{"id":1652,"date":"2021-12-06T07:59:35","date_gmt":"2021-12-06T06:59:35","guid":{"rendered":"http:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/?p=1652"},"modified":"2025-02-23T21:45:18","modified_gmt":"2025-02-23T20:45:18","slug":"portret","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/2021\/12\/06\/portret\/","title":{"rendered":"PORTRET"},"content":{"rendered":"

Razstava fotografij fotokluba Maribor.<\/p>\n

Portret je eden najbolj priljubljenih in pogostih \u017eanrov v fotografiji. Kot eden izmed prvih fotografskih \u017eanrov ni bil smatran za umetnost, slu\u017eil je dokumentiranju in referenci za slikarje. Poudarek je bil najprej na objektivnem zajetju portretiranca, verodostojnost pa je bila razumljena kot najve\u010dja kvaliteta fotografske portretistke. \u010ce se lahko kaj nau\u010dimo iz zgodovine \u010dlove\u0161tva, se nau\u010dimo, da ljudje niso bili ustvarjeni za objektivnost. \u017de v 19. stoletju je tudi v fotografske portrete\u00a0 pre\u0161la te\u017enja po predstavljanju zna\u010daja portretiranca, njegovega dru\u017ebenega polo\u017eaja, izpovednosti okoli\u0161\u010din, v katerih je fotografiran. Portretistka ni \u017eelela posnemati slikarstva, iskala je avtonomnost pri kombiniranju verodostojnosti, ekspresivnosti in subjektivnosti ter dokazala, da te lastnosti niso medsebojno izklju\u010dujo\u010de. Tako je fotografija po\u010dasi zavzemala polo\u017eaj umetni\u0161ke zvrsti in z doprinosi osebnosti, kot je bil veliki portretist Nadar, na\u0161la svoj prostor v sferi likovne umetnosti. Ko opazujemo Nadarjeve portrete, za\u010dutimo, da je med umetnikom in subjektom ustvaril doma\u010dnost, odstranil iz fotografije nepotrebne elemente in pustil, da fotografija ujame osebnost portretiranca, \u010demur so sledile tudi nadaljnje generacije portretnih fotografov. Tradicija klasi\u010dnega portreta se je od 19. stoletja dalje razvila v \u0161tevilne sloge in pristope k interpretaciji objektivnih podob \u010dloveka. Tudi Slovenija ni zaostajala za svetovnim razvojem fotografije in prvega poklicnega fotografa s svojim portretnim ateljejem, Ernesta Pogorelca, bele\u017eimo \u017ee leta 1859. Vsekakor je zanimanje za ovekove\u010denje \u010dlovekove podobe \u017ee od nekdaj izjemno prisotno, saj ljudje preko portreta obele\u017eimo osebnost, se u\u010dimo o raznolikosti in prou\u010dujemo podobnost s so\u010dlovekom. Portret je \u0161e vedno eden od najbolj intimnih \u017eanrov fotografije, saj nas pobli\u017eje soo\u010di z velikim \u0161tevilom razli\u010dic \u010dlove\u0161kega izgleda in psihe ter vzbudi \u017eeljo po razumevanju, poistovetenju in empatiji. Leto\u0161nja razstava Fotokluba Maribor se teme Portreta loteva iz \u0161tevilnih razli\u010dnih zornih kotov in ori\u0161e celotno \u010dasovno linijo kvalitet portretne fotografije ter z njo povezanih tehnik. 36 avtorjev nam daje prilo\u017enost, da pridobimo vpogled v pristop k tovrstnemu \u017eanru in se poglobimo v vlogo portretistike v sodobnem \u010dasu.<\/p>\n

Aleksander Brun\u010dko <\/strong>s fotografijo Babica Branka<\/em> prika\u017ee ravno spoj med te\u017enjo po obele\u017eenju in verodostojnosti ter emotivnim pristopom.\u00a0 Ko je fotografska oprema omogo\u010dila hitro zajemanje podob, je \u017eanr portreta pridobil mo\u017enost, da predstavi ljudi v trenutku, ko se ne zavedajo, da so fotografirani. S tem se bolje poka\u017ee njihovo razpolo\u017eenje, kretnje in osebnost, fotograf pa pridobi edinstven spomin na \u010dloveka, ki je predstavljen brez krinke poziranja, ki bi zasen\u010dila karakter osebe, njene trenutne misli in njeno bivanje v vsakodnevnem prostoru, kjer se pri svojem izrazu po\u010duti svobodna .<\/p>\n

