Kategorija: Novice

4.2. – 14.3.2026

Geometrija pogleda 

Fotograf Anton Tratnik se v svojem opusu posveča žanrski fotografiji, ki jo dosledno in premišljeno usmerja v polje arhitekturne fotografije. Njegovo raziskovanje prostora ni dokumentarno v klasičnem pomenu besede, temveč izrazito avtorsko in likovno usmerjeno. Arhitektura pri Tratniku ni zgolj objekt opazovanja, temveč aktivno polje vizualne transformacije, v katerem se realni prostori preoblikujejo v samostojne likovne strukture. 

Njegov fotografski izraz se razteza od skrajnega minimalizma in geometrijske abstrakcije do subtilnega raziskovanja odnosa med arhitekturnim prostorom in človekom. Človeška figura se v njegovih podobah pogosto pojavi kot droben, skoraj nepomemben element, kot merilo, kot sled bivanja ali kot tiha prisotnost v sicer dominantni prostorski strukturi. Človek je v teh podobah soočen z arhitekturo kot sistemom, v katerem se skuša orientirati, udomačiti in se mu prilagoditi. 

Črno-bela fotografija je osrednje izrazno sredstvo Tratnikovega opusa. Z uporabo močnih kontrastov, natančno odmerjenih sivin in jasne svetlobne dramaturgije avtor dosega izjemno grafično čistost podob. Prostori so reducirani na bistvene likovne elemente; linijo, ploskev, ritem in strukturo. Takšna redukcija ne pomeni osiromašenja podobe, temveč njeno konceptualno zgostitev. 

V številnih delih Tratnik gledalca zavestno odmakne od prepoznavne, podobotvorne reprezentacije prostora. Arhitekturni elementi, stropne perforacije, fasadni moduli, stopnišča, galerije, nosilne konstrukcije, postanejo gradniki oblikotvornih podob, ki se približujejo abstraktni umetnosti. 

Njegove fotografije notranjosti nakupovalnih središč, postaj, velikih hal ali sakralnih prostorov niso več prostorski zapisi, temveč vizualni sistemi, zgrajeni iz tekstur, ornamentov in ponavljajočih se vzorcev. 

Prav v teh repetitivnih strukturah in ornamentalnih detajlih se kaže Tratnikova izrazita likovna občutljivost. S premišljenim kadriranjem in ritmizacijo vizualnih elementov prostori izgubijo svojo funkcionalno identiteto in se preobrazijo v abstraktne mreže, ki na trenutke asociirajo na opartistične kompozicije ali geometrijsko abstrakcijo v duhu Viktorja Vasarelya. Arhitektura postane vizualni vzorec, skoraj optična iluzija, ki gledalca vabi v kontemplativno, počasno branje podobe. 

Pomemben del njegovega fotografskega jezika je tudi dosledno menjavanje goriščnih razdalj od širokih totalov, ki poudarjajo monumentalnost prostora, do natančno izbranih detajlov, kjer se pogled ustavi na fragmentu. Prav tako avtor pogosto uporablja neobičajne rakurze in poglede od spodaj ali zgoraj, s čimer gledalcu odvzame stabilno orientacijsko točko. S tem ne ponuja informacije o prostoru, temveč izkušnjo gledanja. Pogled, ki je likoven, analitičen in obenem intuitiven. 

Anton Tratnik tako ni zgolj pronicljiv opazovalec urbanega prostora in človeka v njem, temveč avtor, ki s fotografijo aktivno konstruira nove vizualne resničnosti. Z redukcijo, z izbiro nenavadnih zornih kotov, z dosledno uporabo črno-belega spektra in z izrazitim občutkom za strukturo ustvarja fotografske podobe, ki presegajo dokumentarno funkcijo in se umeščajo v polje sodobne vizualne umetnosti. Njegova dela niso zgolj zapisi arhitekture, temveč razmisleki o prostoru kot likovni, psihološki in eksistencialni kategoriji. 

Rudi Uran

 Anton Tratnik 

Je ljubiteljski fotograf, samouk. Dopolnil je 68 let. Fotografija ga zanima že iz osnovnošolskih časov. Interes je raslel, bil vedno prisoten, toda za resnejše soočenje s fotografijo je zanj prišel čas šele leta 2009. Je aktiven član fotografskega društva Veno Pilon iz Ajdovščine. 

Kot fotograf sodeluje na slovenskih in mednarodnih foto natečajih ter razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah. V zadnjih letih je ob vrsti nagrad izpolnil pogoje in pridobil fotografski naziv EFIAP/g (mednarodna fotografska zveza FIAP) in naziv MF FZS (mojster fotografije pri FZS Slovenije). Je tudi član društva likovnih umetnikov Severne Primorske. 

Anton Tratnik 

The Geometry of Vision 

In his oeuvre, photographer Anton Tratnik devotes himself to genre photography, which he consistently and thoughtfully directs towards the field of architectural photography. His exploration of space is not documentary in the classical sense of the word, but distinctly authorial and artistically oriented. For Tratnik, architecture is not merely an object of observation, but an active field of visual transformation in which real spaces are transformed into independent artistic structures. 

