Urška Pečnik – HUGU BOOS

Urška Pečnik (1991) je vizualna umetnica, ki je po končani diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (leta 2014), magisterij na področju fotografije nadaljevala na Accademia di belle arti di Brera v Milanu (leta 2016). To jo je vodilo do dela v tamkajšnji fotografski agenciji, ki je pokrivala tudi milanski teden mode. V svojem delu združuje modno in sodobno avtorsko fotografijo. Sodeluje s številnimi slovenskimi ter tujimi modnimi oblikovalci, umetniki in platformami, med drugim Anja Medle, M Fiction, Benedetti Life, Ljubljana fashion week, Milano fashion week, Zalando, N21, Bikkembergs, Genny, MRFY, Viberate, … Je ustanoviteljica regionalne platforme za modno fotografijo HELMUT (leto 2020) in prejemnica nagrade Elle Style Awards v kategoriji Mladi talent (2021). Njeno delo je bilo objavljeno tudi v reviji Vogue.

HUGU BOOS

Modna fotografija je že od samega začetka v svojih najboljših oblikah neločljiva od umetniške fotografije. Razvijala se je vzporedno z ostalimi fotografskimi zvrstmi in  kot nadomestek slikarstva ki je v vseh svetovnih dvorih obeleževalo razkošne in ekstravagantne modne smernice, prevzela vlogo beleženja estetike oblačilne kulture. Prve modne fotografije so bile ustvarjene že v 1850ih, njihovo mesto v umetnosti pa sta zaznamovala predvsem Harper’s Bazaar in Vogue (ustanovljena v poznih 1800ih), ki sta sprva objavljala modne ilustracije, kasneje pa konceptualno in estetsko dodelane editoriale, ki niso predstavljali le novih kreativnih dosežkov visoke mode, temveč skozi kombinacijo le-te in fotografije pripovedovali zgodbo. Fotografi in fotografinje kot na primer Louise Dahl-Wolfe, Ellen von Unwerth, Corinne Day, Tim Walker, Peter Lindbergh, Richard Avedon in Helmut Newton, so preko modne fotografije legitimizirali umetniško zvrst, ki se lahko pojavlja tako v revijah in reklamnih panojih, kot tudi na stenah galerij. Prav po fotografu Helmutu Newtonu se imenuje tudi regionalna platforma za modno fotografijo HELMUT, katere ustanoviteljica je Urška Pečnik. Izbira njegovega imena kaže na določene podobnosti, ki si jih delita fotografa, saj tudi Urška Pečnik ustvarja provokativne fotografije, ki neposredno izražajo erotiko. Posebnost njenih fotografij je neizpodbiten ženski pogled, ki se ne pri fotografinji in ne pri modelih, ne podreja moškim fantazijam, temveč izriše prostor za žensko seksualnost v kombinaciji z individualno feminilno izraznostjo, pripovednostjo in fantazijami. Prioriteta fotografij je drzna, surova in eksperimentalna estetika z mnogimi elementi campa kot je senzibilno in ekstravagantno teatralnost definirala Susan Sontag. Na fotografijah Urške Pečnik ne vidimo retuširanih teles in klišejskih ekscesov. Fotografinja modo spretno kombinira s kontrasti med retro elementi/futurizmom,  religiozno estetiko/seksualnostjo, običajnimi mestnimi prizori/eleganco, naravo/luksuzom. To ustvari nepričakovano in razgibano vizualno udarnost, ki je ob delu za oblikovalce, znamke, modne tedne in revije, zlahka prepoznavna zaradi svojega nekompromisno unikatnega sloga.

Fotografije tokrat razstavlja na fototapetah, ki aludirajo na oglaševalsko plat modne fotografije, kar pa kombinira s klasičnimi zlatimi okvirji, ki nakazujejo umetniško in zgodovinsko vrednost fotografskega žanra, ter ustvarjajo sintezo med vsemi plastmi modne fotografije. Zgodovino fotografije in poigravanje z elementi krščanstva naslovi v delno instalacijski sopostavitvi fotografije Jezusa, črno bele poročne fotografije in avtorske fotografije, kjer prej omenjena elementa nastopata v ozadju. Na klasičnem elementu slovanskega doma – čipkastem prtičku, razstavlja tudi svojo novo fotoknjigo Yebiveter. Naslov knjige in tudi same razstave pa znova komunicirata o svobodnem in rahlo ironičnem umetniškem pristopu fotografinje.

Sara Nuša Golob Grabner

 

Urška Pečnik (1991) is a visual artist who, after graduating from the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana (2014), continued her MA in photography at the Accademia di belle arti di Brera in Milan (2016). This led her to work for a photography agency there, which also covered Milan Fashion Week. Her work combines fashion and contemporary original photography. She has collaborated with many Slovenian and international fashion designers, artists and platforms, including Anja Medle, M Fiction, Benedetti Life, Ljubljana Fashion Week, Milan Fashion Week, Zalando, N21, Bikkembergs, Genny, MRFY, Viberate, … She is the founder of HELMUT, a regional platform for fashion photography (2020) and the recipient of the Elle Style Award in the Young Talent category (2021). Her work has also been published in Vogue magazine.

HUGU BOOS

Fashion photography, at its best, has been inseparable from art photography from the very beginning. It developed alongside other photographic genres and took on the role of recording the aesthetics of dress culture as a substitute for painting, which in all the world’s courts celebrated the luxurious and extravagant fashion trends. The first fashion photographs were taken as early as the 1850s, and their place in the arts was established mostly by Harper’s Bazaar and Vogue (founded in the late 1800s), which first published fashion illustrations and later conceptual and aesthetically sophisticated editorials, which not only showcased the new creative achievements of haute couture, but also told a story through the combination of fashion and photography. Photographers such as Louise Dahl-Wolfe, Ellen von Unwerth, Corinne Day, Tim Walker, Peter Lindbergh, Richard Avedon and Helmut Newton legitimised an artistic genre that could appear in magazines and billboards as well as on gallery walls. The regional platform for fashion photography HELMUT, founded by Urška Pečnik, is named after the photographer Helmut Newton. The choice of his name points to certain similarities shared by the two photographers, as Urška Pečnik also creates provocative photographs that directly express eroticism. What is special about her photographs is the undeniable feminine gaze, which, neither in the case of the photographer nor in the case of the models, submits to male fantasies, but rather carves out a space for female sexuality in combination with individual feminine expressiveness, narrativity and fantasies. The priority of the photographs is a bold, raw and experimental aesthetic with many elements of camp as Susan Sontag defined sensual and extravagant theatricality. Urška Pečnik’s photographs do not show retouched bodies and clichéd excesses. The photographer skilfully combines fashion and contrasts between retro elements/futurism, religious aesthetics/sexuality, ordinary urban scenes/elegance, nature/luxury. This creates an unexpected and exuberant visual impact which, when working for designers, brands, fashion weeks and magazines, is easily recognisable for its uncompromisingly unique style.

