno-kritično intenco. V ospredje vstopa dualnost tormentirane duše, ki se skozi namenoma intenzivno obrazno izraznost odraža v portretih. Karakterizacija oseb nastopajočih na portretih se odvije s pomočjo fatalističnih in intimnih obraznih mimik, ki rezultirajo v občutenjih nelagodja, slutnji zloveščega in stanja obupa ter postavijo ustrezno čustveno noto mizansceni serije fotografij, nastalih v sodelovanju z umetnico in aktivistko Betino Habjanič (Ax Ax). Tukaj potencirana surova telesnost preide v problematiziranje, preizpraševanje in postavljanje epiloga klavnicam. Namesto klanja živali uprizarjata performativni zakol človeka, umetniški medij fotografije pa uporabita kot orodje, s pomočjo katerega se poudarja estetika grdega v klavniški industriji – element šoka, razkrivanje resnice in močna sporočilnost o etičnosti človekove dominacije nad živalmi, ne-racionalnimi bitji. Zgodba o čustveni manipulaciji s portretom, klanju in kritičnem razmišljanju o telesih živečih bitij se zaključi s fotografijami groteskne, a estetsko dovršene vsebine resničnih visečih teles (suspension).

Dipl. um. zgo. Klara Zadravec

 

Bojan Hajdu (1975, Novi Sad) je član Fotokluba Maribor od leta 2017. S fotografijo se je intenzivneje začel ukvarjati v zadnjem desetletju, največ ustvarja v črno-beli tehniki. Fotografsko znanje je pridobival preko formalnih in neformalnih oblik izobraževanja ter strokovnega udejstvovanja v okviru Fotokluba Maribor. Svoja dela je javnosti predstavil osemkrat – na dveh samostojnih in šestih skupinskih razstavah. Leta 2018 je prejel srebrno nagrado za fotografski diptih. S svojim ustvarjanjem si prizadeva fotografiji kot mediju doprinesti nekaj novega, še ne-videnega.

Gero Angleitner – GOVORICA ROK

Obdajajoči materialni svet je sestavljen iz reči, ki so v svojih razvojnih fazah bile dotaknjene ali kakorkoli predrugačene s človeško roko. Neka stvar je bila prenešena iz enega prostora v drugega in tako morebiti, zaradi vpletenosti človeških rok, sprožila efekt metulja. Nekdo je sočloveka z roko potrepljal po ramenu in mu sporočil, da bo vse v redu. Spet druga roka je bila glavni povzročitelj fizične bolečine. Roka torej ni zgolj organ manipulacij, temveč tudi sporoča in na različne načine govori. Govori o preteklosti in govori tudi univerzalni jezik našega notranjega počutja, ter s pomočjo gestikulacij, kot narativno-izpovedni podaljšek možganov, ustvarja njegovo neizpodbitno, jasno podobo. Ravno ta narativna lastnost rok, je tista, ki je sprožila avtorjevo navdušenje nad opazovanjem in izdelovanjem hipnih posnetkov rok v najrazličnejših pozicijah, okoliščinah in trenutkih uporabe. Zato v seriji fotografij Govorica rok, te zavzemajo centralno pozicijo posameznih ali linearno pripovednih skupkov fotografij, bodisi med petjem, doživetim predavanjem o pomembnih tematikah, ali zgolj med umetniškim ustvarjanjem iz gline. Za dodatno podkrepljen izpovedni element, avtor rok na fotografijah povečini ni izoliral, ter jim tako ohranil pomemben kontekst viden skozi obrazno mimiko fotografiranih posameznikov. Z lahkoto se pred gledalčevimi očmi napleta zgodba nenadnih kretenj, sunkovitih zamahov in statičnih, krčevito napetih ali sproščenih, lahkotnih pozicij rok, ki pa se zmerom vračajo k svojemu telesu in tako ustvarjajo intimno ekspresijo. Vsak posnetek ponudi popolnoma unikaten ujeti hip v nanizani seriji povezane celote izvedenih gibov. Skozi te se nevede razgalijo, ali celo zakrijejo fotografirane osebe, ter poskrbijo za močno govorico, ki je razumljena brez posebnega truda, a hkrati morebiti tudi mestoma izdaja več, kot je željeno. 