His photographic expression ranges from extreme minimalism and geometric abstraction to a subtle exploration of the relationship between architectural space and man. The human figure often appears in his images as a tiny, almost insignificant element, as a measure, as a trace of existence or as a silent presence in an otherwise dominant spatial structure. In these images, man is confronted with architecture as a system in which he tries to orientate himself, settle in and adapt. 

Black-and-white photography is the central means of expression in Tratnik’s oeuvre. Through the use of strong contrasts, precisely measured greys and clear lighting dramaturgy, the author achieves exceptional graphic purity of images. Spaces are reduced to essential visual elements: line, surface, rhythm and structure. Such reduction does not mean impoverishment of the image, but rather its conceptual condensation. 

In many of his works, Tratnik consciously distances the viewer from the recognisable, image-forming representation of space. Architectural elements, ceiling perforations, façade modules, staircases, galleries and supporting structures become the building blocks of form-creating images that approach abstract art. His photographs of the interiors of shopping 

centres, stations, large halls or sacred spaces are no longer spatial records, but visual systems constructed from textures, ornaments and repetitive patterns. 

It is precisely in these repetitive structures and ornamental details that Tratnik’s distinctive artistic sensibility is revealed. Through careful framing and rhythmisation of visual elements, spaces lose their functional identity and are transformed into abstract networks, at times reminiscent of op art compositions or geometric abstraction in the spirit of Victor Vasarely. Architecture becomes a visual pattern, almost an optical illusion, inviting the viewer to contemplate and slowly read the image. 

An important part of his photographic language is also the consistent change of focal lengths from wide shots, which emphasise the monumentality of space, to carefully selected details, where the gaze stops at a fragment. The author also often uses unusual angles and views from below or above, thereby depriving the viewer of a stable point of orientation. In doing so, he offers not information about space, but an experience of seeing. A view that is artistic, analytical and intuitive at the same time. 

Anton Tratnik is thus not merely a perceptive observer of urban space and the people in it, but an author who actively constructs new visual realities through photography. Through reduction, the selection of unusual angles, the consistent use of the black-and-white spectrum and a pronounced sense of structure, he creates photographic images that transcend their documentary function and place themselves in the field of contemporary visual art. His works are not merely records of architecture, but reflections on space as an artistic, psychological and existential category. 

Rudi Uran 

Anton Tratnik is a self-taught amateur photographer, born in 1958. His interest in photography dates back to his elementary school years and has remained a constant presence throughout his life. However, he began engaging more seriously with photography in 2009. He is an active member of the Veno Pilon Photography Society in Ajdovščina. 

He regularly participates in Slovenian and international photography competitions and exhibits his work in both solo and group exhibitions. In recent years, alongside numerous awards, he has met the requirements for and received the photographic distinctions EFIAP/g (Fédération Internationale de l’Art Photographique – FIAP) and MF FZS (Master of Photography of the Photographic Association of Slovenia). He is also a member of the Association of Fine Artists of Northern Primorska.

fotografija pripoveduje zgodbo

letna pregledna razstava 2025

• Sodelujejo:
• AMBROŽ Bosiljka, ANGLEITNER Gero, BRUNČKO Mihael, CIGALA Anja RUS, CIZELJ Janja, GAJŠEK Dušan GOBEC Leon, KACAFURA Mihael, KIRBIŠ Anita, KODRIČ Daniel, KOKANOVIĆ Zdravko Koki, KONIČEK Branko, KORDIĆ Antonio, KOREN Igor, KOS P. Brane, LAZNIK Marjan, MARINIČ Dragica, MARINIČ Jože, MODRINJAK Maja, OBLAK Vinci, PREDIKAKA Matej, PREŠERN Breda, RITONJA Branimir, RODE Ivo, SALOBIR Gregor, SOBOČAN Bojan, STERGULEC Miran, ŠENET Bojan, URAN Rudi, USAR Ivo, VEINGERL Teodor in ŽIBERNA Aleš.

Fotoklub Maribor ustanovljen! 

“Mariborski foto-amaterji so se organizirali ter ustanovili svoj klub.

Potreba po ustanovitvi samostojnega kluba foto-amaterjev se je opažala v Mariboru že delj časa. Že pred dvema letoma se je vršila akcija za ustanovitev takega kluba, vendar menda predpriprave niso bile v pravih rokah. Pred nekaj meseci se je zbrala skupina znanih športnih in kulturnih delavcev, ki si je stavila kot nalogo ustanoviti Foto – klub. Ko so vse predpriprave tako daleč dozorele, je sklical pripravljalni odbor ustanovni občni zbor, ki se je sinoči vršil v lovski sobi hotela Orel…”

Tako je mariborski »Večernik« januarja 1936 z uvodnim zapisom pospremil rojstvo Fotokluba Maribor.

Številne samostojne in skupinske razstave naših članov, sodelovanja na festivalih in natečajih, visoko nagrajena in opažena dela pričajo o tem, da je fotoklub Maribor po skoraj 90. letih še zmeraj močno dejaven in trdno umeščen na domačem in tujem fotografskem prizorišču.