Ale\u0161 \u017diberna <\/strong>izpostavlja prilo\u017enost spoznavanja drugih kultur in na\u010dinov \u017eivljenja preko fotografije. Njegovi fotografiji Armenska deklica<\/em> in V Maroku<\/em>\u00a0 prikazujeta deklico in mo\u0161kega v njunem naravnem okolju in v za to okolje zna\u010dilnih obla\u010dilih. Kljub temu ne delujeta kot simbola nekega \u010dasa in prostora, temve\u010d je poudarek na njuni ekspresivnosti. Fotografiji izpostavita izraz na obrazih in dajeta vpogled v notranje dogajanje portretirancev. Iz\u010di\u0161\u010dena kompozicija in \u010drno-bela tehnika nam dovoljujeta, da se osredoto\u010dimo le na bistveno \u2013 \u010dloveka samega.<\/p>\n

Almira \u0106atovi\u0107<\/strong> v svojih fotografijah pristopa kot neopa\u017een opazovalec. Ljudi ujame, ko sami sebe dojemajo kot ozadje glavnega dogajanja, medtem kot glavno dogajanje, ple\u0161o\u010de pare, zabri\u0161e. Ker je fotografinja sama opazovalka, se osredoto\u010di na druge ljudi v ob\u010dinstvu in opazuje njihove odzive in spremembe razpolo\u017eenja, ko so odmaknjeni na rob dogodka. Dve fotografiji z naslovom Ples <\/em>namensko ne izpostavljata plesa samega, temve\u010d ljudi, ki ples opazujejo in do\u017eivljajo, obenem pa nam nudita prilo\u017enost, da tudi sami stopimo v vlogo gledalca in se odzovemo na zabrisane podobe plesalcev.<\/p>\n

Bo\u0161iljka Ambro\u017e<\/strong> z dvema \u010drno-belima fotografijama, naslovljenima Cigan\u010dica<\/em> in Cigan\u010dek,<\/em> izjemno empati\u010dno in premi\u0161ljeno portretira dva otroka iz romske etni\u010dne skupine. Bli\u017enji kader in osredoto\u010denost na otrokov obraz nosita kvaliteto portretistke Sally Mann. Ne glede na to, ali je portret spontan in ustvarjen brez otrokovega zavedanja ali pa smo soo\u010deni z direktnim pogledom v kamero, \u010dutimo lahkotnost, igrivost in nedol\u017enost, ki jih fotografiji s premi\u0161ljenim kadriranjem postavita v ospredje in ori\u0161eta esenco otro\u0161tva.<\/p>\n

Anita Kirbi\u0161<\/strong> razstavlja dve fotografiji, med katerima je takoj opazen jasen kontrast v slogu, motivu in tehniki ustvarjanja. S to dihotomijo nam predstavi dva razli\u010dna na\u010dina portretiranja. Eden, prikazan na fotografiji Poljub,<\/em> je spontan in cilja k prikazu resni\u010dne osebnosti portretiranke, ki je ujeta v spro\u0161\u010denem dejanju. Drugi na\u010din, prikazan na fotografiji Zapeljivka,<\/em> je premi\u0161ljen, tehni\u010dno bolj izpopolnjen in dose\u017een s poziranjem modela. Oba nosita svojstveno kvaliteto in nudita razumevanje spektra portretne fotografije, ki jo lahko fotograf slogovno prilagaja \u017eelenemu u\u010dinku.<\/p>\n

