Razstave

Črna fotografija

Skupinska fotografska razstava
Razstavišče Karlinia (JSKD)
12. 9. – 30. 9. 2026

Od prvih razstav Mariborskega kroga v začetku sedemdesetih let se je svet temeljito spremenil. Takratne fotografije danes beremo kot izrazito eksistencialne podobe človeka in prostora. Nastajale so v času, ko neposredna kritika družbe pogosto ni bila mogoča, zato so fotografi svoj pogled izražali posredno skozi atmosfero dogajanja, simboliko motiva in navidez vsakdanje prizore. Velik vpliv je imela tudi filmska govorica tistega časa, predvsem evropski novi val, ki je s svojo poetiko zaznamoval številne ustvarjalce.

Danes živimo v drugačnem svetu. Na prvi pogled imamo več svobode izražanja, hkrati pa smo vsak dan obdani z nepredstavljivo količino podob in informacij, ki oblikujejo naš pogled na resničnost. Prav zato postaja fotografija znova pomemben prostor osebnega pogleda, možnost, da se za trenutek ustavimo in svet opazujemo drugače.

Posebej nas veseli, da je med letošnjimi izbranimi avtorji toliko fotografinj. Če je bila njihova prisotnost v zgodovini pogosto prezrta ali potisnjena v ozadje, danes s svojo ustvarjalnostjo pomembno soustvarjajo sodobno fotografsko krajino. Njihova številčnost na razstavi ni rezultat želje po uravnoteženosti spola, temveč kakovosti fotografij, ki so bile izbrane.

Opazna je tudi velika raznolikost avtorskih pristopov. Medtem ko je Mariborski krog deloval kot izrazito povezana ustvarjalna skupina s prepoznavno skupno poetiko, današnji avtorji prihajajo vsak s svojim pogledom, svojo izkušnjo in svojim vizualnim jezikom. Morda prav ta raznolikost najbolje odraža čas, v katerem živimo – čas brez enotnih odgovorov, vendar z veliko različnimi pogledi.

Rudi Uran

Dražen Tirić: Moj črnobeli svet

Univerzitetna knjižnica Maribor – razstavišče Avla
12. 9. – 30. 9. 2026

Dražen Tirić iz Bjelovarja je popotnik, podjetnik in fotograf, katerega avtorska pot se intenzivneje razvija od leta 2012, ko postane član Fotokluba Zagreb in se vpiše v šolo fotografije. Njegovo delo je bilo opaženo že v zgodnji fazi na klubskih fotografskih natečajih, kjer je prejel vrsto nagrad, med drugim več prvih mest za Kolekcijo leta in Fotografijo leta.

Predano delo in prepoznaven avtorski pristop dosežeta vrhunec leta 2025, ko na vsakem natečaju, na katerem sodeluje, prejme pomembna priznanja in s tem potrdi svoj status enega najuspešnejših članov Fotokluba Zagreb. Posebej je izstopal na 11. salonu fotografije Pannonia Reflections, kjer je bil razglašen za najuspešnejšega avtorja Fotokluba Zagreb in prejel štiri nagrade.

Tirićeve fotografije so bile predstavljene na skupinskih razstavah v Budimpešti, Londonu, Trstu, Uppsali in Seulu, samostojno pa je razstavljal devetkrat v Zagrebu, Novski in Bjelovarju.

Izhajajoč iz osebne strasti do potovanj Dražen Tirić razvija fotografijo kot način beleženja srečanj, prostorov in trenutkov, ki se izmikajo vsakdanji percepciji. Posebno mesto v njegovem opusu zavzema ulična fotografija, njegov ustvarjalni interes pa obsega tudi portretno, modno in akt fotografijo.