On this occasion, she exhibits her photographs on photo wallpapers that allude to the advertising side of fashion photography, which she combines with classic gold frames that suggest the artistic and historical value of the photographic genre, creating a synthesis between all the layers of fashion photography. The history of photography and experimentation with the elements of Christianity is addressed in a semi-installation juxtaposition of a photograph of Jesus, an old black and white wedding photograph and an artist’s original photograph, where the aforementioned elements appear in the background. She is also exhibiting her new photobook Yebiveter on a classic element of a Slavic home – a lace doily. The title of the book and the title of the exhibition itself once again communicate the photographer’s free and slightly ironic artistic approach.

Sara Nuša Golob Grabner

 

Urinki z razstave:

Fadil Šarki

17.2.2023 – 17.3.2023

Fadil Šarki (1951) je študiral novinarstvo na Fakulteti za politične vede v Beogradu.

Imel je deset samostojnih razstav. Skupaj je razstavljal na več kot 170 skupinskih razstavah doma in v tujini, kjer je prejel več kot 30 nagrad. Med drugim je bil devetkrat nagrajen na republiških razstavah Foto zveze Srbije. Dvakrat je osvojil prvo mesto na tekmovanju “Press photo Serbia” v kategoriji dokumentarne fotografije. Na mednarodnem festivalu v Sarajevu je prejel prvo nagrado v kategoriji reportažne fotografije. Na Festivalu fotografije v Rovinju je bil dvakrat nagrajen – leta 2020 prvo mesto za fotografijo arhitekture, leta 2021 tretje mesto za urbano krajino.

Mojster fotografije, Foto zveza Srbije, član ULUPUDS (Združenje likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Srbije.)

Črno beli svet

Fadil Šarki se je odločil, da eno izmed svojih številnih zgodb o ‘’osvobajanju’’ barve prenese v naš vse-obdajajoči črno beli svet, prepoln sivih odtenkov. Kajti ob gledanju določene črno bele slike si venomer postavljamo vprašanje: zakaj je ta motiv prikazan ravno na ta način? Teoretični odgovor na to vprašanje bi bil, da se osvobojeni vtisi barve in vizualno poenostavljene fotografije vračajo k svojim prvinskim vrednostim, zasnovanimi na tonskem odnosu sence, svetlobe, kontrasta, oblike in teksture. To je povzročilo, da se avtor še posebej posveti kompoziciji, ki pa skupaj z vsemi elementi na fotografiji, pri gledalcu izzovejo individualno pogojena čustva.

Tako pridemo do najpomembnejšega dejstva, zaradi katerega je nastala ta in vse ostale Šarkijeve fotografije. Gre namreč za nabor prefinjenih čustev, ki jih občutimo, ko gledamo črno bele slike sveta. Prav tako je pomembno dejstvo, da je avtor teh fotografij iskal motive na zelo neobičajnih mestih, ter se močno trudil pri prezentaciji skorajda bizarno-komičnih motivov.

Milan Zivkovic

Pejsaž mesta – Tukaj in tam

Šarki razvija vizualno prakso, ki nas privede do izpraševanja odnosa med fotografijo in realnostjo. K njej pristopa iz zanimanja za urbani pejsaž kot morebitni lastni pogled na dani pejsaž. Slednjega pa opazi tam, kjer ga drugi ne vidijo. Fotografija tako postane avtorica zgodbe, ki se vzpostavlja med obstoječim (tam) in intervencijo (tukaj), kar daje prednost subjektivnemu pogledu na sam pejsaž.

Kaj dandanes pomeni besedna zveza ”urbani pejsaž”? Da je odnos pejsaža in mesta, ki nastopa kot fotografski atelje velikokrat delikaten in paradoksalen. Da ga urbanizacija postavlja pod vprašaj, da je pejsaž legitimna kategorija ruralne fotografije, ali, da je v času metropolizacije vztrajanje na ohranjanju odnosa med urbanim in naravnim okoljem, problematično. Mestni pejsaž mnogokrat v fotografiji pomeni prikaz parkov, vrtov in ostalih zelenih oaz, medtem, ko se urbani pejsaž poslužuje geografije, urbanizma in arhitekture. Šarkijeva fotografija urbanih predelov pa je dejanje, ki presega zgolj dokumentarno naravo fotografiranja. S pomočjo enkratnih, nenadnih vtisov namreč avtor pogleda skozi objektiv na teren, proti svojstvenim občutjem estetskih kriterijev in tako daje fotografiji lasten pečat avtonomnosti, neodvisnosti od omenjenih disciplin fotografiranja.

Ulično življenje

Fadil Šarki se je v iskanju nevidnih življenjskih zgodb sprehodil po številnih ulicah po svetu. Naučil se je slediti in prepustiti toku življenja. Fotografije nam dokazujejo, da je avtor venomer uspel najti mesta, v katerih se lahko fotografira zares zanimive motive, naj bo to s pomočjo lastnih modelov, postavitve v vlogo opazovalca ali zavzetje vloge ”paparazzi-ja”, ki krade trenutke. Ob tem ga je najverjetneje spremljala misel Đorđa Adera: ”Vse, kar ste si kadarkoli želeli, se nahaja na drugi strani strahu”. Večina ljudi namreč čuti strah do pristopanja k ljudem, do reakcije sočloveka in zavestne odločitve ne slediti ustaljenemu toku življenja. Zato fotograf ubere pot, kjer se njegovo telo spaja z ritmom ulice in ne pride do reakcij, ni strahu. Edino, kar zares šteje je fotografija.

Milan Zivkovic

Fotoklub Split

Foto klub Split je bil ustanovljen leta 1911 in je eno najstarejših združenj občanov na območju mesta Split, Dalmacije in Hrvaške. Glede na to da je delovanje društva med obema svetovnima vojnama zamrlo, lahko o kontinuiteti delovanja društva govorimo od petdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat se je dejavnost društva izredno okrepila, Foto klub Split pa je postal pomemben del kulturnega in družabnega življenja mesta Split. Prispevek društva k izobraževanju in usposabljanju lokalne skupnosti na področju tehnične kulture ter vzgoji celih generacij mladih moških in žensk za ukvarjanje s fotografijo in usvajanje zahtevnih fotografskih tehnik je neizmeren. Od leta 1953 ima društvo sedež v istem prostoru na Marmontovi ulici v samem središču mesta, od leta 1956 pa v omenjenem prostoru vodi fotogalerijo, v kateri so že skoraj sedemdeset let neprekinjeno na ogled izključno fotografske razstave. Zato sta bila Galerija fotografije in Foto klub Split leta 2014 trajno zaščitena kot kulturna dobrina v registru kulturnih dobrin Ministrstva za kulturo in medije.