 Gero Angleitner (1943, Maribor) velja za enega najbolj aktivnih in kvalitetnih mariborskih fotografov, vsebinsko osredotočenih na mesto Maribor in njegovo širšo okolico. S fotografijo se ukvarja že več kot 60 let, začenši s fotografijo na klasičen film v črno beli tehniki. Sam je razvijal filme in izdeloval fotografije. Kasneje je preklopil na barvne diapozitive in od leta 1975 na barvne negative. Profesionalno se je ukvarjal z elektroniko, zato je s prihodom digitalizacije prešel na elektronske medije in tako že več kot dvajset let fotografira z digitalnimi fotoaparati. Od leta 1996 je član Fotokluba Maribor. Leta 1995 je na prigovarjanje prijatelje organiziral prvo samostojno razstavo z motivi zimskega Pohorja. Temu je sledilo še nadaljnjih 43 samostojnih razstav z različno tematiko, sodeloval pa je še na več kot 30 skupinskih razstavah. Od leta 2008 oblikuje fotoknjige. Svojo umetniško strast goji z obiski kulturnih dogodkov, potovanji in zahajanjem v naravo, kar so poleg mestnih, glavni motivi v njegovih fotografijah.

 

Kustosinja/Klara Zadravec

Bojan Golčar, Gregor Radonjič – Da sem slep, pravi tisto, kar vidim 

Razločevanje med gledanjem in videnjem je večkrat uporabljen in izrazito ekspresiven oksimoron, ki mu lahko sledimo tudi do zapisov v Bibliji. Ernesto Sabato je v svoj roman Junaki in grobovi vključil tudi poglavje z naslovom Poročilo o slepih, kjer skozi alegorijo raziskuje paranoično idejo, da slepi vladajo svetu. Alegorija govori o strahu pred neznanim in strahu pred nezmožnostjo bega pred pregonom in kontrolo, vendar bi jo lahko razumeli tudi precej bolj dobesedno. Ali morda svet res pripada ljudem, ki hlinijo slepoto – gledajo in ne želijo videti? Nevidno prevzema nove oblike, rojene iz nezmožnosti soočanja, ki jo lahko pripišemo splošni ideologiji prekrivanja oči pred neprijetnim ali preprosti apatičnosti. Nevidno se torej kljub poskusom slepote materializira in s svojo počasno rastjo ustvarja okolje, ki prek subtilnih a konstantnih, škodljivih sprememb postaja domačno, prepoznavno in maskirano do ravno prave mere, da si občasno upamo zazreti vanj in ga redefinirati glede na lastno stopnjo zaznavanja. Pred problematiko površnega zaznavanja očitnega, nas postavljata fotografa Bojan Golčar in Gregor Radonjič, z razstavo, ki njuno individualno delo v polju fotografije povezuje v enotno zaokroženo serijo fotografij. Oba fotografa ustvarjata v polju manipulirane fotografije. Fotografije Bojana Golčarja in Gregorja Radonjiča se osredotočajo na naravno okolje, specifično na človekov odnos do nje in na njegovo pasivno ali aktivno umeščenost vanjo. Fotografa povezujejo način njunega ustvarjana, tematske usmeritve in skupna sporočilnost. V ospredju je razmislek o tem, kar nas obkroža. Seriji se brezšivno povežeta v prikaz narave in njene pomembnosti za človekov fizični in psihični obstoj, medtem ko opozarjata na njeno minljivost in krhkost v luči človekovih škodljivih intervencij. Skozi dva izrazna jezika ustvarjata glasnejšo in vizualno tišjo podobo istih izvornih motivov za ustvarjanje. Skozi razstavo vstopata v usklajen dialog in z individualnimi estetikami – ki omogočajo razslojen prikaz usklajene, a niansirane želje sporočanja preko dveh izraznih perspektiv, zarišeta jasno rdečo nit razstavljenega. S premišljenim kombiniranjem njunega dela na istem ustvarjalnem polju skozi razstavo stopenjsko razkrivata sporočilnost, ki na nobeni točki ne ostane enostranska. S povezano raznolikostjo likovne komunikacije omogočata videnje, ki za pogoj postavlja odpoved namerni slepoti, gledalec pa je nagovorjen z dvema jezikoma enotnima v izgovorjenem. 