Anja Cigala<\/strong> razstavlja portret \u010dloveka v maski, primerno naslovljen s Portret dame<\/em>. Fotografija, ki prikazuje osebo v klasi\u010dni bene\u0161ki maski, postavlja zanimivo vpra\u0161anje o portretistki. Na fotografiji vidimo le o\u010di upodobljenca. Ne vemo, katerega spola je, kaj razmi\u0161lja, v kak\u0161nem okolju je. Vidimo lahko le, kak\u0161no masko je izbral. Je torej portretirana oseba ali maska? \u010ce prese\u017eemo estetsko vrednotenje portreta, lahko vidimo, da nas vedno zanima skrivnost portreta, ki se skriva v tihi prisotnosti \u010dlove\u0161ke osebnosti.<\/p>\n

Bojan \u0160enet <\/strong>i\u0161\u010de izraznost v spontanem portretiranju. Na fotografijah Behind<\/em> in Smoke<\/em>, ki sicer portretirata izrazito razli\u010dni osebi, najde iskrenost v trenutkih, ko ljudje ne prilagajajo svojega obraza kameri, temve\u010d le pustijo, da jih zabele\u017ei. Dekle na sliki spominja na fotografijo Richarda Avedona iz leta 1957, ki je ujel Marilyn Monroe ravno, ko je za nekaj trenutkov pogledala stran od njegove kamere in se \u017eelela spo\u010diti. Prav na ta na\u010din je ustvaril enega najbolj ikoni\u010dnih posnetkov igralke. Podoben pristop vidimo tudi v razstavljenih dveh fotografijah.<\/p>\n

Bojan Sobo\u010dan<\/strong> prika\u017ee klasi\u010dne prvine portreta. Igro med svetlobo in senco, pogled skozi okno, ki \u017ee dolgo slu\u017ei kot uspe\u0161en metafori\u010den motiv vizualne umetnosti ter poudarek na dlaneh, ki so poleg obraza tisti del telesa, ki je sposoben najve\u010dje ekspresivnosti. Portret zaznamuje kontrast med predirljivim in odlo\u010dnim pogledom \u017eenske ter ne\u017enostjo njene poze in dlani. Oblikuje se odli\u010den prikaz \u017eenskosti in zmo\u017enosti ravnote\u017eja med mo\u010djo in mehkobo.<\/p>\n

Branimir Ritonja<\/strong> v svoji prepoznavni analogni tehniki prika\u017ee tri razli\u010dne ljudi, postavi jih v okolje, ki jih dodatno definira in jim doda atribute, ki nam povejo ve\u010d o njih. Pri portretu se ne zana\u0161a le na ekspresivnost obraza, temve\u010d razume, da smo ljudje skupek prostora, v katerem \u017eivimo in predmetov, ki so del na\u0161ega vsakdanjika, poklica. Portretira dva umetnika, Du\u0161ana Sterleta in Daniela Marini\u010da, a to niso klasi\u010dni uradni portreti, temve\u010d so zaznamovani s \u010dlove\u0161kostjo, z majhnimi premiki, s spontanostjo, z minevajo\u010dim dnevom. Portret Cigan v Ciganski Mali<\/em> se osredoto\u010di na preprostega \u010dloveka, a ga prika\u017ee z veliko dostojanstva in spo\u0161tovanja. Ritonja z enako mero pozornosti in poglobljenosti portretira vsak svoj subjekt.<\/p>\n

Branko Koni\u010dek<\/strong> s portretom Stric stopa po poteh portretistike, zna\u010dilne za slovenski prostor. Portret nas spomni na Toneta Stojka, Stojana Kerblerja, Jo\u017eeta Kolo\u0161a, na velike fotografe, ki so ovekove\u010dili ljudi z obrobja Slovenije. Tovrstni portreti vzbudijo poseben \u010dustven odziv, saj smo vsi \u017ee sre\u010dali ljudi, podobne tem na fotografijah. Poznamo jih, navezani smo nanje, morda smo ljudje na teh fotografijah. S tovrstnimi fotografijami \u010dutimo sorodnost in jih prepoznamo kot nekaj nam bli\u017enjega.<\/p>\n

Breda Pre\u0161eren<\/strong> je pri portretu dveh modelov zavzela pozicijo stranske opazovalke in fotografirala \u017eenski, medtem ko pozirata drugemu fotografu. S tem je prikazala portretiranki iz kota, na katerega nista bili pozorni in iz katerega je lahko fotografinja dosegla ve\u010djo spontanost in ekspresivnost. Odstrla je zakulisje modnega fotografiranja in s tem dosegla unikaten pristop k fotografiranju modelov.<\/p>\n

