Fadil Šarki (1951) je študiral novinarstvo na Fakulteti za politične vede v Beogradu.
Imel je deset samostojnih razstav. Skupaj je razstavljal na več kot 170 skupinskih razstavah doma in v tujini, kjer je prejel več kot 30 nagrad. Med drugim je bil devetkrat nagrajen na republiških razstavah Foto zveze Srbije. Dvakrat je osvojil prvo mesto na tekmovanju “Press photo Serbia” v kategoriji dokumentarne fotografije. Na mednarodnem festivalu v Sarajevu je prejel prvo nagrado v kategoriji reportažne fotografije. Na Festivalu fotografije v Rovinju je bil dvakrat nagrajen – leta 2020 prvo mesto za fotografijo arhitekture, leta 2021 tretje mesto za urbano krajino.
Mojster fotografije, Foto zveza Srbije, član ULUPUDS (Združenje likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Srbije.)
Črno beli svet
Fadil Šarki se je odločil, da eno izmed svojih številnih zgodb o ‘’osvobajanju’’ barve prenese v naš vse-obdajajoči črno beli svet, prepoln sivih odtenkov. Kajti ob gledanju določene črno bele slike si venomer postavljamo vprašanje: zakaj je ta motiv prikazan ravno na ta način? Teoretični odgovor na to vprašanje bi bil, da se osvobojeni vtisi barve in vizualno poenostavljene fotografije vračajo k svojim prvinskim vrednostim, zasnovanimi na tonskem odnosu sence, svetlobe, kontrasta, oblike in teksture. To je povzročilo, da se avtor še posebej posveti kompoziciji, ki pa skupaj z vsemi elementi na fotografiji, pri gledalcu izzovejo individualno pogojena čustva.
Tako pridemo do najpomembnejšega dejstva, zaradi katerega je nastala ta in vse ostale Šarkijeve fotografije. Gre namreč za nabor prefinjenih čustev, ki jih občutimo, ko gledamo črno bele slike sveta. Prav tako je pomembno dejstvo, da je avtor teh fotografij iskal motive na zelo neobičajnih mestih, ter se močno trudil pri prezentaciji skorajda bizarno-komičnih motivov.
Milan Zivkovic
Pejsaž mesta – Tukaj in tam
Šarki razvija vizualno prakso, ki nas privede do izpraševanja odnosa med fotografijo in realnostjo. K njej pristopa iz zanimanja za urbani pejsaž kot morebitni lastni pogled na dani pejsaž. Slednjega pa opazi tam, kjer ga drugi ne vidijo. Fotografija tako postane avtorica zgodbe, ki se vzpostavlja med obstoječim (tam) in intervencijo (tukaj), kar daje prednost subjektivnemu pogledu na sam pejsaž.
Kaj dandanes pomeni besedna zveza ”urbani pejsaž”? Da je odnos pejsaža in mesta, ki nastopa kot fotografski atelje velikokrat delikaten in paradoksalen. Da ga urbanizacija postavlja pod vprašaj, da je pejsaž legitimna kategorija ruralne fotografije, ali, da je v času metropolizacije vztrajanje na ohranjanju odnosa med urbanim in naravnim okoljem, problematično. Mestni pejsaž mnogokrat v fotografiji pomeni prikaz parkov, vrtov in ostalih zelenih oaz, medtem, ko se urbani pejsaž poslužuje geografije, urbanizma in arhitekture. Šarkijeva fotografija urbanih predelov pa je dejanje, ki presega zgolj dokumentarno naravo fotografiranja. S pomočjo enkratnih, nenadnih vtisov namreč avtor pogleda skozi objektiv na teren, proti svojstvenim občutjem estetskih kriterijev in tako daje fotografiji lasten pečat avtonomnosti, neodvisnosti od omenjenih disciplin fotografiranja.
Ulično življenje
Fadil Šarki se je v iskanju nevidnih življenjskih zgodb sprehodil po številnih ulicah po svetu. Naučil se je slediti in prepustiti toku življenja. Fotografije nam dokazujejo, da je avtor venomer uspel najti mesta, v katerih se lahko fotografira zares zanimive motive, naj bo to s pomočjo lastnih modelov, postavitve v vlogo opazovalca ali zavzetje vloge ”paparazzi-ja”, ki krade trenutke. Ob tem ga je najverjetneje spremljala misel Đorđa Adera: ”Vse, kar ste si kadarkoli želeli, se nahaja na drugi strani strahu”. Večina ljudi namreč čuti strah do pristopanja k ljudem, do reakcije sočloveka in zavestne odločitve ne slediti ustaljenemu toku življenja. Zato fotograf ubere pot, kjer se njegovo telo spaja z ritmom ulice in ne pride do reakcij, ni strahu. Edino, kar zares šteje je fotografija.
Prijave pošljete nakasnje do 10. oktobra 2023 na: galerijastolp@gmail.com
Fotoklub Maribor kot krovni organizator galerijske dejavnosti v Fotogaleriji STOLP, pri pripravi projektov prispevamo:
– galerijski prostor v času razstave z vsemi obratovalnimi stroški,
– varovanje razstave,
– osnovno tehnično pomoč pri postavitvi že pripravljenega in tehnično načrtovanega projekta,
– izposojo tehnične opreme v okviru razpoložljivih možnosti,– promocijo razstave v sodelovanju s producentom,
– oblikovanje in tiskanje tipske zgibanke, e-vabila, objava na portalu fotokluba maribor, družbenih omrežjih
– obveščanje javnosti,
– odprtje razstave z manjšo pogostitvijo,
– potrditev referenc in izdajanje izjav o sodelovanju pri prijavah na razpise za zbiranje sredstev izvajalca projekta. Z izbranimi avtorji bo sklenjena pogodba o razstavljanju in sodelovanju.
Pridržujemo si pravico do neupoštevanja nepopolnih prijav in zavrnitve predlaganih projektov brez dodatnega vsebinskega pojasnila.
Beseda tihožitje ali z drugimi besedami „natura morta“ v umetniškem svetu predstavlja sopostavitev predmetov žive in nežive narave na umetniškem delu. Pri tovrstnih umetnosti gre na prvi pogled za lahkotno estetiko, ampak lahko z zagotovostjo rečemo, da vsebujejo ogromno mero navdiha, misterioznosti, pretkanosti, domišljije in globine. Vsaka sopostavitev predstavlja svojo unikatno zgodbo, ki gledalcu predstavi kako umetnik doživlja spoj narave in materije okoli sebe. Umetniki že od nekdaj težijo k temu, da vzamejo del sveta, ga preoblikujejo in predstavijo na svojstven način. Gre za intimni svet znotraj vsakdana. Natanko to so tudi tihožitja, svet v malem.
Tihožitja z vračanjem k naravi in opominjanjem na lastnosti materialnega, opozarjajo na to, da se ne moremo oklepati minljivega. Teme ki se pogosto pojavljajo pri spajanju živega z neživim, se nanašajo na minljivost in t.i. memento mori -opominjanje na smrt. Pogosto imajo moralizacijsko vlogo ali pa preprosto kažejo na estetsko vrednost sopostavitve predmetov in s tem izpostavijo veselje do gledanja lepih stvari. Sovpadajoča kompozicija pri tem je lahko čisto lahkotna, estetska in odprta, ali pa je temačna, stroga in ustrojena s pridihom učinka ciarro oscuro. Tematika in kompozicija ki se v žanru uveljavlja že od začetka umetnosti tihožitja, se pojavlja tudi na barvitosti, inovativnosti in unikatnosti skupinske razstave Fotokluba maribor.
Umetnost tihožitja od ustvarjalcev zahteva ogromno domišljije, da lahko dosežejo neponovljivost pri tem žanru umetnosti, saj je bilo tihožitje že večkrat realizirano. Predmeti, ki so jih umetniki izbirali na začetku razvoja so predstavli družbene in ekonomske ideje, ki so na prvi pogled skriti za estetsko postavitvijo. Dandanes pa so umetniki ki se ukvarjajo s tovrstnimi idejami popolnoma prepuščeni lastni atribuciji in presoji. V razstavljenih delih na tokratni razstavi smo priča številnim odličnim idejam in svetovom tihožitja, ki izražajo osebne refleksije umetnikov, ki so se pri svojih tihožitjih posluževali tako tradicionalnih postavitev predmetov, izrazitih juksapozicij žive narave in neživih predmetov, nanos na izrazito neživo in hladno naravo, misterijev, igre svetlobe in senc, opominjanje na potrošno družbo, igrivost vsakdana ki ga popolnoma priredijo svojemu očesu in igri, do resnejših tem kot je memento mori dosežen s precizno subtilnostjo. Na te načine postavljajo objektivni pomen določenih predmetov pod vprašaj, konvencionalna prepričanja prilagodijo lastni inspiraciji in nas izzivajo da se poslužimo globjega pogleda in razmišljanja.