Kustosinja/Curator: Sara Nuša Golob Grabner

Bojan Golčar (1966) po osnovni izobrazbi magister upravljanja socialnih dejavnosti, se s fotografijo ukvarja od mladih let, sprva na področju gledališke fotografije, v zadnjem obdobju pa se ob uporabi digitalnih fotografskih tehnik v svojih delih posveča socialnim in eksistencialnim vprašanjem ter kolektivnemu odnosu do kulturne dediščine in naravnih habitatov. Je avtor dveh fotografskih monografij: Usedline in sledovi (Litera, 2017) ter Posledice (samozaložba, 2020). Njegova dela so bila razstavljena na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Tehniko digitalne manipulacije smatra za legitimno umetniško prakso in raziskuje načine za prikaz sporočil, ki jih želi posredovati.

Gregor Radonjič (1964) živi in ustvarja v Mariboru. S fotografijo se aktivno ukvarja in razstavlja že od zgodnjih devetdesetih let dvajsetega stoletja. V njegovi dosedanji biografiji je 32 samostojnih razstav, več kot 60 skupinskih razstav v tujini in Sloveniji, tri objavljene fotoknjige in več multimedijskih nastopov. Dvakrat je bil izbran v program slovenskega meseca fotografije Photonic Moments in Festivala fotografije Maribor ter dvakrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest. V zadnjih dveh desetletjih in pol je prejel več nagrad nacionalne fotografske zveze ter številnih mednarodnih žiriranih razpisov in tekmovanj. Njegovo glavno ustvarjalnozanimanje je vizualno raziskovanje pokrajin in iskanje njihovega značaja, včasih skritega za običajno fizično izkušnjo prostorov.

 

Odnosi 4

9. avgust – 9. september 2023

 

Sodelujejo

Matija Brumen

Karmen Corak

Andrej (Andrea) Furlan

Nika Furlani

Jakob Jugovic

Arven Šakti Kralj

Maša Lancner

Boštjan Pucelj

Branimir Ritonja

Jadran Rusjan 

Jernej Skrt

Klemen Skubic

Nina Sotelšek

 

Kurator: Denis Volk

 

Odnosi 4

Vse naše življenje, življenjski prostor in okolje z živimi bitji predstavljajo odnosi. Brez njih ne bi obstajalo nič. Besedo odnos doživljamo kot takšno s številnimi pomeni in neštetimi primeri. S stališča današnje znanosti se (fizični) odnosi začnejo na nivoju atomov in končajo v neskončnem vesolju, nekaj podobno neskončnega je s 

humanističnega gledišča razumeti nefizične odnose.

Z našega zemeljskega stališča pa so odnosi v okolju, med živimi bitji, med vsem, kar obstaja in kar poznamo, v fizičnem smislu, interakcijah, sobivanju, komunikaciji, pri človeku v odnosu do sebe, drugih in do okolja, do naših zaznav, predstav, doživljanj, čustev, misli, načrtov, strahov, spominov, do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Odnosi predstavljajo nas in naš obstoj ter obstoj drugih glede na nas ali na druge ali drugo, na vse ostalo, kar nismo mi.

Odnosi so stališča, mnenja, perspektive, prognoze, videnja, analize, anomalije, nekaj, kar obstaja v fizičnem ali duhovnem smislu, nenazadnje je tudi sama odsotnost odnosov odnos. Odnosi so večna in nedokončana tema.

Na tokratni razstavi svoja videnja odnosov predstavlja 13 slovenskih fotografinj in fotografov: Karmen Corak, Nika Furlani, Andrej Furlan in Jakob Jugovic so iz zamejstva ali notranjosti Italije, ostali pa iz Slovenije: Matija Brumen, Maša Lancner, Boštjan Pucelj, Branimir Ritonja, Jadran Rusjan, Jernej Skrt, Klemen Skubic, Nina Sotelšek in Arven Šakti Kralj.