Du\u0161an Brezovnik<\/strong> s fotografijo Ton\u010dek poka\u017ee stalno zanimanje fotografov za nenavadne, nepretenciozne ljudi, ki se v objektiv zazrejo brez ovir in pretvarjanja. Bli\u017enji kader se bolj kot na \u010dlovekov izgled osredoto\u010da na \u010dlovekov karakter. Na premike obraza, pogled, na\u010din, kako se oseba obrne proti kameri. Tak\u0161ne portrete lahko beremo skozi osredoto\u010danje na detajle, ki nam povejo zgodbo tako o osebi na fotografiji kot tudi fotografu.<\/p>\n

Du\u0161an Gaj\u0161ek<\/strong> se je pri portretu z naslovom Nu\u0161ka <\/em>odlo\u010dil posvetiti hipnemu minevanju otro\u0161kih gibov in prikazati neobremenjenost otroka. Preprostost portreta je obogatena z vihrajo\u010dimi lasmi in nekontroliranim izrazom sre\u010de, ki ga je fotograf ujel ravno v pravem trenutku. Fotografija govori predvsem o otro\u0161ki svobodi in preprostosti otro\u0161ke resni\u010dnosti.<\/p>\n

Ga\u0161per Vrabel <\/strong>s fotografijo Kraljica ulice<\/em> predstavlja vedno bolj popularen slog portretne fotografije, ki \u017ee prera\u0161\u010da v svojevrstno klasiko portretiranja. Zmes med tehniko studijske fotografije in nekontroliranega zunanjega okolja vedno producira estetsko uspe\u0161ne portrete, ki pa nosijo tudi kvaliteto premi\u0161ljene ekspresivnosti, navidezno ujete brez predhodne priprave.<\/p>\n

\"\" \"\" \"\" \"\" \"\" \"\" \"\" \"\" \"\"<\/strong><\/p>\n

\"\"<\/p>\n

\"\"<\/strong><\/p>\n

Gero Angleitner<\/strong> k portretom pristopa zelo neposredno in s tem dose\u017ee visoko raven izpovednosti portretiranih ljudi. Ostre, barvne fotografije zavra\u010dajo sprenevedanje in skrivanje. Ljudje so predstavljeni brez vsega, kar bi lahko prekrilo njihovo resni\u010dno naravo. Na ta na\u010din je dose\u017eeno ravnote\u017eje med objektivnim, verodostojnim prikazom, ki ga dose\u017eemo s fotografijo in \u017eeljo po subjektivni interpretaciji \u010dlovekove osebnosti. Portreti Andrej<\/em>, Niko<\/em> in Gorazd Ivan Gumzej Karlin <\/em>so v svojem prikazu skoraj neizprosni, a omiljeni s \u010dustvenim pristopom fotografa.<\/p>\n

Gregor Salobir<\/strong> v svojih portretih pripoveduje z mehko poeti\u010dnostjo in liri\u010dnostjo. Ljudi ujame v trenutkih, ko pred svetom ne delajo pregrad in si dovolijo biti ne\u017eni in dostopni. Ana \u0106ur\u010din<\/em> in Mirna Bogdanovi\u0107<\/em> sta s pomo\u010djo mehke svetlobe in toplega, zra\u010dnega okolja prikazani izjemno humano in premi\u0161ljeno. Preko fotografij lahko sklepamo o njunem karakterju, zanimanjih in dobimo ob\u010dutek, da ju fotograf sam ceni, kar pa je ena izmed glavnih zna\u010dilnosti dobrega portretiranja.<\/p>\n

Ivo Usar<\/strong> je svoj pogled usmeril v drugega fotografa. Pogosto prav fotografi niso navajeni biti fotografirani in zato dajejo drugemu fotografu mo\u017enost, da jih portretira z manj zadr\u017eki. Fotografija Miha<\/em> je neposredna, ni na\u010drtovana vnaprej in s tem omogo\u010da portret osebe tak\u0161ne, kot je. Primerno slogu izbire motiva je izbrana tudi barvna tehnika in bli\u017enji posnetek, ki terja popolno iskrenost prikaza.<\/p>\n