Razstavni prostor društva, fotografska galerija, je danes kultni prostor, ki ga vsi radi obiščejo – upokojenci po obisku plaže, mladi po sprehodu do Rive, nekateri so ljubiteljski fotografi, drugi le ljubitelji fotografskih podob –  in se z veseljem pogovarjajo o razstavljenih fotografijah. Foto klub Split zagotovo dolguje tako velik obisk in dinamično komunikacijo z obiskovalci dejstvu, da v svoji stoletni zgodovini nikoli ni postal elitističen prostor, omejen na ozek krog strokovnjakov in akademskih umetnikov, kot se pogosto dogaja s prestižnimi razstavnimi prostori. Nasprotno, Galerija fotografije se je z leti razvila v izjemno demokratičen prostor, odprt in dostopen vsem, kar dokazuje veliko število partnerskih projektov, vključenost v humanitarne akcije in projekte, pomembne za mesto Split in njegove prebivalce.

Danes ima Foto klub Split 87 članov – profesionalnih fotografov, fotoreporterjev, amaterskih fotografov in ljubiteljev fotografije – delo članov združenja pa je priznano tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Posebej je treba poudariti, da danes skoraj polovico članstva sestavljajo ženske, ki tudi zasedajo številne položaje v združenju, v nasprotju z začetki združenja, ko je bilo med 150 člani združenja le deset žensk. Vendar pa tudi danes, tako kot v samih začetkih delovanja fotokluba, ne moremo govoriti o kakšnem prepoznavnem, edinstvenem fotografskem slogu združenja. Skupni imenovalec skozi zgodovino bi bila prav raznolikost fotografskih izrazov in izrazita individualnost članov, ki jih kljub različnim pristopom in vrednotenju medijev povezuje resnična ljubezen do fotografije. Navdušenje in ljubezen sta razloga, da je Foto klub Split kot eno najstarejših splitskih društev preživel, čeprav pogosto na robu obstoja, pogosto brez pozornosti in podpore oblasti, kljuboval burnim in nemirnim letom naše zgodovine ter vzgajal nove generacije ljubiteljev fotografije.

Razstava članov Foto kluba Split v Foto klubu Maribor je odlična priložnost za predstavitev članov našega kluba širšemu občinstvu, krepitev sodelovanja med obema društvoma, mreženje in izmenjavo, zato upamo, da se bodo takšni projekti izmenjave razstav nadaljevali tudi v bližnji prihodnosti in postali tradicionalni. V okviru te razstave so bila izbrana dela 25 avtorjev:

Antonio Stipinović

Andrija Vrčan

Brigita Ercegović

Damir Borčić

Diana Junaković

Dragana Vukić

Duje Klarić

Igor Bakotić

Igor Surjan

Iris Ban

Ivan Galić

Joško Stipanović

Maja Prgomet

Marina Blažević

Milan Šabić

Robert Pleško

Rocco Zorić

Pero Dragičević

Šimo Dragičević

Tina O’Rielly

Valentino Bilić Prcić

Vicko Vidan

Vlatka Vela

Žaklina Antonijević

Žana Hrkać

RAZPIS ZA RAZSTAVLJANJE V FG STOLP 2024

Rok: 10.10.2022

Fotogalerija STOLP, vabi k sodelovanju in prijavi, umetnike posameznike in kolektive, ki ustvarjajo na področju fotografske umetnosti.

VSEBINA PRIJAVE:

– jasno opredeljen vsebinski koncept projekta,

– definiran okvir izvedbe in tehnični načrt,

– navedba avtorjev s kratkim življenjepisom, referencami in kopijami objavljenih kritik, katalogov, časopisnih člankov oz. navedbami medijskih objav,

– fotografsko gradivo v fizični ali elektronski obliki,

– navedba kontaktov (ime in priimek, elektronska pošta, mobilna tel. št.).

Prijave pošljete nakasnje do 10. oktobra 2023 na: galerijastolp@gmail.com

Fotoklub Maribor kot krovni organizator galerijske dejavnosti v Fotogaleriji STOLP, pri pripravi projektov prispevamo:

– galerijski prostor v času razstave z vsemi obratovalnimi stroški,

– varovanje razstave,

–  osnovno tehnično pomoč pri postavitvi že pripravljenega in tehnično načrtovanega projekta,

– izposojo tehnične opreme v okviru razpoložljivih možnosti,– promocijo razstave v sodelovanju s producentom,

– oblikovanje in tiskanje tipske zgibanke, e-vabila, objava na portalu fotokluba maribor, družbenih omrežjih

–   obveščanje javnosti,

– odprtje razstave z manjšo pogostitvijo,

– potrditev referenc in izdajanje izjav o sodelovanju pri prijavah na razpise za zbiranje sredstev izvajalca projekta. Z izbranimi avtorji bo sklenjena pogodba o razstavljanju in sodelovanju.

Pridržujemo si pravico do neupoštevanja nepopolnih prijav in zavrnitve predlaganih projektov brez dodatnega vsebinskega pojasnila.

Prijava na e-obveščanje Fotokluba Maribor

Prijava na e-obveščanje

Nova Splošna uredba o varstvu podatkov,* ki jo je določila Evropska unija je namenjena zaščiti zasebnosti. Vsi, ki še ne prejemate vabil in novice o programih FK Maribor in bi se želeli prijaviti na naše obveščanje, vabljeni, da se nam pridružite. Vendar za to pa potrebujemo vaše dovoljenje.

S to e-pošto potrjujete, da ste seznanjeni s spremembami ter da želite do morebitnega preklica še naprej po e-pošti prejemati vabila in obvestila o programu Slovenskega etnografskega muzeja.**

* 25. maja 2018 v državah članicah EU stopi v veljavo Splošna uredba o varstvu podatkov (General data protection regulation/ GDPR), ki pravno določa, da vsa podjetja in javne ustanove, ki uporabljajo ali kakor koli obdelujejo osebne podatke državljanov Evropske unije, med drugim zavezuje, da od vseh tistih posameznikov, katerih osebne podatke uporablja, za to pridobi nedvoumno, konkretno, informirano, prostovoljno privolitev.

**Za namen obveščanja hranimo vaše naslednje osebne podatke: e-naslov na katerega prejemate obvestila in/ali ime in priimek in/ali ustanova.

Vaše podatke lahko kadarkoli pregledate ter zahtevate njihov popravek ali popoln izbris oziroma kadar koli prekličete soglasje o obveščanju. To lahko storite na galerijastolp@gmail.com

Če imate dodatna vprašanja ali potrebujete dodatna pojasnila smo vam na voljo.

Prijava na e-obveščanje fotokluba Maribor in Fotogalerije STOLP: galerijastolp@gmail.com

Narura morta

Natura morta

Beseda tihožitje ali z drugimi besedami „natura morta“ v umetniškem svetu predstavlja sopostavitev predmetov žive in nežive narave na umetniškem delu. Pri tovrstnih umetnosti gre na prvi pogled za lahkotno estetiko, ampak lahko z zagotovostjo rečemo, da vsebujejo ogromno mero navdiha, misterioznosti, pretkanosti, domišljije in globine. Vsaka sopostavitev predstavlja svojo unikatno zgodbo, ki gledalcu predstavi kako umetnik doživlja spoj narave in materije okoli sebe. Umetniki že od nekdaj težijo k temu, da vzamejo del sveta, ga preoblikujejo in predstavijo na svojstven način. Gre za intimni svet znotraj vsakdana. Natanko to so tudi tihožitja, svet v malem.

