Peter Uhan: Letno poročilo

Letno poročilo

Nekje v začetku novembra vem, da me bo poklical Peter in vprašal: »Kaj bomo pa letos

slikali?« To je res težko vprašanje. Vsako leto sproži cel proces odločanja, premišljevanja

o bistvu minulega leta, izmenjevanja idej in frustracij zaradi prenatrpanih urnikov in

predvsem tega, da smo si ta projekt sploh nakopali na glavo. Začelo se je pred dvanajstimi

leti. Potrebovali smo družinski portret, da bi se zahvalili zdravnikom in vsem drugim, ki

so nam pomagali v dramatičnem prvem letu življenja najinih otrok. In ker smo Peter,

Boštjan in jaz poklicni pripovedovalci zgodb, vsak na svojem področju, je prvo

fotografiranje trajalo tri dni. Želeli smo posneti zabavno fotografijo, ki bi prikazovala,

kako naporno in lepo je bilo naše prvo leto družinskega življenja z dvema posebnima

otrokoma. Hoteli smo sporočiti, da smo dobro, da se spoprijemamo z izzivi in smo vsem

hvaležni za pomoč. »Luštkan« ali »resen« družinski portret ni prišel v poštev, ker nismo

takšna družina. Mi smo družina, ki je vedno na robu preživetja, ki žonglira z veliko

različnimi vsebinami. In v tem smo precej smešni, ampak vztrajni. Tudi Peter ni takšen

fotograf. Ni se kar tako odločil za gledališko fotografijo.

Prva dva dni priprav na fotografiranje sva s Petrom iskala inspiracijo, slikala prizore v

naši kaotični hiši, prestavljala pohištvo, igrače in pripravljala opremo. Od vseh kotičkov

hiše smo izbrali najbolj nepraktičnega – kuhinjo. Spremeniti kuhinjo v prizorišče

fotografiranja, medtem ko vsake tri ure pripravljaš hrano za malčka, je res nespametno.

Moja mama pravi, da smo že zdavnaj pomešali življenje in gledališče ter da se tako ne

živi. Kako je v življenju potreben red, da človek lahko funkcionira. Ampak meni se zdi,

da je ravno to zanimiva tema: Kaj drži družinski kaos skupaj? Ljubezen? Vztrajnost?

Pogum? Ustvarjalnost? Norost? Moja mama tega ne razume, Peter pa. Tretji dan smo

snemali. Ne predstavljajte si kakšnega profesionalnega snemanja, to je bilo lovljenje

trenutka, v katerem bi bila oba malčka – eden sploh še ni shodil – sploh budna in se ne bi

basala s hrano. Hecali smo se, da bomo imeli pri njunih osemnajstih letih razstavo teh

fotografij. V tistem trenutku je bilo že vsakih osemnajst ur takšen izziv, da je osemnajst let

zvenelo nepredstavljivo, kot daljna prihodnost, v kateri bomo živeli že na Marsu. Od

takrat je minilo dvanajst let. Dvanajst let! Kam so šla? Dvanajst letnih poročil na

razglednici. Ki govorijo o tem, kaj je bil v prejšnjem letu največji izziv rahlo nevrotične

družine, ne preveč drugačne od drugih. Letno poročilo v eni sami sliki. Nekaj, kar vsako

leto pošljemo ljudem, ki so zaznamovali naše življenje, ali pa tistim, ki jim želimo

sporočiti, da jih nismo pozabili. Peter in Barbara, njegova partnerka in soustvarjalka, sta

teh dvanajst let preživela z nami.

V življenju veliko stvari pozabim, to je nekakšen mehanizem, da lahko predstave, ki sem

jih že naredila, pospravim v predal in začnem znova, od začetka. Ta projekt je ena od

redkih stvari v mojem življenju, ki ima kontinuiteto in pušča za sabo sled. Naša poročila

so dobila svoje občinstvo, ki vsako leto čaka na nadaljevanje. Večinoma poročajo, da se

ob fotografijah zabavajo, pa tudi, da so ganjeni in se velikokrat lahko poistovetijo z njimi:

izčrpani, nemočni starši, ki imajo občutek, da so jim vajeti ušle iz rok. Otroka sta zdaj že

večja in ju je lažje prepričati, da pogledata v kamero. Celo razumeta, za kaj gre, in

prispevata svoje ideje. Ampak da Peter ne bi imel prelahkega dela, smo si omislili novega

člana družine – mačko. Zdaj njo prepričuje, naj ne pobegne iz hiše, medtem ko se

fotografiramo na stopnišču.

Peter Uhan je moj prijatelj, soustvarjalec, zaveznik in me spravlja ob pamet. Več ur je

sposoben pripravljati detajle in ponavljati fotografiranje. Ko smo že vsi utrujeni, bi on

posnel še eno serijo. In ko je vsega konec, me pokliče, ali ne bi mogoče zadeve še enkrat

ponovili. Vedno je tako. Tudi kadar fotografira v gledališču, mu ni do tega, da bi samo

dokumentarno poslikal moje predstave. Ne, on hodi na vaje, nas opazuje, debatira o tem,

kaj delamo, moti me in mi nalaga dodatno delo. Še in še fotografira in fotografira in pri

naslednjem projektu je spet tu. Včasih se mi zdi, da je on tisti spomin, ki ga ne hranim.

Spomin na razloge, zakaj smo nekoč počeli, kar smo. Kakšen je bil kontekst in kakšni so

bili časi. O čem smo razmišljali in s čim smo se v življenju ubadali. Peter je predvsem

pripovedovalec. Nikoli ni objektiven. On se preprosto vplete v zgodbo, v njeno bistvo, ter

jo s svojimi sredstvi in po svoje pripoveduje. Ali ni to bistvo? To pronicljivo opazovanje

in veščina pripovedovanja o življenju.

Tukaj smo, dvanajst let pozneje. Da vam povemo zgodbo o norem, lepem, napornem in

nič kaj dosti drugačnem življenju, kot ga imajo druge družine in prav takem ustvarjanju.