Tokratna dela razstave se posložujejo razpoznavanja lepote v naravi, življenju in vsega kar je bilo iz tega vzeto in ustvarjeno. Prikazana so dela, ki kažejo na odnos posameznika do narave, živega in neživega, idejnega in naključnega ter preprostega in simboličnega. Dela predstavljajo umetnike, sopstavitve odražajo intimo čustev posameznika v trenutku, nemalokrat neponovljivost, ki se izraža v vsaki kompoziciji. Za laika je ideja ureditve sveta temeljena na jasnih pravilih, tihožitje pa je svet, ki ga lahko umetnik priredi po svoje in nad njim izrazi lastno voljo in idejnost, ki je na makro-ravni nemogoča. Predstavljajo okno v drug svet v prirejenost in identiteto umentika, ki nam pričara velik spekter pomenov in skrivnosti. Ideje in razlage ki se porodijo pa nam prav tako postavijo možnost lastnega razmišljanja in drobljenja nekega koncepta na manjše sestavne delce.
Kar dobro dokazujejo sodelujoči na razstavi je razsežnost ki ga pri tihožitju dovoljuje fotografija. Odkrivati namreč pomaga igro med obliko in barvo, med napetostjo kompozicije in fizičnostjo predmetov, ter monumentalnostjo predmetov in povezavo preko prostorov med njimi. Pri delih je manj poudarjen naturalistični prikaz predmetov in bolj izrazit kompleksen pogleda na materialni svet.
Umetniki ki se predstavljajo na toratni razstavi preko tihožitja predstavijo večplastnost in slikovitost temperamenta. V vsaki sliki je vidna komunikacija med fotografom z umetnino. Vsaka slika predstavlja fotografov odnos do življenja pa naj bo ta igriv, domišljav, zapeljiv, opominjajoč, skrivnosten ali prikazan z določeno mero skepse.
Fotografi tokratne skupinske razstave so si za nalogo zadali prikazati svet v malem skozi svoje oči. Zadali so si prikazati lasten vidik odnosa posameznika do narave in materialnega sveta ki jo oblikuje. Vsak od sodelujočih je na fotografijo preslikal intrigantno, izpovedno in celo lirično zgodbo, katera nas odkrito vabi da se pri delu ustavimo ter si ga pobližje pogledamo.
Rebeka Tašič
BIOGRAFIJE AVTORJEV:
Gero Angleitner, (1943) Mariborčan od rojstva, s fotografijo se ukvarja že več kot 50 let. Spočetka s črno belo tehniko, kasneje z barvnimi diapozitivi in od leta 1975 z barvnimi negativi. S prihodom digitalizacije je »preklopil« na elektronske medije in tako že dvajset let fotografira z digitalnimi fotoaparati. Od leta 1996 je član Fotokluba Maribor.
Od leta 1995, ko je na prigovarjanje prijateljev organiziral svojo prvo samostojno razstavo, je do sedaj razstavljal na 45 samostojnih razstavah in na preko 30 skupinskih. Od leta 2008 oblikuje fotoknjige. Glavni motivi so narava, utrinki s potovanj in kulturni dogodki.
Bosiljka Ambrož že desetletja uživa v fotografiranju. Je večletna članica Fotokluba Maribor. Občasno sodeluje tudi na razstavah kluba.
Mihael Brunčko (1974), živi in dela v Mariboru. S fotografijo se ukvarja od leta 2016. Član fotokluba je od leta 2018. Ime je tri samostojne razstave ter sodeloval na šestnajstih skupinskih razstavah. Ukvarja se z ulično, portretno in pokrajinsko fotografijo. Veliko časa posveti tudi odkrivanju čarov analogne fotografije, narejenih s fotoaparatom srednjega formata.
Anja Cigala je doma sem iz Dravograda, trenutno živi na Cvenu v okolici Ljutomera. Po poklicu je magistrica gradbeništva. S fotografijo se intenzivneje ukvarja približno 5 let. Sodelovala je na letni pregledni razstavi Fotokluba Maribor 2017, 2018, 2019, 2020 in 2021 ter tudi na skupinski razstavi članov Fotokluba Maribor: Pokrajina. Leta 2018 je prejela priznanje za posebno nagrado članstva Fotokluba Maribor, zato je imela samostojno razstavo, ki se je imenovala Slikarjev dan. Rada fotografira pokrajine v različnih letnih časih in naravo v njenih posebnih detajlih. Zanimive so ji stavbe oziroma objekti, še posebej nevsakdanji. Na splošno pa pravi, da fotografira vse tisto, kar ji pade v oči in se ji zdi zanimivo in atraktivno.
Janja Cizelj se je z analogno fotografijo začela ukvarjati pred približno tridesetimi leti. Članica Fotokluba je od leta 2014 dalje. Sodelovala je na več skupinskih razstavah doma in v tujini ter na dveh samostojnih razstavah.
Ivo Čerle (1935) se uvršča med avtorje, ki so se predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru. Osnovno fotografsko znanje je dobil v fotolaboratoriju propagandnega oddelka v Metalni Maribor, kjer je bil zaposlen, nato ga je izpopolnil v Fotoklubu Maribor. Leta 1972 je prejel naziv kandidat mojster fotografije Foto zveze Jugoslavije in leta 1981 AFIAP (Artiste FIAP), večkrat se je uvrstil med najuspešnejše razstavljalce v Sloveniji in Jugoslaviji. Zaposlen je bil kot grafični oblikovalec, kar je vplivalo tudi na njegovo fotografsko ustvarjanje. Ukvarjal se je s fotografiko, fotomontažo in fotografijo, njegov opus obsega tudi slikarstvo. Svoja dela je razstavil na številnih razstavah doma in v tujini ter zanje prejel vrsto nagrad.
Dušan Gajšek (1948) rojen v Celju, živel v Rogaški Slatini, kjer je končal osnovno šolo. V srednjo tehniško šolo se je vozil v Celje. Med študijem strojništva spoznava tudi fotografijo. Fotografira, razvija filme in izdeluje fotografije v črno-beli tehniki. S prihodom digitalne tehnike se je začel ukvarjati z računalniško obdelavo fotografij. V letu 2012 je postal aktiven član Foto kluba Maribor. Sodeluje na skupinskih razstavah Fotokluba in je postavil 12 samostojnih razstav.
Bojan Golčar (1966) s fotografijo naslavlja družbena in bivanjska vprašanja, odnos do kulturne dediščine ter odnos človeka do svojega naravnega okolja. Je avtor dveh fotografskih monografij. Predstavil se je na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in v tujini. Pri fotografskem ustvarjanju uporablja fotografije, ki jih s pomočjo digitalnih orodij oblikuje v želeno vizualizacijo sporočila.
Bojan Hajdu (1975) rojen v Novem Sadu je član kluba od leta 2017. S fotografijo se ukvarja od leta 2013 naprej. Fotograf je sodeloval na 12 skupinskih razstavah, ter štirih 4 samostojnih. Je dobitnik srebrne medalje za skupinsko razstavo članov kluba, ki je nosila naslov Diptih, ob kateri je izšla tudi časopisna objava v Štajercu. Nekatere razstave so bile objavljene v klubskih katalogih.
Mihael Kacafura, po izobrazbi, inženir elektrotehnike, diplomirani ekonomist in magister poslovnih znanosti. S prvimi fotografskimi koraki se je srečal že v osnovni šoli, ter nato v Ljubljani, v Domu tehniških šol, kjer je deloval fotografski krožek. Leta 1998 je nabavil prvi digitalni aparat in od takrat dalje se posveča zgolj digitalni fotografiji. Glavni žaner so mu akti-ženska telesa, posveča pa se tudi krajinski fotografiji, portretom in v manjši meri tihožitjem. Od leta 2011 je aktivni član Foto kluba Maribor. V lanskem letu mu je za fotografske uspehe, mednarodna fotografska zveza FIAP podelila naziv AFIAP – fotograf artist. Od leta 2006 do danes je imel 83 skupinskih in 14 samostojnih razstav.
Anita Kirbiš (1955), je članica Foto kluba Maribor, razstavljalski naziv F2 FZS, se s fotografijo ukvarja zadnjih 18 let. Zanimajo jo različne teme, predvsem pa stara arhitektura, ljudje in ulica, lepote narave, v zadnjem času pa se veliko ukvarja z dokumentarno fotografijo. Izraža se predvsem v barvni, čeprav ji je velik izziv črnobela fotografija. Imela je 40 samostojnih razstav v različnih razstaviščih po Sloveniji, in prav tolikokrat je razstavljala v okviru skupinskih rastav doma in v tujini. Sodelovala je na približno 60 foto natečajih doma in v tujini, kjer je imela več sprejetih in nagrajenih fotografij. Fotografije objavlja v različnih medijih (časopisi, revije, knjige…) in na spletu. V zadnjem času se preskuša tudi z foto filmi, na mednarodnem festivalu je prejela zlato plaketo in prvo nagrado za reportažo »Ptuj, mesto muzej«, končuje pa celovečerni film Jakob, moj kraj. Pred nekaj leti je izdala svojo prvo otroško literarno delo – fotkanico »Koštrunček Piko«. Letos je bila prejemnica zlatega občinskega grba Občine Pesnica.
Branko Koniček (1957), član Fotokluba Maribor od leta 1981. Sodeloval na več kot 200 razstavah z več kot 500 sprejetimi fotografijami. Prejel 28 nagrad in pohval. Pripravil večje število samostojnih razstav doma in v tujini. Odmevnejše so bile v Fotogaleriji Stolp v Mariboru, v galeriji Fotokluba Zagreb, v Varaždinu, v Avstriji se je predstavil v Mestni hiši v Grazu, v Knittelfeldu, na Dunaju in v Feldbachu ter v Bergeracu v Franciji. V Fotoklubu Maribor je opravljal vrsto funkcij in se trudil za razvoj in širjenje ugleda kluba, umetniškega ateljeja in Fotogalerije Stolp, za kar mu je bil podeljen naziv zaslužnega člana. Leta 2006 mu je Zveza kulturnih društev v Mariboru podelila priznanje z plaketo za izjemen prispevek k dosežkom mariborskega fotografskega kroga. Trenutno se ukvarja izključno z infrardečo črno-belo fotografijo v digitalni tehniki ter na tem področju dosega izjemne uspehe.