Za nami je jubilejni 10. Festival fotografije Maribor, ki se je po idejni zasnovi vrnil h koreninam prvega festivala, ko so razstavljali samo domači avtorji. Letos se je v sklopu festivala s samostojnimi razstavami predstavilo 15 fotografov Fotokluba Maribor.

Na letošnji pregledni razstavi “Fotografija pripoveduje zgodbo” se predstavlja 32 najbolj ustvarjalnih avtorjev Fotokluba Maribor, kar pomeni, da aktivno ustvarja vsak tretji član Fotokluba.

Izbrana tema fotografom omogoča široke ustvarjalne zamahe. Pogledi skozi lečo so ujeli raznotere motive človekovega bivanja; bodisi prisotnega v skupnosti ali kot posameznika v interakciji z okoljem.

Naj fotografije spregovorijo.

Brane P. Kos

Predsednik Fotokluba Maribor

Po mislih utemeljitelja večnega ontološkega vprašanja o pomenu obstoja, Martina Heideggerja, je ključen metafizični pojav posebno bitje, ki se lahko sprašuje o lastni biti – ima zavest o svojem obstoju. To je poimenoval »Dasein«, oziroma bivanje-v-svetu, kjer človek že obstaja v nekem svetu pomenov, odnosov, skrbi in projektov. Je tudi časovno bitje, saj razume sebe skozi preteklost (že-biti), sedanjost (biti-v-svetu) in prihodnost (možnosti) in postane avtentično šele, ko se sooči z lastno smrtnostjo. Tudi seriji analognih in digitalnih kolažev Maruše Štibelj se poglabljata v časovno raziskovanje biti, ali, biti-v-svetu, v svetu ki je prežet z doživetimi, preživetimi, navdihujočimi, osebnimi in neosebnimi, prekinjenimi in zavedno-trajajočimi stanji obstoja v danem trenutku. Tehnika analognega kolaža serije Melanholija pod površjem (2020–2024) omogoča fizično (ročno) plastenje in nalaganje omenjenih možnosti biti, ter jih z naključno najdenimi davno pozabljenimi predmeti, ter morda le delci njih, povezuje z izpeto se preteklostjo, že-biti, in svojimi notranjimi doživljanji lastnega biti-v-svetu. S pomočjo izrezkov iz revij, časopisov in lastnih fotografij ustvari čustveno intimo, kakršna lahko vznikne le ob metafizičnem preizpraševanju življenja. Naključni motivi se v celoto amalgamirajo šele, ko avtorica v svoje umetniško delo vplete svoj jaz in ga pospremi s kontekstom naslova. Kljub izvzetosti fizičnega, se tudi digitalni kolaži serije Potovanje trenutka (2025) spajajo v skupke brezprostorskih izrazov biti-v-svetu, ter ravno tako poskrbijo za »leitmotiv«, ki pa svojo prisotnost izraža skozi močan čustveni naboj vsakega izmed kolažev. Umetnica se tako na pričujočih delih vseskozi poigrava z zavedanjem o lastni minljivosti, obstoju v različnih obdobjih in oblikah svoje biti, ter gledalca_ko vabi h globljemu razmisleku lastnega, morda tudi podzavestnega, doživljanja obstoja

 Maruša Štibelj živi in ustvarja v Kranju. Kot vizualna umetnica se ukvarja predvsem s tehniko analognega in digitalnega kolaža, tudi v obliki animacije, knjižnih podob ter stenskega kolaža. Je pobudnica in umetniški vodja Mednarodnega festivala sodobnega kolaža KAOS, ki se odvija v Kranju. Z raznimi oblikami kolaža se predstavlja v vidnejših prostorih likovne metnosti, tako v Sloveniji (kot del skupinske razstave Plastenja) v Cukrarni 2024, v Galeriji Račka v Celju (2024), Galeriji Murska Sobota (2025) …, kakor tudi v tujini – na Dunaju, Wiesenbadu v Nemčiji, Istanbulu, Parizu, Bruslju, idr. Umetnica je med drugimi prejela tudi nagrado Pariškega Salona (2018). 

Klara Zadravec 

Maruša Štibelj: The fragile 

presence of passing by

Drawing inspiration from Martin Heidegger’s concept of Dasein—being-in-the-world—Štibelj’s series of analogue and digital collages investigates the temporality of existence and the layered experience of being. Her works oscillate between the personal and the impersonal, the transient and the enduring, reflecting on how we inhabit time through memory, perception, and emotional resonance. In her analogue series Bright Side of the Melancholy (2020–2024), the tactile process of layering and juxtaposition becomes a metaphor for existence itself. By recontextualizing found and forgotten objects, fragments of images, and her own photographs, she forges connections between already-being (the past) and the lived present. Each composition emerges as a meditation on the metaphysical intimacy of life—on how random motifs and visual remnants coalesce into meaning only when the artist weaves her own presence into the work. Even in her digital collages from the series titled Journey of the moment (2025), where the material touch gives way to immaterial layering, Štibelj continues to explore the emotional texture of being. These compositions evoke spaceless, timeless states of consciousness—expressions of being-in-the-world that invite the viewer to reflect on their own fleeting, often subconscious experience of existence.

