Maja Šimenc – Resničnost v vmesnem prostoru

Fotografije Maje Šimenc izkazujejo predvsem težnjo po redefiniciji fotografiranja narave. Gibljejo se nekje med mehkim, pravljičnim fokusom in unikatno surovostjo ter navidezno, namerno nedodelanostjo. Pritegne nas nihanje med skoraj mističnim vzdušjem, ustvarjenim prek prelivanja svetlobe in sence v mehkem fokusu, spominjajočim na Julio Margaret Cameron, in ostrimi linijami, ki ne ciljajo k tehnični popolnosti. Piet Mondrian je zapisal: »Zavemo se, da so v naravi vse povezave dominirane z eno samo  prvinsko povezavo, ki je definirana z opozicijo dveh ekstremov /…/ Ta pozicijska povezava je najbolj uravnovešena od vseh, saj izrazi popolno harmonijo, povezavo med dvema ekstremoma in vsebuje vse druge povezave.« [1] In prav to grajenje zgodbe med dvema nasprotnima poloma je prisotno v fotografiji Maje Šimenc. Fotografinja cilja k intimnim srečanjem z naravo in v podobah vidi obuditev moči in volje po življenju, skozi starodavni boj med temo in svetlobo, ki je omogočen s popolno odpovedjo barvi, ki bi našo percepcijo zamotila pri odkrivanju bistvenega. V času, ko je bilo fotografirano že skorajda vse, je težko ponuditi vizijo sveta, ki ne bi bil digitalno prirejen in fantazijski, a bi vseeno postal vpliven, bil zanimiv za gledalca in zmožen sprožiti pomensko impresijo. To je v primeru fotografij umetnice doseženo z izmenjavanjem tehničnih pristopov in jasno obarvanostjo s kontekstom, ki teži predvsem k avtentičnosti in vračanju k rudimentarnemu. Kljub temu pa je resničnost v dovoljšni meri zaznamovana z upoštevanjem nians resničnosti, ki je vedno resnična do mere, do katere je tudi interpretirana. Avtorica zatorej izražene pravljične atmosfere obravnava enakovredno bolj izčiščeno prikazanim vizualnim podobam. Po Ernstu Gombrichu ni »nobene nespremenljive korelacije med vidnim svetom in svetom naše vizualne izkušnje. Vedno je prisoten vpliv predhodnih izkušenj in pričakovanj, spremenljivk interesa, mentalitete, variacij v gledalčevi psihološki opremljenosti in prilagoditvi zaznavnega sistema spremenljivim se pogojem.«[2]. Potemtakem moramo k tem fotografijam pristopiti z razumevanjem neizogibno izrazito emocionalnega dojemanja podob, ki so vseprisotne v našem dnevnem konzumiranju sveta, saj so z dvojnim prevodom podobe najprej interpretirane s strani umetnice, nato pa še s strani gledalca. Sama vizualna podoba korenine ne nosi pomena korenine same, temveč našo simbolno navezavo na črpanje iz zemlje, iz globin naše psihe, iz same izvorne točke človeka. Povezanost z naravo, čaščeno od nekdaj, idealizirano tako s strani razsvetljencev kot tudi sodobnega človeka je tema, ki se ji ne moremo izogniti, saj je vtkana v samo bit našega bivanja. Avtorica pa ne želi idealizirati, pravzaprav se temu izogiba, vseeno pa želi obuditi spomin na temelje človeka, ki so v enakomerni meri domišljijski in subjektivni kot tudi racionalni in analitični. Ob ogledu fotografij smo postavljeni v vlogo opazovalca, ki mora preklapljati med različnimi perspektivami in stališči do vizualnih podob, a z intuitivno zasnovano pripovednostjo nam umetnica omogoči, da je vpogled podan neobremenjeno, resničnost pa najdena v vmesnem prostoru.

[1] Mary ACTON, Learning to Look at Paintings, New York, 2009, str. 165.

[2] Branko MITROCIĆ, Visuality After Gombrich: the Innocence of the Eye and Modern Research in the Philosophy and Psychology of Perception, Zeitschrift für Kunstgeschichte 76, 2013, str. 73.

 

 

Miroslav Arbutina – Odkrivanje pozabljenega

Odkrivanje pozabljenega

Tehnika: gumijev tisk

Fotogalerija STOLP

17.9 – 15.10.2022

Miroslav Arbutina (1959) se je začel za fotografijo zanimati v zgodnjih osemdesetih letih, ko je dobil ruski fotoaparat Lubitel. Po delu v Železarni Sisak se je leta 1987 odločil, da se bo preživljal s fotografijo ter delal v smeri industrijske fotografije za potrebe sejmov, katalogov in podobnega. Ob začetku domovinske vojne se je začel proces deindustrializacije in potreba po prej omenjeni fotografiji je začela počasi izginjati. Takrat je začel delati kot samostojni fotograf za domače in tuje medije. Svoja dela je veliko razstavljal, prav tako pa je dobitnik mnogih nagrad.

Pogled v preteklost nam vedno omogoča vizijo širše slike. Ko pogledamo nazaj, vidimo zametke tistega, kar skozi preoblikovanje in dognanost postane spet intrigantno, nadgrajeno in drugačno. Fotografija dovoljuje ogromno prostora za iskanje in razvijanje novih poti, zatorej Miroslav Arbutina v starih tehnikah vidi vedno nekaj, kar lahko postane drugačno, dobi ponovno ali še večjo moč, efekt in zgodbo. V preteklih desetih letih se je fotograf začel ukvarjati s starejšimi fotografskimi tehnikami in nastala je serija fotografij pod naslovom Odkrivanje pozabljenega. Rdeča nit razstave je pravzaprav uporaba starih fotografskih tehnik, ki pripeljejo do snovanja novih in bolj razvejanih umetnin. Iskanje zgodbe se v fotografiji Miroslava Arbutine začne v iskanju prostora, interierja ali eksterierja, ki služi kot podlaga nadaljnjemu ustvarjanju. Prostor povzdigne skozi estetiko, kompozicijo in samo vključitvijo modela ter njegove zgodbe. Na prvi pogled modeli delujejo skorajda izzivalno, ob bližjem pogledu pa ugotovimo, da je odstranjen erotični pridih, ki je za takšne fotografije značilen. Namesto tega jim je dodano subtilno dostojanstvo. To lahko modele označi za arhetip »dekleta iz soseske«, s pomanjkanjem pretiranih ličil in obleke, hkrati pa jih skozi okolico povzdigne v estetsko dovršenost preko raziskovanja ženske elegance in lepote. Umetnik pri svoji umetnosti stremi k estetski in kompozicijski celoti, sam pa pravi, da pri tem največ pomena pripisuje svetlobi, ki poveže vse komponente v sliki. 

Rebeka Tašič 

Branimir Karanović: Too Much Photography

3.8. – 9.9.2022

 

Branimir Karanović se je rodil leta 1950 v Beogradu. Diplomiral je na Fakulteti za uporabne umetnosti leta 1974 v Beogradu. Leta 1976 je magistriral iz grafike na Fakulteti za likovno umetnost v Beogradu. Od 1978 do 1997 je poučeval kot profesor fotografije na Akademiji umetnosti v Novem Sadu. Od leta 1997 je zaposlen kot profesor fotografije na grafičnem oddelku Fakultete uporabnih umetnosti v Beogradu. Ukvarja se z grafiko in fotografijo. Od leta 1974 aktivno razstavlja grafike in fotografije na skupinskih razstavah doma in v tujini. Prav tako je dobitnik več državnih nagradi n priznanj za fotografijo in grafiko.

Postavljanje sveta in družbe pod drobnogled je postal skoraj nujen del sodobnega sveta zaradi neprestanega razvoja družbe. Tudi umetniki se na tak ali drugačen način prispevajo in ponujajo vizualno refleksijo trenutnega stanja. Fotografija ima že od nekdaj pri tem pomembno vlogo dokumentiranja dejanskega stanja. Branimir Karanović te zanose s svojimi deli popelje v nove razsežnosti.

Sam pravi, da v svojih grafikah pogosto posega po prikazu predmetov, ki s svojo obliko, upostošenim stanjem in mestom govorijo o današnjem stanju, ter služijo kot simboli ali metafore.[1] Proces fotografovega dela poteka na računalniškem zaslonu s pomočjo programov in orodij za korekcijo fotografij, grafika se kasneje natisne na tiskalniku in v ta proces potem fotograf nima več nobenih posegov.

V teh delih prikazuje umetniško refleksijo danega prizora. V tej seriji se navezuje na kritični odnos fotografije do pretiranega in agresivnega fotooglaševanja, saj smo v današnjem svetu na vsakem koraku obdani s preveč informacijami, ki nas po eni strani zaslepijo in distancirajo od dejanskega stanja, po drugi pa manipulirajo z našim pogledom na to stanje. Sam fotograf opozarja na to, da je k vizualnemu onesnaženju okolice prispevala tudi tehnologija digitalnega tiska.

Njegova dela niso zgolj dokumentarne fotografije, kar lahko zagotovo vidimo že na prvi pogled, gre za fotografovo subjektivno reakcijo na čas, ljudi in življenje v mestu v katerem živi.[2]

V obdobju konca prejšnjega stoletja je v času krize in močnih družbenih sprememb dokumentiral proteste in strankarske volitve. Prav tako je prečesaval bolšje sejme in razne, na prvi pogled sekundarne objekte na stojnicah in terenu. Tukaj je prišel v stik s predmeti, ki so prikazovali velike ikone tistega časa, tudi v obziru politike. Za ikone bi pričakovali, da bodo postavljene na častno mesto, tukaj pa jih vidimo v skoraj pozabljenih in odtujenih okolicah, popolnoma razvrednotene. To po eni strani zopet svari na nevarnost, kateri smo predani v času ko nas obdaja preveč informacij. Opozarja na to kaj se zgodi ko pride do prevelikih sprememb v prekratkem času in na ujetost ljudi v valu družbenih sprememb. V tem sklopu fotografij smo postavljeni pred prizore, ki so čustveno močni ter pretresljiva dokumentacija prelomnic v času in prostoru.

Primarni namen fotografije je ta, da gledalec občuti in začuti preprosto likovno in kompozicijsko harmonijo, potem pa je na gledalcu moč da izlušči idejo fotografije, ki je lahko kritična ali pa celo cinična in duhovita. Poleg tega pa te fotografije nosijo nalogo da so dokumenti o avtorju ki jih ustvarja.

Fotografije Branimirja Karanoviča postajajo likovno bolj pristne in prehajajo v domeno grafike, ki se hitro infiltrira v aktualne novofiguralne in fotorealistične težnje.[3] V tej seriji slik ni namen ustvariti nekaj kratkoročnega, kar hitro vznemiri in kasneje potihne. Namen je ustvariti nekaj oprijemljivega, trajnega in pozornosti vzbujajočega.