Ivana Djilas

 

Peter Uhan (1977) se profesionalno ukvarja s fotografijo, predvsem z gledališko in portretno, občasno s komercialno in arhitekturno. V preteklosti je bil dejaven na področju modne fotografije, sodeluje z različnimi oglaševalskimi agencijami ter glasbenimi založbami. Redno dela z gledališči SNG Drama Ljubljana in SNG Nova Gorica, občasno tudi z drugimi gledališči in neodvisnimi uprizoritvenimi produkcijami. Do danes je dokumentiral približno 400 različnih predstav. V obdobju 2012-2019 je z nemškim umetnikom Ulayem izvedel več performansov. Za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad ter priznanj.

Razpis za razstavljanje v Fotogaleriji STOLP v letu 2025

FOTOKLUB MARIBOR, vabi k sodelovanju in prijavi,

posameznike in kolektive,

ki ustvarjajo na področju fotografske umetnosti,

za razstavljanje v Fotogaleriji STOLP v letu 2025

 

 

VSEBINA PRIJAVE:

– jasno opredeljen vsebinski koncept fotografskega projekta

– definiran okvir izvedbe in tehnični načrt

– navedba avtorjev s kratkim življenjepisom, referencami in kopijami objavljenih kritik,

   katalogov, časopisnih člankov oz. navedbami medijskih objav

– fotografsko gradivo v elektronski obliki

– navedba kontaktov (ime in priimek, elektronska pošta, tel. št.).

Prijave pošljete na naslov:

galerijastolp@gmail.com

ROK: 20.11.2024

Fotoklub Maribor kot nosilec galerijske dejavnosti v Fotogaleriji STOLP, pri pripravi projektov prispeva:

– galerijski prostor v času razstave z vsemi obratovalnimi stroški,

– v času odprtja galerije je vedno prisotna dežuna oseba

– osnovno tehnično pomoč pri postavitvi že pripravljenega in tehnično načrtovanega projekta,

– izposojo tehnične opreme (okvirji) v okviru razpoložljivih možnosti,

– promocijo razstave v sodelovanju z avtorjem,

– oblikovanje in tiskanje zgibanke,

– odprtje razstave z manjšo pogostitvijo,

– potrditev referenc  o sodelovanju pri prijavah na razpise za zbiranje sredstev izvajalca projekta.

Z izbranimi avtorji bo sklenjena pogodba o razstavljanju in sodelovanju.

Pridržujemo si pravico do izločanja nepopolnih prijav in zavrnitve predlaganih projektov brez dodatnega vsebinskega pojasnila.

Umetniški svet Fotoklub Maribor, bo prijave pregledal in vas obvestil o njegovi odločitvi, katera je dokončna in nanjo ni možna pritožba.

V MB. 18.10.2024

Vodja galerije STOLP                                                                                     Predsednik FK MB

Maja Modrinjak                                                                                             Miha Kacafura  EFIAP/b

Maja Prgomet: Niso se ustavile

Maja Prgomet: Niso se ustavile

Zdravje žensk je tudi danes postavljeno na “stranski tir”, zaradi tega je pomembno naslavljati zgodbe, kot so izpostavljene v razstavi Maje Prgomet Niso so ustavile. Kljub raziskavam in možnostim, ki jih nudijo napredki medicine, se številni ženski zdravstveni problemi ne jemljejo zavestno ali resno. Preko te razstave, lahko na to opomnimo, kar je tudi namen letošnjega Festivala fotografije, osvetliti in opozoriti na “mrtve kote” družbe.

O razstavi Maje Pergomet je pisala kuratorka Ana Žanko.

Razstavo “Niso se ustavile” sestavlja 17 fotografij bolnic z rakom in tistih, ki so raka preživele, se pogumno postavile pred objektiv slavne fotografinje Maje Prgomet in se odločile s svojim telesom povedati zgodbo o boju za svoje življenje. S fotografiranjem ženskega telesa brez obraza avtorica namenoma postavlja v ospredje izpostavljeno, ranjeno in ranljivo žensko telo, ki hkrati priča tako o krhkosti življenja kot tudi o pogumu in moči, da se podamo v boj z eno ali celo več diagnozami. Kljub številnim prizadevanjem, medijskim kampanjam in javnemu dialogu o vzrokih, tveganjih in posledicah raka so ženske na Hrvaškem, tako kot pri številnih drugih izjemno pomembnih vprašanjih, pogosto prepuščene same sebi in podpori zelo malo ljudi. Zdravje žensk je tabu. Zlasti njihovo reproduktivno zdravje. Za družbo je molk najvarnejša možnost. Žensko telo, prekrito z brazgotinami, je stigma, nekaj, česar raje ne bi gledali, nekaj, s čimer se raje ne bi soočali.

S fotografiranjem ranjenih, izčrpanih, a nepremagljivih ženskih teles se avtorica poklanja ženskam sveta in telesu, ki je simbol ženskosti. V časih, kjer je vidno obsojeno na pričakovanje popolnosti, ki je nam vsiljena skozi okno družbenih omrežij, zlasti Instagrama in Facebooka, ravno nepopolno, ranjeno žensko telo vzbuja odpor do videnega in predstavlja zatiranje le-tega. Prgomet s svojimi fotografijami sprejema, normalizira in predvsem slavi lepoto običajnega ženskega telesa, telesa, ki razkriva in ponosno kaže brazgotine vsakdanjega življenja. Fotografinja skozi cikel svojih portretov najde popolnost v nepopolnosti, v razgaljanju telesa, ki živi in se bori tukaj, zdaj in vsak dan, z nami in za nas, telo, ki je ustvarjeno, da je pogumno in močno za veliko večje stvari kot zgolj zbiranje všečkov na družbenih omrežjih. Kljub velikemu čustvenemu naboju avtorici uspe temo predstaviti verodostojno, saj z vsako fotografijo dokumentira intimno pričevanje vsakega od svojih modelov in se uspešno izogne pasti navidezno pretiranega patetizma, ko poskuša igrati na srčne strune ljudi.

