NOVA F
Sodobno fotografijo je kot vse sodobne umetniške smeri nemogoče posplošiti v opis, ki bi ustrezal vsem smerem in slogom. Razvoj tehnologije, možnost poseganja po starejših tehnikah, povezovanje z drugimi umetniškimi zvrstmi in neomejene možnosti konceptualnega pristopa, ustvarjajo fotografsko pokrajino, ki nikoli do sedaj ni bila bolj raznolika in razgibana ter popolnoma svobodna v poseganju po izraznih medprostorih. Klasične smeri kot so portret, krajina in dokumentarna fotografija pridobivajo redefinicije in plasti, ki jih jasno ločijo od njihovih predhodnih realizacij, umetniki se bolj kot kadarkoli poprej zavedajo pomembnosti koncepta ustvarjenih serij. Tudi navidezno klasično fotografska dela avtorji plastijo z pozorno premišljeno intenco ustvarjanja in konceptualno noto, ki do potankosti osmisli nastalo delo. Nova F cilja k pregledu izbranih del iz področja zadnjih let sodobne fotografije. Razstava nima krovne tematske usmeritve, njen namen je, da izpostavi delo nekaterih avtorjev, ki pomembno prispevajo k razvoju fotografske umetnosti in avtentično reprezentira njihovo delo brez usmerjenega podrejanja njihovega koncepta. Popolna svoboda razstavljanja omogoča jasen vpogled v estetiko in ustvarjalno polje razstavljenega umetnika, prav tako pa jasno oriše njihovo individualnost, ko je ta v kontrastu z drugo svojstveno izraznostjo. Enajst izbranih umetnikov iz več generacij predstavlja nabor različnih fotografskih usmeritev in pestrost tematskih polj. Majhen izsek sodobne fotografske produkcije predstavlja številne možnosti izražanja in ustvarja vzorčni pregled slovenske sodobne fotografije in napredno mislečih umetnikov, ki krojijo trenutno umetniško sceno.
Simon Chang – Drag Queens in Slovenia
Simon Chang (1978) je projekt fotografiranje kraljic preobleke začel v letu 2021, ko je bila politična klima v Sloveniji izrazito napeta in definirana z valom konservatizma. V istem letu se je na Metelkovi odvila prva Dragoslavia, priložnost za prikaz kreativnosti, drugačnosti in unikatne izraznosti. Chang je dokumentiral zaodrje in nastope kraljic preobleke, ki so v tistem trenutku še posebej jasno orisale političnemu stanju nasprotno vzdušje svobode in neustrašnosti. Fotografije izkazujejo fotografov intimen pogled s poudarjeno noto empatičnosti in podpore, vizualno pa presegajo striktno dokumentarnost in dosegajo pristno predstavitev, ki seže preko njihove odrske persone in omogoča edinstven vpogled v pestrost in subkulture.
Jošt Franko – We are All Jokers Here
Družbeno angažirana fotografija Jošta Franka (1993) od samih začetkov necenzurirano in čustveno avtentično izpostavlja dele družbe, od katerih ta prepogosto odvrne pogled. Sopostavitev fotografije in igralnih kart se navezuje na policijsko intervencijo v ilegalnem begunskem taborišču v bližini Velike Kladuše, ki je rezultirala v uničenju taborišča in zažigu lastnine. Med stvarmi, ki so preživele uničenje je bil tudi paket kart, begunci pa so pričeli s postavljanjem novega taborišča, navajeni na kruto igro sistema in dehumanizirajoče dogodke, ki se lahko končajo tudi s smrtjo. Mohammad, eden od beguncev je jutro po pregonu rekel: »Križi in karo in pike in srca…dame, kralji, asi. Ampak tu smo vsi jokerji.«
Luka Hernet – Mraz
Serija Luke Herneta (1998) se je pričela pozimi 2023, kot želja po dokumentiranju vpliva človekovega tesnega odnosa z naravo in načina kako ta vpliva na posameznikovo počutje. Fotografije prisotnost človeka izražajo brez njegove fizične pojave in neposredno reflektirajo umetnikova čustva, vnesena v prizore, ki so ga obdajali. Mraz in tesnoba se povežeta in odražata v hladnih tonih, truplu lisice in mrtvih rastlinah, podobe pa odražajo jezo, žalost, osamljenost, izločenost in obup. Izčiščena in abstrahirana estetika Luke Herneta nudi senzibilen prikaz neočitnega in se izogiba dobesednim upodobitvam, s tem pa ustvarja vizualno tišjo fotografijo prepojeno s premišljeno izraznostjo.