Tihožitja z vračanjem k naravi in opominjanjem na lastnosti materialnega, opozarjajo na to, da se ne moremo oklepati minljivega. Teme ki se pogosto pojavljajo pri spajanju živega z neživim, se nanašajo na minljivost in t.i. memento mori -opominjanje na smrt. Pogosto imajo moralizacijsko vlogo ali pa preprosto kažejo na estetsko vrednost sopostavitve predmetov in s tem izpostavijo veselje do gledanja lepih stvari. Sovpadajoča kompozicija pri tem je lahko čisto lahkotna, estetska in odprta, ali pa je temačna, stroga in ustrojena s pridihom učinka ciarro oscuro. Tematika in kompozicija ki se v žanru uveljavlja že od začetka umetnosti tihožitja, se pojavlja tudi na barvitosti, inovativnosti in unikatnosti skupinske razstave Fotokluba maribor.

Umetnost tihožitja od ustvarjalcev zahteva ogromno domišljije, da lahko dosežejo neponovljivost pri tem žanru umetnosti, saj je bilo tihožitje že večkrat realizirano. Predmeti, ki so jih umetniki izbirali na začetku razvoja so predstavli družbene in ekonomske ideje, ki so na prvi pogled skriti za estetsko postavitvijo. Dandanes pa so umetniki ki se ukvarjajo s tovrstnimi idejami popolnoma prepuščeni lastni atribuciji in presoji. V razstavljenih delih na tokratni razstavi smo priča številnim odličnim idejam in svetovom tihožitja, ki izražajo osebne refleksije umetnikov, ki so se pri svojih tihožitjih posluževali tako tradicionalnih postavitev predmetov, izrazitih juksapozicij žive narave in neživih predmetov, nanos na izrazito neživo in hladno naravo, misterijev, igre svetlobe in senc, opominjanje na potrošno družbo, igrivost vsakdana ki ga popolnoma priredijo svojemu očesu in igri, do resnejših tem kot je memento mori dosežen s precizno subtilnostjo. Na te načine postavljajo objektivni pomen določenih predmetov pod vprašaj, konvencionalna prepričanja prilagodijo lastni inspiraciji in nas izzivajo da se poslužimo globjega pogleda in razmišljanja.

Tokratna dela razstave se posložujejo razpoznavanja lepote v naravi, življenju in vsega kar je bilo iz tega vzeto in ustvarjeno. Prikazana so dela, ki kažejo na odnos posameznika do narave, živega in neživega, idejnega in naključnega ter preprostega in simboličnega. Dela predstavljajo umetnike, sopstavitve odražajo intimo čustev posameznika v trenutku, nemalokrat neponovljivost, ki se izraža v vsaki kompoziciji. Za laika je ideja ureditve sveta temeljena na jasnih pravilih, tihožitje pa je svet, ki ga lahko umetnik priredi po svoje in nad njim izrazi lastno voljo in idejnost, ki je na makro-ravni nemogoča. Predstavljajo okno v drug svet v prirejenost in identiteto umentika, ki nam pričara velik spekter pomenov in skrivnosti. Ideje in razlage ki se porodijo pa nam prav tako postavijo možnost lastnega razmišljanja in drobljenja nekega koncepta na manjše sestavne delce.

Kar dobro dokazujejo sodelujoči na razstavi je razsežnost ki ga pri tihožitju dovoljuje fotografija. Odkrivati namreč pomaga igro med obliko in barvo, med napetostjo kompozicije in fizičnostjo predmetov, ter monumentalnostjo predmetov in povezavo preko prostorov med njimi. Pri delih je manj poudarjen naturalistični prikaz predmetov in bolj izrazit  kompleksen pogleda na materialni svet.

Umetniki ki se predstavljajo na toratni razstavi preko tihožitja predstavijo večplastnost in slikovitost temperamenta. V vsaki sliki je vidna komunikacija med fotografom z umetnino. Vsaka slika predstavlja fotografov odnos do življenja pa naj bo ta igriv, domišljav, zapeljiv, opominjajoč, skrivnosten ali prikazan z določeno mero skepse.

Fotografi tokratne skupinske razstave so si za nalogo zadali prikazati svet v malem skozi svoje oči. Zadali so si prikazati lasten vidik odnosa posameznika do narave in materialnega sveta ki jo oblikuje. Vsak od sodelujočih je na fotografijo preslikal intrigantno, izpovedno in celo lirično zgodbo, katera nas odkrito vabi da se pri delu ustavimo ter si ga pobližje pogledamo.

Rebeka Tašič

 

 

BIOGRAFIJE AVTORJEV:

 

Gero Angleitner, (1943) Mariborčan od rojstva, s fotografijo se ukvarja že več kot 50 let. Spočetka s črno belo tehniko, kasneje z barvnimi diapozitivi in od leta 1975 z barvnimi negativi. S prihodom digitalizacije je »preklopil« na elektronske medije in tako že dvajset let fotografira  z digitalnimi fotoaparati. Od leta 1996 je član Fotokluba Maribor.
Od leta 1995, ko je na prigovarjanje prijateljev organiziral svojo prvo samostojno razstavo, je do sedaj razstavljal na 45 samostojnih razstavah in na preko 30 skupinskih. Od leta 2008 oblikuje fotoknjige. Glavni motivi so narava, utrinki s potovanj in kulturni dogodki.

 

Bosiljka Ambrož že desetletja uživa v fotografiranju. Je večletna članica Fotokluba Maribor. Občasno sodeluje tudi na razstavah kluba.

 

Mihael Brunčko (1974), živi in dela v Mariboru. S fotografijo se ukvarja od leta 2016. Član fotokluba je od leta 2018. Ime je tri samostojne razstave ter sodeloval na šestnajstih skupinskih razstavah. Ukvarja se z ulično, portretno in pokrajinsko fotografijo. Veliko časa posveti tudi odkrivanju čarov analogne fotografije, narejenih s fotoaparatom srednjega formata.

 

Anja Cigala je doma sem iz Dravograda, trenutno živi na Cvenu v okolici Ljutomera. Po poklicu je magistrica gradbeništva. S fotografijo se intenzivneje ukvarja približno 5 let. Sodelovala je na letni pregledni razstavi Fotokluba Maribor 2017, 2018, 2019, 2020 in 2021 ter tudi na skupinski razstavi članov Fotokluba Maribor: Pokrajina. Leta 2018 je prejela priznanje za posebno nagrado članstva Fotokluba Maribor, zato je imela samostojno razstavo, ki se je imenovala Slikarjev dan. Rada fotografira pokrajine v različnih letnih časih in naravo v njenih posebnih detajlih. Zanimive so ji stavbe oziroma objekti, še posebej nevsakdanji. Na splošno pa pravi, da fotografira vse tisto, kar ji pade v oči in se ji zdi zanimivo in atraktivno.

 

Janja Cizelj se je z analogno fotografijo začela ukvarjati pred približno tridesetimi leti. Članica Fotokluba je od leta 2014 dalje. Sodelovala je na več skupinskih razstavah doma in v tujini ter na dveh samostojnih razstavah.