Jože Marinič se s fotografijo ukvarja iz osnovnošolskih
let. Na začetku je samostojno razvijal črno bele fotografije. Kasneje je delal na barvni in DIA fotografiji. S fotografijo želi zamrzniti trenutek in ga prenesti v čas ki prihaja. Dela na krajinski, makro in projektni fotografiji.
Matjaž Melanšek (1970) po poklicu univerzitetni diplomirani inženir metalurgije, zaposlen v podjetju, ki se ukvarja s predelavo aluminija. V svojem prostem času se občasno ukvarja s športom. Zanimajo ga predvsem kolesarjenje, pohodništvo ter smučanje. Član fotokluba je od leta 2010, istega leta so se zvrstile prve skupinske razstave. Prve fotografije je naredil že kot osnovnošolec. Danes se poslužuje digitalne tehnike.
Maja Modrinjak (1984) rojena v Mariboru. Končala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, diplomirala na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, na oddelku za Medijske komunikacije, smer RTV produkcija. Nato je obiskovala strokovno šolo za fotografijo v Sežani, kjer je pridobila naslov inženir fotografije. S fotografijo se je spoprijateljila že zgodaj, zaradi očeta, znanega mariborskega fotografa, ki je bil njen prvi učitelj – mentor in še naprej ostaja njen vzornik. Na področju fotografije nadaljuje njegove poti in išče svoja lastna spoznanja. Privlačijo jo raznovrstni motivi ter različne smeri fotografije, od avtorsko – umetniške, arhitekturne do reportažne, senzacionalistične. Že nekaj let se ukvarja tudi z videom. Kot snemalka in kamermanka sodeluje z različnimi tv in produkcijskimi hišami. Imela je čez 35 skupinskih, in 14 samostojnih razstav v razstaviščih v Mariboru in drugod.
Vinci Oblak se s fotografijo se ukvarja zadnjih pet let. Najraje ima fotografijo živali in športa, vedno bolj pa tudi ulično fotografijo. Poleg digitalne ga zanima tudi analogna tehnika, pred kratkim je začel z delom v temnici. Hodi v drugi letnik Druge gimnazije Maribor. Sodeluje na različnih razstavah fzs, jskd, šolskih in seveda tudi klubskih.
Breda Prešeren velikim veseljem fotografira že mnogo let. Življenja brez pogleda skozi objektiv si ne predstavlja. Je članica Fotokluba Maribor in sodeluje na mnogih natečajih in razstavah. Nazadnje je prejela 2. nagrado na JSKD Pomladne zgodbe 2022. Preko Fotokluba na organiziranih izobraževanjih pridobiva nova znanja in fotografske tehnike.Imela je že 30 samostojnih razstav in sodelovala na klubskih razstavah. V Dijaškem domu Lizike Jančar je organizirala več mednarodnih fotografskih natečajev. Najraje se poda v naravo, občuduje spreminjanje le te, obiskuje mesta, odkriva zanimivo arhitekturo. Na svojih poteh srečuje in fotografira ljudi in dogodke. Rada se poigrava s posebnostmi in detajli.
Rasto Pušauer je ljubiteljski fotograf, ki je član Fotokluba Maribor od leta 2016. S fotoaparatom in kamero dokumentira popotniške utrinke, zanimata pa ga tudi arhitektura in narava. Svoje fotografije, je predstavil na klubskih večerih. S svojimi fotografijami je od leta 2017 sodeloval na letnih preglednih razstavah članic in članov Fotokluba Maribor z naslovi Linije in ploskve, Diptih, Minimalizem in Portret.
Suzana Pušauer, je ljubiteljska fotografinja, ki živi in ustvarja v Mariboru. Preizkuša se v različnih žanrih, najbližja sta ji krajinska in živalska fotografija. Od leta 2014 je članica Fotokluba Maribor pod okriljem katerega sodeluje na natečajih in razstavlja na skupinskih razstavah. Leta 2016 je v okviru natečaja ob 80-letnici Fotokluba Maribor sodelovala na fotografski razstavi »Maribor nekoč in danes« v Fotografskem muzeju Maribor ter imela svojo prvo samostojno razstavo »Utrinki s sprehodov« v okviru Festivala fotografije Maribor. Leta 2014 in 2016 je sodelovala je pri organizaciji postavitve in otvoritve razstav članov Fotokluba Maribor na UM FERI. Leta 2018 je s svojo fotografijo sodelovala na dogodku v okviru evropske kulturne dediščine “Kjer preteklost sreča sedanjost” leta 2019 pa na dogodku »Dediščina # umetnost # razvedrilo”. S svojimi fotografijami se je preizkusila tudi v fotografski igri GuruShots.
Gregor Radonjič živi v Mariboru. Fotografsko ustvarja in razstavlja že 30 let, in sicer od zgodnjih devetdesetih let. V njegovi dosedanji biografiji je 32 samostojnih razstav, več kot 60 skupinskih razstav v tujini in Sloveniji, tri izdane fotoknjige (Drevesa, Piramide upanja, V daljavo zazrte oči) in več multimedijskih nastopov. Dvakrat je bil izbran v program Slovenskega meseca fotografije Photonic Moments in Festivala fotografije Maribor ter dvakrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest (Galerija Photon). V zadnjih dveh desetletjih in pol je prejel več nagrad Fotografske zveze Slovenije in številne nominacije (honorable mentions) na več uglednih svetovnih spletnih odprtih pozivih. Njegovo delo je bilo predstavljeno v več tujih fotografskih revijah (On Landscape, Artdoc Magazine).
Branimir Ritonja je priznani slovenski fotograf, ki se je javnosti predstavil z več kot petdesetimi samostojnimi razstavami. S fotografijo se je začel ukvarjati že v osnovni šoli, bolj resno pa v začetku osemdesetih, ko je postal član Fotokluba Maribor. V njem je spoznal znane mariborske fotografe, med njimi tudi Ivana Dvoršaka, ki je postal njegov mentor. V okviru kluba se je veliko naučil in začel kmalu prejemati nagrade. Je avtor več fotografskih knjig, fotografskega materiala monografskih publikacij in katalogov več likovnih umetnikov. Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo listino, zlato plaketo Zveze kulturnih društev Slovenije, medaljo na Le Salon des Beaux Arts, Carrousel du Louvre, v Parizu, srebrno plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti, posebno nagrado na likovnem festivalu v Kranju. Ob fotografiji se ukvarja še z videom in filmom. Je član in dolgoletni predsednik Fotokluba Maribor, član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov Maribor. Velja za enega izmed najvidnejših mojstrov sodobne slovenske fotografije.
Ivo Rode (1895) še vedno pravi, da je Mariborčan, čeprav že 20. leto živi v Jakobskem dolu. Fotografira že nekaj desetletij. Prej se je ukvarjal s fotografiranjem družine in narave. Odkar živi sam, pa je začel podrobneje spoznavati fotoaparat in pravila fotografiranja. Še vedno najraje fotografira naravo in naključne ljudi. Član fotokluba je že dve leti, fotografije je razstavljal na skupinskih foto razstavah, kot na primer v DU Podravja in ZDUS Slovenije. Na foto natečaju EKO Drava 2021 je dobil zlato medaljo.
Zvonko Strmšek, član fotokluba Maribor je že več let. S fotografijo se, zaradi drugih obveznosti, ukvarja precej manj, kot bi si želel, ko pa najde čas za pogled skozi objektiv, pa pravi, da je to zmeraj prijetno preživet čas.
Bojan Šenet (1947), gradbeni inženir, od leta 2006 v pokoju, aktivni član Fotokluba Maribor od 2006 dalje. Sodeluje na vseh klubskih razstavah, imel je tudi več samostojnih razstav. Najbolj ga pri delu pritegne pokrajina, arhitektura, razni detajli, ulica in še kaj očesu estetsko prijetnega.
Ivo Usar (1953), rojen Mariborčan, živeč na Studencih, se s fotografijo spoznava že več desetletij. Resneje se z njo ukvarja v zadnjih letih, ko je svoj čas postavil v drug, manj obligatoren kontekst. Prav dajanje konteksta stvarem, ki nas obdajajo, je nekaj, s čimer bi vsaj približno lahko orisali njegov odnos do stvarstva. Tega je že zdavnaj rad ujel v objektiv. Univerzitetni diplomirani pravnik rad potuje, bere, kuha, okuša in predvsem pomni. Slišano, prebrano in videno. Slednje predvsem skozi fotografije, saj je dokaj pogosto ovenčan s fotoaparatom v iskanju vedno novih motivov. Pa naj gre za portretno, fotografijo pokrajine ali nekaj tretjega. Iva Usarja fotografija izpopolnjuje in navdihuje. Sodeloval je na več skupinskih razstavah in pripravil eno samostojno v okviru Festivala fotografije Maribor.