 

Rebeka Tašič

[1] Ljiljana ĆINKUL, Zgodovina je v teku in/ali Fotografska grafika v Srbiji, Foto/Grafika: vloga fotografije v grafiki in grafičnem oblikovanju sedemdesetih let, Ljubljana 2022, str 202.

[2] ĆINKUL 2022 (op.1), str 202.

[3] Sava STEPANOV, Fotografija i/ili Grafika, Novi Sad 2015, str. 2.

 

 

EPSON scanner image

PHOTO GRAZ SELECION

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Vse od petdesetih let prejšnjega stoletja, se je Gradec, ki predstavlja drugo največje avstrijsko mesto in glavno mesto Štajerske, razvil kot pomembno prizorišče produkcije in umetniške komunikacije v sodobni, napredni fotografiji. V tem obziru je dosegel celo večji razvoj kakor Dunaj, in tako postal plodna zemlja za sodobno fotografijo. Protagonisti tega časa so pomembno pripomogli k razvoju fotografije kot umetniške zvrsti v Avstriji, uvedli pomembne institucije in močno vplivali na svoje zanamce v takratnih fotografskih šolah.

Od leta 2006 dalje, je bil graški fotografski bienale posvečen predstavitvi in promociji sodobne fotografske scene v Gradcu in širšem Štajerskem. S prispevki 254 fotografskih umetnikov, je projekt Fotografija Gradec 020 predstavil raznovrsten izraz fotografske scene na Štajerskem. Razstava ”photo graz selection IV”, oziroma ”Izbrana graška fotografija IV” pa prikazuje 26 fotografsko umetniških izrazov posameznikov omenjenega fotografskega projekta.

Umetniško prirejeni slikoviti svetovi, študije opazovanja narave, portreti in mnogo drugih fotografsko-likovnih zvrsti, ilustrirajo raznolikost štajerske fotografske scene. Dela se ukvarjajo s sodobnimi, sociološko pomenljivimi temami, analizirajo socio-politične in kulturne pojave, ter odpirajo dostop do individualiziranih, eksistencialnih vprašanj. Pod drobnogled postavljajo na primer; aspekte lepote znotraj evanescence, se ukvarjajo s percepcijo in prezentacijo realnosti, ter raziskujejo vlogo in številne možnosti, ki jih ponuja fotografski medij. Ob tem priznavajo različne fotografske tehnike, kot je analogna, črno-bela fotografija, ter vse od fotogramov, do podobe, ki temelji na algoritmu. Nekaj šestdeset fotografskih del ponuja vpogled v izjemno fotografsko kreativnost štajerskih umetnikov rojenih med leti 1940 in 2000, med katerimi se nahajajo tako internacionalno delujoči, kot tudi profesionalni in amaterski fotografi.

An.thon, 1957, Gradec

Razstave od leta 1989

Iz serije Sestavljene pokrajine (Gebaute Landschaften): V zračnih zgornjih delih fotografij se odsevajo zamaknjene forme gora, hribov in gozdov, ki so preveč potisnjeni v daljavo, da bi se dvignili nad horizont. Tam kjer gozd postaja redkejši in kjer se drevesa odmaknejo, da ustvarijo pot. Skozi oskubena drevesa, kjer sije … Zazri se v gozd …

Mikhail BEGAK, 1999, St. Petersburg, Rusija

Razstave od leta 2018

Serija je vrsta naturalistične študije, postavljena v kontekst sodobne prežeče ekološke pogube. Fotografije se komplementarno dopolnjujejo in s tem metaforično predstavljajo življenjski cikel. S pomočjo kontrastov – sence, strukture, velikosti – se razvijajo podobe, ki odstirajo mnogotere asociacije in interpretacije.

Tom BIELA, 1987, Bruck/Mur

Razstave od leta 2012

Kompozicijsko centralno zasnovane podobe prikazujejo poglede na mostove v perspektivi od spodaj navzgor. Gre za mostove iz mreže praške avtoceste, ki zraven svoje funkcionalne vloge zavzemajo tudi estetsko. Fotografije dokumentirajo atmosferske spremembe, ki so rezultat namenskega prestrezanja pokrajine. Za zadovoljiv prikaz materialnosti in masivnosti objektov, so podobe bile izpostavljene fotografiranju betonskih temeljev, z dodano fotografsko emulzijo.

Lena FEITL, 1994, Gradec

Razstave od leta 2017

V temnici so pod drobnogled postavljeni različni naravni materiali, ki jih v svojem naravnem okolju razpihuje veter. ”Vetrni objekti” se premikajo s pomočjo zraka, medtem, pa je njihovo gibanje ujeto na fotografski papir.

G.R.A.M. + Arno Geiger, začetek delovanja leta 1987 v Gradcu

Razstave od leta 1987

Skozi skupni projekt – realiziran ob kompleksu Splošne bolnišnice v Gradcu, oddelku za psihiatrijo in psihoterapijo – sta vizualni umetnik G.R.A.M. in pisatelj Arno Geiger skušala odgovoriti na vprašanje, kako je lahko splošno človeško stanje, subjektivno mentalno stanje ubesedeno skozi besede in kako ga lahko predstavimo skozi podobe. Z demonstracijo? Za koga? Ali proti čemu? Odsev, oblikovan skozi kontradiktornosti skrajno pereče in razvejane tematike splošnega človeškega zdravstvenega stanja.

Hubert HASLER, 1975, Bruck/Mur

Razstave od leta 2002

Skozi zgodovino se je svinja pojavljala kot polimorfni simbol. Na eni strani kot simbol izobilja, rodovitnosti, moči in zadovoljstva, na drugi strani pa kot epitom lakomnosti in nečistosti. Kot posledica oskrunitve mošej, na primer v Leipzigu (2013) ali v Gradcu (2016), zaradi ekstremističnih nasprotnikov Islama, je bila svinja uporabljena kot simbol političnih problematik. Navsezadnje pa je to žival mogoče najti tudi v sodobnem problematiziranju prehranskih navad, kmetijskih obratov, globalnem segrevanju in človeškem zlorabljanju živali v proizvodnji mesa.

Herman HERZELE

V svojem delu ”Dreaming Away”, Herman Herzele predstavlja prizor, ki se mu je prikazal v sanjah.

Matthias JÄGER, 1979, Gradec

Razstave od leta 2000

Fotografije pokrajin so osnova za slikovite prikaze brežin na štajerskem, ki so skupno predelane s pomočjo metode fotografije, računalniške znanosti in grafičnega oblikovanja. Slike so prekrite z mrežasto plastjo, ob čemer algoritem izmeri količine barve v sami sredi vsakega kvadratka mreže. Vrednosti rdeče, zelene in modre so vizualizirane s pomočjo linije. Dolžina, širina in vzgibi linij so odvisni od barv. Končni produkt je abstraktna linijska grafika, ki vizualizira tehnične podatke, kot tudi samo sliko.

Heiko KIENLEITNER, 1984, Wolfsberg/Koroška

Razstave od leta 2018

Heiko Kienleitner se ukvarja s posledicami človeškega dojemanja, ki jih prinaša digitalizacija. Digitalna fotografija in fotografsko delovanje sta venomer v ospredju. Prostor, forma, barva, izostritev, kontrast in svetloba skupno doprinesejo k samemu bistvu pogleda na fotografijo, ki je neodvisen od konkretnih predstav. Na tovrsten pogled pa dodatno vplivajo tudi razlike in karakteristike v dojemanju realnosti, kot tudi točke njihovih stičišč in meja, ki jih lahko najdemo med tema dvema svetovoma in so specificirane ter postavljene v ospredje.

Markus KROTTENDORFER, 1976, Dunaj

Razstave od leta 1998

Njegova umetniška podoba je del fotografske serije, ki jo je ustvarjal skozi razpon nekaj mesecev na prizorišču nekoč delujočega internacionalnega letališča v Atenah. Poudarek se nahaja na značilni arhitekturi namenjeni za terminal odhodnih letov, ki ga je zasnoval znani finski arhitekt Eero Saarinnen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Serija, ki je delno dokumentacija letališke arhitekture, je postala projekcija ustvarjalne površine. Kar je bil nekoč letališki terminal, je zdaj postalo prizorišče utopične ali distopične zgodovine, ki je prepletena s svojo dejansko zgodovino.

Branko LENART, 1948, Ptuj, Slovenija

Razstave od leta 1968

”Že dolga desetletja me zanimajo ljudje, kulture in zgodovina Južne Amerike. Med svojimi popotovanji po šestih ostalih državah Latinske Amerike, so me najbolj navdušile Čile. To je rojstni kraj moje žene Margarite, ki mi je omogočila zelo osebni vpogled v vse aspekte te države. V času čilskega poletja sva nekajkrat potovala na jug, z začetkom v Santiagu, ter šla vse do Srednje Patagonije. Na svojih raznolikih izletih, ki so se raztezali med leti 2008 in 2019, sem uspel posneti nekaj fotografij pokrajine, vse od obale Pacifika, pa do podeželskega zaledja.”

Evelyn LOSCHY, 1980, Gradec

Razstave od leta 2006

Fotografija pod drobnogled postavlja interakcijo med telesom in umom. Telo je predstavljeno kot odmev čustvene globine, delno nahajajoče se v izrednem čustvenem stanju eksistencialnega trenutka. Destrukcija in samo-destruktivnost igrata pomembno vlogo v delih Evely Loschy, čeprav ti pojmi kaj kmalu, v nasprotju z osebnimi aspiracijami, izgubijo na pomembnosti. (Samo)destrukcija tako postane konstruktivni element, ki sproža preobrazbene procese. Ljudje se večinoma osredotočajo na odnose med tem kar se družbeno od njih pričakuje, ter na odnose do individualnih (fizičnih in mentalnih) zmožnosti.

 

Herve MASSARD, 1971, Gradec

Razstave od leta 1996

”Kriza je doprinesla k temu, da sem se skozi svoje ustvarjanje posvetil dvojnosti med resničnostjo in resničnim. Menil sem, da bi lahko, kot skupna točka v presečišču, predstavitev bila pripisana obema pojmoma – nujni percepciji in preusmeritvi v svojem umetniškem ustvarjanju. V tem delu, ideja morja služi kot začetna točka spajanja s pojmom reprezentacije. Morje torej postane prizorišče stika med končnim in neskončnim, ki potem postane skovanka katerekoli prezentacije. Reprezentacije, tako v umetnosti kot znanosti, ustvarjajo realnosti s pomočjo fragmentiranja, ki omogoči razumevajočo realnost. Pojavi se vprašanje zakaj morje v umetnosti venomer predstavlja zgolj neskončno hrepenenje, ko nanj gledamo iz obale. Iskal sem odgovor na to vprašanje in se napotil do morja.”