Nika Furlani svoje fotografsko raziskovanje usmerja na razmišljanje o sebi in na doživljanje sebe. V mislih lahko v trenutku izmenjamo nešteto slik in sebe občutimo na različne načine, saj naši občutki in koncentracija na naše čute trajajo le trenutek. Naše misli in pozornost se nenehno spreminjajo, preskakujejo in se izmenjujejo. Podobno kot v mislih poskuša Nika na fotografijo ujeti različna stanja same sebe, ki so hkrati odsevi fizičnega, telesnega in duševnega ali duhovnega.

Arven Šakti Kralj fotografije sestavlja (v pare) in jih postavlja v asociativen odnos – fotografije dekleta in fotografije rastlin, rož – ter, po lastnih besedah, izpostavlja žensko ter to, da se jo primerja z rožo, nežno in krhko, ki pa je hkrati močna in trdna, celo provokativna. Odraščajoče dekle je negotovo glede prihodnosti, svoje nove vloge, prepuščena je usodi ali naključju, kot roža (v zimi). Čeprav fotografije kažejo negibne črno-bele podobe, je resnica povsem drugačna.

Klemen Skubic za predogled natisne svoje fotografije z običajnim tiskalnikom; stranski produkt so črno-beli odtisi, ki mu po pregledu ostajajo skupaj s poskusnimi fotografijami. Mlajši otroci barvajo in pišejo po vsem, kar jim je pri roki, njegovi hčerki pa sta uporabili te delovne fotografije kot pobarvanke. Vsaka je s svojim barvanjem fotografij prispevala svojevrsten osebni »umetniški« poseg. Da fotograf svoje izločene fotografije, ki so jih obarvali njegovi otroci, želi razstaviti skupaj s svojimi dobrimi fotografijami, (ne)hote kaže in združuje njegov odnos do fotografije, igre in lastnih otrok. Poseg (otroka) z barvami iz reproduktivne fotografije naredi unikat.

Matija Brumen fotografira svoja nečaka že od njunega otroštva. Brata Marko in Ivo odraščata, zorita, se starata in spreminjata, a ohranjata bratski odnos, delita skupne trenutke in dogodke, nekateri so zabeleženi na fotografijah. Ta projekt v nastajanju je ne le biografski, ampak razkriva tudi sorodstveni odnos fotografa in vključenost v zabeležene trenutke skupnih dogodkov.

Boštjan Pucelj vstopa v intimni prostor posameznika, v njegov dom, ki ga deloma razkriva s posneto knjižno polico. Razkriva zgodovino in sedanjost tega stanovalca in njegove družine. Knjige so izbrali ali dobili posamezni družinski člani na podlagi svojih interesov v različnih obdobjih, najverjetneje, ko so knjige izšle, nekatere kasneje. Naslovi razkrivajo tematiko, usmerjajo v razmišljanje o poklicu ali interesih in prostočasnih aktivnostih. Svojo zgodbo nosi tudi sama knjižna polica.

Andrej Furlan je svoje fotografske motive Bejruta posnel s camero obscuro. Njihov izbor je vezal na spomin pripovedovalke. Pisateljica Rana Haf mu je opisovala svoje otroštvo in odraščanje v Bejrutu, spomine in dogodke na državljansko vojno, ki so usodno spremenili njeno rojstno mesto. V njej se je pod vplivom doživljanj in misli iz preteklosti oblikoval sedanji odnos do krajev in objektov v Bejrutu. Njeni spomini in misli so predstavljeni kot sestavni del njegovih fotografij.

Življenjsko okolje, to je obrobje mesta (Maribor), je tema, ki jo Branimir Ritonja raziskuje in beleži že 35 let. V njej izpostavlja spreminjanje narave v urbano območje, egoistične posege človeka vanjo, potrošništvo, brezobzirnost, kar je vse – gledano s filtri morale – nemoralno in neetično. V seriji so prizori v predmestju postavljenega cirkusa, s prikolicami in vso opremo ter (eksotičnimi) živalmi. Razmišljanje o ne tako oddaljenih dogodkih nas prizemlji z mislijo, kak cirkus politiki ustvarjajo za zaščito ali pridobitev nekih _ lastnih interesov in so za to pripravljeni žrtvovati skoraj vse, kar pripada družbi.