Maruša Štibelj lives and works in Kranj. As a visual artist, she primarily explores analogue and digital collage techniques, extending her practice into animation, book illustration, and largescale wall collages. She is the founder and creative director of KAOS – the International Festival of Contemporary Collage, held annually in Kranj. Her works have been exhibitedwidely in Slovenia—most recently as part of the group exhibition Plastenja at Cukrarna (2024), at the Račka Gallery in Celje (2024), and at the Murska Sobota Gallery (2025)—as well as internationally in Vienna, Wiesenbad (Germany), Istanbul, Paris, and Brussels. Among other recognitions, Štibelj received the Paris Salon Award in 2018.

 Kuratorka / Curator: Klara Zadravec 

Pričujočo razstavo Milorada Milićevića sestavlja izjemno konsistenten nabor črno-belih fotografij, ki presega klasično portretno tipologijo in se razgrinja kot avtorska vizualna pripoved. Čeprav se na prvi pogled serija lahko bere kot zbirka portretov, ob natančnejši analizi vstopamo v kompleksno prepletanje različnih žanrskih kodov – od dokumentarne, ulične, ambientalne do vizualno narativne fotografije z elementi subtilnega socialnega komentarja.

Ključna odločitev o izključitvi barve ni le estetska, temveč konceptualna: črno-bela redukcija omogoča jasno hierarhizacijo pomena v kadru in subtilno izolacijo portretirancev iz njihovega okolja. S tem Milićević gradi tenzijo med posameznikom in prostorom, med kontekstom in intimo, med časom in trenutkom. Ta vizualna tišina barv omogoča, da se pozornost gledalca usmeri k osebam – portretirancem, teksturi obraza, gesti telesa…

Avtorjeva izrazita vizualna senzibilnost se kaže predvsem v njegovi sposobnosti anticipacije trenutka. Fotografski posnetki niso produkt naključja, temveč rezultat natančne prisotnosti, zbranosti in zmožnosti ustvariti prostor zaupanja med fotografom in subjektom. V delih, kot so Moj svet, Zvesti prijatelj ali Gališka poroka, lahko opazimo posebno kvaliteto ujetega trenutka — tisto neponovljivost, v kateri se izrazi vrednost fotografije in fotografa.

Pomemben vidik Milićevićeve poetike je tudi njegova tematska raznolikost, ki pa ne deluje disperzivno, temveč poudarja njegovo suvereno obvladovanje različnih izraznih registrov. Od ruralnih prizorov vsakdanjih opravil, urbanih uličnih situacij, do dokumentarnih posnetkov kulturnih ustvarjalcev — v vseh teh segmentih je prisotna enotna avtorska drža: humanistična, spoštljiva in vizualno izbrušena.

Milićević se spretno giblje med formalnimi rešitvami — od kvadratnega formata do klasičnega razmerja 3:2 — pri čemer vsaka odločitev deluje kot natančen odgovor na kompozicijsko dinamiko konkretnega prizora. Likovni elementi, kot so svetlobni kontrasti, teksturne variacije, repeticije, niso nikoli uporabljeni dekorativno, temveč dosledno v funkciji artikulacije vsebine in poudarka vizualnega fokusa.

Zgotovo lahko trdim, da je raznolikost tem pričujoče razstave njena ključna prednost. Ponuja nam vpogled v avtorjev širok ustvarjalni razpon, obenem pa vzpostavlja narativno nit, ki presega posamezne posnetke in gradi celovit vizualni svet — svet, v katerem je vsak človek, vsak pogled in vsak trenutek vreden pozornosti.

Dela Milorada Milićevića nas nagovarjajo z redko iskrenostjo in neposrednostjo. V času, ko vizualna kultura pogosto preferira spektakel in efemernost, Milićević ostaja zavezan globini, tišini in času. Njegova fotografija ni le estetski zapis — je dejanje ohranjanja, pričevanja in uvida. Je umetniški dokument časa, ki ga oblikuje in presega.

Rudi Uran

Milorad Milićević (Leskovac, 1953) je fotograf, ki se z umetniško in razstavno fotografijo aktivno ukvarja od leta 1981. V dveh mandatih je vodil Fotoklub »Aca Stojanović«, pozneje Fotoklub Leskovac, kjer danes deluje kot član umetniškega sveta in upravnega odbora. Sodeloval je kot predavatelj in organizator številnih fotošol, ukvarjal pa se je tudi z industrijsko in reklamno fotografijo. Njegova dela so bila razstavljena in večkrat nagrajena v Srbiji, na območju nekdanje Jugoslavije in v tujini. Nagrajen je bil tako za analogne kot digitalne fotografije, v posameznih kategorijah in kolekcijah. Leta 1991 in 1993 je bil med desetimi najaktivnejšimi avtorji Foto zveze Srbije, leto prej pa med dvajsetimi najdejavnejšimi avtorji Foto zveze Jugoslavije. Samostojno je razstavljal v Leskovcu, Zaječarju, Beogradu, Skopju, Gornji Radgoni in Aleksincu. Leta 2024 je za razstavo »Pričevalec časa« prejel priznanje »Tomin klobuk« na 14. samitu EX-YU fotografov. Je nosilec umetniških nazivov KMF FSS in AFIAP ter nosilec licence učitelja fotografije Foto zveze Srbije.