“Niso se ustavile” ni cikel o bolezni, o diagnozi, o strahu. Je veliko več kot to. Je fotografska zgodba, ki priča o pogumu, neustrašnosti in dostojanstvu žensk, ki se ne prepustijo verovanju, da so le diagnoza, številka ali stolpec v statističnem poročilu, in ki nočejo biti nevidne, nekje na robu družbe, samo zato, ker njihovo telo morda ne ustreza postavljenim lepotnim standardom. Njihove brazgotine so opomin, da smo vsi enako krhki in ranljivi, pa tudi, da naša telesa niso tu samo zato, da bi bila lepa in zaželena v smislu norm, ki jih določajo virtualne skupnosti. Naša telesa so templji naše vztrajnosti in naš največji zaveznik pri zmagi v življenju. Ne potrebujejo nikogaršnjega odobravanja. Potrebujejo le naše najgloblje spoštovanje.

Jaka Jeraša: Iz albuma

Odprtje razstave: pet.19.7. ob 19.00

Čas razstave: 19.7. do 31.8.24

Kuriranje in spremni tekst: Denis Volk, Lektura: Darija Golob Malenšek

 

Jaka Jeraša (1953, Ljubljana) je v letih 1955–1980 večinoma živel v Piranu. Spada v srednjo generacijo uveljavljenih ustvarjalcev na področju umetniške fotografije v Sloveniji. Po končani fotografski šoli v Ljubljani se je leta 1971 zaposlil kot fotograf v Litostroju v Ljubljani. Tu ga je fotografski mojster Peter Kocjančič navdušil za umetniško fotografijo. Po vrnitvi v Piran leta 1975 je bil kratek čas fotoreporter pri časopisu Primorske novice, nato pa se je zaposlil v Design studiu Mak. Od leta 1986 deluje kot samostojni kulturni delavec. Je član Društva fotografov Slovenije. Od leta 1978 je imel 28 samostojnih razstav. Sodeluje na skupinskih razstavah in likovnih delavnicah doma in na tujem. Prejel je več nagrad. Živi in dela v Kopru.

Vpogled v opus: Jaka Jeraša

Včasih se zgodi, da hobi otroka tako navduši, da se usmeri v šolanje za poklic s podobnega področja. Jaki Jeraši je bila fotografija najprej hobi, ki je prerasel v poklic (foto dokumentarista ter fotoreporterja) in kasneje v umetniško ustvarjanje. Izbrušene tehnične veščine v fotografiji, občutek za kompozicijo, kadriranje in scenografijo ter dinamiko pri režiranih posnetkih, pa tudi videnje bodoče fotografije so ga pripeljali do večje svobode in neobremenjenosti, ki sta potrebni za kreativno umetniško ustvarjanje.

Jeraševe estetsko skladne fotografije niso le rezultat fotografovega doživljanja okolja in ambienta, pač pa tudi fotografova interpretacija. Z »igro« svetlobe in sence, s svetlim in temnim ter s kompozicijo poudarja in/ali izpostavlja posamezne podrobnosti. Nekatere fotografije so strožje, skoraj dokumentarne, lahko so bolj pripovedne, lahko pa tudi humorne, zabavne in hudomušne. Tako je s fotografijami ljudi, urbanega ali naravnega okolja in z režiranimi prizori.

Ljudje so »nameščeni« v zanimivo okolje, to pa je po svojih strukturah površin v kontrastu z (mehkim) živim telesom portretirancev. Okolje je v kontrastu tudi z nastavljenimi predmeti, ki v podobo večkrat vnašajo humornost. Osebe na fotografijah so ujete v trenutku, ko zrejo v nek objekt, v fotografa ali pa je oseba poglobljena v lastne misli. Fotograf je dokumentarist čustvenih stanj in počutja portretirancev. Zazna in ujame denimo zatopljenost, radovednost, čakanje, nestrpnost, veselje, dobrovoljnost in druga stanja.

Nekatere fotografije so zaradi fotografove asociativnosti igrive, tudi režirane skupinske fotografije oseb – na nekaterih Jeraša zre v kamero, ki jo sproži – ohranjajo v ostrini ali mehkih prehodih to spontanost in igrivost kontrasta vzorcev in struktur ter igro svetlobe in sence.

Gladkost fotografiranih predmetov ali objektov pogosto poudarja z razgibano, bolj grobo površino iz okolja ali nekega drugega bližnjega objekta (hiša ob skoraj mirni vodi, »steklena« telefonska govorilnica pred hišo). Ne le da ta kontrast vidimo na fotografiji, zaradi poznavanja teh »materialov« si ta kontrast predstavljamo tudi taktilno. Podobno je mogoče opaziti tudi v fotografijah golega telesa; koža je površina svetlo-temnih ali barvnih kontrastov, različne napetosti in strukture površine. Rob kože (okončine) je oster v primerjavi s kožo, ki se v senci mehko »združi« s kožo drugega dela telesa. Rob sence na eni strani (kontrastno) omejuje eno površino, na drugi strani pa senca/površina mehko prehaja v drugo površino. Poigrava se s simetrijo, križanjem črt in smeri, s svetlim in temnim, vdolbinami in izboklinami. Fotografija v nas vzbudi željo po dotiku (da to kožo pogladimo in jo začutimo pod prsti).

Zelo oseben odnos do narave, okolja in do ženskega telesa vzpostavlja tudi pri fotografiji aktov. Okolje izbira z občutkom, vanj umesti golo telo, oboje pa izpostavi do te meje, da se včasih vprašamo, ali je na fotografijah okolje ali akt. Podobno se zdi, ko fotografira dele ženskega telesa z “dodanimi” rastlinami ali odsevi v ogledalu. Oko in misel skačeta od enega motiva do drugega, ki sta tako premišljeno združena, da sta povsem enakovredna. Njegov fotografski pristop k ženskemu telesu je poseben ravno/tudi zaradi izbranega okolja in preskakovanja gledalčeve pozornosti med osebo in okoljem.