Iztok Kobal<\/strong> s fotografijo Povezan <\/em>prika\u017ee zanimivo sintezo med sodobnostjo in tradicijo, to pa stori skozi portret duhovnika, ki telefonira s prenosnim telefonom. Nekako nas \u0161e vedno preseneti dejstvo, da je nekaj tako osnovanega v preteklosti, tradiciji in dogmi, kot je religija, prilagojeno modernemu \u010dasu, a skozi ta portret se spomnimo, da so nosilci ideologij seveda ljudje, ki rastejo in se spreminjajo z dobo, v kateri \u017eivijo. Fotografija ima prilo\u017enost, da izpostavi prav ta zanimiv razvoj.<\/p>\n

Janja Cizelj<\/strong> svoje portretirance ujame v trenutkih, ko se zdijo zami\u0161ljeni in vpeti v svoje vsakodnevne misli. Portret Kadilec<\/em> je nevsiljiv posnetek mo\u0161kega med kajenjem, ki fotografinje ne opazi in s tem dobimo predse fotografijo \u010dloveka v naravni pozi, medtem ko kombinacija dima, svetlobe in sence ustvari \u0161e dodatno skrivnostno atmosfero. Portret Zala<\/em> je izjemno izpoveden zaradi dobre izbire modela, ki z neurejenimi lasmi in kljubujo\u010dim pogledom soo\u010di gledalca od blizu in pripoveduje v svoji estetski preprostosti.<\/p>\n

Jo\u017ee Marini\u010d<\/strong> z dvema zelo razli\u010dnima pristopoma k fotografiji poka\u017ee spekter svojega ustvarjanja. Fotografija z naslovom Na cesti<\/em> je klasi\u010den produkt uli\u010dne fotografije, za katero je zna\u010dilno, da i\u0161\u010de zanimive, posebne obraze in ljudi ter s tem poudari raznolikost \u010dlove\u0161ke dru\u017ebe. Fotografija Pogled v prihodnost<\/em> je dobro na\u010drtovana upodobitev \u0161tevilnih kontrastov. Svetlobe in teme, mladosti in odlo\u010dnosti, ranljivosti in borbenosti. Z iz\u010di\u0161\u010denim slogom nas sili, da se osredoto\u010dimo na izpovednost, predvsem na rahlo zamegljene o\u010di dekleta, ki dajejo skoraj spiritualen videz jasnovidke.<\/p>\n

Leon Gobec <\/strong>je v \u010dasu ponovne popularnosti \u0161aha, tradicionalne igre, prikazane celo v popularni seriji The Queen’s Gambit, upodobil \u017eensko, ki zami\u0161ljena (kar je tudi naslov fotografije) na\u010drtuje svojo naslednjo potezo na \u0161ahovnici. Ponovno lahko opazujemo dobro uporabo atributov v portretni fotografiji in na\u010din upodabljanja, pri katerem ne\u017eivi predmeti dodajo vrednost portretu, kot kazalniki \u010dlovekovega karakterja, zanimanj in \u017eivljenjskih ciljev. \u010crno-bela tehnika sovpada s \u010drno-belo \u0161ahovnico in doda napetost k odlo\u010ditvi med enim in drugim poljem, pravo in napa\u010dno potezo.<\/p>\n

Maja Mekina <\/strong>je \u017ee znana po svoji osredoto\u010denosti na \u010dlove\u0161ke subjekte in portretno fotografijo. Skozi tri fotografije: Dejan<\/em>, Herr Kasegger<\/em> in Herr Sackl<\/em> nam prika\u017ee svoj spekter ustvarjalnosti in niansirane pristope, ki jih ubere fotograf pri fotografiranju ljudi razli\u010dnih starosti in \u017eivljenjskih zgodb. Fotografinja prilagodi svoj pristop glede na subjektovo osebnost, izraznost in njegove specifike, s tem pa dose\u017ee tri na\u010dine portretiranja, ki so na prvi pogled skladni, a v detajlih pripovedujejo o dobrem poznavanju portretne fotografije in globljega razumevanja fotografa, ki svoje subjekte ne le fotografira, ampak tudi interpretira njim primerno.<\/p>\n