Tirićev fotografski pristop temelji na ravnovesju med dokumentarnim in umetniškim. V dokumentarno fotografijo vnaša subjektivno interpretacijo ter ustvarja večplastne vizualne pripovedi, v katerih se estetika trenutnega posnetka prepleta s konceptualnimi pomeni. Meja med objektivnim zapisom in osebnim doživljanjem je namenoma zabrisana, gledalcu pa prepušča aktivno vlogo pri interpretaciji fotografije.

Njegove fotografije ne beležijo le prizorov, temveč tudi razpon človeških čustev, intimnost trenutka, družbeni ambient in subtilne odnose med protagonisti. Prav v tej kombinaciji neposrednosti in premišljene avtorske artikulacije se skriva moč njegove fotografije, ki uspešno povezuje vsakdanjost z umetniško refleksijo.

Fragmenti prisotnosti

Galerija Media Nox
9. 9. – 20. 10. 2026

Fotografija je sled nečesa, kar je bilo prisotno: trenutka, pogleda, telesa, prostora, dogodka. Toda vsaka sled je nepopolna. Nekaj razkrije, nekoliko zakrije in marsikaj se tudi neizogibno izgubi. Fragmenti prisotnosti združujejo dva fotografska sklopa, ki se iz različnih smeri približujeta vprašanjem zaznave, identitete in izmuzljive narave fotografske podobe.

Med svetom in posameznikom, med svetlobo in temo, med razkritim in skritim nastajajo podobe, ki ne ponujajo dokončnih odgovorov, temveč predvsem odpirajo prostor za dvom, interpretacijo in osebno izkušnjo.

Fragmenti I

Radovednost. Nemir. Svet ni urejen. Ni simetričen, ni jasen in redko razkrije svoj pomen. Te fotografije nastajajo v srečanju s takšnim svetom – polnim naključij, senc, obrazov, živali, predmetov in situacij, ki se za hip pokažejo, nato pa izginejo.

Avtorje druži zanimanje za fotografijo kot intuitiven odziv na trenutke, ki jih ni mogoče razložiti. Ta fotografski sklop izhaja iz zanimanja za fotografijo kot odprt prostor zaznave, dvoma in fragmenta, kjer se koncepti naslanjajo na dediščino japonskega gibanja Provoke. Svet v teh fotografijah ni lepši, jasnejši ali bolj razumljiv. Je le za trenutek ustavljen, nato pa se znova razblini v šum, gibanje in temo.

Fragmenti II

Spomin. Preobrazba. Negotovost. Človek ni enoten. Ni dokončan, ni povsem jasen in redko razkrije samega sebe. Podobe so nastale v raziskovanju takšne identitete – izmuzljive, večplastne, neprestano v nastajanju. Obrazi, telesa, pogledi in figure se za hip pojavijo pred objektivom, nato pa se znova umaknejo v temo.

Črno-bela fotografija ni zgolj estetska izbira. Z redukcijo sveta na svetlobo in senco se odpira prostor, kjer postane pomembno tisto, kar ostaja neizrečeno. Podobe ne opisujejo ljudi, temveč raziskujejo meje njihove vidnosti. Fotografije delujejo kot kadri iz filma, katerega zgodbe nikoli ne izvemo.

Ustvarjalci

Razstava združuje vizualna raziskovanja dveh generacij fotografov Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, ki skozi medij črno-bele fotografije preizprašujeta dinamiko sodobnega sveta in človekove umeščenosti vanj.

Fragmenti I so ustvarili dijaki pod mentorstvom Mitje Zupanca. To so mladi opazovalci, ki jih vodita predvsem radovednost in nemir. V okolju ne iščejo popolnosti ali olepšane estetike, temveč v objektiv ujamejo surovo resničnost, ulični šum, naključja in gibanje.

Fragmente II so ustvarili študentje višje šole pod mentorstvom Andreje Ravnak. Ti avtorji se od zunanjega dogajanja obračajo navznoter, v polje raziskovanja človeške psihe, nedorečene identitete, spominov in odnosa s prostorom.