Andrej Lamut – Mnemosis
Andrej Lamut (1991) se v seriji Mnemosis ukvarja s parahipnagogijo, stanje med spanjem in budnostjo. Prikazan je medprostor materialne resničnosti in človeške podzavesti, ki ga spremljajo utrinki misli, uvidov in kreativnosti. Kljub njihovi markantnosti so hitro pozabljeni, ko človeka preplavi spanec, a delujejo kot ostanki dneva, vizualna materializacija oddaljenih, nedostopnih misli. Fotografije ne poustvarjajo mentalnega stanja, temveč gradijo atmosfero izkušnje. Podobe so delno nedoločljive, bežeče, dajejo vtis, da se lahko ponavljajo v krogu, ko skozi njihovo hipno pojavnost funkcionirajo kot simbolni označevalec posameznikove psihe. Arhetipska kvaliteta podob nam daje občutek skoraj poznanega, a dovolj oddaljenega, da je izven našega dosega, kot parahipnagogija sama.
Tilyen Mucik – Floriography
Tilyen Mucik (1995) se v svojem umetniškem izrazu v velikem delu posveča naravi in botaniki. Serija Floriography že z naslovom tematizira jezik rož, ki je skozi kriptično uporabo simbolizma rastlin našel mesto v številnih svetovnih kulturah in imel v času Viktorijancev celo svoje rožne slovarje, ki so ljudem pomagali razvozlati pomen posameznega šopka ali v umetnosti uporabljene simbolike rož. Triptih vnaša nove poglede na rastlinska tihožitja in izkazuje pripovedne možnosti rastlinske fotografije že samo preko atmosferično sanjavega, a direktnega likovnega pripovedovanja. S sodobnimi estetskimi pristopi fotografinja opominja na delno pozabljena znanja in človeške prakse, ter usmerja svoj pogled v naravo, ki jo umetnica doživlja tudi kot prostor številnih možnosti likovnega raziskovanja.
Ajda Podgorelec – Avtoportreti, druga generacija
Fotokolaž Ajde Podgorelec (2000) je sestavljen iz več digitalno manipuliranih avtoportretov. Na prvi pogled jih preveva kreativna eksperimentalnost, igrivost in neobremenjenost, ki se lahko navezuje tudi na trenutno družbeno tendenco »selfijev« in njihove vtkanosti v vsakdan. Pod površjem prirejene podobe obraza govorijo o prevpraševanju lastne identitete in izmuzljive samopodobe, ki se lahko spreminja iz dneva v dan ter večno ostaja v formativnem stanju. Nakazan je razmislek o pomembnosti lastnega videza, in njegovega vpliva na okolico in človeka samega, obenem pa dela redefinirajo dolgo tradicijo portretov in avtoportretov, ter odstranjujejo element strogo resne samo-reprezentacije v vlogi družbene persone.
Sandra Požun – Daughters of Saul
Naslov, navezujoč na film Son of Saul, je fotografinja Sandra Požun (1972) uporabila kot dodatno pripovedno sredstvo spremljajoče njeno fotografijo, ki sledi njeni umetniški usmerjenosti v (prevladujoče) ženske akte. Umetnica prioritizira ženski pogled, telo kot nosilec pripovednosti in umeščanje v nepričakovana, pogosto zapuščena okolja, ki reflektirajo človekovo notranje dogajanje. Temačnost njene fotografije je bogato razslojena in naslavlja tako vprašanja medčloveških odnosov kot odnos med družbo in obstojem ženske/ženskosti znotraj sistema. Fotografija prikazuje pretresljiv prizor, kjer interpretacija usode žensk in vzrokov zanjo ostane na gledalcu, implicirano pa je zatrtje ženske, ki ga lahko strašljivo preprosto pripišemo naboru zunanjih faktorjev.