Maja Modrinjak <\/strong>je portretne fotografije ponesla na mejo s konceptualnostjo, ko je dva portreta z naslovom Plesalka<\/em> oplemenitila s neobi\u010dajno uporabo svetlobe in rekvizitov, ki ve\u010d skrijejo kot poka\u017eejo in s tem gledalca prosijo, da se osredoto\u010di, poglobi in fotografijo prebere po korakih. Velik del fotografij so dlani, tokrat v plesnih pozah, namenjene pripovedovanju in nastopajo kot klju\u010den del osebe, ki uporablja telo za svojo izraznost. Funkcionirajo kot glaven atribut in celo odvra\u010dajo pozornost od obraza, saj pri teh portretih vidimo \u017eeljo po komunikaciji skozi celotno telo.<\/p>\n

Matej Podlesnik <\/strong>je s preprostim in neposrednim na\u010dinom fotografiranja portretiral prodajalko ro\u017e in prav s to preprostostjo ustvaril ganljiv, spontan portret \u017eenske v mno\u017eici. Vidimo lahko, da tovrstni klasi\u010dni portreti brez predhodnega na\u010drtovanja \u0161e vedno mo\u010dno u\u010dinkujejo na gledalca, saj brez prekrivanja ujamejo \u010dlovekovo esenco. Tudi ta portret nosi indikatorje \u010dlovekovega polo\u017eaja in poklica, z njimi pa dosega gledal\u010devo poistovetenje, saj se spomni na vse sre\u010dne prodajalke ro\u017e, ki jih je \u017ee sre\u010dal in jih ni imel prilo\u017enosti obele\u017eiti.<\/p>\n

Matja\u017e Malen\u0161ek<\/strong> se predstavlja z avtoportretom oziroma selfijem. V dobi, ko so selfiji \u017ee del vsakdana, so tudi ti \u017ee pri\u0161li v dolo\u010deno umetni\u0161ko kategorijo, saj se jih fotografi lotevajo na na\u010din, ki je nekje med uradnim avtoportretom in klasi\u010dnim selfijem, najdenim na socialnih medijih. Fotograf tehni\u010dno dovr\u0161en avtoportret in posnetek dneva v gorah dopolni s panoramskim pogledom na zasne\u017eeno pokrajino in prijatelje, s tem pa fotografija slu\u017ei tudi kot dokument nekega dneva.<\/p>\n

Miha Kacafura <\/strong>s fotografijama Angel’s Face<\/em> in Ballet Bath<\/em> vnese sanjavost in mehkobo v studijske fotografije dveh \u017eensk. Prva fotografija poudarja zra\u010dnost in lepoto, z veliko svetlobe in dvignjenim pogledom \u017eenske dosega sanjavo atmosfero in spominja na ne\u017eno zamegljene fotografije zvezd \u010drno-belih filmov. Tudi druga fotografija se dotika odrske ali filmske umetnosti in z zanimivo kompozicijo poudari plesalkin obraz in noge, dva najbolj pomembna in izrazna dela njene umetnosti. Romanti\u010dno ozadje doda fotografiji slikarsko kvaliteto in vdahne pravlji\u010dnost, ki jo vedno povezujemo z baletom.<\/p>\n

Mihael Brun\u010dko <\/strong>je fotografiral deklico v Ciganski Mali in pribli\u017eal njen obraz, da je poudaril njene izjemno ekspresivne o\u010di in enigmati\u010den izraz na obrazu. Portretiranje otrok nasploh omogo\u010da nastanek fotografij, ki so pogosto bolj pripovedne in vzpostavljajo bolj direkten nagovor gledalca, ki lahko v tem primeru skozi o\u010desni stik z deklico temnih o\u010di za\u010duti tudi svojega notranjega otroka in sku\u0161a razvozlati, o \u010dem se pogovarjata. Druga fotografija, Dobro jutro, <\/em>nas preseneti tako s pozo, obrazom kot z ozadjem. Vse troje je pronicljivo in se spaja v zanimivi geometri\u010dni kompoziciji, ki uspe\u0161no izpostavlja zelo ekspresivnega portretiranca.<\/p>\n