Teodor Veingerl je inženir računalništva in informatike, ki distanco od vsakodnevne stroge računalniške logike išče v fotografskem ustvarjanju. Najljubši so mu nevsakdanji motivi. Na pol za šalo pravi, da je to mnogokrat nehvaležno delo, vendar ga nekdo kljub temu mora opravljati. Kajti nevsakdanje podobe vsakdanjega sveta, še posebej njegovi najbolj bizarni posamezni trenutki, so mnogo prepomembne, da bi jih prepustili pozabi. S fotografijo se ukvarja od sredine 70-ih let. Intenzivno se posveča od prehoda na digitalno tehniko leta 2006. Doslej je imel 13 samostojnih in več deset skupinskih razstav. Za svoje umetniško ustvarjanje je prejel številne nagrade in priznanja.
Rasta Vrečko, rojena v Celju, je po končani Srednji šoli za oblikovanje diplomirala iz slikarstva na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Na Univerzi v Ljubljani je specializirala iz likovne terapije. Fotografsko se je izpopolnjevala v ZDA. Opremila je več knjig, koledarjev, katalogov in objavljala fotografije v revijah in časopisju. Razstavljala je v Avstraliji, ZDA, Evropi ter prejela nagrade v Avstriji, Italiji in Sloveniji.
Branko Zorović se je leta 1983 kot član Fotokluba Maribor začel aktivno ukvarjati s fotografijo. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Mednarodna zveza za fotografsko umetnost (FIAP) mu je leta 1998 na osnovi doseženih rezultatov in ocene kolekcije fotografij dodelila naziv AFIAP (Artiste FIAP), leta 2001 pa naziv EFIAP (Excellence FIAP).
Fotografije Maje Šimenc izkazujejo predvsem težnjo po redefiniciji fotografiranja narave. Gibljejo se nekje med mehkim, pravljičnim fokusom in unikatno surovostjo ter navidezno, namerno nedodelanostjo. Pritegne nas nihanje med skoraj mističnim vzdušjem, ustvarjenim prek prelivanja svetlobe in sence v mehkem fokusu, spominjajočim na Julio Margaret Cameron, in ostrimi linijami, ki ne ciljajo k tehnični popolnosti. Piet Mondrian je zapisal: »Zavemo se, da so v naravi vse povezave dominirane z eno samo prvinsko povezavo, ki je definirana z opozicijo dveh ekstremov /…/ Ta pozicijska povezava je najbolj uravnovešena od vseh, saj izrazi popolno harmonijo, povezavo med dvema ekstremoma in vsebuje vse druge povezave.« [1] In prav to grajenje zgodbe med dvema nasprotnima poloma je prisotno v fotografiji Maje Šimenc. Fotografinja cilja k intimnim srečanjem z naravo in v podobah vidi obuditev moči in volje po življenju, skozi starodavni boj med temo in svetlobo, ki je omogočen s popolno odpovedjo barvi, ki bi našo percepcijo zamotila pri odkrivanju bistvenega. V času, ko je bilo fotografirano že skorajda vse, je težko ponuditi vizijo sveta, ki ne bi bil digitalno prirejen in fantazijski, a bi vseeno postal vpliven, bil zanimiv za gledalca in zmožen sprožiti pomensko impresijo. To je v primeru fotografij umetnice doseženo z izmenjavanjem tehničnih pristopov in jasno obarvanostjo s kontekstom, ki teži predvsem k avtentičnosti in vračanju k rudimentarnemu. Kljub temu pa je resničnost v dovoljšni meri zaznamovana z upoštevanjem nians resničnosti, ki je vedno resnična do mere, do katere je tudi interpretirana. Avtorica zatorej izražene pravljične atmosfere obravnava enakovredno bolj izčiščeno prikazanim vizualnim podobam. Po Ernstu Gombrichu ni »nobene nespremenljive korelacije med vidnim svetom in svetom naše vizualne izkušnje. Vedno je prisoten vpliv predhodnih izkušenj in pričakovanj, spremenljivk interesa, mentalitete, variacij v gledalčevi psihološki opremljenosti in prilagoditvi zaznavnega sistema spremenljivim se pogojem.«[2]. Potemtakem moramo k tem fotografijam pristopiti z razumevanjem neizogibno izrazito emocionalnega dojemanja podob, ki so vseprisotne v našem dnevnem konzumiranju sveta, saj so z dvojnim prevodom podobe najprej interpretirane s strani umetnice, nato pa še s strani gledalca. Sama vizualna podoba korenine ne nosi pomena korenine same, temveč našo simbolno navezavo na črpanje iz zemlje, iz globin naše psihe, iz same izvorne točke človeka. Povezanost z naravo, čaščeno od nekdaj, idealizirano tako s strani razsvetljencev kot tudi sodobnega človeka je tema, ki se ji ne moremo izogniti, saj je vtkana v samo bit našega bivanja. Avtorica pa ne želi idealizirati, pravzaprav se temu izogiba, vseeno pa želi obuditi spomin na temelje človeka, ki so v enakomerni meri domišljijski in subjektivni kot tudi racionalni in analitični. Ob ogledu fotografij smo postavljeni v vlogo opazovalca, ki mora preklapljati med različnimi perspektivami in stališči do vizualnih podob, a z intuitivno zasnovano pripovednostjo nam umetnica omogoči, da je vpogled podan neobremenjeno, resničnost pa najdena v vmesnem prostoru.
[1] Mary ACTON, Learning to Look at Paintings, New York, 2009, str. 165.
[2] Branko MITROCIĆ, Visuality After Gombrich: the Innocence of the Eye and Modern Research in the Philosophy and Psychology of Perception, Zeitschrift für Kunstgeschichte 76, 2013, str. 73.
Miroslav Arbutina (1959) se je začel za fotografijo zanimati v zgodnjih osemdesetih letih, ko je dobil ruski fotoaparat Lubitel. Po delu v Železarni Sisak se je leta 1987 odločil, da se bo preživljal s fotografijo ter delal v smeri industrijske fotografije za potrebe sejmov, katalogov in podobnega. Ob začetku domovinske vojne se je začel proces deindustrializacije in potreba po prej omenjeni fotografiji je začela počasi izginjati. Takrat je začel delati kot samostojni fotograf za domače in tuje medije. Svoja dela je veliko razstavljal, prav tako pa je dobitnik mnogih nagrad.
Pogled v preteklost nam vedno omogoča vizijo širše slike. Ko pogledamo nazaj, vidimo zametke tistega, kar skozi preoblikovanje in dognanost postane spet intrigantno, nadgrajeno in drugačno. Fotografija dovoljuje ogromno prostora za iskanje in razvijanje novih poti, zatorej Miroslav Arbutina v starih tehnikah vidi vedno nekaj, kar lahko postane drugačno, dobi ponovno ali še večjo moč, efekt in zgodbo. V preteklih desetih letih se je fotograf začel ukvarjati s starejšimi fotografskimi tehnikami in nastala je serija fotografij pod naslovom Odkrivanje pozabljenega. Rdeča nit razstave je pravzaprav uporaba starih fotografskih tehnik, ki pripeljejo do snovanja novih in bolj razvejanih umetnin. Iskanje zgodbe se v fotografiji Miroslava Arbutine začne v iskanju prostora, interierja ali eksterierja, ki služi kot podlaga nadaljnjemu ustvarjanju. Prostor povzdigne skozi estetiko, kompozicijo in samo vključitvijo modela ter njegove zgodbe. Na prvi pogled modeli delujejo skorajda izzivalno, ob bližjem pogledu pa ugotovimo, da je odstranjen erotični pridih, ki je za takšne fotografije značilen. Namesto tega jim je dodano subtilno dostojanstvo. To lahko modele označi za arhetip »dekleta iz soseske«, s pomanjkanjem pretiranih ličil in obleke, hkrati pa jih skozi okolico povzdigne v estetsko dovršenost preko raziskovanja ženske elegance in lepote. Umetnik pri svoji umetnosti stremi k estetski in kompozicijski celoti, sam pa pravi, da pri tem največ pomena pripisuje svetlobi, ki poveže vse komponente v sliki.
Branimir Karanović se je rodil leta 1950 v Beogradu. Diplomiral je na Fakulteti za uporabne umetnosti leta 1974 v Beogradu. Leta 1976 je magistriral iz grafike na Fakulteti za likovno umetnost v Beogradu. Od 1978 do 1997 je poučeval kot profesor fotografije na Akademiji umetnosti v Novem Sadu. Od leta 1997 je zaposlen kot profesor fotografije na grafičnem oddelku Fakultete uporabnih umetnosti v Beogradu. Ukvarja se z grafiko in fotografijo. Od leta 1974 aktivno razstavlja grafike in fotografije na skupinskih razstavah doma in v tujini. Prav tako je dobitnik več državnih nagradi n priznanj za fotografijo in grafiko.
Postavljanje sveta in družbe pod drobnogled je postal skoraj nujen del sodobnega sveta zaradi neprestanega razvoja družbe. Tudi umetniki se na tak ali drugačen način prispevajo in ponujajo vizualno refleksijo trenutnega stanja. Fotografija ima že od nekdaj pri tem pomembno vlogo dokumentiranja dejanskega stanja. Branimir Karanović te zanose s svojimi deli popelje v nove razsežnosti.