 

Ivo Čerle (1935) se uvršča med avtorje, ki so se predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru. Osnovno fotografsko znanje je dobil v fotolaboratoriju propagandnega oddelka v Metalni Maribor, kjer je bil zaposlen, nato ga je izpopolnil v Fotoklubu Maribor. Leta 1972 je prejel naziv kandidat mojster fotografije Foto zveze Jugoslavije in leta 1981 AFIAP (Artiste FIAP), večkrat se je uvrstil med najuspešnejše razstavljalce v Sloveniji in Jugoslaviji. Zaposlen je bil kot grafični oblikovalec, kar je vplivalo tudi na njegovo fotografsko ustvarjanje. Ukvarjal se je s fotografiko, fotomontažo in fotografijo, njegov opus obsega tudi slikarstvo. Svoja dela je razstavil na številnih razstavah doma in v tujini ter zanje prejel vrsto nagrad.

 

Dušan Gajšek (1948) rojen v Celju, živel v Rogaški Slatini, kjer je končal osnovno šolo. V srednjo tehniško šolo se je vozil v Celje. Med študijem strojništva spoznava tudi fotografijo. Fotografira, razvija filme in izdeluje fotografije v črno-beli tehniki. S prihodom digitalne tehnike se je začel ukvarjati z računalniško obdelavo fotografij. V letu 2012  je postal aktiven član Foto kluba Maribor. Sodeluje na skupinskih razstavah Fotokluba in je postavil 12 samostojnih razstav.

Bojan Golčar (1966) s fotografijo naslavlja družbena in bivanjska vprašanja, odnos do kulturne dediščine ter odnos človeka do svojega naravnega okolja. Je avtor dveh fotografskih monografij. Predstavil se je na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in v tujini. Pri fotografskem ustvarjanju uporablja fotografije, ki jih s pomočjo digitalnih orodij oblikuje  v želeno vizualizacijo sporočila.

Bojan Hajdu (1975) rojen v Novem Sadu je član kluba od leta 2017. S fotografijo se ukvarja od leta 2013 naprej. Fotograf je sodeloval na 12 skupinskih razstavah, ter štirih 4 samostojnih. Je dobitnik srebrne medalje za skupinsko razstavo članov kluba, ki je nosila naslov Diptih, ob kateri je izšla tudi časopisna objava v Štajercu. Nekatere razstave so bile objavljene v klubskih katalogih.

Mihael Kacafura, po izobrazbi, inženir elektrotehnike, diplomirani ekonomist in magister poslovnih znanosti. S prvimi fotografskimi koraki se je srečal že v osnovni šoli, ter nato  v Ljubljani, v Domu tehniških šol, kjer je deloval fotografski krožek. Leta 1998 je nabavil prvi digitalni aparat in od takrat dalje se posveča zgolj digitalni fotografiji.  Glavni žaner so mu akti-ženska telesa, posveča pa se tudi krajinski fotografiji, portretom in v manjši meri tihožitjem. Od leta 2011 je aktivni član Foto kluba Maribor. V lanskem letu mu je za fotografske uspehe, mednarodna fotografska zveza FIAP podelila naziv AFIAP – fotograf artist. Od leta 2006 do danes je imel 83 skupinskih in 14 samostojnih razstav.

Anita Kirbiš (1955), je članica Foto kluba Maribor, razstavljalski naziv F2 FZS, se s fotografijo  ukvarja zadnjih 18 let. Zanimajo jo različne teme, predvsem pa stara arhitektura, ljudje in ulica, lepote narave, v zadnjem času pa se  veliko ukvarja   z dokumentarno fotografijo. Izraža se predvsem  v barvni,  čeprav ji je velik izziv črnobela fotografija. Imela je  40 samostojnih razstav v različnih razstaviščih  po Sloveniji, in prav tolikokrat  je razstavljala v okviru  skupinskih rastav doma in v tujini.  Sodelovala je na približno 60 foto natečajih doma in v tujini, kjer je imela več sprejetih in nagrajenih fotografij. Fotografije objavlja v različnih   medijih (časopisi, revije, knjige…) in na spletu. V zadnjem času se preskuša tudi z foto filmi, na mednarodnem festivalu je prejela zlato plaketo in prvo nagrado za reportažo »Ptuj, mesto muzej«, končuje pa celovečerni film Jakob, moj kraj.  Pred nekaj leti je izdala svojo prvo otroško literarno delo – fotkanico »Koštrunček Piko«. Letos je bila prejemnica zlatega občinskega grba Občine Pesnica.

 

Branko Koniček (1957), član Fotokluba Maribor od leta 1981. Sodeloval na več kot 200 razstavah z več kot 500 sprejetimi fotografijami. Prejel 28 nagrad in pohval. Pripravil večje število samostojnih razstav doma in v tujini. Odmevnejše so bile v Fotogaleriji Stolp v Mariboru, v galeriji Fotokluba Zagreb, v Varaždinu, v Avstriji se je predstavil v Mestni hiši v Grazu, v Knittelfeldu, na Dunaju in v Feldbachu ter v Bergeracu v Franciji. V Fotoklubu Maribor je opravljal vrsto funkcij in se trudil za razvoj in širjenje ugleda kluba, umetniškega ateljeja in Fotogalerije Stolp, za kar mu je bil podeljen naziv zaslužnega člana.  Leta 2006 mu je Zveza kulturnih društev v Mariboru podelila priznanje z plaketo za izjemen prispevek k dosežkom mariborskega fotografskega kroga. Trenutno se ukvarja izključno z infrardečo črno-belo fotografijo v digitalni tehniki ter  na tem področju dosega izjemne uspehe.

Jože Marinič se s fotografijo ukvarja iz osnovnošolskih

let. Na začetku je samostojno razvijal črno bele fotografije. Kasneje je delal na barvni in DIA fotografiji. S fotografijo želi zamrzniti trenutek in ga prenesti v čas ki prihaja. Dela na krajinski, makro in projektni fotografiji.

Matjaž Melanšek (1970) po poklicu univerzitetni diplomirani inženir metalurgije, zaposlen v podjetju, ki se ukvarja s predelavo aluminija. V svojem prostem času se občasno ukvarja s športom. Zanimajo ga predvsem kolesarjenje, pohodništvo ter smučanje. Član fotokluba je od leta 2010, istega leta so se zvrstile prve skupinske razstave. Prve fotografije je naredil že kot osnovnošolec. Danes se poslužuje digitalne tehnike.

 

Maja Modrinjak (1984) rojena v Mariboru. Končala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, diplomirala na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, na oddelku za Medijske komunikacije, smer RTV produkcija. Nato je obiskovala strokovno šolo za fotografijo v Sežani, kjer je pridobila naslov inženir fotografije. S fotografijo se je spoprijateljila že zgodaj, zaradi očeta, znanega mariborskega fotografa, ki je bil njen prvi učitelj – mentor in še naprej ostaja njen vzornik. Na področju fotografije nadaljuje njegove poti in išče svoja lastna spoznanja. Privlačijo jo raznovrstni motivi ter različne smeri fotografije, od avtorsko – umetniške, arhitekturne do reportažne, senzacionalistične. Že nekaj let se ukvarja tudi z videom. Kot snemalka in kamermanka sodeluje z različnimi tv in produkcijskimi hišami. Imela je čez 35 skupinskih, in 14 samostojnih razstav v razstaviščih v Mariboru in drugod.