Polona Marolt<\/strong> je s fotografijo Skrb<\/em> ustvarila zanimivo kompozicijo, saj poza portretiranca izgleda skorajda kot pokrajina, ki bi jo ovekove\u010dil Sebasti\u00e3o Salgado. Kombinacija trikotni\u0161ke in diagonalne kompozicije nas spomni na hribe v ozadju, a se oblikuje v \u010dlove\u0161ko obliko. Sam naslov slike nudi asociacijo na notranjo pokrajino psihe, ki se neizogibno prena\u0161a tudi na zunanjo podobo \u010dloveka. <\/em><\/p>\n

Rasta Vre\u010dko<\/strong><\/em> je v fotografiji <\/em>Portret Mirjam z Loro<\/em> zdru\u017eila \u010dlove\u0161ki in \u017eivalski portret, ki povezana dobro funkcionirata \u017ee od nekdaj. \u010clovekova navezanost na \u017eival se ka\u017ee tudi v na\u0161i \u017eelji po fotografiranju na\u0161ih ljubljen\u010dkov in v skupnih portretih z njimi. Oba subjekta gledata naravnost v kamero in tako lahko razberemo, da se v o\u010deh obeh ka\u017eejo \u010dustva in izpovednost. Fizi\u010dna prepletenost in izraza na obrazih izra\u017eajo povezanost, ki je glavna tema fotografije. <\/em><\/p>\n

Rasto Pu\u0161auer<\/strong> je ustvaril portret v tradiciji t.i. ma\u0161karadnih slik in fotografskih portretov. \u017delja po preobra\u017eanju je v na\u0161i dru\u017ebi prisotna \u017ee dolgo in portreti v preobleki so zanimiva podzvrst, saj ne portretirajo toliko \u010dloveka samega kot to, kar si \u010dlovek \u017eeli biti vsaj za nekaj \u010dasa. Postanejo nekak\u0161en simboli\u010den prikaz osebnosti in aspiracij, omogo\u010dajo pa tudi svojstveno vedrino in lahkotnost pobega v novo identiteto.<\/p>\n

Simon Petrovi\u010d<\/strong> je za izpeljavo dveh portretov z naslovom Ona<\/em> najprej zagotovil zanimiv model, \u017eensko z izjemno dolgimi lasmi, ki ji je s samo postavitvijo in s poudarkom na njenih laseh pripisal ob\u010dutek neobremenjenosti in svobode. Z ne popolnoma kompozicijsko pravilnim ozadjem je obogatil pripovednost fotografije in dodal k upodobljenkini ekspresivnosti, ki spominja na arhetip ingenue. <\/em><\/p>\n

Suzana Pu\u0161auer <\/strong>je ustvarila portret, ki kombinira pogleda na pokrajino v ozadju in trenutek v spro\u0161\u010denem pogovoru s fotografom. So\u017eitje lepega dneva in mestne vedute v ozadju ter portretiranca, zabele\u017eenega sredi kretnje, ustvarja specifi\u010dno, spro\u0161\u010deno atmosfero, ki deluje kot uspe\u0161no ustvarjanje spomina in fotografije, ki je pripoved o nekem dnevu in nekem pogovoru.<\/p>\n

Teodor Veingerl<\/strong> razstavlja tri fotografije: Pipe Rock<\/em>, Ponte Caneva<\/em> in Touch up<\/em>. Vsaka je reprezentativna za drug pod-\u017eanr portretne fotografije, in sicer fotografija z dogodka, uli\u010dni portret in modna\/pin-up fotografija. S tem fotograf predstavi svoj razpon ustvarjanja in zmo\u017enost preskakovanja med fotografskimi kategorijami, ki pa vse uspe\u0161no upo\u0161tevajo prvine portretne fotografije in tehni\u010dne dovr\u0161enosti, \u010deprav zavzemajo vsaka svojo izraznost in namenskost.<\/p>\n