Gerhard MODERITZ, 1949, Gradec

Razstave od leta 1989

Prazno okno trgovine obdano z nepotrebnimi napisi na steni – skupno: dvakrat po nič.

Bernd OBENDORFER, 1976, Gradec

Razstave od leta 2008

Fotografija prikazuje rentgensko sliko razsvetljenega globusa. Skozi svojo osvetljenost se odkrivajo ikonske stvari: nevidni so mesta, nacije, celo kontinenti – namesto tega se prikaže notranja žarnica, ki ima moč da dobesedno razsvetljuje zemeljsko oblo.

Wolfram ORTHACKER, 1954, Gradec

Razstave od leta 1976

Pričujoče delo je poskus fotografske figurativnosti, nenehnega diskurzivnega in konceptualnega refleksivnega pregleda dojemanja izredne situacije (policijske ure), kije bila posledica koronavirusa. Ujet je osnutek slikovitega fotografskega sveta, ujetega znotraj trenutnega obdobja, ki je povezan s subjektivnim spominom in mislimi o bodočnosti.

Lena PREHAL, 1989, Oberpullendorf/Burgenland

V fotografijah, ki so del večje serije, umetnica postavlja pod vprašaj svojo vlogo fotografinje, prikazovanja hegemonizma tujih kultur, etnološke poglede, prevladujočo strukturo odnosa moči med fotografom in portretirancem, ter avtoriteto umetnika/fotografa, ki portretira. Dela naslovijo tudi princip ”muhe na steni”, skozi katerega umetnica, navidezno nevidno, nagovarja naj se ne prisostvuje pri dejanjih – čeprav je ”tisto drugo” lahko uveljavljeno le skozi predstavitev. Sočasno pa se pojavljajo vprašanja: Koga ali kaj naj portretiram/predstavim? Kdo ali kaj bo ostalo nevidno? Kdo ima nadzor nad tem in kdo ga nima?

Roland RENNER, 1978, Gradec

Razstave od leta 2002

Fotografija je del serije, v kateri so ljudje predstavljeni v svojem širšem smislu. Avtor ljudem in znancem, ki ga obdajajo, skozi portretno predstavitev pripiše določene vloge, te pa so odvisne od umetniškega dela ali vtisa, ki ga  sprožajo te osebe.

Georg RIGERL, 1953, Dunaj

Razstave od leta 1983

Segment iz serije, ki se nahaja na meji med fotografskim esejem in topografskim opisom. Ukvarja se s prikazovanjem stičišča med centrom in periferijo, ter centrov v periferiji in samo periferijo, ter posledičnimi medsebojnimi povezavami.

Nina SCHUIKI, Gradec

V svoji intervenciji ”Store (Jeruzalem verzija)” je umetnica razstavila polprosojno zaveso ob mostu, ki leži ob cesti, v predmestju Jeruzalema. Izraz ”store” izhaja iz latinske besede ”storea”, ki pomeni ”strop” in govori o zavesi, ki prepušča svetlobo, a zastira poglede na stvari, ki se nahajajo za njo. Skozi instalacijo, s plastičnimi in intermedialnimi deli, umetnica testira principe percepcije in sledi vizualizaciji prikritih incidentov ter zapisov.

Gerhard SKRAPITS, 1953, Eggersdorf

Razstave od leta 1979

Zadnjih nekaj let je umetnik repetitivno fotografiral gosto obraščeno naravo. Prepletanje nenehnosti, oblikovnih in barvnih razsežnosti vodijo vstran od realističnega prikaza in se nagibajo k abstraktni reprezentaciji.

Monika TOCKNER, 1968, Stadl/Mur

Razstave od leta 2018

”Subjekt mojih fotografij je moj zelo oseben način spopadanja s starostjo. V današnji družbi se namreč dogaja čaščenje površinskega, lepote in mladosti, kar postane jasno šele, ko stopimo preko praga zavedanja. Zame fotografije predstavljajo lepoto v propadanju. Propad kot tak igra manjšo vlogo. Odločitev fotografiranje narave v ta namen, odvzame nekaj tegob čustvene globine in doprinese k nekakšni tolažbi. Tako kot ljubimo propadanje v naravi lahko jaz – in morebitne druge osebe – ljubimo sami sebe medtem, ko propadamo.”

Silke TRAUNFELLNER, 1984, Steyr/Zgornja Avstrija

Razstave od leta 2004

Lahkotnost krhkih orlic: bežni pogled, zamegljenost, iskanje izostritve. Zajemanje izginjajoče lepote, ki odseva minevanje obstoja, prevladuje v tem fotografskem delu. Oko gledalca je avtoriteta, bodisi v slikarstvu, fotografiji ali v naravi. Slika dovoljuje glavne elemente teh treh vidikov, da pridejo do kar najmočnejšega izraza. Cikel naravnega gnitja in rasti ne moreta biti prekinjena skozi slikarstvo ali fotografijo. Umetniški mediji lahko zgolj ujamejo njihov bežen trenutek.

Lena TRICHTEL

Cenzurirajo se ženske bradavice. Cenzurira se ženska golota. Cenzuriran je ženski spolni organ. Svobodno izražanje ni dovoljeno vsaki ženski. Poslušati ni dovoljeno vsaki ženski. Nekatere se bodo slekle, nekatere oblekle. Ženski lasje – zakriti ali ne, so videni skozi oči spolne sle. Prav tako razne odprtine. Prepovedi. Zapovedi. Vse kar ostaja je patriarhalni sistem ki nam zapoveduje kaj lahko in česar ne smemo. Da doseže tovrstne prepovedi in zapovedi, je ženska primorana v samo-predrugačenje, da je lahko navsezadnje primerna celotnemu svetu. Tako se rodi novo bitje ”aseksualen aspol”/”asexual agender”.

Rebecca UNZ, 2000, Gradec

Razstave od leta 2018

Rebecca Unz se ukvarja s konkretno in teoretično predstavo ljudi in njihovega domačega okolja, medtem, ko projicira dojemanje same sebe na druge, skozi konceptualno oblikovanje. Medtem, ko se podobe menjavajo, se vsebina in formalna predstavitev prelevita. Rebecca Unz vidi svoje delo nekoliko manj kot upodobitev realnosti in bolj kot konstrukt ideje.

Karl ZENZ, 1954, Bruck/Mur

Razstave od leta 1981

”Narava ne pozna meja. Noben človek ni rojen kot patriot. Noben človek ni rojen kot rasist. Vse meje nastanejo skozi izobrazbo. Vse meje so zgolj mentalne meje.”

 

 

Biografije

Angelika Thon

Sodeluje na projektih znotraj in izven Evrope, kjer se udeležuje skupinskih in samostojnih razstav, od leta 1997 naprej. Nagrade: Caudenhove Award v sklopu diplomske naloge, Štajerska nagrada za inovativnost v fotografiji v sodelovanju s skupino S.E.A., Štajerska nagrada za inovativnost v sodobni vizualni umetnosti.

Mikhail Bighak

Ustvarja v tradicionalni črno-beli tehniki in se navdihuje skozi koncepte tradicionalne filmske, ulične in subjektivno naravnane fotografije. Njegov stil se je oblikoval skozi preciznost, ki jo je moč najti v ustvarjanju v temnici, hkrati pa v svoja dela vliva določeno mero nejasnosti.

Tom Biela

Živi in deluje v Gradcu. Fotograf in obrtnik, ki je študiral arhitekturo na graški fakulteti za tehniko. Zbirke raznoraznih predmetov tvorijo osnovo za njegova dela, kakor tudi opazovanje vsakdanjega dogajanja, iz česar zraste konceptualna serija, ki eksperimentira in analizira vsakodnevne snovne materiale.

Lena Feitl

Živi in ustvarja med Dunajem in Štajersko. Zanima se za esence stvari – tisto, kar je očesu nevidno, neraziskano, neopaženo, neimenovano – tisto, kar predstavlja temelj eksistence. Skozi fotografijo raziskuje teme kot so evanescenca, preobrazbe in snov.

G.R.A.M. + Arno Geiger

Günther Holler-Schuster, Ronald Walter, Armin Ranner in Martin Behr so ustanovitelji umetniške skupine G.R.A.M., ustanovljene leta 1987. Skupaj ustvarjajo skozi različne medije (fotografija, film, video, instalacije, slikarstvo, grafike, performansi in ustvarjanje elektronske glasbe). Tematizirajo kliše, hitro zaznaven svet podob in znakov, ki prihajajo iz vsakodnevnega življenja, medijev in estetike v potrošniškem oglaševanju. Namerno izbrane podobe spremenijo, jih postavljajo v medsebojni dialog ali komplementarni odnos.

Arno Geiger, rojen 1968 v Bregenzu/Voralbergu, je avstrijski pisatelj.

Hubert Hasler

Skozi fotografijo in vegetabilne materiale se podaja v tematike identitete, samorefleksije, tradicije in problematiko migracij. V njegovih delih se ti prikazujejo posamično, simultano, ali pa so združeni z namenom, da ponudijo nedovršene poglede na avstrijsko (štajersko) tradicijo, njeno zgodovino ustanavljanja lastne identitete, ter človeško poseganje v to.

Herman Herzele

Fotografsko izobrazbo je pridobil na dunajskem Inštitutu za grafične umetnosti. Nadalje se je z pedagoško fotografijo izšolal tudi v New Yorku in Italiji, ter predaval na več šolah za fotografsko umetnost. Pred tem je deloval kot aktiven arhitekturni, modni in novinarski fotograf. Leta 1998 je ustanovil Akademijo za uporabno fotografijo v Gradcu.

Matthias Jäger

Grafični oblikovalec, arhitekt in umetnik. Na podlagi osnovnih pravil, ki si jih postavi že vnaprej, ustvarja estetske kompozicije. V njegovih podobah procesira vizualne impresije, metode in ideje, ki prihajajo iz njegovega profesionalnega okolja, v njih pa prevladuje pomen procesa izdelave.

Heiko Kienleitner

Rojen v Wolfsbergu, a živi in deluje v Gradcu. Leta 2019 je diplomiral na Fakulteti za fotografijo in multimedijsko umetnost na Ortweinschule v Gradcu, kjer še danes deluje kot učitelj fotografije in oblikovanja.

Markus Krottendorfer

Maturiral na šoli za umetniško fotografijo na Dunaju in kasneje dokončal svojo izobrazbo na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju. Ukvarja se z raziskovanjem uporabe zgodovinske fotografije, ter uporabljanjem fotografije v instalacijah in performansih. Za njegovo umetnost je značilno opisovanje ideje o prihodnosti ali preteklosti, ki sestoji iz resničnih scenarijev.