Brainstorm – nenaden trenutek, ko je nemogoče razmišljati jasno

Po naslovu in tematiki se projekt navezuje na epilepsijo – nevrološko motnjo, ki povzroča napade, fotografije pa so vizualna interpretacija osebnih epileptičnih aur. Epilepsija je morda nekoliko stigmatizirana, in čeprav je lahko nekoliko zastrašujoča, jo avtorica želi predstaviti na lep način. Kljub temu, da je predstavitev teme pomembna, želi, da si gledalec posamezna dela interpretira na svoj način, z lastno kreativnostjo. Prav zaradi tega fotografije nimajo posameznih naslovov in so zgolj oštevilčene glede na vrstni red, v katerem so bile ustvarjene. 

Projekt je vsebinsko precej oseben, a je poudarek na uporabljenih alternativnih tehnikah enakovreden. Gre za popolnoma analogno fotografijo, pri kateri kamera ni prisotna. Fotografije so izdelane v barvni in črno-beli temnici, pri čemer so za osvetlitev fotografskega papirja uporabljeni ročno izdelani negativi. Pri črno-belih fotografijah je ponekod za razvijanje uporabljena tehnika kemigrama – ročno slikanje s kemikalijami, kar omogoča, da nekateri deli papirja ostanejo nerazviti in beli, v primerjavi z barvnimi, kjer je prisotno več črnine. 

Ob pogledu na dela morda ni (takoj) očitno, da gre za fotografijo, in avtorica meni, da ravno to dodaja čar. Dela vzbujajo zanimanje in radovednost ter ustvarjajo prostor za diskurz.

Brainstorm – a sudden state of being unable to think clearly

The project’s title and theme refers to epilepsy – a neurological disorder that causes seizures – while the photographs serve as a visual interpretation of personal epileptic auras. Epilepsy might be somewhat stigmatised, and while it can seem unsettling, the artist seeks to present it in a beautiful way. Although the presentation of the theme holds significance, the artist wants to invite the audience to interpret the work in their own way, using their own creativity. Therefore, the photographs do not have individual titles but are instead numbered according to the order in which they were created. 

Thematically, the project is quite personal, but equal emphasis is placed on the used alternative techniques. The work is entirely analogue, with no camera involved. The photographs are created in both colour and black-and-white darkrooms, using handmade negatives to expose the photographic paper. Some black-and-white photographs are developed using the chemigram technique – hand-painting with chemicals – which allows certain areas of the paper to remain undeveloped and white, in contrast to the colour prints, where black tones are more prominent.

At first glance, it may not be (immediately) obvious that these works are photographs, and the artist sees this as part of their charm. The images evoke curiosity and intrigue, creating space for discourse and reflection.

Kristina Žetko (rojena v Ljubljani, 1997) je svoje izobraževanje v fotografskem mediju pričela leta 2012 z vpisom v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer Fotografski tehnik. V tem času ji je največje zanimanje vzbudilo delo v temnici in umetniški pristop k fotografiji, zaradi česar je izbrala dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani. To ji je doprineslo splošno znanje likovne teorije ter jo podrobneje seznanilo z drugimi likovnimi mediji kot so grafične tehnike, risanje, slikanje in kiparstvo. In prav to je pripomoglo, da je v času magistrskega študija iz umetniške fotografije (Master of Fine Art in Photography) na Univerzi v Göteborgu razvila lastno unikatno alternativno tehniko ustvarjanja analognih fotografij brez uporabe kamere.

Kristina Žetko (born in Ljubljana, 1997) began her education in the photographic medium in 2012 by enrolling in the Secondary School for Design and Photography in Ljubljana, programme Photographic Technician. During this time, she developed a strong interest in darkroom work and an artistic approach to photography, which led her to pursue a bachelor’s degree at the Academy of Fine Arts and Design, University of Ljubljana. This provided her with a broad knowledge of art theory and introduced her to other visual art disciplines such as printmaking, drawing, painting and sculpture. And it was precisely this that helped her, during her Master of Fine Arts in Photography at the University of Gothenburg, to develop her own unique alternative technique of creating analogue photographs without the use of a camera.