Vinci Oblak se s fotografijo se ukvarja zadnjih pet let. Najraje ima fotografijo živali in športa, vedno bolj pa tudi ulično fotografijo. Poleg digitalne ga zanima tudi analogna tehnika, pred kratkim je začel z delom v temnici. Hodi v drugi letnik Druge gimnazije Maribor. Sodeluje na različnih razstavah fzs, jskd, šolskih in seveda tudi klubskih.

Breda Prešeren  velikim veseljem fotografira že mnogo let. Življenja brez pogleda skozi objektiv si ne predstavlja.  Je članica Fotokluba Maribor in sodeluje na mnogih natečajih in razstavah. Nazadnje je prejela 2. nagrado na JSKD Pomladne zgodbe 2022. Preko Fotokluba na organiziranih izobraževanjih pridobiva nova znanja in fotografske tehnike.Imela je že 30 samostojnih razstav in sodelovala na klubskih razstavah. V Dijaškem domu Lizike Jančar je organizirala več mednarodnih fotografskih natečajev. Najraje se poda v naravo, občuduje spreminjanje le te, obiskuje mesta, odkriva zanimivo arhitekturo. Na svojih poteh srečuje in fotografira ljudi in dogodke. Rada se poigrava s posebnostmi in detajli.

Rasto Pušauer je ljubiteljski fotograf, ki je član Fotokluba Maribor od leta 2016. S fotoaparatom in kamero dokumentira popotniške utrinke, zanimata pa ga tudi arhitektura in narava. Svoje fotografije, je predstavil na klubskih večerih. S svojimi fotografijami je od leta 2017 sodeloval na letnih preglednih razstavah članic in članov Fotokluba Maribor z naslovi Linije in ploskve, Diptih, Minimalizem in Portret.

Suzana Pušauer, je ljubiteljska fotografinja, ki živi in ustvarja v Mariboru. Preizkuša se v različnih žanrih, najbližja sta ji krajinska in živalska fotografija. Od leta 2014 je članica Fotokluba Maribor pod okriljem katerega sodeluje na natečajih in razstavlja na skupinskih razstavah. Leta 2016 je  v okviru natečaja ob 80-letnici Fotokluba Maribor sodelovala na fotografski razstavi »Maribor nekoč in danes« v Fotografskem muzeju Maribor ter imela svojo prvo samostojno razstavo  »Utrinki s sprehodov« v okviru Festivala fotografije Maribor. Leta 2014 in 2016 je sodelovala je pri organizaciji postavitve in otvoritve razstav članov Fotokluba Maribor na UM FERI.  Leta 2018 je s svojo fotografijo sodelovala na dogodku v okviru evropske kulturne dediščine “Kjer preteklost sreča sedanjost” leta 2019 pa na dogodku »Dediščina # umetnost # razvedrilo”. S svojimi fotografijami se je preizkusila  tudi v fotografski igri GuruShots.

Gregor Radonjič živi v Mariboru. Fotografsko ustvarja in razstavlja že 30 let, in sicer od zgodnjih devetdesetih let. V njegovi dosedanji biografiji je 32 samostojnih razstav, več kot 60 skupinskih razstav v tujini in Sloveniji, tri izdane fotoknjige (Drevesa, Piramide upanja, V daljavo zazrte oči) in več multimedijskih nastopov. Dvakrat je bil izbran v program Slovenskega meseca fotografije Photonic Moments in Festivala fotografije Maribor ter dvakrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest (Galerija Photon). V zadnjih dveh desetletjih in pol je prejel več nagrad Fotografske zveze Slovenije in številne nominacije (honorable mentions) na več uglednih svetovnih spletnih odprtih pozivih. Njegovo delo je bilo predstavljeno v več tujih fotografskih revijah (On Landscape, Artdoc Magazine).

Branimir Ritonja je priznani slovenski fotograf, ki se je javnosti predstavil z več kot petdesetimi samostojnimi razstavami. S fotografijo se je začel ukvarjati že v osnovni šoli, bolj resno pa v začetku osemdesetih, ko je postal član Fotokluba Maribor. V njem je spoznal znane mariborske fotografe, med njimi tudi Ivana Dvoršaka, ki je postal njegov mentor. V okviru kluba se je veliko naučil in začel kmalu prejemati nagrade.  Je avtor več fotografskih knjig, fotografskega materiala monografskih publikacij in katalogov več likovnih umetnikov.  Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo listino, zlato plaketo Zveze kulturnih društev Slovenije, medaljo na Le Salon des Beaux Arts, Carrousel du Louvre, v Parizu, srebrno plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti, posebno nagrado na likovnem festivalu v Kranju. Ob fotografiji se ukvarja še z videom in filmom. Je član in dolgoletni predsednik Fotokluba Maribor, član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov Maribor. Velja za enega izmed najvidnejših mojstrov sodobne slovenske fotografije.

Ivo Rode (1895) še vedno pravi, da je Mariborčan, čeprav že 20. leto živi v Jakobskem dolu. Fotografira že nekaj desetletij. Prej se je ukvarjal s fotografiranjem družine in narave. Odkar živi sam, pa je začel podrobneje spoznavati fotoaparat in pravila fotografiranja. Še vedno najraje fotografira naravo in naključne ljudi. Član fotokluba je že dve leti, fotografije je razstavljal na skupinskih foto razstavah, kot na primer v DU Podravja in ZDUS Slovenije. Na foto natečaju EKO Drava 2021 je dobil zlato medaljo.

Zvonko Strmšek, član fotokluba Maribor je že več let. S fotografijo se, zaradi drugih obveznosti, ukvarja precej manj, kot bi si želel, ko pa najde čas za pogled skozi objektiv, pa pravi, da je to zmeraj prijetno preživet čas.

Bojan Šenet (1947), gradbeni inženir, od leta 2006 v pokoju, aktivni član Fotokluba Maribor od 2006 dalje. Sodeluje na vseh klubskih razstavah, imel je tudi več samostojnih razstav. Najbolj ga pri delu pritegne pokrajina, arhitektura, razni detajli, ulica in še kaj očesu estetsko prijetnega.

Ivo Usar (1953), rojen Mariborčan, živeč na Studencih, se s fotografijo spoznava že več desetletij. Resneje se z njo ukvarja v zadnjih letih, ko je svoj čas postavil v drug, manj obligatoren kontekst. Prav dajanje konteksta stvarem, ki nas obdajajo, je nekaj, s čimer bi vsaj približno lahko orisali njegov odnos do stvarstva. Tega je že zdavnaj rad ujel v objektiv. Univerzitetni diplomirani pravnik rad potuje, bere, kuha, okuša in predvsem pomni. Slišano, prebrano in videno. Slednje predvsem skozi fotografije, saj je dokaj pogosto ovenčan s fotoaparatom v iskanju vedno novih motivov. Pa naj gre za portretno, fotografijo pokrajine ali nekaj tretjega. Iva Usarja fotografija izpopolnjuje in navdihuje. Sodeloval je na več skupinskih razstavah in pripravil eno samostojno v okviru Festivala fotografije Maribor.