Maša Lancner je posnela rastline, sadike zelenjave, vzgojene v obraznih maskah. Obrazne maske so postale obvezen del našega življenja. Na začetku vsiljen tujek naše garderobe je postal vsakdanja nuja, ampak ne zato, ker bi si ga želeli kot modni dodatek. Posledica je vidna tudi v okolju, kjer so zavržene maske postale njegov sestavni del in hkrati ekološki problem, rastline pa se novemu okolju vedno prilagajajo.

Jernej Skrt razmišlja o nasprotju med temo in svetlobo, ki ga je v času pred pandemijo 2015–2020 vodila k nastanku serije fotografij Nočne poti. Sam pravi: »Ko si v temi, iščeš svetlobo.« To lahko razumemo dobesedno ali v prenesenem pomenu, saj vedno želimo nasprotno od tistega, kar imamo. Na fotografskih sprehodih je ujel trenutke, naključne podrobnosti v okolju, zabeležil takratno sedanjost in s tem tudi lastne občutke. Izbrane fotografije je kasneje, v času pandemije, združeval v kompozicije in s tem nakazal svoje razmišljanje o takratnem času, o katerem misli: »Takrat se je zdel tisti čas nenormalen, zdaj, v času pandemije, pa ga proglašamo za normalnega. Ob težavah, ko je čas za ukrepanje, to preložimo na prihodnost in v mislih iščemo tolažbo z vračanjem v idealizirano preteklost, ki je nasprotje realnosti, v kateri živimo.«

Jadran Rusjan, fotograf in dokumentarist dogodkov, je dober poznavalec Forme vive (Obalnih galerij Piran) v Luciji. Pogosto je priča tudi nastajanju skulptur. V svoji seriji Kamen in jaz poudarja podrobnosti kamna, ki so pogosto spregledane ali pa jih smatramo za defekt v kamnu in jih že zato ne želimo videti. Razkorak med tistim, kar je, in tistim, kar vidimo ali želimo videti, se v tej seriji zmanjšuje zaradi usmerjanja na te podrobnosti, hkrati pa se izpostavi sam razkorak.

Odsev okolice na gladki površini v prostoru, na površini predmeta, denimo kipa ali slike, ali odsev zunanje svetlobe, ki prehaja vitraž, kot osvetljena freska z žensko podobo … so samo dobri primeri, kaj vidimo. Fizikalni fenomen odboja svetlobe v funkcionalno oko omogoča, da vidimo. Kaj vidi, je odvisno od gledalca, njegovih interesov in pozornosti. S fotografijami odseva zunanje svetlobe na površini v notranjosti Karmen Corak približa motiv gledalcu in ga usmeri v to, kar je videla sama, a to naredi na tak način, da gledalca zavede in da si nato sam zastavlja vprašanja, pogosto tudi to, kaj sploh vidi. V tem dialogu s fotografinjo gledalec nenadoma ni več sam.

Jakob Jugovic v stereofotografijah prikazuje fizikalni fenomen loma svetlobe in združevanje slik para oči v eno prostorsko sliko. Bela svetloba se lomi na spektralne barve, fotograf pa podobo zreducira na posamezne komplementarne barve in nekatere natisne na isti podlagi. Gledalcu je ponujena posebna priložnost, da ploske podobe posameznih barv s pomočjo posebnih rdeče-zelenih očal razdeli na levo in desno, ki sta rdeča in modrozelena, možgani pa ju zopet združijo (v prostorsko sliko). Na fotografiji povečana muha pridobi doslej nevidne podrobnosti, ki lahko spremenijo doživljanje muhe. Tudi sicer podrobnosti spreminjajo doživljanje nečesa ali nekoga.