Branko Lenart

Rojen v bivši Jugoslaviji, nato pa je leta 1954 emigriral v Avstrijo. Med leti 1972 in 1978se je v Gradcu izobraževal za učitelja, med drugim je izvrševal svoje učiteljske dolžnosti tudi na Ortweinschule in v Joanneumu v Gradcu. Medtem je veliko potoval v različna mesta kot so La Rochelle, Arles, Oxford, Rim, Pariz, London, ter se znašel tudi v ZDA in v Izraelu. Lenart je od leta 1964 včlanjen v TVN fotografsko skupino Gradec in od leta 1968 tudi v Forum Stadtpark. Skupinsko je razstavljal znotraj Evrope, v Severni Ameriki in na Japonskem. Samostojno pa razstavlja od leta 1970 naprej. V letu 2013 je začel ustvarjati kolaže z avtobiografskimi teksti in pisateljskimi vložki. Branko Lenart živi in deluje med Gradcem in Piranom.

Evelyn Loschy

Študirala je medijsko umetnost na Fakulteti za uporabno umetnost na Dunaju, avdio-vizualno umetnost na Akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu, ter konstruktivno multimedijsko kiparstvo in medijsko umetnost na berlinski fakulteti za umetnost. V svojih umetniških delih uporablja različne materiale in metode, vse od videa, fotografije, Land Art-a, poslužuje pa se tudi kibernetičnega in (samo)destruktivnega kiparstva.

Herve Massard

Živi na Dunaju. Tekom študija je pridobil štipendijo za študij v Bruslju in v Rimu. ”Kriza, prekinjeni odnosi, poslabšanje politične slike, slabo ekonomsko stanje – vsi ti doživljaji spremljajo izraz negotovosti, ki se pojavlja v mojih delih.”

Gerhard Moderitz

Član in vodja kluba amaterskih fotografov Gradec, vse od leta 1989. Uspešno je sodeloval na nacionalnih in internacionalnih fotografskih tekmovanjih.

Bernd Oberndorfer

Živi in deluje v Gradcu.

Wolfram Orthacker

Živi in kot fotograf deluje v Gradcu.

Lena Prehal

Fotografinja, študentka in asistentka raziskovalka na Inštitutu za kulturno antropologijo v Gradcu. Po fotografskem izobraževanju je opravljala delo pripravnice pri Magnum Photos v New Yorku. Nekaj let je dokumentirala sodobno umetnost in kulturno sceno v Gradcu, ter kot asistentka sodelovala z Chien Chi Chang pod okriljem Magnum Photos.

Roland Renner

Študiral je kulturno antropologijo v Gradcu in diplomiral na Akademiji za uporabno fotografijo, prav tako v Gradcu. Deluje kot samostojni fotograf in video-umetnik v Gradcu.

Georg Riegl

Študiral je slikarstvo, grafiko in likovno teorijo na Fakulteti za uporabno umetnost na Dunaju. Med leti 1975 in 2013 je deloval kot učitelj likovne teorije. V svojih umetniških delih kombinira vizualne medije vseh vrst. Živi in deluje v Gradcu od leta 1975 naprej.

Nina Schuiki

Študirala je vizualno umetnost in fotografijo na Fakulteti za uporabno umetnost na Dunaju, ter na dunajski tehniški fakulteti. Diplomirala je na berlinski univerzi v sodelovanju z  inštitutom svojega profesorja Olarufa Eliasson-a. Leta 2019 je prejela graško nagrado za napredno fotografijo in leto kasneje tudi Stiftung Kunstfonds Bonn štipendijo.

Gerhard Skrapits

Dobitnik prestižnih nagrad za fotografijo (Državna nagrada za sodobno fotografijo 1980, Posebna nagrada ministrstva za izobrazbo in kulturo 1981, Graška nagrada za sodobno fotografijo 1984, idr.), ter vodja več fotografskih delavnic in seminarjev.

Monika Tockner

Od svojega devetnajstega leta starosti naprej živi v Gradcu in se samostojno ukvarja s spletnimi vsebinami. Leta 2019 je diplomirala na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu.

Silke Traunfellner

S fotografijo in multimedijo je diplomirala na HTBLVA Ortweinschule v Gradcu. Skozi svoja dela raziskuje variacije družbene sestave in povezave med družbo ter individualnim osebkom. Skozi tri osnovne konstrukte družbe – religijo, lepoto in posledično identiteto posameznika, skuša odgovoriti na vprašanje načina sestave naše družbe, kajti to so dejavniki, ki so v družbi že od nekdaj prisotni.

Lena Trichtel

Ukvarja se s filmom in fotografijo vse od leta 2008. Študirala je oblikovanje in medijske komunikacije. Leta 2017 je diplomirala iz informatike in medijskih komunikacij na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. Od tedaj je aktivna na več področjih avstrijske filmske scene. Živi in deluje v Gradcu.

Rebecca Unz

Diplomirala je na HTBLVA Ortweinschule – smer uporabna umetnost, fotografija in multimedija. Leta 2020 je prejela nagrado Augusta Sanderja v Kölnu. Primarno se ukvarja s portreti, artističnimi konstrukcijami človekove osebnosti in prenašanjem glasbe na sliko. To počne skozi fotografije, slike in risbe.

 

Karl Zenz

Študiral je gozdarstvo na Dunaju in učil na HBLF za gozdarstvo v Bruck an der Mur. Prejemnik mnogih nagrad v sklopu štajerske fotografske dejavnosti.

 

Jože Suhadolnik, Cirkus

Cirkus je zaznamoval specifično dobo človeštva, ko se je morala umaknila zavoljo fascinacije in želje po bližnjem srečanju z bizarnim. Le redki ne živijo s spominom na obisk cirkusa. Spomin je verjetno barven, poln vonja po sladkorju in prevzetosti nad svetom, ki se je vpil v vse čute, takoj ko smo prestopili prag šotora, sveta, tako drugačnega od običajnega, da oblikuje lastno minevanje časa, lastno družbeno strukturo, lastno idealno estetiko in lastno sfero sprejemljivega. Na nek način je cirkus izjemna oblika svobode, kjer je cenjeno to, kar naš vsakdan pogosto zavrne: ekstravagantno, tvegano, groteskno. Cirkus ni le oblika nastopanja, je svojstvena umetnost in neomejen način odkrivanja podplasti družbe.

Jože Suhadolnik je v obdobju petnajstih let obiskal in fotografiral sedem različnih evropskih cirkusov. V fotografiranem se skriva tudi dediščina ikonične Moire Orfei, katere sin je po njeni smrti iz enega velikega cirkusa ustvaril tri manjše. Prav ta zgodba nam razkriva korenine same umetnosti cirkusa, tradicije, ki so jo v Evropi gradili pogosto spregledani narodi: Romi, Rusi, Bolgari. Morda je prav spregledano to, kar daje cirkusu njegovo magijo. Tam je obstajala svoboda, da se nenavadno postavi pod žaromete in zavzame prostor ter občudovanje. Kljub privlačnosti, ki so jo skozi stoletja vzbujali cirkusi, je bilo in je nemogoče obiti njihovo skrito temno stran. Razkazovanje t. i. čudakov in mučenje živali zavoljo izvajanja trikov sta na bleščavi tradiciji cirkusov pustila temne madeže, ki so sčasoma zapečatili njihov propad.

Fotograf je v analogni, črno-beli tehniki zabeležill prav to, od česar se je pogled ponavadi odvračal. Njegove fotografije so ene zadnjih, ki prikazujejo nastopajoče živali. Pol leta po zaključku njegove serije je Evropska unija prepovedala nastope živali v cirkusih in fotografije Jožeta Suhadolnika so pronicljiv pogled skozi blišč, glasbo in veselje cirkusa. Opazujemo klovne, ko postanejo osamljeni ljudje na poti iz šotora, utrujene kuharje, prazne poglede nastopajočih, izpostavljene nastopajoče živali z jasno vidnimi rebri. Fotografov pogled se neizprosno usmeri naravnost skozi ves šum, ki želi zakriti zloveščo plat videnega. Prikaže vse, kar smo se odločili spregledati, ko smo se kdaj v preteklosti neozirajoč se na moralo odpravili na ogled sveta, ki je tako drugačen od našega, da lahko naše odločitve racionaliziramo kot ločene od standardov vsakodnevnega obstoja. Analogne fotografije so do potankosti osredotočene na prikaz samo in izključno temeljne resničnosti predstave in njenega ozadja. Izzivajo našo percepcijo lepote, estetike in zabave. Opominjajo, da ima vse svoje gradnike, ki ne ustrezajo nujno zgrajeni celoti, a vedno komunicirajo o njeni iskrenosti. Serija je pretresljiva, a vseeno se počutimo, kot da smo vse videno že vedeli, nekdo nam je moral le na pravi način odstreti vhod v šotor.

Sara Nuša Golob Grabner

TRENUTEK ČASA

SODELUJEJO:

Bruno Alencastro, (Brazilijia),
Robert Canali (Kanada),
Erjola Zhuka (Albanija),
Tereza Kozinc (Slovenija).

V času pandemije smo bili priča postavljanju novih meja, ki so v dobro vseh narekovale umik v zasebno življenje štirih sten. Med tem se je začela porajati bojazen po izgubi svobode v tem od družbe odtujenem, intimnem svetu. Ravno to pa je omogočilo krojenje prostosti fotografom, ki so videli preko meje hišnega tlorisa v svet kreative. Erjola Zhuka, Tereza Kozinc, Bruno Alencastro in Robert Canali so fotografi, ki jih druži beg izza štirih sten izolacije v svet umetnosti, katerega si je vsak oblikovali po lastnih merilih. Erjola Zhurka je ta beg iskala v brisanju meja med zasebnim in javnim življenjem s snetjem maske navideznega. Tereza Kozinc je svoje poti in toplino doma našla v zavetju in podpori narave. Bruno Alencastro je svoje zidove premikal v prostore drugih fotografov in s tem posnel intrigantno okolico pandemskega življenja pri drugih. Robert Canali pa je na tehnico postavil na videz izključujoče se pojme ki prikazujejo odnos osebne travestije v času korone, kjer človeško povezavo iščemo in krepimo skoraj izključno preko spletnih konferenc. Ob povedanem lahko rečemo, da je vsak od teh fotografov v svojih serijah izrazil unikaten in odmeven glas, ki predstavlja bežanje iz kletke štirih sten v izpovedni svet fotografske umetnosti

Bruno Alencastro (r. v Braziliji, 1985) je strokovnjak za vizualne pripovedi z izkušnjami iz fotografije ter priprave video in digitalnih vsebin. Ima magisterij iz komunikacije in specializacijo iz fotonovinarstva ter družbene fotografije iz Centro de Fotografía y Medios Documentales de Barcelona – CFD BARCELONA. Trenutno je Direktor fotografije v agenciji Canarinho, v Riu de Janeiru.