Teodor Veingerl je inženir računalništva in informatike, ki distanco od vsakodnevne stroge računalniške logike išče v fotografskem ustvarjanju. Najljubši so mu nevsakdanji motivi. Na pol za šalo pravi, da je to mnogokrat nehvaležno delo, vendar ga nekdo kljub temu mora opravljati. Kajti nevsakdanje podobe vsakdanjega sveta, še posebej njegovi najbolj bizarni posamezni trenutki, so mnogo prepomembne, da bi jih prepustili pozabi. S fotografijo se ukvarja od sredine 70-ih let. Intenzivno se posveča od prehoda na digitalno tehniko leta 2006. Doslej je imel 13 samostojnih in več deset skupinskih razstav. Za svoje umetniško ustvarjanje je prejel številne nagrade in priznanja.

Rasta Vrečko, rojena v Celju, je po končani Srednji šoli za oblikovanje diplomirala iz slikarstva na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Na Univerzi v Ljubljani je specializirala iz likovne terapije. Fotografsko se je izpopolnjevala v ZDA. Opremila je več knjig, koledarjev, katalogov in objavljala fotografije v revijah in časopisju. Razstavljala je v Avstraliji, ZDA, Evropi ter prejela nagrade v Avstriji, Italiji in Sloveniji.

Branko Zorović se je leta 1983 kot član Fotokluba Maribor  začel aktivno ukvarjati s fotografijo. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Mednarodna zveza za fotografsko umetnost (FIAP) mu je leta 1998 na osnovi doseženih rezultatov in ocene kolekcije fotografij dodelila naziv AFIAP (Artiste FIAP), leta 2001 pa naziv EFIAP (Excellence FIAP).

PROGRAM RAZSTAV 2023

15.1. Fotoklub Split
17.2. – 17.3. Fadil Šarki,
20. 3. Urška Pečnik
15.4. Festival oblikovanja 2023
26.4. Fotografija ex yu
24.5. NovaF – edicija 2023
5.7. Borut Peterlin,
9.8 Odnosi,
13.9 FESTIVAL fotografije,
4.10 ali 10.10. Gero Angleitner – retrospektiva:
15.11. Bojan Hajdu
13.12 Fotoklub Maribor – BEST OFF
   

Maja Šimenc – Resničnost v vmesnem prostoru

Fotografije Maje Šimenc izkazujejo predvsem težnjo po redefiniciji fotografiranja narave. Gibljejo se nekje med mehkim, pravljičnim fokusom in unikatno surovostjo ter navidezno, namerno nedodelanostjo. Pritegne nas nihanje med skoraj mističnim vzdušjem, ustvarjenim prek prelivanja svetlobe in sence v mehkem fokusu, spominjajočim na Julio Margaret Cameron, in ostrimi linijami, ki ne ciljajo k tehnični popolnosti. Piet Mondrian je zapisal: »Zavemo se, da so v naravi vse povezave dominirane z eno samo  prvinsko povezavo, ki je definirana z opozicijo dveh ekstremov /…/ Ta pozicijska povezava je najbolj uravnovešena od vseh, saj izrazi popolno harmonijo, povezavo med dvema ekstremoma in vsebuje vse druge povezave.« [1] In prav to grajenje zgodbe med dvema nasprotnima poloma je prisotno v fotografiji Maje Šimenc. Fotografinja cilja k intimnim srečanjem z naravo in v podobah vidi obuditev moči in volje po življenju, skozi starodavni boj med temo in svetlobo, ki je omogočen s popolno odpovedjo barvi, ki bi našo percepcijo zamotila pri odkrivanju bistvenega. V času, ko je bilo fotografirano že skorajda vse, je težko ponuditi vizijo sveta, ki ne bi bil digitalno prirejen in fantazijski, a bi vseeno postal vpliven, bil zanimiv za gledalca in zmožen sprožiti pomensko impresijo. To je v primeru fotografij umetnice doseženo z izmenjavanjem tehničnih pristopov in jasno obarvanostjo s kontekstom, ki teži predvsem k avtentičnosti in vračanju k rudimentarnemu. Kljub temu pa je resničnost v dovoljšni meri zaznamovana z upoštevanjem nians resničnosti, ki je vedno resnična do mere, do katere je tudi interpretirana. Avtorica zatorej izražene pravljične atmosfere obravnava enakovredno bolj izčiščeno prikazanim vizualnim podobam. Po Ernstu Gombrichu ni »nobene nespremenljive korelacije med vidnim svetom in svetom naše vizualne izkušnje. Vedno je prisoten vpliv predhodnih izkušenj in pričakovanj, spremenljivk interesa, mentalitete, variacij v gledalčevi psihološki opremljenosti in prilagoditvi zaznavnega sistema spremenljivim se pogojem.«[2]. Potemtakem moramo k tem fotografijam pristopiti z razumevanjem neizogibno izrazito emocionalnega dojemanja podob, ki so vseprisotne v našem dnevnem konzumiranju sveta, saj so z dvojnim prevodom podobe najprej interpretirane s strani umetnice, nato pa še s strani gledalca. Sama vizualna podoba korenine ne nosi pomena korenine same, temveč našo simbolno navezavo na črpanje iz zemlje, iz globin naše psihe, iz same izvorne točke človeka. Povezanost z naravo, čaščeno od nekdaj, idealizirano tako s strani razsvetljencev kot tudi sodobnega človeka je tema, ki se ji ne moremo izogniti, saj je vtkana v samo bit našega bivanja. Avtorica pa ne želi idealizirati, pravzaprav se temu izogiba, vseeno pa želi obuditi spomin na temelje človeka, ki so v enakomerni meri domišljijski in subjektivni kot tudi racionalni in analitični. Ob ogledu fotografij smo postavljeni v vlogo opazovalca, ki mora preklapljati med različnimi perspektivami in stališči do vizualnih podob, a z intuitivno zasnovano pripovednostjo nam umetnica omogoči, da je vpogled podan neobremenjeno, resničnost pa najdena v vmesnem prostoru.

[1] Mary ACTON, Learning to Look at Paintings, New York, 2009, str. 165.

[2] Branko MITROCIĆ, Visuality After Gombrich: the Innocence of the Eye and Modern Research in the Philosophy and Psychology of Perception, Zeitschrift für Kunstgeschichte 76, 2013, str. 73.