V urbanem, pa tudi v naravnem okolju njegove fotografije pogosto prikazujejo prisotnost – dejavnosti in življenje – ljudi, čeprav ljudi ni na fotografijah. Znamenja te prisotnosti so predmeti in naprave, ki jih uporabljamo ljudje, denimo obešeno perilo, stoli, čolni na suhem, tračnice …

Soline so Jeraši pogost motiv. Sprehod po solinah je zanj meditacija, sproščanje v tišini, iskanje barvnih ali svetlo temnih (v črnobeli fotografiji črno-belih) odtenkov, linij in površin, živega in neživega, delovanja narave in sledi človeka. Za razliko od dinamične narave so sledi človeka statične, kot mrtve v živi naravi, ki se spreminja. Vse to je hkrati intimni svet Jake Jeraše, pobeg od urbanega.

Jaka Jeraša enako mojstrsko uporablja črno-belo in barvno fotografijo. Njegov izrazit smisel za igro kontrastov in/ali skladnost črno-belih ter barvnih odtenkov, smeri (linij) in površin, skupaj s kompozicijo ter usmerjanjem gledalčeve pozornosti uvrščajo Jako Jerašo med vrhunske vizualne umetnike, le da je njegovo izrazno sredstvo fotografija.

Denis Volk

 

Dragiša Modrinjak: Maribor v 60-tih

Razstava fotografij priznanega mariborskega fotografa in dolgoletnega Večerovega fotoreporterja.

Otvoritev: v torek, 28. maja 2024, ob 19.00 uri.

Kustosinja: Maja Modrinjak

 Razstava bo na ogled do 13. julija 2024, lepo vabljeni!

 

Dragiša Modrinjak

Dragiša Modrinjak je bil rojen 8. 10. 1935 v Velikem Gradištu v Srbiji. Od tam se je družina preselila na Ptuj, kjer se je kot mladenič pri mojstru Langerholcu izšolal za fotografa, opravil strokovno šolo in pomočniški izpit v Ljubljani, v Mariboru pa zaključni izpit na temo Razvoj fotografije in prvi posnetki Maribora.

Po odsluženi vojaščini se je leta 1958 zaposlil pri ČGP Večer, kjer je foto-reportersko fotografijo dvignil na visoko raven, saj ni izpolnjeval le kriterijev dokumentarnosti, marveč tudi kriterije umetniške fotografije. Skozi čas raznovrstnih sprememb je ostajal zvest Večerov fotoreporter do upokojitve leta 1993. Leta 1995 ga je časopis Delo povabil k sodelovanju kot zunanjega dopisnika v Mariboru, kjer je pogodbeno sodeloval do konca leta 2004. Kot  član Fotokluba Maribor se je predstavil na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru. Razstava predstavlja posebni mejnik v umetniškem fotografskem ustvarjanju. Od 1968 do 1973 je bil predsednik Fotokluba, kasneje je postal častni član. Leta 1972 je postal predsednik Sekcije foto in filmskih reporterjev pri Društvu novinarjev Slovenije. Leta 1973 je prejel naziv mojster fotografije Foto zveze Jugoslavije EFIAP (Excellence FIAP), 1975 pa mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP). Sodeloval je na številnih razstavah doma in v tujini, bil član žirij na klubskih razstavah na območju nekdanje Jugoslavije in v tujini.

Pomembna je njegova gledališka fotografija, s katero je postavil nove kriterije dela.  Dramo in balet SNG Maribor je dokumentiral od 1965 do 1985. Leta 1969 je izšel koledar Obrazi igralcev s fotografijami baletnega in igralskega ansambla, ki je bil prvi takšen koledar v Sloveniji. Bil je dolgoletni urednik gledališkega lista SNG Maribor.

Njegov fotografski opus zajema portretno, krajinsko, karikaturno oz. humoristično, socialno, žanrsko, etnografsko motiviko, dokumentiranje katastrof potresov in poplav tudi modno, reklamno motiviko. Zlasti športna fotografija mu je prinesla mnoge nagrade in priznanja doma in širom sveta. Izstopajo tiste iz motokrosa, speedwaya, smučarskih tekem, pokala za Zlato lisico, smučarskih skokov v Planici, tekem v judu, boksu, nogometu…

Ukvarjal se je s foto grafiko in fotomontažo, eksperimentiral z računalniško generirano montažo. Poleg črno-bele fotografije je ustvarjal tudi barvne diapozitive, kasneje digitalno fotografijo. Pisal je o fotografiji, objavljal članke v številnih revijah, prispevke v razstavnih katalogih, opremil več knjig in drugih publikacij. Bil je mentor fotografskih delavnic. Vodil je galerijo Metka v Mariboru. Sodeloval je pri pripravi in izvedbi več razstav.

V 60. je začel zbirati stare in starinske fotoaparate in vsakovrstno fotografsko opremo ter stare fotografije. Zbirka zajema več tisoč kosov, za katere je skrbel, jih restavriral, katalogiziral in si več kot desetletje prizadeval za pridobitev fotografskega muzeja v Mariboru. Njegov fotografski opus zajema nekaj tisoč posnetkov. Za svoje delo je prejel vrsto pohval, priznanj, odličij in nagrad doma in na vseh koncih sveta. Modrinjakova fotografija je zapisana dokumentiranju neponovljivosti trenutka, dinamiki dogajanja in brezčasnosti sporočila, v njegovem umetniškem načinu, s prefinjenim občutkom in svojstvenim pogledom.

Dragiša Modrinjak je bil eden najprepoznavnejših mariborskih fotografov. V obsežnem opusu svojih
raznovrstnih tematik je kot zaljubljenec v domači Maribor ostal pomemben kronist tega mesta.