Mineva leto 2020. April je. Pojavil se je nov virus in zunaj preži nova pandemija. Nihče se resnično ne zaveda, kaj nas še čaka. Fotograf Bruno Alencastro, zaklenjen v svojem stanovanju v 4. nadstropju v soseski Copacabana v Rio de Janeiru v Braziliji, poskuša komunicirati z zunanjim svetom in išče načine, da bi prebil oviro, za katero je zaprt: okno, simbol ki predstavlja brezno med notranjim in zunanjim svetom. Izolacija in svoboda. Omejen okvir resničnosti, ki zunaj še vedno teče, a do njega nihče nima dostopa.

Ne da bi zapustil svoje stanovanje, je Bruno “obiskal” domove več kot 80 fotografov, ki so se strinjali, da bodo svoje hiše spremenili v ogromne camere obscure, in posnel življenje v času pandemije. “Vsako s svojimi posebnostmi. Dosežki in izgubami. Željami in privilegiji. Strahovi in upanj,” je zapisal. Rezultat je fotoesej z mračnim in skrivnostnim vzdušjem, na primer zaradi nejasne prihodnosti, ki je z gotovostjo nihče (še) ne pozna.

Robert Canali (r. v Kanadi, 1988) je leta 2011 diplomiral iz fotografije na univerzi York. Umetnik trenutno živi v San Franciscu v Kaliforniji. Canalijevi koncepti se uresničujejo kot fotografije, skulpture, instalacije in knjige. Njegovo delo, ki se pogosto razlikuje po videzu, sega od kozmičnega, psihedeličnega do nostalgičnega, ponuja kompleksno vprašanje o času, spominih in hitrem napredku sodobnega življenja.

Čas pred zaslonom “Ker se svet zaradi bolezni COVID-19 spreminja, človeško povezavo iščemo in krepimo skoraj izključno preko spletnih konferenc. V Času pred zaslonom je ta edinstven zgodovinski trenutek dokumentiran z združevanjem modernih orodij s tistimi iz preteklosti, tako da ustvarja lumenske portrete preko Zoom klicev. Udeleženci po vsem svetu 15 minut sedijo čisto pri miru, med tem ko je njihov portret preko video klica z zaslona tabličnega računalnika osvetljen direktno na list srebrnega želatinastega foto papirja. 

Tablični računalnik, ki povezuje umetnika in subjekt, tako deluje kot prevodnik in negativ, v realnem času osvetljuje fotografski papir za edinstven zapis te skupne izkušnje. Po kratkem intervjuju subjekt izbere glasbo, ki postane zvočna podlaga za njegov portret. Zaslon tabličnega računalnika je obrnjen, kar napravo spremeni v osvetljen negativ, nato pa postavljen z ekranom navzdol na list foto papirja. Subjekt in umetnik nato sedita, poslušata ter upata na to, da nastane posnetek.

Proces je vaja zaupanja in ranljivosti. To delo nas izziva, da sprejmemo neznano in podležemo tistim vmesnim trenutkom negotovosti, ko je naša resničnost postavljena pod vprašaj in na njo stežka kakorkoli vplivamo. Ti posnetki ne bodo obeležili sveta z absolutno ostrino ali podrobnostmi, temveč z mehkimi sugestivnimi odtenki, ki simbolizirajo čas, ki smo ga preživeli skupaj. Oblike kot prikazni čakajo, njihova podobnost in čustva so ohranjena.” Robert Canali

Tereza Kozinc (r. Sloveniji 1981) je vizualna pripovedovalka in fotografinja. Njena pisava se osredinja na teme, ki se dotikajo avtoričinega notranjega doživljanja, povezanega z vsakdanom ali s posameznimi dogodki. Tako beleži neke vrste dokumentarni, vizualni dnevniški zapis s pridihom minimalizma in nadrealnosti. Sprašuje se tudi o lastnem utopičnem pojmu doma in zajema motive od severa Japonske do juga njene kuhinje. Mnogokrat pusti vprašanja odprta, čustva pa so tista, ki narekujejo v katero smer.

2020 je bila zmagovalka nagrade Fotofever, ki jo podeljuje sejem, ki je vsako leto v Louvru v Parizu. 2021 je bila izbrana med umetnike, ki so del Futures platforme bazirane v Amsterdamu ter ena od izbranih fotografinj Reflexions Masterclassa baziranega med Italijo in Francijo. Njeno delo je bilo objavljeno v Phases Magazine, Yogurt Magazine, FotoRoom, C41 Magazine, Analog Magazine, itd. Razstavljala je na različnih fotografskih festivalih in v galerijah po svetu.

The Swamp. “Da sem noseča sva izvedela dober mesec preden se je začela korona. Večino nosečnosti sem preživela med splošnim zaprtjem vsega v Ljubljani. Edini izhodi so bili vsakodnevna raziskovanja po barju. Ti sprehodi so bili en steber, ki sem se ga lahko oprijela. Barje – mokro, blatno, tekoče – metafora za maternico.

Ta prostor mi je bil že od prej zelo blizu, ljub in po vrnitvi iz Pariza, sva se povezala spet. V moji prejšnji seriji sem iskala dom, potovala po svetu. V “The Swamp” seriji pa je jasno, kje sem doma, vsaj za nekaj časa.

Erjola Zhuka (roj. 1986, Durres, Albanija) živi in dela v italijanskem mestu Lucca. Študirala je multimedijske umetnosti (tri leta) in slikarstvo (dve leti) na Akademiji za likovno umetnost v Carrari. Zaključila je tudi magistrski študij fotografije na beneški univerzi Iuav in eno leto opravljala pripravništvo v družbi Cinemax Studios v Lucci, kjer je sodelovala s fotografom Massimom Vitalijem, ter v Firencah, kjer je delala z umetnikom Robertom Patteno. Julija 2020 je objavila svojo prvo knjigo z naslovom Oda moji družini (Ode to my Family). Delo Oda moji družini v tem pogledu prekaša vso konkurenco. Gre za foto esej, osvobojen kakršnih koli okov ali predsodkov. 

Avtorica v njem s svobodomiselnostjo, ki se odreka zasmehu, prikazuje banalnost in umazano obscenost vsakodnevnih ritualov, ki jim mnogi od nas ne namenjamo posebne pozornosti. Erjolo Zhuko zaznamuje neverjeten pogum, kar lahko uzremo v slehernem fragmentu njenega ustvarjalnega življenja, to pa je tudi razlog, da njena serija fotografij doseže takšno raven pristnosti. Oda moji družini je pravzaprav slikovni dnevnik, ki osvetljuje vse tiste trenutke, ko se meja med zasebnim in javnim zabriše, maske, ki si jih nadenemo v javnosti, pa padejo z obrazov. Slike Erjolinega življenja so ustvarjene v Italiji (kjer živi od svojega otroštva) in Albaniji (njena rojstna dežela), s čimer njeno preteklost povezujejo z njeno sedanjostjo, obe obdobji pa se umetniško prepletata in dopolnjujeta skozi perverzno igro simbolnih in kulturnih referenc.

 

BRUT CARNIOLUS – Metropolis

BRUT CARNIOLUS

23.3. – 14.4. 2022

_____________________

 

Leta 1927 je Fritz Lang z Metropolisom potrkal na vrata že v tistem času razdvajajočega sveta. Metropolis je utopično mesto, razdeljeno v nad in pod svet, v nadrejeno utopično mesto na eni in podrejeno podzemlje, realnost, na drugi strani. Metropolis, cikel del Bruta Carniolusa, se filmskemu traku prilega, je nekakšen podaljšek le tega. Njegova zrežirana mesta, ki jih avtor gradi iz realnih delov velemest sveta, podajajo barvno podobo kulis, ki jih Lang podaja na filmskem traku. Brutov Metropolis, prav tako kot Langov, daje vtis dominantnega prostora, ki nadvladuje človeka. Masivne gmote posamičnih stavb in arhitekturnih organizmov, organiziranih v urejeno celoto, nas asociirajo na neko znano realnost, a vendarle vzbujajo odtujenost, kot da smo se znašli znotraj prostorov metafizičnega slikarstva, v katerem smo kot posamezniki izgubljeni, kjer nas preveva občutek nebogljenosti in nemoči. To vzdušje avtor še dodatno stopnjuje na način, da te urbane prostore popolnoma izprazni, izsesa življenje do zadnje možne  točke in poda pogled iz ptičje perspektive. Zasebno mitologijo izgubljenega, utopičnega sveta, brez kaplje življenja, ki je na mestu kot prostor zaradi prostora, kot da ga je ustvarila in da nad njim deluje neka nevidna sila, Brut Carniolus nadaljuje  oziroma vzporedno gradi s ciklom obrazov. Kakor da postavlja življenje, ki je obraz posameznika, obraz ulice, zabrisana identiteta, v juksta pozicijo varljivim mestom, ki obstajajo ali pa tudi ne, ki tako kot neimenljivi znanci iz novega avtorjevega cikla del, ostajajo zabrisani. Obrazi se nam prikazujejo v profilu, pol profilu, en face- takrat se srečamo s posameznikom iz oči v oči, že zaradi razsežnosti posameznega obraza. En face portret nas vodi naprej, skozi sebe v mesto neznank, da skušamo skozenj razbrati kaj je še tam zadaj, kaj nam bo ostalo skrito, kaj še bi morali opaziti. Ponekod »za-podoba« izgine in ostanejo le še linije- kratke, ostre, kot rezi v meso. Kdaj se obraz opira v nas iz grobe površine zidu, ki ga zaznamujejo črke, simboli napisani ali vrezani v njegovo esenco.  Ob teh v nas zazrtih portretih, so tukaj še drugi, ki se z odmaknjenimi pogledi obračajo stran- vsi pa so postavljeni v osrednjo os in v ozadju se repetetivno javljajo izpraznjena velemesta. Sprva nam pogled obstane na obrazu, zavlada red, ki pa se takoj zatem, s pogledom na divjanje silnic stavbnih stranic in robov, spremeni v kaos za oko- ne zmoremo več slediti enovitosti. Umirjenost zamenja dinamika v ozadju, a barvna paleta kot pomensko dopolnilo nakaže stanje, ki vlada v posamezniku in v trenutku soočenja, tudi gledalcu. Ne poznamo ga, a hkrati ni neznanec. Postaja vse bližji, prepoznaven, ker ga opredeli otožno sivo modra, dinamično rožnato rdeča, inkarnatno zelena. Barva je tu, da dokončno, brez olepševanja uredi in razgrne notranjo igro posameznika gledalcu. Stavbne mase ponekod brezobzirno prodirajo v ospredje, skušajo nadvladati človeka, svojega stvarnika. Tako lahko digitalne kolaže Bruta Carnioliusa beremo kot zgodbo pozabljenega posameznika v svetu, ki ga obvladuje vse prej kot spogledovanje z osnovnimi človeškimi vrlinami in normami; grozeč svet, ki bo v prihodnosti zaživel kot Langov Metropolis, tako kot je zaživelo in že živi Orwellovo 1984. Nekje se mora svet ustaviti in prav umetnost nam ponuja svojo roko, da bi še pravočasno spregledali.

