13.10.2021 – 13.11.2021

 

Boris Gaberščik se je rodil 28. septembra 1957 v Ljubljani. Po maturi na I. gimnaziji Bežigrad je študiral biologijo in leta 1985 diplomiral. Že med študijem se je ukvarjal s fotografijo. Imel je številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Med pomembnejšimi samostojnimi razstavami so razstave v Galeriji Fotografija (Ljubljana), v Equrni, v Galeriji Fotohof (Salzburg), Orpheumu (Gradec), v Moderni galeriji (Ljubljana), v Mestni galeriji (Ljubljana in Nova Gorica), v Galeriji ZPAF (Varšava) in Galeriji Vu (Pariz). S svojimi deli je sodeloval tudi na preglednih razstavah slovenske fotografije in umetnosti. Z Galerijo Fotografija je sodeloval na umetniških sejmih in festivalih kot so, Vienna Fair, Paris Photo, Festival Photo Mediteranee, Sanary sur Mer, Francija in Photo Basel. Njegova dela so uvrščena v javne in zasebne zbirke. Prejel je več priznanj med drugim tudi Župančičevo nagrado (2008) in nagrado Prešernovega sklada (2018). Njegovo delo je bilo predstavljeno v revijah, časnikih in drugih medijih. Je tudi avtor izvirnih esejev in besedil ter slikovnega gradiva monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Kot avtor kreativne fotografije je sodeloval s številnimi oblikovalci. Trenutno živi in dela v Ljubljani kot samostojni fotograf.

Zagotovo je vsakega od nas kdaj zmotilo, ko se je muha neprestano zaletavala v prižgano svetilko. Ali ste se morda ob tem kdaj vprašali, kako muha vidi svetlobo, ki jo oddajajo naše svetilke? Muha svet okoli sebe dojema na povsem drugačen način kot ljudje. Odzivni čas muhe je v primerjavi s človeškim veliko hitrejši, informacije, ki jih sprejema iz okolja, obdeluje veliko hitreje. Bi lahko iz tega sklepali, da čas doživlja počasneje? Mi svetlobo stropne svetilke vidimo kot enakomerno, med tem ko muha vidi svetlobo kot posamezne utripe, ki jih mi ne zaznamo. Vsa živa bitja imamo v sebi tako imenovano notranjo uro, ki naj bi imela enakomeren ritem, toda to ne pomeni, da vsi dojemamo čas enako. Več kot zaznamo v trenutku, daljši se nam ta trenutek zdi. Ali lahko trenutek raztegnemo v neskončno?

Z razstavo Decisive continuum želimo doseči prav to, da bi v trenutku vzpostavili trajanje in ne zgolj s fotografijo prikazali trenutek v času. Besedna zveza decisive continuum izhaja iz besedne zveze Henrija Cartier-Bressona decisive moment in predstavlja njeno nasprotje. Pri Borisu Gaberščiku tako ni pomemben trenutek – moment, temveč trajanje, zaporedje – continuum.

Tihožitja Borisa Gaberščika so vedno polna simbolov in aluzij. Njegove kompozicije so na prvi pogled enostavne, a ob enem zelo kompleksne, ki velikokrat posežejo v iluzionistično in nadrealno. Dela Gaberščika so sinonim za modernistično estetiko in za perfekcionizem pri izdelavi fotografij. Njegovi motivi so izraženi skozi nabor najdenih predmetov, kot so plastične igrače, počeni kozarci, popisani listi in žice, ki jih v različnih kombinacijah sestavlja v domiselne kompozicije. Odnosi, ki jih ustvarja med predmeti, vedno izhajajo iz trenutne asociacije, ki jim z zgodbo odtrga tisti delček neskončnosti ter trajanja v večrazsežne prostore.

Boris Gaberščik svojih misli ne izraža zgolj skozi predmete, temveč tudi s svetlobo med njimi ustvarja razgibane dialoge. Luna je v našem osončju vidna kot drugi najsvetlejši objekt, vendar je njena svetloba zgolj navidezna. Tako Gaberščik predmetom doda oziroma jih potaplja v (pre)potrebno svetlobo in s tem ustvarja navidezne krivine, izbokline in nas s tem prevara, da vidimo nekaj popolnoma drugega – na novo ustvarjene podobe. Recimo luno, v svetlobi katere začutimo gibanje telesa ali luno kot medij, ki z odbojem svetlobe ustvari nov prostor. Enako pomembno vlogo kot svetloba pa igra tudi odvzem svetlobe oz. črnina, ki jo Gaberščik ustvari tako prepričljivo, da imamo občutek, da nas lahko posrka vase.

Fotografije Borisa Gaberščika brišejo meje realnosti in dokazujejo, da je tudi fotografija lahko eteričen medij. Ob njegovih fotografijah pozabimo na nosilec in se podamo na simbolno potovanje, ki čas dojema na popolnoma nov, nam še pred tem nepoznan način.

Katarina Kumprej