Sam pravi, da v svojih grafikah pogosto posega po prikazu predmetov, ki s svojo obliko, upostošenim stanjem in mestom govorijo o današnjem stanju, ter služijo kot simboli ali metafore.[1] Proces fotografovega dela poteka na računalniškem zaslonu s pomočjo programov in orodij za korekcijo fotografij, grafika se kasneje natisne na tiskalniku in v ta proces potem fotograf nima več nobenih posegov.
V teh delih prikazuje umetniško refleksijo danega prizora. V tej seriji se navezuje na kritični odnos fotografije do pretiranega in agresivnega fotooglaševanja, saj smo v današnjem svetu na vsakem koraku obdani s preveč informacijami, ki nas po eni strani zaslepijo in distancirajo od dejanskega stanja, po drugi pa manipulirajo z našim pogledom na to stanje. Sam fotograf opozarja na to, da je k vizualnemu onesnaženju okolice prispevala tudi tehnologija digitalnega tiska.
Njegova dela niso zgolj dokumentarne fotografije, kar lahko zagotovo vidimo že na prvi pogled, gre za fotografovo subjektivno reakcijo na čas, ljudi in življenje v mestu v katerem živi.[2]
V obdobju konca prejšnjega stoletja je v času krize in močnih družbenih sprememb dokumentiral proteste in strankarske volitve. Prav tako je prečesaval bolšje sejme in razne, na prvi pogled sekundarne objekte na stojnicah in terenu. Tukaj je prišel v stik s predmeti, ki so prikazovali velike ikone tistega časa, tudi v obziru politike. Za ikone bi pričakovali, da bodo postavljene na častno mesto, tukaj pa jih vidimo v skoraj pozabljenih in odtujenih okolicah, popolnoma razvrednotene. To po eni strani zopet svari na nevarnost, kateri smo predani v času ko nas obdaja preveč informacij. Opozarja na to kaj se zgodi ko pride do prevelikih sprememb v prekratkem času in na ujetost ljudi v valu družbenih sprememb. V tem sklopu fotografij smo postavljeni pred prizore, ki so čustveno močni ter pretresljiva dokumentacija prelomnic v času in prostoru.
Primarni namen fotografije je ta, da gledalec občuti in začuti preprosto likovno in kompozicijsko harmonijo, potem pa je na gledalcu moč da izlušči idejo fotografije, ki je lahko kritična ali pa celo cinična in duhovita. Poleg tega pa te fotografije nosijo nalogo da so dokumenti o avtorju ki jih ustvarja.
Fotografije Branimirja Karanoviča postajajo likovno bolj pristne in prehajajo v domeno grafike, ki se hitro infiltrira v aktualne novofiguralne in fotorealistične težnje.[3] V tej seriji slik ni namen ustvariti nekaj kratkoročnega, kar hitro vznemiri in kasneje potihne. Namen je ustvariti nekaj oprijemljivega, trajnega in pozornosti vzbujajočega.
Rebeka Tašič
[1] Ljiljana ĆINKUL, Zgodovina je v teku in/ali Fotografska grafika v Srbiji, Foto/Grafika: vloga fotografije v grafiki in grafičnem oblikovanju sedemdesetih let, Ljubljana 2022, str 202.
Vse od petdesetih let prejšnjega stoletja, se je Gradec, ki predstavlja drugo največje avstrijsko mesto in glavno mesto Štajerske, razvil kot pomembno prizorišče produkcije in umetniške komunikacije v sodobni, napredni fotografiji. V tem obziru je dosegel celo večji razvoj kakor Dunaj, in tako postal plodna zemlja za sodobno fotografijo. Protagonisti tega časa so pomembno pripomogli k razvoju fotografije kot umetniške zvrsti v Avstriji, uvedli pomembne institucije in močno vplivali na svoje zanamce v takratnih fotografskih šolah.
Od leta 2006 dalje, je bil graški fotografski bienale posvečen predstavitvi in promociji sodobne fotografske scene v Gradcu in širšem Štajerskem. S prispevki 254 fotografskih umetnikov, je projekt Fotografija Gradec 020 predstavil raznovrsten izraz fotografske scene na Štajerskem. Razstava ”photo graz selection IV”, oziroma ”Izbrana graška fotografija IV” pa prikazuje 26 fotografsko umetniških izrazov posameznikov omenjenega fotografskega projekta.
Umetniško prirejeni slikoviti svetovi, študije opazovanja narave, portreti in mnogo drugih fotografsko-likovnih zvrsti, ilustrirajo raznolikost štajerske fotografske scene. Dela se ukvarjajo s sodobnimi, sociološko pomenljivimi temami, analizirajo socio-politične in kulturne pojave, ter odpirajo dostop do individualiziranih, eksistencialnih vprašanj. Pod drobnogled postavljajo na primer; aspekte lepote znotraj evanescence, se ukvarjajo s percepcijo in prezentacijo realnosti, ter raziskujejo vlogo in številne možnosti, ki jih ponuja fotografski medij. Ob tem priznavajo različne fotografske tehnike, kot je analogna, črno-bela fotografija, ter vse od fotogramov, do podobe, ki temelji na algoritmu. Nekaj šestdeset fotografskih del ponuja vpogled v izjemno fotografsko kreativnost štajerskih umetnikov rojenih med leti 1940 in 2000, med katerimi se nahajajo tako internacionalno delujoči, kot tudi profesionalni in amaterski fotografi.
An.thon, 1957, Gradec
Razstave od leta 1989
Iz serije Sestavljene pokrajine (Gebaute Landschaften): V zračnih zgornjih delih fotografij se odsevajo zamaknjene forme gora, hribov in gozdov, ki so preveč potisnjeni v daljavo, da bi se dvignili nad horizont. Tam kjer gozd postaja redkejši in kjer se drevesa odmaknejo, da ustvarijo pot. Skozi oskubena drevesa, kjer sije … Zazri se v gozd …
Mikhail BEGAK, 1999, St. Petersburg, Rusija
Razstave od leta 2018
Serija je vrsta naturalistične študije, postavljena v kontekst sodobne prežeče ekološke pogube. Fotografije se komplementarno dopolnjujejo in s tem metaforično predstavljajo življenjski cikel. S pomočjo kontrastov – sence, strukture, velikosti – se razvijajo podobe, ki odstirajo mnogotere asociacije in interpretacije.
Tom BIELA, 1987, Bruck/Mur
Razstave od leta 2012
Kompozicijsko centralno zasnovane podobe prikazujejo poglede na mostove v perspektivi od spodaj navzgor. Gre za mostove iz mreže praške avtoceste, ki zraven svoje funkcionalne vloge zavzemajo tudi estetsko. Fotografije dokumentirajo atmosferske spremembe, ki so rezultat namenskega prestrezanja pokrajine. Za zadovoljiv prikaz materialnosti in masivnosti objektov, so podobe bile izpostavljene fotografiranju betonskih temeljev, z dodano fotografsko emulzijo.
Lena FEITL, 1994, Gradec
Razstave od leta 2017
V temnici so pod drobnogled postavljeni različni naravni materiali, ki jih v svojem naravnem okolju razpihuje veter. ”Vetrni objekti” se premikajo s pomočjo zraka, medtem, pa je njihovo gibanje ujeto na fotografski papir.
G.R.A.M. + Arno Geiger, začetek delovanja leta 1987 v Gradcu
Razstave od leta 1987
Skozi skupni projekt – realiziran ob kompleksu Splošne bolnišnice v Gradcu, oddelku za psihiatrijo in psihoterapijo – sta vizualni umetnik G.R.A.M. in pisatelj Arno Geiger skušala odgovoriti na vprašanje, kako je lahko splošno človeško stanje, subjektivno mentalno stanje ubesedeno skozi besede in kako ga lahko predstavimo skozi podobe. Z demonstracijo? Za koga? Ali proti čemu? Odsev, oblikovan skozi kontradiktornosti skrajno pereče in razvejane tematike splošnega človeškega zdravstvenega stanja.
Hubert HASLER, 1975, Bruck/Mur
Razstave od leta 2002
Skozi zgodovino se je svinja pojavljala kot polimorfni simbol. Na eni strani kot simbol izobilja, rodovitnosti, moči in zadovoljstva, na drugi strani pa kot epitom lakomnosti in nečistosti. Kot posledica oskrunitve mošej, na primer v Leipzigu (2013) ali v Gradcu (2016), zaradi ekstremističnih nasprotnikov Islama, je bila svinja uporabljena kot simbol političnih problematik. Navsezadnje pa je to žival mogoče najti tudi v sodobnem problematiziranju prehranskih navad, kmetijskih obratov, globalnem segrevanju in človeškem zlorabljanju živali v proizvodnji mesa.
Herman HERZELE
V svojem delu ”Dreaming Away”, Herman Herzele predstavlja prizor, ki se mu je prikazal v sanjah.
Matthias JÄGER, 1979, Gradec
Razstave od leta 2000
Fotografije pokrajin so osnova za slikovite prikaze brežin na štajerskem, ki so skupno predelane s pomočjo metode fotografije, računalniške znanosti in grafičnega oblikovanja. Slike so prekrite z mrežasto plastjo, ob čemer algoritem izmeri količine barve v sami sredi vsakega kvadratka mreže. Vrednosti rdeče, zelene in modre so vizualizirane s pomočjo linije. Dolžina, širina in vzgibi linij so odvisni od barv. Končni produkt je abstraktna linijska grafika, ki vizualizira tehnične podatke, kot tudi samo sliko.