Katalog

Luciana Demichelis, Marcel Top, Andrés Pérez

Razstava v vpogled ponuja tri izbrane avtorske projekte fotografov Luciane Demichelis (AR), Andrés Pérez (VE) in Marcela Topa (BE), s katerimi so se v okviru ožjega izbora predstavili lani (2024) na Kranj Foto Festu. Na prvi pogled izmuzljiva povezovalna lastnost treh medsebojno različnih fotografskih zgodb se gledalcu prikaže šele po temeljitem razmisleku. Ta je namreč tisti, ki privede do razširjenega vida v okolje družbeno-političnih problematik, bodisi lokalno specifičnega ali vsesplošnega sodobnega sveta. V treh nivojih se gledalec, tako v prostorskem kot tudi v avtorsko specifičnem smislu, sooča s tematiko kolektivnega nadzora.

Luciana Demichelis (Zemlja je Lunin satelit) ga kritično izpostavlja v domači Argentini. V zastavljenem projektu gre za vizualno raziskovanje argentinskih satelitov, politične domišljije in uresničevanja kolektivnih sanj. Skozi uporabo fikcije, prilaščanja podob in ironije, projekt primerja tehnološko zanesljivost nekaterih držav in prispeva k razpravi o koloniziranju neba. Andrés Pérez (Mrtva družina) prek raziskovanja družinskih albumov kot binarnih zgodovinskih dokumentov, ki utrjujejo naracijo o neobstoju raznolikosti, predstavi lastno, a hkrati kolektivno izkušnjo oseb LGBTIQ+ skupnosti. Skozi prizmo globoko zakoreninjene heteronormativnosti ter patriarhalne družbene ureditve, avtor ponudi uvid v intimno sfero notranjega dogajanja posameznika, ki se je tovrstnemu nadzoru primoran podrejati vse od zgodnjih mladostniških let. Marcel Top (Obratni nadzor) na eksplicitni način izpodbija zanesljivost sistema na podlagi leta 2023 sprejetega zakona francoske vlade, ki dovoljuje algoritemski videonadzor kot ukrep za nadzorovanje množic na zborovanjih. Pojavi se izpraševanje namembnosti »obratnega nadzora« s strani najvišjih državnih organov, katerih vloga je sicer skrb za dobrobit lastnega ljudstva, a tukaj s pomočjo nečloveške tehnologije prevzema vlogo ultimativnega fizičnega nadzora, ki privede do vrste neetičnih izidov.

Ekstremno obliko nadzora je s teorijo panoptikuma že v 18. stoletju ovekovečil Jeremy Bentham. Nedaleč od tega ekstrema pa nam pričujoči avtorji z lastnim občutkom in zavedanjem, da je sodobni posameznik čedalje bolj postavljen pod sisteme družbenega ali političnega nadzora, odstirajo neprijetne, a nujne resnice.

Klara Zadravec, univ. dipl. um. zgod. in univ. dipl. ang.

Luciana Demichelis (Ensenada, 1992) is an Argentine photographer of non-binary identity. Named one of the ’15 most promising emerging photographers’ by the British Journal of Photography’s Ones to Watch 2023, their work explores the Latin American imaginary, technology, rituals, dissident identities, and nightlife. They have exhibited internationally at Format Festival (UK), PEP Berlin, FIF Santa Marta, Valparaíso International Festival, and more. Their accolades include the LENS Scholarship (Spain), Campo.lat Scholarship (Mexico), and second prize at Argentina’s National Hall of Visual Arts (2022). They have coordinated photography workshops since 2011 and lead Freezer, a contemporary photography platform.

Luciana Demichelis (Ensenada, 1992) je argentinska fotografinja z nebinarno identiteto. Njihovo delo, ki ga je britanska revija za fotografijo Ones to Watch 2023 imenovala za enega od ”15 najbolj obetavnih fotografov”, raziskuje latinskoameriško imaginarno tehnologijo, rituale, disidentske identitete in nočno življenje. Mednarodno so razstavljali na festivalih Format (Združeno kraljestvo), PEP Berlin, FIF Santa Marta, Valparaíso International Festival in drugih. Med njihovimi priznanji so štipendija LENS (Španija), štipendija Campo.lat (Mehika) in druga nagrada v argentinski nacionalni dvorani vizualnih umetnosti (2022). Od leta 2011 usklajujejo fotografske delavnice in vodijo platformo za sodobno fotografijo Freezer.

Andrés Pérez (Venezuela, 1993) is a non-binary photographer and visual artist based in Bogotá, Colombia. Their work is the result of the union between his creativity and political interests. Their visual identity is a mix of artistic photography and expanded documentary practices. Through images, they address social issues such as identity, queer memory and binary violence. They have presented 13 exhibitions between 2022 and 2024 in museums, photography centers and festivals such as Museum für Kunst & Gewerbe (Hamburg),  Trastevere Museum (Rome), Preus Museum (Norway), Pride Photo (Netherlands), Photo Saint Germain (Paris) and the Houston Center of Photography.

Andrés Pérez (Venezuela, 1993) je nebinarni fotograf in vizualni umetnik iz Bogote v Kolumbiji. Njihovo delo je rezultat združitve med ustvarjalnostjo in političnimi interesi. Njihova vizualna identiteta je mešanica umetniške fotografije in razširjenih dokumentarnih praks. S podobami obravnavajo družbena vprašanja, kot so identiteta, queer spomin in binarno nasilje.