 

Saša Bučan

 

Brut Carniollus je likovni umetnik in fotograf, ki se ukvarja z digitalnim kolažem in digitalno grafiko, pri čemer njegova dela najpogosteje izhajajo iz fotografskega zapisa in se kot razstavni eksponat materializirajo v obliki originalnega digitalnega UV odtisa. Njegova dela so razstavljena in nagrajena po vsem svetu. Od leta 2012 v vlogi paparazza zalezuje udeležence mednarodnega likovnega simpozija na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Je član ZDSLU in Likovnega društva Kranj. Zastopajo ga Galerija 5’14, 10dence Gallery and Singulart. Živi in dela v Radovljici.

[spletna stran: carniollus.com, instagram: @carniollus]

Miha Kacafura – Nimfe našega časa

16.2. – 19.3.2022

Akt ima eno od najdaljših ikonografskih sledi, njegov razvoj pa je neločljivo povezan s človeškim pojmovanjem lepote. Od preprostega prikaza izgleda človeškega telesa brez implikacij seksualnosti, kipcev, ki so služili kot prikaz plodnosti, do čaščenja lepote telesa, je akt preživel že mnogo transformacij in postal ključen umetniški motiv. Le Maja desnuda je bila zaradi njene eksplicitnosti skrita v zasebnem kabinetu, medtem ko je Goya naslikal še eno, oblečeno različico portreta, ki je bila bolj primerna za javnost. Različice Sramežljive Venere, pogled na žensko, ki skromno skuša zakriti svoje telo, so ohranile svojo popularnost skozi stoletja. A kaj je na ženskem telesu vzbujalo inklinacijo, da je sprejeto le, če je skrito ali se sramuje samega sebe?

Telo ženske je redko predstavljeno, ne da bi bilo erotično, ko pa je, četudi z željo in s soglasjem ženske, je prepogosto označeno za sramotno. Oba načina dojemanja in ustvarjanja akta sta torej, do neke mere, obsojena na javno nestrinjanje. Ženskam se dnevno sporoča, da morajo ostati sramežljive, zadržane in skromne, njihovo telo pa je zares čaščeno šele, ko ga lahko dojemamo kot nosilca novega človeškega življenja. Akt in zavestna odločitev ženske, da je fotografirana gola, sta v vsakem primeru politična drža, če se tega ženska in gledalec zavedata ali ne. Golo žensko telo in čaščenje lepote le-tega v vsaki obliki, sta načina, da ženska zavrne dolgoletno ponotranjanje lepotnih in družbenih standardov in obeleži svoje mesto v svetu. Nimfe, polbožanska bitja v človeški podobi, upodobljene kot prelepe ženske, povezujemo z naravo, kjer bi naj tudi prebivale. Njihov dom je vse kar diha, živi, zavedajo se, da so ključen del narave in njena mojstrovina, ob tem pa tudi ponosno lastijo svoje golo telo.

Zadnja leta so bila zaznamovana s širjenjem pozitivnega odnosa do telesa, z de-objektifikacijo ženske in opolnomočenjem ženske, ki želi izraziti svojo seksualnost. Na fotografiji Mihe Kacafure akt ni omejen na le eno od teh kategorij. Črno-bele fotografije prikazujejo žensko telo v točno določeni pozi. Na prav vsaki fotografiji pa lahko najdemo dokaze, da je ženska tista, ki fotografijo obvladuje, in v svoji pozi čuti tako moč kot tudi svobodo, da izrazi svojo ranljivost. Nežen objem preko hrbta izraža njeno ljubezen do sebe in svojega telesa, takšnega kot je.  Fotografije torej niso orientirane le na estetsko vrednost, temveč so poskus normalizacije telesa v vseh njegovih oblikah, in prostor, kjer lahko ženski modeli izpostavijo in raziskujejo izraz telesa in karakterja. Svetloba in senca sta glavni orodji, s katerima fotograf oriše motive in izpostavi vse karakteristike svojega modela. Cilj ni, da bi telo izgledalo popolno, le iskreno. Če smo na Berninijevem kipu vedno občudovali, kako realistično se Hadovi prsti zarijejo v mehko telo Perzefone, smo pogosto veliko bolj nezmožni ceniti človeškost človeškega telesa. Kako se koža spreminja skozi leta, kako raznolike oblike zavzamejo linije oziroma konture človeškega telesa – torza,  na vsaki posamezni ženski. Fotografiranje žensk, ki niso profesionalni modeli, nudi vpogled v raznolikost človeka, razbije škodljiv ideal, ki nam je predstavljen skozi lepoto v kalupu, ki smo je vajeni iz množičnih medijev. Fotografije poudarjajo, da imajo vsa ženska telesa svojstveno žensko linijo, s katero izžarevajo privlačnost, ta pa ni definirana z lepotnimi trendi, ki zaradi kapitalističnega marketinga zahtevajo konstantno spreminjanje ženskega telesa, da bi pristajalo v trenutno popularen kalup. Miha Kacafura pri svojih fotografijah ne dopušča stereotipnega pogleda moškega na žensko, temveč priorizira ženski izraz in sprejemanje ter občudovanje telesa v vseh oblikah, to pa stori skozi premišljen, niansiran in raznolik pristop h kompoziciji, svetlobi in k vsakemu posameznemu modelu.

 

RAZPIS ZA RAZSTAVLJANJE V FG STOLP 2023

Rok: 10.10.2022

Fotogalerija STOLP, vabi k sodelovanju in prijavi, umetnike posameznike in kolektive, ki ustvarjajo na področju fotografske umetnosti.

VSEBINA PRIJAVE:

– jasno opredeljen vsebinski koncept projekta,

– definiran okvir izvedbe in tehnični načrt,

– navedba avtorjev s kratkim življenjepisom, referencami in kopijami objavljenih kritik, katalogov, časopisnih člankov oz. navedbami medijskih objav,

– fotografsko gradivo v fizični ali elektronski obliki,

– navedba kontaktov (ime in priimek, elektronska pošta, mobilna tel. št.).

Prijave pošljete nakasnje do 10. oktobra 2022 na: galerijastolp@gmail.com

Fotoklub Maribor kot krovni organizator galerijske dejavnosti v Fotogaleriji STOLP, pri pripravi projektov prispevamo:

– galerijski prostor v času razstave z vsemi obratovalnimi stroški,

– varovanje razstave,

–  osnovno tehnično pomoč pri postavitvi že pripravljenega in tehnično načrtovanega projekta,

– izposojo tehnične opreme v okviru razpoložljivih možnosti,– promocijo razstave v sodelovanju s producentom,

– oblikovanje in tiskanje tipske zgibanke, e-vabila, objava na portalu fotokluba maribor, družbenih omrežjih

–   obveščanje javnosti,

– odprtje razstave z manjšo pogostitvijo,

– potrditev referenc in izdajanje izjav o sodelovanju pri prijavah na razpise za zbiranje sredstev izvajalca projekta. Z izbranimi avtorji bo sklenjena pogodba o razstavljanju in sodelovanju.

Pridržujemo si pravico do neupoštevanja nepopolnih prijav in zavrnitve predlaganih projektov brez dodatnega vsebinskega pojasnila.

PORTRET

Razstava fotografij fotokluba Maribor.

Portret je eden najbolj priljubljenih in pogostih žanrov v fotografiji. Kot eden izmed prvih fotografskih žanrov ni bil smatran za umetnost, služil je dokumentiranju in referenci za slikarje. Poudarek je bil najprej na objektivnem zajetju portretiranca, verodostojnost pa je bila razumljena kot največja kvaliteta fotografske portretistke. Če se lahko kaj naučimo iz zgodovine človeštva, se naučimo, da ljudje niso bili ustvarjeni za objektivnost. Že v 19. stoletju je tudi v fotografske portrete  prešla težnja po predstavljanju značaja portretiranca, njegovega družbenega položaja, izpovednosti okoliščin, v katerih je fotografiran. Portretistka ni želela posnemati slikarstva, iskala je avtonomnost pri kombiniranju verodostojnosti, ekspresivnosti in subjektivnosti ter dokazala, da te lastnosti niso medsebojno izključujoče. Tako je fotografija počasi zavzemala položaj umetniške zvrsti in z doprinosi osebnosti, kot je bil veliki portretist Nadar, našla svoj prostor v sferi likovne umetnosti. Ko opazujemo Nadarjeve portrete, začutimo, da je med umetnikom in subjektom ustvaril domačnost, odstranil iz fotografije nepotrebne elemente in pustil, da fotografija ujame osebnost portretiranca, čemur so sledile tudi nadaljnje generacije portretnih fotografov. Tradicija klasičnega portreta se je od 19. stoletja dalje razvila v številne sloge in pristope k interpretaciji objektivnih podob človeka. Tudi Slovenija ni zaostajala za svetovnim razvojem fotografije in prvega poklicnega fotografa s svojim portretnim ateljejem, Ernesta Pogorelca, beležimo že leta 1859. Vsekakor je zanimanje za ovekovečenje človekove podobe že od nekdaj izjemno prisotno, saj ljudje preko portreta obeležimo osebnost, se učimo o raznolikosti in proučujemo podobnost s sočlovekom. Portret je še vedno eden od najbolj intimnih žanrov fotografije, saj nas pobližje sooči z velikim številom različic človeškega izgleda in psihe ter vzbudi željo po razumevanju, poistovetenju in empatiji. Letošnja razstava Fotokluba Maribor se teme Portreta loteva iz številnih različnih zornih kotov in oriše celotno časovno linijo kvalitet portretne fotografije ter z njo povezanih tehnik. 36 avtorjev nam daje priložnost, da pridobimo vpogled v pristop k tovrstnemu žanru in se poglobimo v vlogo portretistike v sodobnem času.

Aleksander Brunčko s fotografijo Babica Branka prikaže ravno spoj med težnjo po obeleženju in verodostojnosti ter emotivnim pristopom.  Ko je fotografska oprema omogočila hitro zajemanje podob, je žanr portreta pridobil možnost, da predstavi ljudi v trenutku, ko se ne zavedajo, da so fotografirani. S tem se bolje pokaže njihovo razpoloženje, kretnje in osebnost, fotograf pa pridobi edinstven spomin na človeka, ki je predstavljen brez krinke poziranja, ki bi zasenčila karakter osebe, njene trenutne misli in njeno bivanje v vsakodnevnem prostoru, kjer se pri svojem izrazu počuti svobodna .