Heiko KIENLEITNER, 1984, Wolfsberg/Koroška
Razstave od leta 2018
Heiko Kienleitner se ukvarja s posledicami človeškega dojemanja, ki jih prinaša digitalizacija. Digitalna fotografija in fotografsko delovanje sta venomer v ospredju. Prostor, forma, barva, izostritev, kontrast in svetloba skupno doprinesejo k samemu bistvu pogleda na fotografijo, ki je neodvisen od konkretnih predstav. Na tovrsten pogled pa dodatno vplivajo tudi razlike in karakteristike v dojemanju realnosti, kot tudi točke njihovih stičišč in meja, ki jih lahko najdemo med tema dvema svetovoma in so specificirane ter postavljene v ospredje.
Markus KROTTENDORFER, 1976, Dunaj
Razstave od leta 1998
Njegova umetniška podoba je del fotografske serije, ki jo je ustvarjal skozi razpon nekaj mesecev na prizorišču nekoč delujočega internacionalnega letališča v Atenah. Poudarek se nahaja na značilni arhitekturi namenjeni za terminal odhodnih letov, ki ga je zasnoval znani finski arhitekt Eero Saarinnen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Serija, ki je delno dokumentacija letališke arhitekture, je postala projekcija ustvarjalne površine. Kar je bil nekoč letališki terminal, je zdaj postalo prizorišče utopične ali distopične zgodovine, ki je prepletena s svojo dejansko zgodovino.
Branko LENART, 1948, Ptuj, Slovenija
Razstave od leta 1968
”Že dolga desetletja me zanimajo ljudje, kulture in zgodovina Južne Amerike. Med svojimi popotovanji po šestih ostalih državah Latinske Amerike, so me najbolj navdušile Čile. To je rojstni kraj moje žene Margarite, ki mi je omogočila zelo osebni vpogled v vse aspekte te države. V času čilskega poletja sva nekajkrat potovala na jug, z začetkom v Santiagu, ter šla vse do Srednje Patagonije. Na svojih raznolikih izletih, ki so se raztezali med leti 2008 in 2019, sem uspel posneti nekaj fotografij pokrajine, vse od obale Pacifika, pa do podeželskega zaledja.”
Evelyn LOSCHY, 1980, Gradec
Razstave od leta 2006
Fotografija pod drobnogled postavlja interakcijo med telesom in umom. Telo je predstavljeno kot odmev čustvene globine, delno nahajajoče se v izrednem čustvenem stanju eksistencialnega trenutka. Destrukcija in samo-destruktivnost igrata pomembno vlogo v delih Evely Loschy, čeprav ti pojmi kaj kmalu, v nasprotju z osebnimi aspiracijami, izgubijo na pomembnosti. (Samo)destrukcija tako postane konstruktivni element, ki sproža preobrazbene procese. Ljudje se večinoma osredotočajo na odnose med tem kar se družbeno od njih pričakuje, ter na odnose do individualnih (fizičnih in mentalnih) zmožnosti.
Herve MASSARD, 1971, Gradec
Razstave od leta 1996
”Kriza je doprinesla k temu, da sem se skozi svoje ustvarjanje posvetil dvojnosti med resničnostjo in resničnim. Menil sem, da bi lahko, kot skupna točka v presečišču, predstavitev bila pripisana obema pojmoma – nujni percepciji in preusmeritvi v svojem umetniškem ustvarjanju. V tem delu, ideja morja služi kot začetna točka spajanja s pojmom reprezentacije. Morje torej postane prizorišče stika med končnim in neskončnim, ki potem postane skovanka katerekoli prezentacije. Reprezentacije, tako v umetnosti kot znanosti, ustvarjajo realnosti s pomočjo fragmentiranja, ki omogoči razumevajočo realnost. Pojavi se vprašanje zakaj morje v umetnosti venomer predstavlja zgolj neskončno hrepenenje, ko nanj gledamo iz obale. Iskal sem odgovor na to vprašanje in se napotil do morja.”
Gerhard MODERITZ, 1949, Gradec
Razstave od leta 1989
Prazno okno trgovine obdano z nepotrebnimi napisi na steni – skupno: dvakrat po nič.
Bernd OBENDORFER, 1976, Gradec
Razstave od leta 2008
Fotografija prikazuje rentgensko sliko razsvetljenega globusa. Skozi svojo osvetljenost se odkrivajo ikonske stvari: nevidni so mesta, nacije, celo kontinenti – namesto tega se prikaže notranja žarnica, ki ima moč da dobesedno razsvetljuje zemeljsko oblo.
Wolfram ORTHACKER, 1954, Gradec
Razstave od leta 1976
Pričujoče delo je poskus fotografske figurativnosti, nenehnega diskurzivnega in konceptualnega refleksivnega pregleda dojemanja izredne situacije (policijske ure), kije bila posledica koronavirusa. Ujet je osnutek slikovitega fotografskega sveta, ujetega znotraj trenutnega obdobja, ki je povezan s subjektivnim spominom in mislimi o bodočnosti.
Lena PREHAL, 1989, Oberpullendorf/Burgenland
V fotografijah, ki so del večje serije, umetnica postavlja pod vprašaj svojo vlogo fotografinje, prikazovanja hegemonizma tujih kultur, etnološke poglede, prevladujočo strukturo odnosa moči med fotografom in portretirancem, ter avtoriteto umetnika/fotografa, ki portretira. Dela naslovijo tudi princip ”muhe na steni”, skozi katerega umetnica, navidezno nevidno, nagovarja naj se ne prisostvuje pri dejanjih – čeprav je ”tisto drugo” lahko uveljavljeno le skozi predstavitev. Sočasno pa se pojavljajo vprašanja: Koga ali kaj naj portretiram/predstavim? Kdo ali kaj bo ostalo nevidno? Kdo ima nadzor nad tem in kdo ga nima?
Roland RENNER, 1978, Gradec
Razstave od leta 2002
Fotografija je del serije, v kateri so ljudje predstavljeni v svojem širšem smislu. Avtor ljudem in znancem, ki ga obdajajo, skozi portretno predstavitev pripiše določene vloge, te pa so odvisne od umetniškega dela ali vtisa, ki ga sprožajo te osebe.
Georg RIGERL, 1953, Dunaj
Razstave od leta 1983
Segment iz serije, ki se nahaja na meji med fotografskim esejem in topografskim opisom. Ukvarja se s prikazovanjem stičišča med centrom in periferijo, ter centrov v periferiji in samo periferijo, ter posledičnimi medsebojnimi povezavami.
Nina SCHUIKI, Gradec
V svoji intervenciji ”Store (Jeruzalem verzija)” je umetnica razstavila polprosojno zaveso ob mostu, ki leži ob cesti, v predmestju Jeruzalema. Izraz ”store” izhaja iz latinske besede ”storea”, ki pomeni ”strop” in govori o zavesi, ki prepušča svetlobo, a zastira poglede na stvari, ki se nahajajo za njo. Skozi instalacijo, s plastičnimi in intermedialnimi deli, umetnica testira principe percepcije in sledi vizualizaciji prikritih incidentov ter zapisov.
Gerhard SKRAPITS, 1953, Eggersdorf
Razstave od leta 1979
Zadnjih nekaj let je umetnik repetitivno fotografiral gosto obraščeno naravo. Prepletanje nenehnosti, oblikovnih in barvnih razsežnosti vodijo vstran od realističnega prikaza in se nagibajo k abstraktni reprezentaciji.
Monika TOCKNER, 1968, Stadl/Mur
Razstave od leta 2018
”Subjekt mojih fotografij je moj zelo oseben način spopadanja s starostjo. V današnji družbi se namreč dogaja čaščenje površinskega, lepote in mladosti, kar postane jasno šele, ko stopimo preko praga zavedanja. Zame fotografije predstavljajo lepoto v propadanju. Propad kot tak igra manjšo vlogo. Odločitev fotografiranje narave v ta namen, odvzame nekaj tegob čustvene globine in doprinese k nekakšni tolažbi. Tako kot ljubimo propadanje v naravi lahko jaz – in morebitne druge osebe – ljubimo sami sebe medtem, ko propadamo.”
Silke TRAUNFELLNER, 1984, Steyr/Zgornja Avstrija
Razstave od leta 2004
Lahkotnost krhkih orlic: bežni pogled, zamegljenost, iskanje izostritve. Zajemanje izginjajoče lepote, ki odseva minevanje obstoja, prevladuje v tem fotografskem delu. Oko gledalca je avtoriteta, bodisi v slikarstvu, fotografiji ali v naravi. Slika dovoljuje glavne elemente teh treh vidikov, da pridejo do kar najmočnejšega izraza. Cikel naravnega gnitja in rasti ne moreta biti prekinjena skozi slikarstvo ali fotografijo. Umetniški mediji lahko zgolj ujamejo njihov bežen trenutek.
Lena TRICHTEL
Cenzurirajo se ženske bradavice. Cenzurira se ženska golota. Cenzuriran je ženski spolni organ. Svobodno izražanje ni dovoljeno vsaki ženski. Poslušati ni dovoljeno vsaki ženski. Nekatere se bodo slekle, nekatere oblekle. Ženski lasje – zakriti ali ne, so videni skozi oči spolne sle. Prav tako razne odprtine. Prepovedi. Zapovedi. Vse kar ostaja je patriarhalni sistem ki nam zapoveduje kaj lahko in česar ne smemo. Da doseže tovrstne prepovedi in zapovedi, je ženska primorana v samo-predrugačenje, da je lahko navsezadnje primerna celotnemu svetu. Tako se rodi novo bitje ”aseksualen aspol”/”asexual agender”.