Vse pravice pridržane © 

45 let fotogalerije STOLP

Ob 45 letnici Fotogalerije STOLP razstavljajo: 

Branko Koniček

Branimir Ritonja

Branko Zorović

 

 45 let Fotogalerije Stolp

Leto 1979 je bilo prelomno leto tako za Fotoklub Maribor, kot tudi umetniško fotografijo, saj je bil klubu dodeljen židovski stolp – v katerem je po desetih letih vloženega izjemno trdega dela in mnogih preprek, v letu 1989 slavnostno odprla svoja vrata prva foto galerija na Slovenskem – Fotogalerija Stolp. 

Tokrat obeležujemo 45 let delovanja tako, da na ogled postavimo razstavo treh avtorjev ene izmed prvih razstav, in sicer razstave treh fotografov in članov Fotokluba Maribor– Branka Konička, Branimirja Ritonje ter Branka Zoroviča. 

Razstavo v Fotogaleriji Stolp pa spremlja tudi zunanja razstava na tablah Ulične galerije Fotokluba, kjer boste se lahko seznanili z zgodovino naše galerije.

Tokrat obeležujemo 45 let delovanja tako, da na ogled postavimo razstavo treh avtorjev ene izmed prvih razstav, in sicer razstave treh fotografov in članov Fotokluba Maribor – Branka Konička, Branimirja Ritonje ter Branka Zoroviča.

 

BRANKO KONIČEK – Poliritmija

Množica glasbil, hipni in zabrisani gibi teles, portretni približki glasbenikov in pevcev v ritmični ekstazi so prizori, ki prevevajo skozi izbrane fotografije Koničkovega obsežnega arhiva fotografiranja jazz nastopov. Retrospektiva fotografskega udejstvovanja seže v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je avtor pričel spoznavati in sočasno navduševati nad ameriško glasbeno zvrstjo, izvirajočo iz časov Harlem renesanse – razbohotenje afroameriške kulture in umetnosti od 1920ih let naprej. Pričujoči instantni trenutki na fotografijah so bili v liriki črno-bele tehnike ujeti skozi niz markantnih koncertov velikanov jazz glasbe, gostujočih v Mariboru, ki jih je organiziral Brane Rončel. Nekatera znana imena glasbenikov ameriške jazz scene, ki jih lahko prepoznavamo na fotografijah so npr. Lester Bowie, Anthony Braxton, Colin Walcot in Doug Hammond. Avtor je ob večletnem fotografiranju tovrstnih prizorov razvil močno strast do jazza in se tako kot poliritmija, simultanost več različnih ritmov, močno značilna v jazzu, tudi sam sočasno preizkušal v prepletanju iskanja svojega lastnega izraza v fotografiji, kot tudi duhovnega izpopolnjevanja skozi glasbo.

Branko Koniček (1957) je član Fotokluba Maribor vse od leta 1981. Ob častni funkciji predsedovanja med leti 1987 in 1992, se je v zgodovino fotokluba zapisal kot zaslužni član, saj se je trudil za razvoj in širjenje ogleda kluba, umetniškega ateljeja ter Fotogalerije Stolp. Kot fotograf je sodeloval na več kot 200 razstavah tako v Sloveniji kot v tujini (Zagreb, Varaždin, Gradec, Dunaj, Bergerac v Franciji). Za svoja dela je prejel 28 nagrad, med drugimi zlato nagrado v Vigexu v Avstraliji, zlato medaljo v Singapurju, posebno nagrado na veliki mednarodni razstavi povabljenih avtorjev v Mestre-Venezia v Italiji, zlato medaljo v Čeljabinsku, ter 3. nagrado na razstavi Treh dežel v Gorici leta 2003. Trenutno se ukvarja z infrardečo črno-belo fotografijo v digitalni tehniki.

 

 

 

Branimir Ritonja – cesta

Serija Cesta bratstva in enotnosti je nastajala več kot 20 let in predstavlja analogne fotografije posnete med vožnjo na območju ceste, ki je prva povezovala republike bivše Jugoslavije. Območje zaznamovano s skupnimi napori mladinskih brigad, ki so gradile za namen povezovanja, je tudi pričevanje o skupnosti in želji po celjenju ran, ki jih je utrpela Jugoslavija skozi leta. Pokrajina se, odkar jo je fotograf prvič v celoti prevozil leta 1977, ni drastično spremenila, spreminjal pa se je avtorjev pogled nanjo. K temu so prispevale nove meje, vojne in vrzeli ustvarjene med ljudmi, ki so dolgo ciljali k enotnosti in solidarnosti. Fotografije so posnete od Jesenic do Skopja ter simbolno predstavljajo umetnikovo doživljanje razpada in evolucije pokrajine. Bolj kot fizično preoblikovanje družbe in okolice, fotografije beležijo umetnikov miselni proces doživljanja minevanja časa, ki se preobrazi v razpoloženjske podobe gibanja in napredovanja. Kraji zgodovinskih obeležij, na primer Sremske fronte, nosijo čustven naboj, ki v mimobežnih posnetkih sporoča, da se kljub pomembnosti vse premika naprej, da se zgodovina spaja s sedanjostjo, ter za sabo pušča tako obžalovanje kot tudi nostalgijo. Spoj osebne in kolektivne zgodbe skozi fotografije oblikuje neprekinjeno pripovedno nit, ki oblikovno posnema tudi glaven motiv – cesto.

Branimir Ritonja (1961, Maribor) je fotograf in avtor več fotografskih knjig ter slikovnega materiala monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo nagrado z listino (2012) in bronasto medaljo na Le Salon des Beaux Arts, Carrousel du Louvre, Pariz (2017). Je član Fotokluba Maribor, ki ga je dvajset let vodil tudi kot predsednik in direktor Galerije Stolp.