Mariborski krog

Skupinska razstava
Dvorišče Pokrajinskega arhiva Maribor

Leta 1971 je skupina članov Fotokluba Maribor pripravila v takratnem razstavnem salonu Rotovž v Mariboru razstavo fotografij banalnih, neatraktivnih motivov, a so iz njih ustvarili umetnine s svojevrstnim pristopom h kompoziciji slike in z namernim kršenjem pravil fotografiranja.

Avtorji so se osredotočili na izrazne možnosti fotografskega medija, z globokimi sivinami in črninami, zaradi česar so njihov pristop poimenovali tudi črna fotografija. Motiv, kader in kompozicijo so določili že pri samem fotografiranju, brez kasnejših intervencij in izrezov v temnici. To so poudarili še s kopiranjem celotnega negativa s črnim robom.

Posebnost razstave je bila tudi v tem, da so avtorji nastopali enovito, kot celota. Posameznih fotografij niso podpisovali, temveč so se podpisali pod razstavo kot skupen avtorski projekt. Tak pristop je bil odmik od takratne linije fotografskega ustvarjanja in je vzbudil burne odzive v strokovni ter laični javnosti.

Eden najbolj radikalnih rezov v slovensko fotografijo konca šestdesetih in prve polovice sedemdesetih let je opravil tako imenovani Mariborski krog, ki se je prvič skupno predstavil na razstavi v salonu Rotovž februarja 1971. Pomen te predstavitve in kasnejšega delovanja posameznih avtorjev je v izpostavitvi medijske avtonomnosti fotografskega izražanja in relevantnosti vsega vidnega kot potencialne tematike fotografske slike.

Matej Peljhan: Anatomija izginjanja

Fotografski muzej Maribor
10. 9. – 5. 10. 2026

Razstava odpira prostor črno-bele fotografije kot prostor napetosti med vidnim in izbrisanim, med prisotnostjo in izginjanjem. Podobe ne temeljijo na prezentaciji sveta, temveč na njegovih razpokah – na trenutkih, kjer se pomen izmika jasnemu izrazu.

Serija sloni na radikalnem kontrastu med svetlobo in temo, kjer svetloba deluje kot izbirni rez v realnost. Prostor ni enovit, ampak razbit na osvetljene fragmente in globoke črne praznine, ki pogosto zavzamejo večji del kadra.

V središču serije se pojavlja krhkost bivanja: mrtva ptica na robu koraka, ujetost pogleda za zamegljeno površino, posameznik, ki obstane sredi toka razpršenih teles. Ti prizori ne delujejo kot dokumenti, temveč kot vizualni fragmenti eksistencialne izkušnje, kjer je človek hkrati opazovalec in udeleženec.

Celotna serija raziskuje meje vidnega: koliko lahko vidimo, preden podoba izgine v temo, in koliko si sploh upamo videti. Prostor, ki ga fotografije vzpostavljajo, je dvoumen – hkrati intimen in odtujen. Gibanje množice briše identiteto, posamezni motivi pa poudarjajo ranljivost in nevidnost.

Estetika nelepega se udejanja kot zavestna drža. Ne gre za iskanje šoka, temveč za vztrajanje pri pogledih, ki jih običajno prezremo. Fotografija postane prostor tihega soočenja z minljivostjo, anonimnostjo sodobnega bivanja in mejo med notranjim ter zunanjim pogledom.

Miha Kacafura

Osman Demiri: Otroci vojne

Fotogalerija Stolp
12. 9. – 10. 10. 2026

Vse, kar je bilo napisanega ali povedanega o usodi kosovskih beguncev, je le kaplja v morje v primerjavi s trpljenjem, ki so ga prestali med begunstvom in življenjem v begunskih taboriščih. Med vsemi prizadetimi so najbolj trpeli otroci. Njihov otroški svet se je obrnil na glavo v trenutku, ko so bili prisiljeni stopiti na pot razselitve.