Rebecca UNZ, 2000, Gradec
Razstave od leta 2018
Rebecca Unz se ukvarja s konkretno in teoretično predstavo ljudi in njihovega domačega okolja, medtem, ko projicira dojemanje same sebe na druge, skozi konceptualno oblikovanje. Medtem, ko se podobe menjavajo, se vsebina in formalna predstavitev prelevita. Rebecca Unz vidi svoje delo nekoliko manj kot upodobitev realnosti in bolj kot konstrukt ideje.
Karl ZENZ, 1954, Bruck/Mur
Razstave od leta 1981
”Narava ne pozna meja. Noben človek ni rojen kot patriot. Noben človek ni rojen kot rasist. Vse meje nastanejo skozi izobrazbo. Vse meje so zgolj mentalne meje.”
Biografije
Angelika Thon
Sodeluje na projektih znotraj in izven Evrope, kjer se udeležuje skupinskih in samostojnih razstav, od leta 1997 naprej. Nagrade: Caudenhove Award v sklopu diplomske naloge, Štajerska nagrada za inovativnost v fotografiji v sodelovanju s skupino S.E.A., Štajerska nagrada za inovativnost v sodobni vizualni umetnosti.
Mikhail Bighak
Ustvarja v tradicionalni črno-beli tehniki in se navdihuje skozi koncepte tradicionalne filmske, ulične in subjektivno naravnane fotografije. Njegov stil se je oblikoval skozi preciznost, ki jo je moč najti v ustvarjanju v temnici, hkrati pa v svoja dela vliva določeno mero nejasnosti.
Tom Biela
Živi in deluje v Gradcu. Fotograf in obrtnik, ki je študiral arhitekturo na graški fakulteti za tehniko. Zbirke raznoraznih predmetov tvorijo osnovo za njegova dela, kakor tudi opazovanje vsakdanjega dogajanja, iz česar zraste konceptualna serija, ki eksperimentira in analizira vsakodnevne snovne materiale.
Lena Feitl
Živi in ustvarja med Dunajem in Štajersko. Zanima se za esence stvari – tisto, kar je očesu nevidno, neraziskano, neopaženo, neimenovano – tisto, kar predstavlja temelj eksistence. Skozi fotografijo raziskuje teme kot so evanescenca, preobrazbe in snov.
G.R.A.M. + Arno Geiger
Günther Holler-Schuster, Ronald Walter, Armin Ranner in Martin Behr so ustanovitelji umetniške skupine G.R.A.M., ustanovljene leta 1987. Skupaj ustvarjajo skozi različne medije (fotografija, film, video, instalacije, slikarstvo, grafike, performansi in ustvarjanje elektronske glasbe). Tematizirajo kliše, hitro zaznaven svet podob in znakov, ki prihajajo iz vsakodnevnega življenja, medijev in estetike v potrošniškem oglaševanju. Namerno izbrane podobe spremenijo, jih postavljajo v medsebojni dialog ali komplementarni odnos.
Arno Geiger, rojen 1968 v Bregenzu/Voralbergu, je avstrijski pisatelj.
Hubert Hasler
Skozi fotografijo in vegetabilne materiale se podaja v tematike identitete, samorefleksije, tradicije in problematiko migracij. V njegovih delih se ti prikazujejo posamično, simultano, ali pa so združeni z namenom, da ponudijo nedovršene poglede na avstrijsko (štajersko) tradicijo, njeno zgodovino ustanavljanja lastne identitete, ter človeško poseganje v to.
Herman Herzele
Fotografsko izobrazbo je pridobil na dunajskem Inštitutu za grafične umetnosti. Nadalje se je z pedagoško fotografijo izšolal tudi v New Yorku in Italiji, ter predaval na več šolah za fotografsko umetnost. Pred tem je deloval kot aktiven arhitekturni, modni in novinarski fotograf. Leta 1998 je ustanovil Akademijo za uporabno fotografijo v Gradcu.
Matthias Jäger
Grafični oblikovalec, arhitekt in umetnik. Na podlagi osnovnih pravil, ki si jih postavi že vnaprej, ustvarja estetske kompozicije. V njegovih podobah procesira vizualne impresije, metode in ideje, ki prihajajo iz njegovega profesionalnega okolja, v njih pa prevladuje pomen procesa izdelave.
Heiko Kienleitner
Rojen v Wolfsbergu, a živi in deluje v Gradcu. Leta 2019 je diplomiral na Fakulteti za fotografijo in multimedijsko umetnost na Ortweinschule v Gradcu, kjer še danes deluje kot učitelj fotografije in oblikovanja.
Markus Krottendorfer
Maturiral na šoli za umetniško fotografijo na Dunaju in kasneje dokončal svojo izobrazbo na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju. Ukvarja se z raziskovanjem uporabe zgodovinske fotografije, ter uporabljanjem fotografije v instalacijah in performansih. Za njegovo umetnost je značilno opisovanje ideje o prihodnosti ali preteklosti, ki sestoji iz resničnih scenarijev.
Branko Lenart
Rojen v bivši Jugoslaviji, nato pa je leta 1954 emigriral v Avstrijo. Med leti 1972 in 1978se je v Gradcu izobraževal za učitelja, med drugim je izvrševal svoje učiteljske dolžnosti tudi na Ortweinschule in v Joanneumu v Gradcu. Medtem je veliko potoval v različna mesta kot so La Rochelle, Arles, Oxford, Rim, Pariz, London, ter se znašel tudi v ZDA in v Izraelu. Lenart je od leta 1964 včlanjen v TVN fotografsko skupino Gradec in od leta 1968 tudi v Forum Stadtpark. Skupinsko je razstavljal znotraj Evrope, v Severni Ameriki in na Japonskem. Samostojno pa razstavlja od leta 1970 naprej. V letu 2013 je začel ustvarjati kolaže z avtobiografskimi teksti in pisateljskimi vložki. Branko Lenart živi in deluje med Gradcem in Piranom.
Evelyn Loschy
Študirala je medijsko umetnost na Fakulteti za uporabno umetnost na Dunaju, avdio-vizualno umetnost na Akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu, ter konstruktivno multimedijsko kiparstvo in medijsko umetnost na berlinski fakulteti za umetnost. V svojih umetniških delih uporablja različne materiale in metode, vse od videa, fotografije, Land Art-a, poslužuje pa se tudi kibernetičnega in (samo)destruktivnega kiparstva.
Herve Massard
Živi na Dunaju. Tekom študija je pridobil štipendijo za študij v Bruslju in v Rimu. ”Kriza, prekinjeni odnosi, poslabšanje politične slike, slabo ekonomsko stanje – vsi ti doživljaji spremljajo izraz negotovosti, ki se pojavlja v mojih delih.”
Gerhard Moderitz
Član in vodja kluba amaterskih fotografov Gradec, vse od leta 1989. Uspešno je sodeloval na nacionalnih in internacionalnih fotografskih tekmovanjih.
Bernd Oberndorfer
Živi in deluje v Gradcu.
Wolfram Orthacker
Živi in kot fotograf deluje v Gradcu.
Lena Prehal
Fotografinja, študentka in asistentka raziskovalka na Inštitutu za kulturno antropologijo v Gradcu. Po fotografskem izobraževanju je opravljala delo pripravnice pri Magnum Photos v New Yorku. Nekaj let je dokumentirala sodobno umetnost in kulturno sceno v Gradcu, ter kot asistentka sodelovala z Chien Chi Chang pod okriljem Magnum Photos.
Roland Renner
Študiral je kulturno antropologijo v Gradcu in diplomiral na Akademiji za uporabno fotografijo, prav tako v Gradcu. Deluje kot samostojni fotograf in video-umetnik v Gradcu.
Georg Riegl
Študiral je slikarstvo, grafiko in likovno teorijo na Fakulteti za uporabno umetnost na Dunaju. Med leti 1975 in 2013 je deloval kot učitelj likovne teorije. V svojih umetniških delih kombinira vizualne medije vseh vrst. Živi in deluje v Gradcu od leta 1975 naprej.
Nina Schuiki
Študirala je vizualno umetnost in fotografijo na Fakulteti za uporabno umetnost na Dunaju, ter na dunajski tehniški fakulteti. Diplomirala je na berlinski univerzi v sodelovanju z inštitutom svojega profesorja Olarufa Eliasson-a. Leta 2019 je prejela graško nagrado za napredno fotografijo in leto kasneje tudi Stiftung Kunstfonds Bonn štipendijo.
Gerhard Skrapits
Dobitnik prestižnih nagrad za fotografijo (Državna nagrada za sodobno fotografijo 1980, Posebna nagrada ministrstva za izobrazbo in kulturo 1981, Graška nagrada za sodobno fotografijo 1984, idr.), ter vodja več fotografskih delavnic in seminarjev.
Monika Tockner
Od svojega devetnajstega leta starosti naprej živi v Gradcu in se samostojno ukvarja s spletnimi vsebinami. Leta 2019 je diplomirala na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu.
