Pričujočo razstavo Milorada Milićevića sestavlja izjemno konsistenten nabor črno-belih fotografij, ki presega klasično portretno tipologijo in se razgrinja kot avtorska vizualna pripoved. Čeprav se na prvi pogled serija lahko bere kot zbirka portretov, ob natančnejši analizi vstopamo v kompleksno prepletanje različnih žanrskih kodov – od dokumentarne, ulične, ambientalne do vizualno narativne fotografije z elementi subtilnega socialnega komentarja.

Ključna odločitev o izključitvi barve ni le estetska, temveč konceptualna: črno-bela redukcija omogoča jasno hierarhizacijo pomena v kadru in subtilno izolacijo portretirancev iz njihovega okolja. S tem Milićević gradi tenzijo med posameznikom in prostorom, med kontekstom in intimo, med časom in trenutkom. Ta vizualna tišina barv omogoča, da se pozornost gledalca usmeri k osebam – portretirancem, teksturi obraza, gesti telesa…

Avtorjeva izrazita vizualna senzibilnost se kaže predvsem v njegovi sposobnosti anticipacije trenutka. Fotografski posnetki niso produkt naključja, temveč rezultat natančne prisotnosti, zbranosti in zmožnosti ustvariti prostor zaupanja med fotografom in subjektom. V delih, kot so Moj svet, Zvesti prijatelj ali Gališka poroka, lahko opazimo posebno kvaliteto ujetega trenutka — tisto neponovljivost, v kateri se izrazi vrednost fotografije in fotografa.

Pomemben vidik Milićevićeve poetike je tudi njegova tematska raznolikost, ki pa ne deluje disperzivno, temveč poudarja njegovo suvereno obvladovanje različnih izraznih registrov. Od ruralnih prizorov vsakdanjih opravil, urbanih uličnih situacij, do dokumentarnih posnetkov kulturnih ustvarjalcev — v vseh teh segmentih je prisotna enotna avtorska drža: humanistična, spoštljiva in vizualno izbrušena.

Milićević se spretno giblje med formalnimi rešitvami — od kvadratnega formata do klasičnega razmerja 3:2 — pri čemer vsaka odločitev deluje kot natančen odgovor na kompozicijsko dinamiko konkretnega prizora. Likovni elementi, kot so svetlobni kontrasti, teksturne variacije, repeticije, niso nikoli uporabljeni dekorativno, temveč dosledno v funkciji artikulacije vsebine in poudarka vizualnega fokusa.

Zgotovo lahko trdim, da je raznolikost tem pričujoče razstave njena ključna prednost. Ponuja nam vpogled v avtorjev širok ustvarjalni razpon, obenem pa vzpostavlja narativno nit, ki presega posamezne posnetke in gradi celovit vizualni svet — svet, v katerem je vsak človek, vsak pogled in vsak trenutek vreden pozornosti.

Dela Milorada Milićevića nas nagovarjajo z redko iskrenostjo in neposrednostjo. V času, ko vizualna kultura pogosto preferira spektakel in efemernost, Milićević ostaja zavezan globini, tišini in času. Njegova fotografija ni le estetski zapis — je dejanje ohranjanja, pričevanja in uvida. Je umetniški dokument časa, ki ga oblikuje in presega.

Rudi Uran

 

 

Milorad Milićević (Leskovac, 1953) je fotograf, ki se z umetniško in razstavno fotografijo aktivno ukvarja od leta 1981. V dveh mandatih je vodil Fotoklub »Aca Stojanović«, pozneje Fotoklub Leskovac, kjer danes deluje kot član umetniškega sveta in upravnega odbora. Sodeloval je kot predavatelj in organizator številnih fotošol, ukvarjal pa se je tudi z industrijsko in reklamno fotografijo. Njegova dela so bila razstavljena in večkrat nagrajena v Srbiji, na območju nekdanje Jugoslavije in v tujini. Nagrajen je bil tako za analogne kot digitalne fotografije, v posameznih kategorijah in kolekcijah. Leta 1991 in 1993 je bil med desetimi najaktivnejšimi avtorji Foto zveze Srbije, leto prej pa med dvajsetimi najdejavnejšimi avtorji Foto zveze Jugoslavije. Samostojno je razstavljal v Leskovcu, Zaječarju, Beogradu, Skopju, Gornji Radgoni in Aleksincu. Leta 2024 je za razstavo »Pričevalec časa« prejel priznanje »Tomin klobuk« na 14. samitu EX-YU fotografov. Je nosilec umetniških nazivov KMF FSS in AFIAP ter nosilec licence učitelja fotografije Foto zveze Srbije.