Med letoma 2022 in 2024 so predstavili 13 razstav v muzejih, fotografskih centrih in na festivalih, kot je Museum für Kunst & Gewerbe (Hamburg), Trastevere Museum (Rim), Preus Museum (Norveška), Pride Photo (Nizozemska), Photo Saint Germain (Pariz) in Houston Center of Photography.

Marcel Top (Belgija, 1997) researches the topics of mass surveillance, privacy, data collection.In his practice, he layers a traditional approach to documentary research with a more experimental use of new technologies (such as facial recognition, movement analysis, and deepfakes). The artist uses these technologies to visualise and examine scenarios in which people can protect themselves and their rights by gaining knowledge and reclaiming control of surveillance tools.

Top’s projects addressing human rights, police misconduct and facial recognition during protests aim to contrast the abstract nature of the algorithmic mechanisms behind mass surveillance, by providing a concrete visualisation of the phenomenon and confronting the public with the extensive amount of surveillance societies are subjected to and the ethical risks deriving, finally offering theoretical solutions.

Marcel Top (Belgija, 1997) raziskuje teme množičnega nadzora, zasebnosti in zbiranja podatkov. V svoji praksi tradicionalni pristop k dokumentarnemu raziskovanju nadgrajuje z bolj eksperimentalno uporabo novih tehnologij (kot so prepoznavanje obrazov, analiza gibanja in globoki ponaredki). Umetnik te tehnologije uporablja za vizualizacijo in preučevanje scenarijev, v katerih lahko ljudje zaščitijo sebe in svoje pravice tako, da pridobijo znanje in ponovno prevzamejo nadzor nad orodji nadzora. Topovi projekti, ki obravnavajo človekove pravice, napačno ravnanje policije in prepoznavanje obrazov med protesti, so namenjeni nasprotovanju abstraktni naravi algoritemskih mehanizmov, ki stojijo za množičnim nadzorom, in sicer z zagotavljanjem konkretne vizualizacije tega pojava in soočanjem javnosti z obsežno količino nadzora, ki so mu družbe izpostavljene, ter z etičnimi tveganji, ki iz tega izhajajo, na koncu pa ponujajo teoretične rešitve.

Dogodke bomo fotografirali ali snemali. Z vašo udeležbo soglašate, da se vas sme fotografirati ali snemati. Fotografije in posnetke pa uporabiti za objavo na družbenih omrežjih, spletnih straneh, v tiskanem materialu in drugih medijih. Namen tega je promocija galerije in kluba, obveščanje javnosti in dokumentiranje.

Razstava je pripravljena v sodelovanju s

29. 1. – 8. 3. 2025                                        

MELANIN JE SPOMIN / MELANIN KE MOHOPOLO                 

Fotografska razstava portretov žensk Južne Afrike ujete za hip vsem danega življenja – svobodnega, enakopravnega, močnega in še močnejšega. Področje, ki ga avtorica raziskuje ima korenine lastnega notranjega sveta z doživljanjem daljnega, z nehvaležne pozicije evrocentričnosti, a nujnim pogledom k svetovnosti. Portreti so ločeni od tega sveta, črno-beli a popolnoma enaki tistim, ki ne vidijo barv.

Kot poseben in simboličen fotografski medij si je avtorica izbrala bombaž, fotografije so tako še bolj organske in naravne. Bombažna tkanina na katerih so tiskane fotografije so spomini zasužnjenih polj. Barva njihovega sodobnega življenja je skupaj v tem spominu še vedno črno (kot koža) – bela (kot bombaž). Sodobnost in preteklost se imata v razstavljenih fotografijah možnost najti v uporu močnih žensk z željo po svetlenju vseh barv življenja. Strastnost življenja pod ekvatorjem, njihovo doživljanje sveta je namreč popolnoma drugačno od našega, z vidika nenehnega boja in vzpostavljanja pravic.

Njihov spomin je melanin, barva pokornosti, ki naj bi raje in z nujo v današnjem svetu bila ponosna, vidna. V luči okoliščin našega vsakdana in sveta v uporu žensk in podob, ki smo jim priča – od dvignjenih pesti do striženja las. Kako bomo doživljali svoje spomine, če pa jih z nenehnim strinjanjem in konsenzi niti ne ustvarjamo. Tjašina zgodba portretov tistega sveta vedno in znova opominja na spomine preteklosti ter opozarja, prevprašuje naslednje – kje si človek, če svojega bližnjega ne prepoznaš v barvah svojega spomina?

                                                                                                                                    Neža Pavšič

MELANIN IS A MEMORY / MELANIN KE MOHOPOLO

A photography exhibition that features portraits of South African women, capturing a moment in their free, equal, strong, and stronger lives. The subject explored by the author has its roots in her own inner world, in experiencing remoteness, from an ungrateful Eurocentric position but nevertheless adopting a necessary worldly view. The portraits are disassociated from this world black-and-white, yet simultaneously exactly the same when viewed by the colourblind.