 

 

Miroslav Arbutina – Odkrivanje pozabljenega

Odkrivanje pozabljenega

Tehnika: gumijev tisk

Fotogalerija STOLP

17.9 – 15.10.2022

Miroslav Arbutina (1959) se je začel za fotografijo zanimati v zgodnjih osemdesetih letih, ko je dobil ruski fotoaparat Lubitel. Po delu v Železarni Sisak se je leta 1987 odločil, da se bo preživljal s fotografijo ter delal v smeri industrijske fotografije za potrebe sejmov, katalogov in podobnega. Ob začetku domovinske vojne se je začel proces deindustrializacije in potreba po prej omenjeni fotografiji je začela počasi izginjati. Takrat je začel delati kot samostojni fotograf za domače in tuje medije. Svoja dela je veliko razstavljal, prav tako pa je dobitnik mnogih nagrad.

Pogled v preteklost nam vedno omogoča vizijo širše slike. Ko pogledamo nazaj, vidimo zametke tistega, kar skozi preoblikovanje in dognanost postane spet intrigantno, nadgrajeno in drugačno. Fotografija dovoljuje ogromno prostora za iskanje in razvijanje novih poti, zatorej Miroslav Arbutina v starih tehnikah vidi vedno nekaj, kar lahko postane drugačno, dobi ponovno ali še večjo moč, efekt in zgodbo. V preteklih desetih letih se je fotograf začel ukvarjati s starejšimi fotografskimi tehnikami in nastala je serija fotografij pod naslovom Odkrivanje pozabljenega. Rdeča nit razstave je pravzaprav uporaba starih fotografskih tehnik, ki pripeljejo do snovanja novih in bolj razvejanih umetnin. Iskanje zgodbe se v fotografiji Miroslava Arbutine začne v iskanju prostora, interierja ali eksterierja, ki služi kot podlaga nadaljnjemu ustvarjanju. Prostor povzdigne skozi estetiko, kompozicijo in samo vključitvijo modela ter njegove zgodbe. Na prvi pogled modeli delujejo skorajda izzivalno, ob bližjem pogledu pa ugotovimo, da je odstranjen erotični pridih, ki je za takšne fotografije značilen. Namesto tega jim je dodano subtilno dostojanstvo. To lahko modele označi za arhetip »dekleta iz soseske«, s pomanjkanjem pretiranih ličil in obleke, hkrati pa jih skozi okolico povzdigne v estetsko dovršenost preko raziskovanja ženske elegance in lepote. Umetnik pri svoji umetnosti stremi k estetski in kompozicijski celoti, sam pa pravi, da pri tem največ pomena pripisuje svetlobi, ki poveže vse komponente v sliki. 

Rebeka Tašič 

Branimir Karanović: Too Much Photography

3.8. – 9.9.2022

 

Branimir Karanović se je rodil leta 1950 v Beogradu. Diplomiral je na Fakulteti za uporabne umetnosti leta 1974 v Beogradu. Leta 1976 je magistriral iz grafike na Fakulteti za likovno umetnost v Beogradu. Od 1978 do 1997 je poučeval kot profesor fotografije na Akademiji umetnosti v Novem Sadu. Od leta 1997 je zaposlen kot profesor fotografije na grafičnem oddelku Fakultete uporabnih umetnosti v Beogradu. Ukvarja se z grafiko in fotografijo. Od leta 1974 aktivno razstavlja grafike in fotografije na skupinskih razstavah doma in v tujini. Prav tako je dobitnik več državnih nagradi n priznanj za fotografijo in grafiko.

Postavljanje sveta in družbe pod drobnogled je postal skoraj nujen del sodobnega sveta zaradi neprestanega razvoja družbe. Tudi umetniki se na tak ali drugačen način prispevajo in ponujajo vizualno refleksijo trenutnega stanja. Fotografija ima že od nekdaj pri tem pomembno vlogo dokumentiranja dejanskega stanja. Branimir Karanović te zanose s svojimi deli popelje v nove razsežnosti.

Sam pravi, da v svojih grafikah pogosto posega po prikazu predmetov, ki s svojo obliko, upostošenim stanjem in mestom govorijo o današnjem stanju, ter služijo kot simboli ali metafore.[1] Proces fotografovega dela poteka na računalniškem zaslonu s pomočjo programov in orodij za korekcijo fotografij, grafika se kasneje natisne na tiskalniku in v ta proces potem fotograf nima več nobenih posegov.

V teh delih prikazuje umetniško refleksijo danega prizora. V tej seriji se navezuje na kritični odnos fotografije do pretiranega in agresivnega fotooglaševanja, saj smo v današnjem svetu na vsakem koraku obdani s preveč informacijami, ki nas po eni strani zaslepijo in distancirajo od dejanskega stanja, po drugi pa manipulirajo z našim pogledom na to stanje. Sam fotograf opozarja na to, da je k vizualnemu onesnaženju okolice prispevala tudi tehnologija digitalnega tiska.

Njegova dela niso zgolj dokumentarne fotografije, kar lahko zagotovo vidimo že na prvi pogled, gre za fotografovo subjektivno reakcijo na čas, ljudi in življenje v mestu v katerem živi.[2]

V obdobju konca prejšnjega stoletja je v času krize in močnih družbenih sprememb dokumentiral proteste in strankarske volitve. Prav tako je prečesaval bolšje sejme in razne, na prvi pogled sekundarne objekte na stojnicah in terenu. Tukaj je prišel v stik s predmeti, ki so prikazovali velike ikone tistega časa, tudi v obziru politike. Za ikone bi pričakovali, da bodo postavljene na častno mesto, tukaj pa jih vidimo v skoraj pozabljenih in odtujenih okolicah, popolnoma razvrednotene. To po eni strani zopet svari na nevarnost, kateri smo predani v času ko nas obdaja preveč informacij. Opozarja na to kaj se zgodi ko pride do prevelikih sprememb v prekratkem času in na ujetost ljudi v valu družbenih sprememb. V tem sklopu fotografij smo postavljeni pred prizore, ki so čustveno močni ter pretresljiva dokumentacija prelomnic v času in prostoru.

Primarni namen fotografije je ta, da gledalec občuti in začuti preprosto likovno in kompozicijsko harmonijo, potem pa je na gledalcu moč da izlušči idejo fotografije, ki je lahko kritična ali pa celo cinična in duhovita. Poleg tega pa te fotografije nosijo nalogo da so dokumenti o avtorju ki jih ustvarja.

Fotografije Branimirja Karanoviča postajajo likovno bolj pristne in prehajajo v domeno grafike, ki se hitro infiltrira v aktualne novofiguralne in fotorealistične težnje.[3] V tej seriji slik ni namen ustvariti nekaj kratkoročnega, kar hitro vznemiri in kasneje potihne. Namen je ustvariti nekaj oprijemljivega, trajnega in pozornosti vzbujajočega.

 

Rebeka Tašič

[1] Ljiljana ĆINKUL, Zgodovina je v teku in/ali Fotografska grafika v Srbiji, Foto/Grafika: vloga fotografije v grafiki in grafičnem oblikovanju sedemdesetih let, Ljubljana 2022, str 202.

[2] ĆINKUL 2022 (op.1), str 202.

[3] Sava STEPANOV, Fotografija i/ili Grafika, Novi Sad 2015, str. 2.

 

 

EPSON scanner image