Silke Traunfellner
S fotografijo in multimedijo je diplomirala na HTBLVA Ortweinschule v Gradcu. Skozi svoja dela raziskuje variacije družbene sestave in povezave med družbo ter individualnim osebkom. Skozi tri osnovne konstrukte družbe – religijo, lepoto in posledično identiteto posameznika, skuša odgovoriti na vprašanje načina sestave naše družbe, kajti to so dejavniki, ki so v družbi že od nekdaj prisotni.
Lena Trichtel
Ukvarja se s filmom in fotografijo vse od leta 2008. Študirala je oblikovanje in medijske komunikacije. Leta 2017 je diplomirala iz informatike in medijskih komunikacij na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. Od tedaj je aktivna na več področjih avstrijske filmske scene. Živi in deluje v Gradcu.
Rebecca Unz
Diplomirala je na HTBLVA Ortweinschule – smer uporabna umetnost, fotografija in multimedija. Leta 2020 je prejela nagrado Augusta Sanderja v Kölnu. Primarno se ukvarja s portreti, artističnimi konstrukcijami človekove osebnosti in prenašanjem glasbe na sliko. To počne skozi fotografije, slike in risbe.
Karl Zenz
Študiral je gozdarstvo na Dunaju in učil na HBLF za gozdarstvo v Bruck an der Mur. Prejemnik mnogih nagrad v sklopu štajerske fotografske dejavnosti.
Cirkus je zaznamoval specifično dobo človeštva, ko se je morala umaknila zavoljo fascinacije in želje po bližnjem srečanju z bizarnim. Le redki ne živijo s spominom na obisk cirkusa. Spomin je verjetno barven, poln vonja po sladkorju in prevzetosti nad svetom, ki se je vpil v vse čute, takoj ko smo prestopili prag šotora, sveta, tako drugačnega od običajnega, da oblikuje lastno minevanje časa, lastno družbeno strukturo, lastno idealno estetiko in lastno sfero sprejemljivega. Na nek način je cirkus izjemna oblika svobode, kjer je cenjeno to, kar naš vsakdan pogosto zavrne: ekstravagantno, tvegano, groteskno. Cirkus ni le oblika nastopanja, je svojstvena umetnost in neomejen način odkrivanja podplasti družbe.
Jože Suhadolnik je v obdobju petnajstih let obiskal in fotografiral sedem različnih evropskih cirkusov. V fotografiranem se skriva tudi dediščina ikonične Moire Orfei, katere sin je po njeni smrti iz enega velikega cirkusa ustvaril tri manjše. Prav ta zgodba nam razkriva korenine same umetnosti cirkusa, tradicije, ki so jo v Evropi gradili pogosto spregledani narodi: Romi, Rusi, Bolgari. Morda je prav spregledano to, kar daje cirkusu njegovo magijo. Tam je obstajala svoboda, da se nenavadno postavi pod žaromete in zavzame prostor ter občudovanje. Kljub privlačnosti, ki so jo skozi stoletja vzbujali cirkusi, je bilo in je nemogoče obiti njihovo skrito temno stran. Razkazovanje t. i. čudakov in mučenje živali zavoljo izvajanja trikov sta na bleščavi tradiciji cirkusov pustila temne madeže, ki so sčasoma zapečatili njihov propad.
Fotograf je v analogni, črno-beli tehniki zabeležill prav to, od česar se je pogled ponavadi odvračal. Njegove fotografije so ene zadnjih, ki prikazujejo nastopajoče živali. Pol leta po zaključku njegove serije je Evropska unija prepovedala nastope živali v cirkusih in fotografije Jožeta Suhadolnika so pronicljiv pogled skozi blišč, glasbo in veselje cirkusa. Opazujemo klovne, ko postanejo osamljeni ljudje na poti iz šotora, utrujene kuharje, prazne poglede nastopajočih, izpostavljene nastopajoče živali z jasno vidnimi rebri. Fotografov pogled se neizprosno usmeri naravnost skozi ves šum, ki želi zakriti zloveščo plat videnega. Prikaže vse, kar smo se odločili spregledati, ko smo se kdaj v preteklosti neozirajoč se na moralo odpravili na ogled sveta, ki je tako drugačen od našega, da lahko naše odločitve racionaliziramo kot ločene od standardov vsakodnevnega obstoja. Analogne fotografije so do potankosti osredotočene na prikaz samo in izključno temeljne resničnosti predstave in njenega ozadja. Izzivajo našo percepcijo lepote, estetike in zabave. Opominjajo, da ima vse svoje gradnike, ki ne ustrezajo nujno zgrajeni celoti, a vedno komunicirajo o njeni iskrenosti. Serija je pretresljiva, a vseeno se počutimo, kot da smo vse videno že vedeli, nekdo nam je moral le na pravi način odstreti vhod v šotor.
Leta 1927 je Fritz Lang z Metropolisom potrkal na vrata že v tistem času razdvajajočega sveta. Metropolis je utopično mesto, razdeljeno v nad in pod svet, v nadrejeno utopično mesto na eni in podrejeno podzemlje, realnost, na drugi strani. Metropolis, cikel del Bruta Carniolusa, se filmskemu traku prilega, je nekakšen podaljšek le tega. Njegova zrežirana mesta, ki jih avtor gradi iz realnih delov velemest sveta, podajajo barvno podobo kulis, ki jih Lang podaja na filmskem traku. Brutov Metropolis, prav tako kot Langov, daje vtis dominantnega prostora, ki nadvladuje človeka. Masivne gmote posamičnih stavb in arhitekturnih organizmov, organiziranih v urejeno celoto, nas asociirajo na neko znano realnost, a vendarle vzbujajo odtujenost, kot da smo se znašli znotraj prostorov metafizičnega slikarstva, v katerem smo kot posamezniki izgubljeni, kjer nas preveva občutek nebogljenosti in nemoči. To vzdušje avtor še dodatno stopnjuje na način, da te urbane prostore popolnoma izprazni, izsesa življenje do zadnje možne točke in poda pogled iz ptičje perspektive. Zasebno mitologijo izgubljenega, utopičnega sveta, brez kaplje življenja, ki je na mestu kot prostor zaradi prostora, kot da ga je ustvarila in da nad njim deluje neka nevidna sila, Brut Carniolus nadaljuje oziroma vzporedno gradi s ciklom obrazov. Kakor da postavlja življenje, ki je obraz posameznika, obraz ulice, zabrisana identiteta, v juksta pozicijo varljivim mestom, ki obstajajo ali pa tudi ne, ki tako kot neimenljivi znanci iz novega avtorjevega cikla del, ostajajo zabrisani. Obrazi se nam prikazujejo v profilu, pol profilu, en face- takrat se srečamo s posameznikom iz oči v oči, že zaradi razsežnosti posameznega obraza. En face portret nas vodi naprej, skozi sebe v mesto neznank, da skušamo skozenj razbrati kaj je še tam zadaj, kaj nam bo ostalo skrito, kaj še bi morali opaziti. Ponekod »za-podoba« izgine in ostanejo le še linije- kratke, ostre, kot rezi v meso. Kdaj se obraz opira v nas iz grobe površine zidu, ki ga zaznamujejo črke, simboli napisani ali vrezani v njegovo esenco. Ob teh v nas zazrtih portretih, so tukaj še drugi, ki se z odmaknjenimi pogledi obračajo stran- vsi pa so postavljeni v osrednjo os in v ozadju se repetetivno javljajo izpraznjena velemesta. Sprva nam pogled obstane na obrazu, zavlada red, ki pa se takoj zatem, s pogledom na divjanje silnic stavbnih stranic in robov, spremeni v kaos za oko- ne zmoremo več slediti enovitosti. Umirjenost zamenja dinamika v ozadju, a barvna paleta kot pomensko dopolnilo nakaže stanje, ki vlada v posamezniku in v trenutku soočenja, tudi gledalcu. Ne poznamo ga, a hkrati ni neznanec. Postaja vse bližji, prepoznaven, ker ga opredeli otožno sivo modra, dinamično rožnato rdeča, inkarnatno zelena. Barva je tu, da dokončno, brez olepševanja uredi in razgrne notranjo igro posameznika gledalcu. Stavbne mase ponekod brezobzirno prodirajo v ospredje, skušajo nadvladati človeka, svojega stvarnika. Tako lahko digitalne kolaže Bruta Carnioliusa beremo kot zgodbo pozabljenega posameznika v svetu, ki ga obvladuje vse prej kot spogledovanje z osnovnimi človeškimi vrlinami in normami; grozeč svet, ki bo v prihodnosti zaživel kot Langov Metropolis, tako kot je zaživelo in že živi Orwellovo 1984. Nekje se mora svet ustaviti in prav umetnost nam ponuja svojo roko, da bi še pravočasno spregledali.
Saša Bučan
Brut Carniollus je likovni umetnik in fotograf, ki se ukvarja z digitalnim kolažem in digitalno grafiko, pri čemer njegova dela najpogosteje izhajajo iz fotografskega zapisa in se kot razstavni eksponat materializirajo v obliki originalnega digitalnega UV odtisa. Njegova dela so razstavljena in nagrajena po vsem svetu. Od leta 2012 v vlogi paparazza zalezuje udeležence mednarodnega likovnega simpozija na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Je član ZDSLU in Likovnega društva Kranj. Zastopajo ga Galerija 5’14, 10dence Gallery and Singulart. Živi in dela v Radovljici.