Mnogi med njimi so svoje prve korake naredili prav v taborišču. V trenutkih tesnobe in žalosti so predstavljali edino upanje in največji zaklad svojih družin. Namen razstave je, da vsaj simbolično loči prizore nasilja od iskrenega in nedolžnega življenja otrok ter prikaže čim bolj običajno otroštvo v okoliščinah, ki so bile vse prej kot običajne.

Osman Demiri je fotograf, filmski ustvarjalec in univerzitetni profesor iz Kumanova v Severni Makedoniji. Fotografijo raziskuje vse življenje skozi različne motive, poglede in tehnološke pristope. Ustvarja dokumentarno in reportažno fotografijo, veliko umetniško izraznost pa dosega tudi v abstraktnih vizualnih kompozicijah.

Simon Chang: Na pol doma

1/2 Hometown

Univerzitetna knjižnica Maribor – likovno razstavišče
10. 9. – 28. 9. 2026

Simon Chang je dokumentarni fotograf, ki od leta 2003 živi in deluje v Evropi. V svojem delu se posveča predvsem zgodbam ljudi, katerih glasovi so redko slišani, marginaliziranim skupnostim ter vprašanjem duševnega zdravja v postkonfliktnih družbah.

Po zaključku študija na Oddelku za komunikacijske umetnosti Univerze Fu Jen v Tajpeju se je leta 2004 preselil v Prago, kjer je bil sprejet na magistrski študij fotografije na Akademiji za film in televizijo FAMU. Od leta 2010 živi in ustvarja v Ljubljani.

Njegova dela so bila predstavljena v muzejih, galerijah in na festivalih po Evropi in Aziji. Njegova najnovejša fotoknjiga Pastirji in klavnica je leta 2023 prejela nagrado za najlepše oblikovano knjigo na Slovenskem knjižnem sejmu.

Fotografij rojstnega Tajvana ne kažem prav pogosto. Skoraj nikoli. V Evropi živim že več kot 20 let. Tajvan je zame postal nekaj vmes; nekaj, česar ni več, a še ni povsem izginilo. Napol dom.

Pogrešam ga na prav nepričakovane načine, sploh, ko zagledam morje. Takrat pride domotožje. Pa ne ravno po domačem kraju, ampak bolj po občutku. Po domu, ki ga ni.

Ko gledam fotografije, ki sem jih posnel v Tajvanu, se mi zdi, da gledam prizore iz filma. So spomin in fikcija hkrati. Ne vem več, koliko so resnični. Vem le, da je polovica posledica hrepenenja …

Zoran Kolarić: Vmes

In between

Galerija RRRudolf
12. 9. – 30. 9. 2026

Zoran Kolarić
Zoran Kolarić (1971, Čakovec) je fotograf in računalniški programer po izobrazbi. Je član Fotokluba Zagreb. Fotografiji se intenzivneje posveča zadnje desetletje, pri čemer jo razume kot obliko vizualne poezije in orodje za razumevanje sveta ter človeka. Njegovo ustvarjanje obsega predvsem ulično in dokumentarno fotografijo, ob tem pa tudi portretno, koncertno in plesno fotografijo. Aktivno deluje kot mentor, žirant in publicist na področju fotografije. Svoja dela je razstavljal v več kot 40 državah sveta ter prejel več kot 50 nagrad. Je nosilec mednarodnega umetniškega naziva EFIAP.

Zoran Kolarić
Zoran Kolarić (born 1971 in Čakovec) is a photographer and trained computer programmer. He is a member of the Zagreb Photo Club. Over the past decade, he has focused intensively on photography, which he understands as a form of visual poetry and a means of exploring the world and the human condition. His work primarily engages with street and documentary photography, as well as portrait, concert, and dance photography. He is active as a mentor, jury member, and writer on photography. Kolarić has exhibited his work in more than 40 countries worldwide and has received over 50 awards. He holds the international distinction EFIAP.

Rudi Uran