Nina Sotelšek izpostavlja hojo, ki jo lahko tolmačimo tudi kot čas, v katerem se pokažejo razhajanja med željami in izrečenim ter/ali dolžnostjo v odnosu matere in hčere. (Podobno je v drugih odnosih otroka in starša ali med osebami, ki so si blizu.) Če predpostavka, 

da je ta odnos dober, vključuje tudi dobro komunikacijo, se v njem vseeno pojavi konflikt dveh osebnosti, ki si iz raznih (osebnih) razlogov težko povesta vse, kar bi si želeli. Le prostovoljna »prisila« biti skupaj in izolacija od okolja, kot je denimo skupni pohod, včasih pa je tej podobno negovanje težko obolelega, omogoči udeleženima, da si povesta najgloblje misli in razgalita skrite občutke.

Nepredvidljivi dogodki, denimo epidemija covid-19, naravne nesreče in humanitarne krize, korenito posegajo v življenje sedanjega časa z omejitvami, s preusmeritvami naše pozornosti, spremenjenim načinom življenja in vplivom na okolje. Vplivajo tudi na umetnike in njihovo delo. Vzpostavljajo se novi odnosi, ki pa se nenehno spreminjajo. 

Denis Volk

 

Borut Peterlin: Nova zemlja/Tišina

Borut Peterlin

Borut Peterlin (1974, Koper, Slovenija) je med leti 1994–1998 študiral in diplomiral iz smeri fotografije na praški Akademiji za uprizoritvene umetnosti (FAMU) in kasneje nadaljeval s podiplomskim študijem na London College of Printing (2002–2003). Leta 2000 je prejel štipendijo Bennetonovega raziskovalnega centra Fabrica, kjer je sodeloval s priznanim fotografom Olivierjem Toscanijem. Leta 2001 je so-ustanovil festival Fotopub, njegov umetniški vodja je bil do leta 2008. Kot fotoreporter in foto-urednik je več kot deset let sodeloval s tednikom Mladina. Peterlin kot fotograf deluje globalno, sodeloval je z mnogo mednarodnimi agencijami in revijami, kot so npr. Contrasto, Gente, Amica, The Guardian, La Monde in druge kot tudi razstavljal v okviru številnih mednarodnih galerij in festivalov.

V svojem delu se zadnja leta posveča predvsem pionirskim fotografskim postopkom iz 19. stoletja, kar ga je pripeljalo do muzeja George Eastman House v Rochestru, ZDA, kjer se je lahko neposredno učil od profesorja Marka Ostermana.

Nova zemlja/Tišina

Trenutno razstavljena serija, naslovljena Nova zemlja, nam na ogled ponudi povezana dela, ki so nastala v obdobju med leti 2020–2022, v katerih je Borut Peterlin stkal konceptualne in estetizirane avtoportretne akte, ki so postavljeni v intimo Kočevskega gozda, ki avtorju že več časa služi kot prostor udejanjenja lastnega kreativnega duha. Obdobje v času epidemije je avtorja spodbudilo k samoizpraševanju in k samoaktualizaciji skozi kreativen postopek in nastanek avtoportretnih aktov.

Fotografije odlikuje analogna tehnika mokre kolodijske plošče, ki Peterlinu dopušča nepredvidljivo nepopolnost in naključja, ki ujeti trenutek ne le zamrznejo v času, temveč ga povzdignejo v surovo in resnično podobo. Tako je močni formi in kompoziciji zavezana tudi ikonografija narave, ki v nas spodbudi vprašanja o lastnem obstoju.

V tej seriji se zrcali avtorjev osebni pogled na svet in preizpraševanje o duhovnosti in pomenu obstoja –  misel, ki temelji, da je človek le del večje zgodbe in da mu šele sprememba zavesti omogoči, da najde pot – k lastnemu bistvu in s tem tudi k novemu stanju obstoja. To nam ponazori tudi naslov serije, Nova zemlja, ki izvira iz odlomka iz knjige Razodetja (21, 1), ki pravi, da po poslednji sodbi nastopita »novo nebo in nova zemlja«, torej nov svet, ki je sedaj očiščen človeškega greha, pohlepa in zlobe. Fotografije spremljajo tudi pesniška dela, ki so nastala kot del dialoga s fotografijami.

novaF

NOVA F