 

Branko Zorović – Maraton

Fotoklub Maribor predstavlja osebno zgodbo za vsakega izmed članov, eden izmed najdlje aktivnih članov je tudi Branko Zorović, ki pravi, da Fotoklub Maribor zanj predstavlja več kot 40 let izmenjave znanja in izkušenj, predvsem pa druženja z ljudmi, katere vežejo isti interesi in ljubezen do fotografije. Tokrat se Branko Zorović na razstavi 45 let Fotogalerije Stolp, predstavlja s serijo Maraton. Serija je nastala med leti 2009 in 2012 in je del velikega števila fotografij, ki so nastale na maratonih v Ljubljani in Radencih. Fotograf se je odločil za fotografiranje maratonov, ker so med udeleženci tekli tudi njegovi družinski člani. Maraton je v najbolj grobi definiciji nekaj kar terja svoj čas in trud, da udeleženci, tekmovalci pridejo do zastavljenega cilja. Portreti razstave prikazujejo sledi pretečenih 42 kilometrov, ki niso olepšani ali romantizirani. Vsak portret predstavlja osebni boj, trud in napor. Pri portretirancih se kaže bojevitost, izmučenost in odločenost preteči ciljno ravnino.

Branko Zorović (1945), je po poklicu kontrolor letenja. Leta 1983 se je kot član Fotokluba Maribor začel aktivno ukvarjati s fotografijo. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Med slednjim mu je tudi Mednarodna zveza za fotografsko umetnost leta 1998 dodelila naziv AFIAP, leta 2001 pa naziv EFIAP. Njegove fotografije so rezultat občutka izzvanega s strani ljudi, narave, oblike ali svetlobe in sence.

 

Anna Tihanyi: Budapest from A to Z

Anna Tihanyi (1979) is a Hungarian photographer who graduated from the Faculty of Communication at the University of Szeged with a thesis on the history of photography entitled “Still Moving Images”. From 2002-2006 she participated in an experimental photography course at the Fotografus.hu photography school. She has received several scholarships from the National Cultural Fund and several awards for her work. Her work has been exhibited in numerous international and national exhibitions, including the Balassi Institute in New York, Berlin, Lithuania, etc. Anna currently lives and works in Budapest as part of the collective of the non-profit organisation Budapest Art Factory.

Anna Tihanyi was born and raised in Budapest, where she learned about its possibilities as well as its limitations. She says that Budapest is a city that she leaves but always comes back to. Since the 1980s, she has been following the changes in her city and, despite the new unfamiliar faces, she has tried to find herself again and again.

The picture book Encyclopaedia Ablak-Zsiraf (The Window Giraffe) has played an important role in her life, from which she has learnt not only how to write her own name, but also how to look at the world around her. Among other things, she learned that a mirror is made of glass and that friends tell each other their secrets. Some things, she says, are obvious, some do not exist and some are metaphorical.

The exhibition Budapest from A to Z consists of analogue collages with which Anna presents personal experiences as well as collective memories, which, like the Window Giraffe, form images that can be experienced from a child’s point of view. They represent the characteristics of the city as well as the artist’s personal stories. The collages are made up of her own and found photographs of both symbolic and everyday life. The author does not strive for perfection or accuracy, but invites us on a personal journey, in which we have a glimpse of what Budapest means to her and to others.

The collages thus do not have a documentary function, but a symbolic one on several levels – between images of the city , which takes us on an experience of a wide range of emotions as well as social criticism through nostalgic images.

graz selection V

V Gradcu, drugem največjem avstrijskem mestu in glavnem mestu avstrijske Štajerske, se je fotografska scena pojavila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je za tisti čas predstavljala izjemno sodoben pristop k zajemanju podob. Osrednja osebnost tega razvoja je bil Erich Kees, pionirski štajerski fotograf, ki je s svojimi fotografskimi deli in komunikacijskimi dejavnostmi močno vplival na krog fotografov. Njihova ustvarjalna prizadevanja so postavila temelje za fotografsko sceno, ki je še vedno živahna in raznolika, kot je predstavljeno v Štajerskem fotografskem bienalu “photo graz”. Peta izdaja “photo graz selection” predstavlja 26 fotografov, rojenih med letoma 1948 in 1997, ki so sodelovali na Štajerskem fotografskem bienalu 2022. Izbor poudarja večplasten pristop, v katerem so poleg uveljavljenih in mednarodno priznanih umetnikov predstavljeni tudi fotografi z akademij in fotografskih šol, amaterji in predstavniki starejše generacije. Več kot 80 fotografij razkriva aktualne tendence fotografskega raziskovanja, ki segajo od splošnih vprašanj do zelo osebnih tem, ki so skrbno izdelane ali pa pospremljene z asociativnim prostorom za interpretacijo. Vloga fotografije pri predstavljanju resničnosti je raziskana in eksperimentalno razširjena. S poudarkom na zaznavanju in utelešenju časa razstava vizualizira tudi vprašanja o identiteti, kulturi in filozofiji.

Razstava je zasnovana pod okriljem Kulturvermittlung Steiermark.

Martin Bilinovac je študiral na različnih umetniških univerzitetnih smereh in diplomiral iz študija uporabnih umetnosti na Dunaju. Od leta 2010 predava fotografijo na Fakulteti za umetnost v Linzu. Njegova dela se hranijo v številnih javnih in zasebnih zbirkah.

Brisilda Bufi je odraščala v Tirani (Albanija). Zdaj živi v Gradcu, kjer študira informacijsko oblikovanje na Visoki šoli Joanneum. Prejšnja izobraževanja: 2018–2021 študij umetniške fotografije in multimedijske umetnosti na HTBLVA Graz Ortwinschule; 2016–2018 muzikologija na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost Univerze v Gradcu; 2009–2010 je diplomirala iz igranja klavirja na Univerzi v Tirani; 1997–2009 je pridobila glasbeno izobrazbo na glasbeni šoli Jordan Misja v Tirani.

