Skozi okna pretekosti

 

Serija del z naslovom Through the Windows of the Past (Skozi okna preteklosti) je rezultat večletnega fotografskega raziskovanja zapuščenih in pozabljenih urbanih in podeželskih prostorov. Svet urbexa in rurexa je svet hiš, šol, hotelov, tovarniških hal in drugih objektov, ki so bili nekoč del vsakdanjika, objektov, ki danes stojijo kot neme priče nekega preteklega časa, kjer tišina zidov in sledi časa govorijo več od besed. Poudarek je na prostoru, ki je na robu pozabe, ki propada, a še vedno izžareva tišino in zgodbo. Vsak kader razkriva sledi življenja, odsotnosti in neizprosnega minevanja časa.

Skozi objektiv kamere so zabeleženi pogledi skozi okna, ki vodijo v preteklost, v prostore, ki jih je človek zapustil in si jih je ponovno prisvojila narava. Fotografije raziskujejo, kaj ostane, ko ljudje odidejo – ko zidovi začnejo pokati, strehe prepuščati, skozi razbita okna pa začno rasti rastline. Več kot trideset let zanemarjanja, propadanja in tihe erozije je ujetih v dvanajst fotografskih serij, katere odpirajo vprašanje odnosa človeka do prostora, spomina in minljivosti. Kljub človeški (ne)aktivnosti narava neutrudno deluje: pronica skozi razpoke, briše sledi prisotnosti in oblikuje nove pokrajine propadanja. Čeprav jih preveva občutek izgube in minljivosti, fotografije ne izražajo žalosti, ampak tihi dialog s svetom, ki izginja– svetom, ki smo ga nekoč zgradili, nato pa pozabili.

Tematsko in vizualno se fotografije opirajo na motiv pogleda skozi okno – kot simbola prehoda med notranjim in zunanjim, preteklim in sedanjim, življenjem in tišino, sanjarjenjem in stvarnostjo… Fotografije so kompleksne, kot kadri iz filma: prizori, ujeti v trenutku, s pogledom, ki sega onkraj stekla – tja, kjer spomin bledi, a narava sledi svojemu toku, ne glede na človeško (ne)skrbnost. Zamrznjeni trenutki, v katerih se prepletajo sledi nekdanjega vsakdana in današnje tišine.

Okna tu niso le prostorski elementi ali vizualno potovanje skozi zapuščene prostore – postanejo okvir, skozi katerega opazujemo propadanje in vrnitev narave, pa tudi izhodišče za kontemplacijo in osebno refleksijo. Ta zbirka fotografij je tudi povabilo k razmišljanju: o času, pozabi, odgovornosti in vztrajnosti narave. Ne ponuja le nostalgičnega pogleda v preteklost, ampak tudi vizualni dialog med preteklostjo in sedanjostjo, med prisotno odsotnostjo in neizprosnostjo narave.

Pavle Kovac

 

O avtorju

 

Pavle Kovač, rojen leta 1966 v Sarajevu, je bil že kot desetletni deček navdušen nad fotoaparatom, ki mu ga je podaril oče. Prve resne korake v fotografiji je naredil koncem sedemdesetih let v Univerzitetnem foto-klubu Cedusu, kjer je obiskoval fotografski tečaj, ki ga je vodil Milomir Kovačević Strašni.

Fotografsko tehniko in znanje črno-belega laboratorija je izpopolnjeval na sarajevski Drugi gimnaziji, kasneje pa med študijem v Foto Klubu Mašinac na Univerzi v Sarajevu. V zgodnjih devetdesetih ga je inženirska stroka najprej vodila v Francijo, leta 2002 pa v Indonezijo. Od leta 2008 do danes nadaljuje s fotografskim delom v Angoli, Franciji, Jemnu, Katarju in na Danskem. Privlačijo ga zanimivi obrazi naključnih mimoidočih in vsakdanje življenjske situacije, zato poskuša ujeti najbolj tipične podrobnosti v njihovem naravnem okolju in s tem približati druge kulture svojemu občinstvu.

Je član Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Bosne in Hercegovine (ULUPUBIH), Združenja fotografov Bosne in Hercegovine in Asociacije za umetniško fotografijo AUFBiH (nekdanja Foto-zveza BiH). Aktivno sodeluje na mednarodnih fotografskih salonih in natečajih.

Med najpomembnejšimi razstavami je treba omeniti samostojno razstavo Boje Azije (Barve Azije) (Muzej Književnosti v Sarajevu 2006., Duta Fine Arts Foundation v Džakarti 2007., Muzej Hercegovine v Trebinju 2024.), več prodajnih razstav v Parizu med leti 2015 in 2020, samostojno razstavo Kratke priče iz Indonezije (Kratke zgodbe iz Indonezije) v Galeriji kulturnega centra v Trebinju 2023., samostojno razstavo Grôd 40 godina kasnije (Grod 40 let kasneje) v Galeriji Collegium Artisticum v Sarajevu leta 2025., samostojno razstavo  Kroz prozore prošlosti (Skozi okna preteklosti ) v Fotogaleriji Stolp v Mariboru 2026., skupinsko razstavo 14. samit fotografa Ex-Yugoslavije (14. srečanje fotografov nekdanje Jugoslavije) v Leskovcu 2024., skupinsko razstavo Retrospektiva, organizirano ob sedemdesetem rojstnem dnevu ULUPU BiH (Sarajevo 2024., Bihać in Tuzla 2025.), skupinsko razstavo Leica Tour 2025. na temo Perspectives singulières (Pariz, Bordeaux in Lyon 2025., Marseille in Lille 2026.) ter letno šestoaprilsko razstavo v Collegium Artisticumu (Sarajevo 2025.).

Za svoje fotografsko delo je bil leta 2007 in 2022 nagrajen s strani francoske fotografske revije Photo na največjem svetovnem fotografskem natečaju (izbor med več kot 50.000 fotografijami). Na natečaju Djetinjstvo i radost (Otroštvo in veselje) 2014. je prejel drugo nagrado, ki jo je dodelila  selektorica Sabine Weiss. Je prejemnik nagrade AUFBiH (nekdanje Foto zveze BiH) za najboljšo fotografijo 2023. v BiH in tretjo nagrado v kategoriji črno-bele fotografije na Foto-salonu v Splitu.

Je avtor knjige Boje Azije (Barve Azije), ki jo je izdala založba HEXART Publishing v Džakarti in ki je 2007. osvojila dve nagradi na 5th Asian Awards v Singapurju. Objavil je tudi več reportaž in foto-zgodb iz Indonezije, objavljanih na North West BiH.

Leta 2006 je bila ena njegovih črno-belih fotografij Uvrščena v stalno zbirko fundacije Duta Fine Arts Foundation v Džakarti.