Gregor Radonjič – Kras
Serija fotografij Gregorja Radonjiča (1964) prikazuje požgani kraški gozd v letu 2022. Fotografije so bile posnete samo par tednov po največjih požarih v zgodovini Slovenije na najbolj prizadetih lokacijah, ko je bilo v gozdovih še vedno čutiti močan vonj po požganem. Predstavljajo nadaljevanje umetnikovega fotografskega raziskovanja pokrajin, ki je tudi sicer njegovo glavno motivno področje in ponujajo dragoceno dokumentarno vrednost požarov. Ta je dodatno atmosferično poudarjena s postprodukcijo, ki ponudi štiri različna nastala vzdušja po naravni katastrofi ter oriše novo napisano zgodovino tega prostora, ki ga je zaznamoval ogenj kot ultimativni simbol degradacije na eni strani, na drugi strani pa so v fotografije vpeti fotografovi lastni občutki doživljanja atmosfere teh prostorov, vključujoč njihovo izrazito tišino, ki nastopi po tovrstnem uničenju.
Branimir Ritonja – Cesta bratstva
Serija Branimirja Ritonje (1961) je nastajala več desetletij in predstavlja detajl oziroma avtorski pogled na cesto, ki je povezovala “bratske republike”. Avtor je po tej poti prvič potoval leta 1977. Pokrajina, se ni bistveno spremenila, spreminjal pa se je avtorjev pogled nanjo. K temu so prispevale nove meje, pregrade med ljudmi ustvarjene s strani politike, volje med narodi, a pokrajina in tudi ljudje se po avtorjevem mnenju niso spremenili. Fotografije so posnete skozi okno po cesti drvečega vozila in prikazujejo čas od prve avtorjeve poti od “Triglava pa do Vardarja”, simbolno pa predstavljajo umetnikovo doživljanje sprememb. Bolj kot fizično preoblikovanje družbe in okolice, fotografije beležijo umetnikov mentalni proces doživljanja minevanja časa, ki se preobrazi v razpoloženjske analogne podobe.
Matej Sitar – Horizonti
Emocionalno nasičena podoba horizonta, večno prisotna v slikarski, filmski in fotografski umetnosti je večno zanimiva zaradi mnogoternosti čustev in refleksij, ki jih zbuja v človeku, med drugim tudi željo po dosegu obzorja in raziskovanju tega, kar leži za navidezno mejo. Linija kjer se nebo dotakne zemlje predstavlja prostor samorefleksije kjer se podoba videnega spreminja glede na notranjo pokrajino gledalca. Matej Sitar (1980) se predstavlja s serijo raznolikih horizontov, ki se povezujejo v celoto, v en sam horizont, dopolnjena pa je z lightboxom, ki spretno vpelje novo dimenzijo svetlobe, ki igra pomembno vlogo v niansirani barvni fotografiji umetnika in nudi zazrtje v številna obzorja hkrati, s čimer je multiplicirana ne le sama podoba, temveč tudi subjektivna odzivnost gledalca.
Tadej Vaukman – The Brotherhood of Dicks & Pyramids
Tadej Vaukman (1984) je širšo prepoznavnost dosegel s svojo prvo monografijo Dick Skinners (2015) v kateri je objavil serijo eksplicitnih in neposrednih fotografij svoje okolice, prijateljev in znancev. Fotografije zaznamovane z direktnim, globoko osebnim pogledom umetnika so oblikovale njegovo prepoznavno estetiko in prikazujejo neolepšane podobe iz koncertov, zabav, vsakdanjega življenja, predvsem pa dokumentirajo odmik od družbenih norm. Zaznamovane so z divjo svobodo subkultur in prestopanjem mej. Velikofortmatna fotografija The Brotherhood of Dicks & Pyramids nas sooči z eksplicitno podobo golih moških in pod vprašaj postavi naše dojemanje in definiranje povezav med intimo, goloto, sprevrženostjo, prav tako pa nagovarja konflikt v definiciji pornografije in eksplicitne umetnosti, medtem ko preprosto beleži trenutek v času umetnikovega življenja.
Kustosinja: Sara Nuša Golob Grabner