Lena Feitl živi in ustvarja med Dunajem in Štajersko. Zanima se za esence stvari – tisto, kar je očesu nevidno, neraziskano, neopaženo, neimenovano – tisto, kar predstavlja temelj eksistence. Skozi fotografijo raziskuje teme kot so evanescenca, preobrazba in snov. Njena dela se nahajajo tudi v zbirkah Štajerske province in mesta Gradec.

G.R.A.M. Skupina avstrijskih umetnikov, ki so jo leta 1987 ustanovili Günther Holler-Schuster, Ronald Walter, Armin Ranner in Martin Behr. Skupaj ustvarjajo skozi različne medije (fotografija, film, video, instalacija, slikarstvo, grafika, performans in ustvarjanje elektronske glasbe). Tematizirajo klišeje, hitro zaznaven svet podob in znakov, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju, medijih in predvsem v estetiki potrošniškega oglaševanja. Namerno izbrane podobe spremenijo, jih postavljajo v medsebojni dialog ali komplementarni odnos.

Alexandra Gschiel je pridobila klasično fotografsko izobrazbo in trenutno ustvarja skozi medije fotografije, videa, instalacije, kiparstva in tekstila. Od 2008 naprej se je predstavila na številnih razstavah v Avstriji, na Hrvaškem in na Kubi, ob tem pa med drugimi izvedla tudi več umetniških projektov v kontekstu steirischer herbst.

Paul Hartmann dela kot fizik in znanstveni raziskovalec ter predava nanotehnologijo na Tehnični univerzi v Gradcu. Diplomiral je na Akademiji za uporabno fotografijo v Gradcu in je del kolektiva “Essenz”. V svojem slogu uporablja eksperimentalne možnosti digitalne fotografije, vendar brez abstrahiranja slike s pomočjo programske opreme.

Eva Hölbling je upokojena učiteljica in fotografira že od zgodnje mladosti. Skozi fotografijo se loteva pomembnih vprašanj, včasih pa tudi izrazi tisto, kar se sicer izmika jeziku.

Marita Janka je študirala na Univerzi za oblikovanje v Darmstadtu, opravila mojstrski tečaj za fotografijo na “Graphische” na Dunaju ter pridobila izobrazbo za fotografijo in oglaševalsko tehnologijo. Od leta 1978 do 2012 poučuje in predava na področju fotografije in multimedijske umetnosti. Od leta 1981 se loteva razstav in fotografskih projektov.

Bernhard Kipperer se je dlje časa ukvarjal s filmom, dokler se ni odločil usmeriti v analogno fotografijo. Bistveno merilo kakovosti zanj je vrsta filma in fotoaparata, izbranega iz nabora modelov iz različnih desetletij. Redke filme iz različnih koncev sveta, ki jim je že potekel rok trajanja, zbira z uporabo kemičnih postopkov, ki jih je razvil sam.

Sandra Kosel: 2004–2010 Akademija za likovno umetnost na Dunaju (umetnost in fotografija); 2000–2002; FotoK – tečaj za umetniško fotografijo, Dunaj; 1994–1999 HTBLVA Graz Ort weinschule (umetnost in oblikovanje); razstave na Dunaju, Weizu, Salzburgu, Istanbulu in drugod.

Gerhard Krois se ukvarja s fotografijo, glasbeno produkcijo in hkrati deluje tudi v oglaševalski industriji. 2003–2006 je član TVN Fotogruppe Graz; 2012–2013 Akademija za uporabno fotografijo, Gradec; samostojni fotograf od leta 2003 naprej.

Branko Lenart je leta 1954 emigriral v Avstrijo. Vse od leta 1968 je član Forum Stadtparka Gradec. Leta 1980 je bil rezidenčni umetnik v Apeioronu, Millertonu in New Yorku. Medtem je v sklopu študija obiskoval tudi Pariz, La Rocelle, Arles, Oxford, Rim, London, ZDA in Izrael. Leta 2001 je sodeloval z Inge Morath na projektu Grenz.Räume/Last Journey. Med leti 1979 in 2007 je predaval o fotografiji na Visoki šoli Joanneum in HBVLA za umetnost in oblikovanje v Gradcu. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah po Evropi, Severni Ameriki in Japonskem. Od leta 1970 pa je priredil tudi veliko samostojnih razstav. Živi in deluje med Gradcem in Piranom

Alois Loidl je pridobil diplomo iz trgovanja, pozneje pa študiral nemščino in španščino. Z nekaj prekinitvami se je s fotografijo ukvarjal vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Svoja dela je predstavil na veliko različnih razstavah.

Marlene Mautner je študirala uporabno fotografijo in vizualne medije na Visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju. S svojimi deli se poslužuje tematike vizualne predstavitve znanstveno dokazanih dejstev in dognanj, ki jih postavlja v kontrast s fikcijo. Tako je genetska manipulacija s Crispr-Cas9 ali uporaba umetne inteligence vključena v proces izdelave fotografij.

Marin Osterider prebiva tako na Dunaju kot tudi v Gradcu. Med letoma 1984 in 1991 je študirala na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Nato je pridobila državno štipendijo za umetniško fotografijo v Tokiu, Londonu in Parizu.

Heinz Pöschko živi in ustvarja v Gradcu. Samostojno razstavlja in sodeluje na skupinskih razstavah od leta 1992; prejel je promocijsko nagrado za fotografijo dežele Štajerske za leti 1992 in 1993; leta 1993 je pridobil državna štipendijo za fotografijo; s fotografijo se skozi družbeno-kritični pristop loteva vsebine narave ter arhitekture.

Jörg Rath je risar in fotograf. Diplomiral je na šoli za umetnost in kiparstvo HTBVLA Gradec Ortweinschule. Trenutno dela na področju umetnosti v umetniškem studiu Randkunst. Fotografije ustvarja večinoma v črno-beli , ter jih pospremi s citati iz umetnostne zgodovine, zabavnih medijev ali iz svojega lastnega življenja. Zanimata ga sodobna umetnost in dunajski akcionizem.