Aleš Žiberna izpostavlja priložnost spoznavanja drugih kultur in načinov življenja preko fotografije. Njegovi fotografiji Armenska deklica in V Maroku  prikazujeta deklico in moškega v njunem naravnem okolju in v za to okolje značilnih oblačilih. Kljub temu ne delujeta kot simbola nekega časa in prostora, temveč je poudarek na njuni ekspresivnosti. Fotografiji izpostavita izraz na obrazih in dajeta vpogled v notranje dogajanje portretirancev. Izčiščena kompozicija in črno-bela tehnika nam dovoljujeta, da se osredotočimo le na bistveno – človeka samega.

Almira Ćatović v svojih fotografijah pristopa kot neopažen opazovalec. Ljudi ujame, ko sami sebe dojemajo kot ozadje glavnega dogajanja, medtem kot glavno dogajanje, plešoče pare, zabriše. Ker je fotografinja sama opazovalka, se osredotoči na druge ljudi v občinstvu in opazuje njihove odzive in spremembe razpoloženja, ko so odmaknjeni na rob dogodka. Dve fotografiji z naslovom Ples namensko ne izpostavljata plesa samega, temveč ljudi, ki ples opazujejo in doživljajo, obenem pa nam nudita priložnost, da tudi sami stopimo v vlogo gledalca in se odzovemo na zabrisane podobe plesalcev.

Bošiljka Ambrož z dvema črno-belima fotografijama, naslovljenima Cigančica in Ciganček, izjemno empatično in premišljeno portretira dva otroka iz romske etnične skupine. Bližnji kader in osredotočenost na otrokov obraz nosita kvaliteto portretistke Sally Mann. Ne glede na to, ali je portret spontan in ustvarjen brez otrokovega zavedanja ali pa smo soočeni z direktnim pogledom v kamero, čutimo lahkotnost, igrivost in nedolžnost, ki jih fotografiji s premišljenim kadriranjem postavita v ospredje in orišeta esenco otroštva.

Anita Kirbiš razstavlja dve fotografiji, med katerima je takoj opazen jasen kontrast v slogu, motivu in tehniki ustvarjanja. S to dihotomijo nam predstavi dva različna načina portretiranja. Eden, prikazan na fotografiji Poljub, je spontan in cilja k prikazu resnične osebnosti portretiranke, ki je ujeta v sproščenem dejanju. Drugi način, prikazan na fotografiji Zapeljivka, je premišljen, tehnično bolj izpopolnjen in dosežen s poziranjem modela. Oba nosita svojstveno kvaliteto in nudita razumevanje spektra portretne fotografije, ki jo lahko fotograf slogovno prilagaja želenemu učinku.

Anja Cigala razstavlja portret človeka v maski, primerno naslovljen s Portret dame. Fotografija, ki prikazuje osebo v klasični beneški maski, postavlja zanimivo vprašanje o portretistki. Na fotografiji vidimo le oči upodobljenca. Ne vemo, katerega spola je, kaj razmišlja, v kakšnem okolju je. Vidimo lahko le, kakšno masko je izbral. Je torej portretirana oseba ali maska? Če presežemo estetsko vrednotenje portreta, lahko vidimo, da nas vedno zanima skrivnost portreta, ki se skriva v tihi prisotnosti človeške osebnosti.

Bojan Šenet išče izraznost v spontanem portretiranju. Na fotografijah Behind in Smoke, ki sicer portretirata izrazito različni osebi, najde iskrenost v trenutkih, ko ljudje ne prilagajajo svojega obraza kameri, temveč le pustijo, da jih zabeleži. Dekle na sliki spominja na fotografijo Richarda Avedona iz leta 1957, ki je ujel Marilyn Monroe ravno, ko je za nekaj trenutkov pogledala stran od njegove kamere in se želela spočiti. Prav na ta način je ustvaril enega najbolj ikoničnih posnetkov igralke. Podoben pristop vidimo tudi v razstavljenih dveh fotografijah.

Bojan Sobočan prikaže klasične prvine portreta. Igro med svetlobo in senco, pogled skozi okno, ki že dolgo služi kot uspešen metaforičen motiv vizualne umetnosti ter poudarek na dlaneh, ki so poleg obraza tisti del telesa, ki je sposoben največje ekspresivnosti. Portret zaznamuje kontrast med predirljivim in odločnim pogledom ženske ter nežnostjo njene poze in dlani. Oblikuje se odličen prikaz ženskosti in zmožnosti ravnotežja med močjo in mehkobo.

Branimir Ritonja v svoji prepoznavni analogni tehniki prikaže tri različne ljudi, postavi jih v okolje, ki jih dodatno definira in jim doda atribute, ki nam povejo več o njih. Pri portretu se ne zanaša le na ekspresivnost obraza, temveč razume, da smo ljudje skupek prostora, v katerem živimo in predmetov, ki so del našega vsakdanjika, poklica. Portretira dva umetnika, Dušana Sterleta in Daniela Mariniča, a to niso klasični uradni portreti, temveč so zaznamovani s človeškostjo, z majhnimi premiki, s spontanostjo, z minevajočim dnevom. Portret Cigan v Ciganski Mali se osredotoči na preprostega človeka, a ga prikaže z veliko dostojanstva in spoštovanja. Ritonja z enako mero pozornosti in poglobljenosti portretira vsak svoj subjekt.

Branko Koniček s portretom Stric stopa po poteh portretistike, značilne za slovenski prostor. Portret nas spomni na Toneta Stojka, Stojana Kerblerja, Jožeta Kološa, na velike fotografe, ki so ovekovečili ljudi z obrobja Slovenije. Tovrstni portreti vzbudijo poseben čustven odziv, saj smo vsi že srečali ljudi, podobne tem na fotografijah. Poznamo jih, navezani smo nanje, morda smo ljudje na teh fotografijah. S tovrstnimi fotografijami čutimo sorodnost in jih prepoznamo kot nekaj nam bližnjega.

Breda Prešeren je pri portretu dveh modelov zavzela pozicijo stranske opazovalke in fotografirala ženski, medtem ko pozirata drugemu fotografu. S tem je prikazala portretiranki iz kota, na katerega nista bili pozorni in iz katerega je lahko fotografinja dosegla večjo spontanost in ekspresivnost. Odstrla je zakulisje modnega fotografiranja in s tem dosegla unikaten pristop k fotografiranju modelov.

Dušan Brezovnik s fotografijo Tonček pokaže stalno zanimanje fotografov za nenavadne, nepretenciozne ljudi, ki se v objektiv zazrejo brez ovir in pretvarjanja. Bližnji kader se bolj kot na človekov izgled osredotoča na človekov karakter. Na premike obraza, pogled, način, kako se oseba obrne proti kameri. Takšne portrete lahko beremo skozi osredotočanje na detajle, ki nam povejo zgodbo tako o osebi na fotografiji kot tudi fotografu.

Dušan Gajšek se je pri portretu z naslovom Nuška odločil posvetiti hipnemu minevanju otroških gibov in prikazati neobremenjenost otroka. Preprostost portreta je obogatena z vihrajočimi lasmi in nekontroliranim izrazom sreče, ki ga je fotograf ujel ravno v pravem trenutku. Fotografija govori predvsem o otroški svobodi in preprostosti otroške resničnosti.

Gašper Vrabel s fotografijo Kraljica ulice predstavlja vedno bolj popularen slog portretne fotografije, ki že prerašča v svojevrstno klasiko portretiranja. Zmes med tehniko studijske fotografije in nekontroliranega zunanjega okolja vedno producira estetsko uspešne portrete, ki pa nosijo tudi kvaliteto premišljene ekspresivnosti, navidezno ujete brez predhodne priprave.

Gero Angleitner k portretom pristopa zelo neposredno in s tem doseže visoko raven izpovednosti portretiranih ljudi. Ostre, barvne fotografije zavračajo sprenevedanje in skrivanje. Ljudje so predstavljeni brez vsega, kar bi lahko prekrilo njihovo resnično naravo. Na ta način je doseženo ravnotežje med objektivnim, verodostojnim prikazom, ki ga dosežemo s fotografijo in željo po subjektivni interpretaciji človekove osebnosti. Portreti Andrej, Niko in Gorazd Ivan Gumzej Karlin so v svojem prikazu skoraj neizprosni, a omiljeni s čustvenim pristopom fotografa.

Gregor Salobir v svojih portretih pripoveduje z mehko poetičnostjo in liričnostjo. Ljudi ujame v trenutkih, ko pred svetom ne delajo pregrad in si dovolijo biti nežni in dostopni. Ana Ćurčin in Mirna Bogdanović sta s pomočjo mehke svetlobe in toplega, zračnega okolja prikazani izjemno humano in premišljeno. Preko fotografij lahko sklepamo o njunem karakterju, zanimanjih in dobimo občutek, da ju fotograf sam ceni, kar pa je ena izmed glavnih značilnosti dobrega portretiranja.

Ivo Usar je svoj pogled usmeril v drugega fotografa. Pogosto prav fotografi niso navajeni biti fotografirani in zato dajejo drugemu fotografu možnost, da jih portretira z manj zadržki. Fotografija Miha je neposredna, ni načrtovana vnaprej in s tem omogoča portret osebe takšne, kot je. Primerno slogu izbire motiva je izbrana tudi barvna tehnika in bližnji posnetek, ki terja popolno iskrenost prikaza.

Iztok Kobal s fotografijo Povezan prikaže zanimivo sintezo med sodobnostjo in tradicijo, to pa stori skozi portret duhovnika, ki telefonira s prenosnim telefonom. Nekako nas še vedno preseneti dejstvo, da je nekaj tako osnovanega v preteklosti, tradiciji in dogmi, kot je religija, prilagojeno modernemu času, a skozi ta portret se spomnimo, da so nosilci ideologij seveda ljudje, ki rastejo in se spreminjajo z dobo, v kateri živijo. Fotografija ima priložnost, da izpostavi prav ta zanimiv razvoj.

Janja Cizelj svoje portretirance ujame v trenutkih, ko se zdijo zamišljeni in vpeti v svoje vsakodnevne misli. Portret Kadilec je nevsiljiv posnetek moškega med kajenjem, ki fotografinje ne opazi in s tem dobimo predse fotografijo človeka v naravni pozi, medtem ko kombinacija dima, svetlobe in sence ustvari še dodatno skrivnostno atmosfero. Portret Zala je izjemno izpoveden zaradi dobre izbire modela, ki z neurejenimi lasmi in kljubujočim pogledom sooči gledalca od blizu in pripoveduje v svoji estetski preprostosti.