The artist has opted for a unique and symbolic photographic medium – cotton – making the photographs even more organic and natural. The cotton fabric on which the photographs are printed hearken back to slave plantations. In this memory, the colour of their contemporary life remains both black (like skin) and white (like cotton). The present and the past have the ability to come together in the showcased photographs as the rebellion of strong women wishing to lighten all of life’s colours. The passion of life under the Equator and their perception of the world is completely different from ours in terms of their constant struggle and fight for their rights.

Their memory is melanin, the colour of submission, which should and needs to be visible and displayed with pride in today’s world – in light of our everyday, global circumstances seen in the rebellion of women and images, from raised fists to cutting their hair short. How can we experience our memories when we don’t even create any by constantly acquiescing and agreeing to consensus? Tjaša’s story, recounted through portraits from that other world, continues to draw attention to past memories, alerting to and examining the following question – Can you truly call yourself human if you fail to recognise your loved one in the colours of your memory?

                                                                                                                                                 Neža Pavšič

Tjaša Gnezda se je po končanem študiju komunikologije – medijske in komunikacijske študije – začela izpopolnjevati na področju vizualne umetnosti s tečajem grafičnih tehnik v Mednarodnem grafičnem  likovnem centru Ljubljana in s profesionalnim programom modne  fotografije na Scuola di Fotografia Professionale e Multimedia v Firenzah. Področje video produkcije je nadgradila še na filmski rezidenci v Avstriji na Innsbruck Film Campusu, video ter fotografski delavnici na umetniški  rezidenci Victoria Yards v Johannesburgu ter na ORMS Cape Town School of Photography, v Južni Afriki. 

After Tjaša Gnezda graduated from university, where she read Media and  Communication Studies, she went on to study visual art by taking a  course in graphic techniques at the International Centre of Graphic  Arts in Ljubljana. She likewise attended a professional fashion  photography course at the Scuola di Fotografia Professionale e  Multimedia in Florence, Italy. She then went on to further expand her  knowledge of video production by participating in a film residency at  the Innsbruck Film Campus in Austria, video and photography workshop  at Victoria Yards art residency in Johannesburg and at ORMS Cape Town  School of Photography in South Africa.

Letna pregledna razstava članic in članov fotokluba maribor

Sodelujejo:

Bosiljka Ambrož

Gero Angleitner

Mihael Brunčko

Anja Cigala Rus

Janja Cizelj 

Dušan Gajšek 

Tomaž Galič 

Bojan Hajdu

Miha Kacafura

Anita Kirbiš

Daniel Kodrič

Zdravko Kokanović Koki 

Branko Koniček

Igor Koren

Matjaž Malenšek

Jože Marinič 

Maja Mekina

Maja Modrinjak

Breda Prešern

Branimir Ritonja 

Bojan Šenet

Maja Šivec

Rudi Uran

Teodor Veingerl

Rasta Vrečko 

Predgovor k fotografski pregledni razstavi Fotokluba Maribor za leto 2024

Namen tokratne fotografske razstave ni samo prikazati ustvarjalnost in napredek fotografov Fotokluba Maribor, temveč jih spodbuiti h globljemu razmišljanju, kako z eno samo samcato fotografijo narediti zgodbo tako, da v gledalcu vzbudi čustven premik.

Naziv razpisa »V njeni koži«, pušča široke možnosti razmišljanja in posledično kreativnosti. Pa naj si bo to prikaz, kako se ženske počutijo v trenutnem sistemu, ali pa zgodbe, katere se odvijajo za zaprtimi vrati in javnosti niso znane; morda nasmejan obraz in sreča v očeh, ko stisne svojega otroka k prsim…

Vsekakor pa je namen razstave prikazati nekaj, kar v vsakdanjem hitenju sodobnega sveta ne vidimo, ne želimo videt ali pa sploh ne opazimo, če pa že, potem samo zamahnemo z roko in vse je s tem zaključeno.

Zgodbe prikazane na fotografijah članov so zelo različne, kar je bil tudi namen in kar je tudi normalno, saj vsakdo od nas opazuje svet s svojega stališča, s svoje percepcije. Ni bila želja prikazati samo slabe strani, nasilje psihično in fizično, ampak najti širino postavitve ženske v sedanji svet v vseh mogočih pogledih. Kako je to fotografom Fotokluba Maribor uspelo? Kdo sem jaz, da lahko to ocenjujem? Ocenim lahko tehnično kvaliteto fotografije, lahko sprejmem zgodbo prikazano v črno beli tehniki, lahko sem kritičen do kompozicije…! Vse ostalo, pa bodo povedali obiskovalci, gledalci, pa še ti zaradi teme najbrž ne na glas, ampak vsak sam zase v sebi, vsak skozi svoje oči. Enotnega kriterija tu ni, saj smo si po karakterjih različni, šli skozi različne življenjske iskušnje, od smeha do joka. 

A vendar, ko pogledam nevrtralno lahko rečem: napisali smo fotografski roman z različnimi pogledi v 34ih poglavjih.

Miha Kacafura, EFIAP/b

Predsednik Fotokluba Maribor

Maribor, december 2024