Alina Reimelt je pridobila fotografsko izobrazbo na Akademiji za uporabno fotografijo Gradec, nato na visoki šoli za umetniško fotografijo in multimedijsko umetnost na HTBLVA Gradec Ortweinschule (2021). Prejemnica nagrade GUP Fresh Eyes Talent Award (2021). Umetnica v svojih delih poskuša ustvariti portrete brez fizične prisotnosti v podobi in s tem opredeliti identiteto, ločeno od človeške oblike v fotografski podobi.

Gerlinde Schaffer se ukvarja z arhitekturno, ulično in tematsko fotografijo. Je članica umetniške fotografske skupine Camera Raw in NF Fotogruppe Fohnsdorf.

Eva Schlögl živi in ustvarja na Dunaju. Izobrazba: 2018–2019 Visoka šola za uporabno umetnost Dunaj; 2007–2010 FotoK – tečaj umetniške fotografije na Dunaju; 1999–2006 študij arhitekture na Tehniški visoki šoli Dunaj in v Rimu (La Sapienza); od 2004 naprej sodeluje in samostojno deluje v številnih arhitekturnih birojih ter ustvarja lastne arhitekturne projekte.

Reinhard Sock se s fotografijo ukvarja vse od svojih mladostniških let. Njegovo delo obsega analogno fotografijo, ki jo razvija v lastnem laboratoriju, kot tudi abstraktno digitalno fotografijo. Od leta 2006 se je lokalno in v tujini predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah. Uporablja posebne svetlobne efekte in objekte kot vmesnik v svoji fotografiji, ki se sooča z raznimi transformacijskimi procesi in ultra-dolgo izpostavljenostjo usmerjeno v fotografski papir fotoaparata z luknjico (pinhole camera).

Teresa Thomaschütz Izobrazba: Visoka šola za umetniško fotografijo in multimedijo umetnosti na HTBLVA Graz Ortweinschule; sodelovanje z scenografijo, slikarstvom in kolažem, performansom in glasbo; trenutno študira fotografijo na ljudski univerzi Folkwang University of Arts, Essen.

Lena Trichtel se vse od leta 2008 ukvarja s filmom in fotografijo. Študirala je oblikovanje in medijske komunikacije. Leta 2017 je diplomirala iz informatike in medijski komunikacij na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. Od tedaj je aktivna na več področjih avstrijske filmske scene. Živi in ustvarja v Gradcu.

Stephan Weixler je študiral jezikoslovje in fotografijo na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. ”Že vrsto let preferiram analogni način snemanja podob, saj omogoča tudi hibridno ustvarjanje vizualnega na raznolike materiale. Zame analogna fotografija ustvarja tesnejši odnos med upodobljenim predmetom in resničnostjo, iz katere izhaja – ne želi preseči resničnosti. Hkrati pa je zame podoba tesno povezana tudi z besedo: podobe lahko ustvarijo (neizrečen) kontekst, prav tako tako kot lahko jezik (govorjen ali pisan) ustvari podobe.”

 

Elisa Wüntscher živi in ustvarja kot samostojna fotografinja v Gradcu. Študirala je umetniško fotografijo in multimedijsko umetnost na HTBLVA Ortweinschule Graz. Prejemnica Kunstraum Steiermark štipendije (2021/2022). Trenutno se izobražuje na magistrski stopnji študija razstavnega oblikovanja na Visoki šoli Joanneum Gradec.

Karlz Zenz je študiral gozdarstvo na Dunaju in učil na HBLF za gozdarstvo v Bruck an der Mur. Je prejemnik mnogih nagrad v sklopu štajerske fotografske dejavnosti.

Bojan Hajdu: Temna stran fotografije

Amalgamacija trodelne zasnove oprijemljivosti korporealnega skozi portret, fotografijo s performativno vsebino in fotografijo umetniškega dokumentiranja skrajnostne uporabe človeškega telesa, se uteleša v avtorjevo samosvoje zaznavanje sveta, pospremljeno z družbeno-kritično intenco. V ospredje vstopa dualnost tormentirane duše, ki se skozi namenoma intenzivno obrazno izraznost odraža v portretih. Karakterizacija oseb nastopajočih na portretih se odvije s pomočjo fatalističnih in intimnih obraznih mimik, ki rezultirajo v občutenjih nelagodja, slutnji zloveščega in stanja obupa ter postavijo ustrezno čustveno noto mizansceni serije fotografij, nastalih v sodelovanju z umetnico in aktivistko Betino Habjanič (Ax Ax). Tukaj potencirana surova telesnost preide v problematiziranje, preizpraševanje in postavljanje epiloga klavnicam. Namesto klanja živali uprizarjata performativni zakol človeka, umetniški medij fotografije pa uporabita kot orodje, s pomočjo katerega se poudarja estetika grdega v klavniški industriji – element šoka, razkrivanje resnice in močna sporočilnost o etičnosti človekove dominacije nad živalmi, ne-racionalnimi bitji. Zgodba o čustveni manipulaciji s portretom, klanju in kritičnem razmišljanju o telesih živečih bitij se zaključi s fotografijami groteskne, a estetsko dovršene vsebine resničnih visečih teles (suspension).

Dipl. um. zgo. Klara Zadravec

 

Bojan Hajdu (1975, Novi Sad) je član Fotokluba Maribor od leta 2017. S fotografijo se je intenzivneje začel ukvarjati v zadnjem desetletju, največ ustvarja v črno-beli tehniki. Fotografsko znanje je pridobival preko formalnih in neformalnih oblik izobraževanja ter strokovnega udejstvovanja v okviru Fotokluba Maribor. Svoja dela je javnosti predstavil osemkrat – na dveh samostojnih in šestih skupinskih razstavah. Leta 2018 je prejel srebrno nagrado za fotografski diptih. S svojim ustvarjanjem si prizadeva fotografiji kot mediju doprinesti nekaj novega, še ne-videnega.