Jože Marinič z dvema zelo različnima pristopoma k fotografiji pokaže spekter svojega ustvarjanja. Fotografija z naslovom Na cesti je klasičen produkt ulične fotografije, za katero je značilno, da išče zanimive, posebne obraze in ljudi ter s tem poudari raznolikost človeške družbe. Fotografija Pogled v prihodnost je dobro načrtovana upodobitev številnih kontrastov. Svetlobe in teme, mladosti in odločnosti, ranljivosti in borbenosti. Z izčiščenim slogom nas sili, da se osredotočimo na izpovednost, predvsem na rahlo zamegljene oči dekleta, ki dajejo skoraj spiritualen videz jasnovidke.

Leon Gobec je v času ponovne popularnosti šaha, tradicionalne igre, prikazane celo v popularni seriji The Queen’s Gambit, upodobil žensko, ki zamišljena (kar je tudi naslov fotografije) načrtuje svojo naslednjo potezo na šahovnici. Ponovno lahko opazujemo dobro uporabo atributov v portretni fotografiji in način upodabljanja, pri katerem neživi predmeti dodajo vrednost portretu, kot kazalniki človekovega karakterja, zanimanj in življenjskih ciljev. Črno-bela tehnika sovpada s črno-belo šahovnico in doda napetost k odločitvi med enim in drugim poljem, pravo in napačno potezo.

Maja Mekina je že znana po svoji osredotočenosti na človeške subjekte in portretno fotografijo. Skozi tri fotografije: Dejan, Herr Kasegger in Herr Sackl nam prikaže svoj spekter ustvarjalnosti in niansirane pristope, ki jih ubere fotograf pri fotografiranju ljudi različnih starosti in življenjskih zgodb. Fotografinja prilagodi svoj pristop glede na subjektovo osebnost, izraznost in njegove specifike, s tem pa doseže tri načine portretiranja, ki so na prvi pogled skladni, a v detajlih pripovedujejo o dobrem poznavanju portretne fotografije in globljega razumevanja fotografa, ki svoje subjekte ne le fotografira, ampak tudi interpretira njim primerno.

Maja Modrinjak je portretne fotografije ponesla na mejo s konceptualnostjo, ko je dva portreta z naslovom Plesalka oplemenitila s neobičajno uporabo svetlobe in rekvizitov, ki več skrijejo kot pokažejo in s tem gledalca prosijo, da se osredotoči, poglobi in fotografijo prebere po korakih. Velik del fotografij so dlani, tokrat v plesnih pozah, namenjene pripovedovanju in nastopajo kot ključen del osebe, ki uporablja telo za svojo izraznost. Funkcionirajo kot glaven atribut in celo odvračajo pozornost od obraza, saj pri teh portretih vidimo željo po komunikaciji skozi celotno telo.

Matej Podlesnik je s preprostim in neposrednim načinom fotografiranja portretiral prodajalko rož in prav s to preprostostjo ustvaril ganljiv, spontan portret ženske v množici. Vidimo lahko, da tovrstni klasični portreti brez predhodnega načrtovanja še vedno močno učinkujejo na gledalca, saj brez prekrivanja ujamejo človekovo esenco. Tudi ta portret nosi indikatorje človekovega položaja in poklica, z njimi pa dosega gledalčevo poistovetenje, saj se spomni na vse srečne prodajalke rož, ki jih je že srečal in jih ni imel priložnosti obeležiti.

Matjaž Malenšek se predstavlja z avtoportretom oziroma selfijem. V dobi, ko so selfiji že del vsakdana, so tudi ti že prišli v določeno umetniško kategorijo, saj se jih fotografi lotevajo na način, ki je nekje med uradnim avtoportretom in klasičnim selfijem, najdenim na socialnih medijih. Fotograf tehnično dovršen avtoportret in posnetek dneva v gorah dopolni s panoramskim pogledom na zasneženo pokrajino in prijatelje, s tem pa fotografija služi tudi kot dokument nekega dneva.

Miha Kacafura s fotografijama Angel’s Face in Ballet Bath vnese sanjavost in mehkobo v studijske fotografije dveh žensk. Prva fotografija poudarja zračnost in lepoto, z veliko svetlobe in dvignjenim pogledom ženske dosega sanjavo atmosfero in spominja na nežno zamegljene fotografije zvezd črno-belih filmov. Tudi druga fotografija se dotika odrske ali filmske umetnosti in z zanimivo kompozicijo poudari plesalkin obraz in noge, dva najbolj pomembna in izrazna dela njene umetnosti. Romantično ozadje doda fotografiji slikarsko kvaliteto in vdahne pravljičnost, ki jo vedno povezujemo z baletom.

Mihael Brunčko je fotografiral deklico v Ciganski Mali in približal njen obraz, da je poudaril njene izjemno ekspresivne oči in enigmatičen izraz na obrazu. Portretiranje otrok nasploh omogoča nastanek fotografij, ki so pogosto bolj pripovedne in vzpostavljajo bolj direkten nagovor gledalca, ki lahko v tem primeru skozi očesni stik z deklico temnih oči začuti tudi svojega notranjega otroka in skuša razvozlati, o čem se pogovarjata. Druga fotografija, Dobro jutro, nas preseneti tako s pozo, obrazom kot z ozadjem. Vse troje je pronicljivo in se spaja v zanimivi geometrični kompoziciji, ki uspešno izpostavlja zelo ekspresivnega portretiranca.

Polona Marolt je s fotografijo Skrb ustvarila zanimivo kompozicijo, saj poza portretiranca izgleda skorajda kot pokrajina, ki bi jo ovekovečil Sebastião Salgado. Kombinacija trikotniške in diagonalne kompozicije nas spomni na hribe v ozadju, a se oblikuje v človeško obliko. Sam naslov slike nudi asociacijo na notranjo pokrajino psihe, ki se neizogibno prenaša tudi na zunanjo podobo človeka.

Rasta Vrečko je v fotografiji Portret Mirjam z Loro združila človeški in živalski portret, ki povezana dobro funkcionirata že od nekdaj. Človekova navezanost na žival se kaže tudi v naši želji po fotografiranju naših ljubljenčkov in v skupnih portretih z njimi. Oba subjekta gledata naravnost v kamero in tako lahko razberemo, da se v očeh obeh kažejo čustva in izpovednost. Fizična prepletenost in izraza na obrazih izražajo povezanost, ki je glavna tema fotografije.

Rasto Pušauer je ustvaril portret v tradiciji t.i. maškaradnih slik in fotografskih portretov. Želja po preobražanju je v naši družbi prisotna že dolgo in portreti v preobleki so zanimiva podzvrst, saj ne portretirajo toliko človeka samega kot to, kar si človek želi biti vsaj za nekaj časa. Postanejo nekakšen simboličen prikaz osebnosti in aspiracij, omogočajo pa tudi svojstveno vedrino in lahkotnost pobega v novo identiteto.

Simon Petrovič je za izpeljavo dveh portretov z naslovom Ona najprej zagotovil zanimiv model, žensko z izjemno dolgimi lasmi, ki ji je s samo postavitvijo in s poudarkom na njenih laseh pripisal občutek neobremenjenosti in svobode. Z ne popolnoma kompozicijsko pravilnim ozadjem je obogatil pripovednost fotografije in dodal k upodobljenkini ekspresivnosti, ki spominja na arhetip ingenue.

Suzana Pušauer je ustvarila portret, ki kombinira pogleda na pokrajino v ozadju in trenutek v sproščenem pogovoru s fotografom. Sožitje lepega dneva in mestne vedute v ozadju ter portretiranca, zabeleženega sredi kretnje, ustvarja specifično, sproščeno atmosfero, ki deluje kot uspešno ustvarjanje spomina in fotografije, ki je pripoved o nekem dnevu in nekem pogovoru.

Teodor Veingerl razstavlja tri fotografije: Pipe Rock, Ponte Caneva in Touch up. Vsaka je reprezentativna za drug pod-žanr portretne fotografije, in sicer fotografija z dogodka, ulični portret in modna/pin-up fotografija. S tem fotograf predstavi svoj razpon ustvarjanja in zmožnost preskakovanja med fotografskimi kategorijami, ki pa vse uspešno upoštevajo prvine portretne fotografije in tehnične dovršenosti, čeprav zavzemajo vsaka svojo izraznost in namenskost.

Vinci Oblak s fotografijo Ribič pripoveduje zgodbo priljubljenega motiva ribičev, ki so umetnike fascinirali že od nekdaj v vseh umetniških smereh, od literature do vizualne umetnosti. Portret ribiča, ponosnega na svoj ulov, lahko vidimo kot dobeseden ali metaforičen prikaz človeka ob dosežku, zagotovo pa v tem portretu vidimo tradicijo tako ribištva kot tudi upodobitev ribičev skozi čas. Fotografija sama stavi prav na to pripovednost in se odlikuje z estetsko preprostostjo in jasnim orisom tematike.

Zdenko Frangež sodeluje s fotografijo Povezana. Bližnja, barvna fotografija para v pozi, ki spominja na simbol Jin in Jang, odlično poveže sam motiv z izraznostjo fotografije. Par, ki se dopolnjuje, zastopa dobro v slabem in slabo v dobrem, ki se zlivata v simbiotično obliko in ljubezen, zaznamovano z nepopolnostmi, ki tvorijo harmonijo. Direkten pogled obeh portretirancev v objektiv nas nagovarja z iskrenostjo in prepričljivostjo medčloveške ljubezni in povezave.

Zdravko Kokanović-Koki z avtoportretom pripoveduje o lastni interpretaciji samega sebe. Avtoportret fotografu dovoljujejo sproščenost, a obenem kontrolo pri poziranju, izpeljavi in želenem učinku fotografije. ¾ profil že od tradicije slikarske portretistike velja za najbolj učinkovitega, saj prikaže največ človeškega obraza, prav tako pa pri prikazu veliko razkriva tudi svetloba od strani, ki prikaže vsako potezo obraza. To avtoportretu omogoči verodostojnost in doseganje želene predstavitve avtorja.

 

SODELUJEJO:

Aleš Žiberna, Almira Ćatović, Anita Kirbiš, Anja Cigala, Bojan Sobočan, Gašper Vrabel, Aleksander Brunčko, Bojan Šenet, Bosiljka Ambrož, Iztok Kobal, Gero Angleitner, Branimir Ritonja, Branko Koniček, Dušan Gajšek, Gregor Salobir, Ivo Usar, Dušan Brezovnik, Jože Marinič,  Leon Gobec, Maja Mekina, Matej Podlesnik, Miha Kacafura, Mihael Brunčko, Matjaž Malenšek, Rasto Pušauer, Maja Modrinjak, Polona Marolt, Janja Cizelj, Rasta Vrečko, Simon Petrovič, Suzana Pušauer, Teodor Veingerl, Vinci Oblak, Zdravko  Kokanović – Koki in Zdenko Frangež