Vinci Oblak<\/strong> s fotografijo Ribi\u010d<\/em> pripoveduje zgodbo priljubljenega motiva ribi\u010dev, ki so umetnike fascinirali \u017ee od nekdaj v vseh umetni\u0161kih smereh, od literature do vizualne umetnosti. Portret ribi\u010da, ponosnega na svoj ulov, lahko vidimo kot dobeseden ali metafori\u010den prikaz \u010dloveka ob dose\u017eku, zagotovo pa v tem portretu vidimo tradicijo tako ribi\u0161tva kot tudi upodobitev ribi\u010dev skozi \u010das. Fotografija sama stavi prav na to pripovednost in se odlikuje z estetsko preprostostjo in jasnim orisom tematike.<\/p>\n

Zdenko Frange\u017e<\/strong> sodeluje s fotografijo Povezana<\/em>. Bli\u017enja, barvna fotografija para v pozi, ki spominja na simbol Jin in Jang, odli\u010dno pove\u017ee sam motiv z izraznostjo fotografije. Par, ki se dopolnjuje, zastopa dobro v slabem in slabo v dobrem, ki se zlivata v simbioti\u010dno obliko in ljubezen, zaznamovano z nepopolnostmi, ki tvorijo harmonijo. Direkten pogled obeh portretirancev v objektiv nas nagovarja z iskrenostjo in prepri\u010dljivostjo med\u010dlove\u0161ke ljubezni in povezave.<\/p>\n

Zdravko Kokanovi\u0107-Koki<\/strong> z avtoportretom pripoveduje o lastni interpretaciji samega sebe. Avtoportret fotografu dovoljujejo spro\u0161\u010denost, a obenem kontrolo pri poziranju, izpeljavi in \u017eelenem u\u010dinku fotografije. \u00be profil \u017ee od tradicije slikarske portretistike velja za najbolj u\u010dinkovitega, saj prika\u017ee najve\u010d \u010dlove\u0161kega obraza, prav tako pa pri prikazu veliko razkriva tudi svetloba od strani, ki prika\u017ee vsako potezo obraza. To avtoportretu omogo\u010di verodostojnost in doseganje \u017eelene predstavitve avtorja.<\/p>\n

 <\/p>\n

Kustosinja: Sara Nu\u0161a Golob Grabner<\/p>\n

 <\/p>\n

SODELUJEJO:<\/p>\n

Ale\u0161 \u017diberna, Almira \u0106atovi\u0107, Anita Kirbi\u0161, Anja Cigala, Bojan Sobo\u010dan, Ga\u0161per Vrabel, Aleksander Brun\u010dko, Bojan \u0160enet, Bosiljka Ambro\u017e, Iztok Kobal, Gero Angleitner, Branimir Ritonja, Branko Koni\u010dek, Du\u0161an Gaj\u0161ek, Gregor Salobir, Ivo Usar, Du\u0161an Brezovnik, Jo\u017ee Marini\u010d, \u00a0Leon Gobec, Maja Mekina, Matej Podlesnik, Miha Kacafura, Mihael Brun\u010dko, Matja\u017e Malen\u0161ek, Rasto Pu\u0161auer, Maja Modrinjak, <\/em>Polona Marolt, Janja Cizelj, Rasta Vre\u010dko, Simon Petrovi\u010d, Suzana Pu\u0161auer, Teodor Veingerl, Vinci Oblak, Zdravko\u00a0 Kokanovi\u0107 \u2013 Koki in Zdenko Frange\u017e<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Razstava fotografij fotokluba Maribor. Portret je eden najbolj priljubljenih in pogostih \u017eanrov v fotografiji. Kot eden izmed prvih fotografskih \u017eanrov ni bil smatran za umetnost, slu\u017eil je dokumentiranju in referenci za slikarje. Poudarek je bil najprej na objektivnem zajetju portretiranca, verodostojnost pa je bila razumljena kot najve\u010dja kvaliteta fotografske portretistke. \u010ce se lahko kaj nau\u010dimo […]<\/p>\n","protected":false},"author":2,"featured_media":1655,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[46,57,11],"tags":[],"class_list":["post-1652","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-aktualne-razstave","category-novice","category-razstave"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/1652"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=1652"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/1652\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2031,"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/1652\/revisions\/2031"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/media\/1655"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=1652"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=1652"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.fotoklub-maribor.si\/galerija\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=1652"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}