Ivo Borko: V fokusu / In Focus

Ivo Borko: V FOKUSU 

 24. 6. – 2. 8. 2025 

Razstava “V fokusu« Iva Borka je spoj fotografije in filozofije, kjer je vsaka slika več kot le vizualni prikaz – je okno v notranji svet človeka in njegove interakcije z umetnostjo.

Borko mojstrsko uporablja razstavljena umetniška dela kot ozadje, ustvarjajoč nove pomene in čustvene izkušnje. Njegova dela niso le običajni portreti, temveč kompleksni narativi, ki povezujejo modele z motivi razstavljenih eksponatov. Ta simbioza med modelom in umetniškim delom ustvarja edinstveno umetniško celoto, kjer ima vsak element svojo vlogo in pomen.

Ivo Borko se ne boji eksperimentirati in uprizarjati svojih idej. Modeli v njegovih fotografijah niso le pasivni subjekti, temveč aktivni udeleženci pri ustvarjanju umetniškega dela. So mediji, s pomočjo katerih avtor izraža svojo vizijo in čustva ter ustvarja interakcijo, ki je globoko osebna in intimna.

Borkove fotografije nas spodbujajo k razmišljanju o lastnih interakcijah z umetnostjo. Kot gledalci se pogosto znajdemo v situaciji, ko snemamo selfije pred umetniškimi deli ali jih fotografiramo ter poskušamo ujeti tiste trenutke osebnih refleksij in emocij. Na tej razstavi Borku uspe ujeti prav te trenutke interakcij in jih spremeniti v umetnost.

“V fokusu” je razstava, ki ne zadovoljuje le vizualna čutila, temveč gledalce tudi spodbuja, da globlje razmišljamo o naši povezanosti z umetnostjo in svetom okoli nas. To je potovanje skozi svet čustev, refleksij in interakcij, kjer vsaka fotografija odpira vrata v novo izkušnjo in nov pomen.

Boro Rudić, MF FSM

 

 

Ivo Borko: IN FOCUS

The exhibition “In Focus” by Ivo Borko is a fusion of photography and philosophy, where each image is more than just a visual representation – it is a window into the inner world of the individual and their interaction with art.

Borko masterfully uses exhibited artworks as a backdrop, creating new meanings and emotional experiences. His works are not mere portraits but complex narratives that connect the models with the motifs of the displayed exhibits. This symbiosis between the model and the artwork forms a unique artistic whole, where every element has its own role and significance.

Ivo Borko is unafraid to experiment and stage his ideas. The models in his photographs are not passive subjects but active participants in the creation of the artwork. They are mediums through which the author expresses his vision and emotions, creating an interaction that is deeply personal and intimate.

Borko’s photographs encourage us to reflect on our own interactions with art. As viewers, we often find ourselves taking selfies in front of artworks or photographing them, trying to capture those fleeting moments of personal reflection and emotion. In this exhibition, Borko succeeds in capturing precisely those moments of interaction and transforming them into art.

“In Focus” is an exhibition that not only pleases the visual senses but also inspires viewers to think more deeply about our connection with art and the world around us. It is a journey through a world of emotions, reflections, and interactions, where each photograph opens the door to a new experience and a new meaning.

Boro Rudić, MF FSM

 Ivo Borko (1955), upokojeni doktor veterinarske medicine in založnik, se s fotografijo ukvarja že od časa šolanja v murskosoboški gimnaziji. V času študija v Ljubljani si je poglabljal fotografska znanja v znameniti Fotogrupi ŠOLT in se leta 1995, po daljšem obdobju fotografskega »počitka«, na svojem prvem potovanju po Afriki, vrnil k ustvarjalni fotografiji. Sodelovanje na fotografskih natečajih in razstavljanje pa sovpada z ustanovitvijo Fotokluba Proportio divina v Gornji Radgoni, leta 2008. 

Od takrat je sodeloval na več kot 600 skupinskih žiriranih razstavah v 65 deželah sveta in za svoja dela prejel več kt 380 nagrad in priznanj ter imel 42 samostojnih razstav v Sloveniji, Avstriji, Bolgariji, Srbiji, Romuniji, Makedoniji in na Madžarskem. 

Leta 2012 je bil proglašen za najuspešnejšega razstavljalca FZS. 

Od leta 2013 je nosilec razstavljalskega naslova Mojster fotografije Fotografske zveze Slovenije (MF FZS), od leta 2019 pa še najvišjega razstavljalskega naslova Svetovne zveze za fotografsko umetnost (FIAP) Exellence FIAP/diamant 3 (EFIAP/d3). Je nosilec nagrade »Tomin šešir« (2016) in najvišjega častnega naslova FIAP-a Hon EFIAP (2022). 

Med leti 2013- 2018 je bil predsednik Fotografske zveze Slovenije (FZS). 

Med leti 2014 in 2023 je vodil fotografsko središče »Fotograd Negova«, razstavišče, ki mu je FIAP leta 2015, kot šele petemu razstavišču na svetu podelil status »FIAP Exhibition Center«. 

Ivo Borko (born 1955), a retired doctor of veterinary medicine and publisher, has been involved in photography since his school days at the Murska Sobota high school. During his studies in Ljubljana, he deepened his photographic knowledge with the renowned photo group ŠOLT, and in 1995, after a long photographic “pause”, he returned to creative photography during his first trip to Africa. His participation in photo contests and exhibitions began with the founding of the Fotoklub Proportio divina in Gornja Radgona in 2008. 

Since then, he has participated in over 600 group juried exhibitions in 65 countries around the world and has received more than 380 awards and honours for his work. He has also held 42 solo exhibitions in Slovenia, Austria, Bulgaria, Serbia, Romania, North Macedonia, and Hungary. 

In 2012, he was named the most successful exhibitor by the FZS. 

Since 2013, he has held the Master of Photography title from the Photographic Association of Slovenia (MF FZS), and since 2019, the highest exhibition title from the International Federation of Photographic Art (FIAP) — Excellence FIAP/diamond 3 (EFIAP/d3). He is also the recipient of the “Tomin šešir” award (2016) and FIAP’s highest honorary title, Hon EFIAP (2022). 

Between 2013 and 2018, he served as President of the Photographic Association of Slovenia (FZS). 

From 2014 to 2023, he led the photographic centre “Fotograd Negova”, an exhibition venue that, in 2015, became only the fifth in the world to be awarded the status of FIAP Exhibition Centre by FIAP.

 

Gregor Salobir, Čas modrine / The Time of Blue

Gregor Salobir, Čas modrine

Narava je najstarejša muza človeka, v kateri se estetika izraža tako v lepem kot v grdem. Naravni procesi, kot so razkrajanje, lomljenje, erozija ali nasprotno, rast, dozorevanje in življenje, hkrati tvorijo unikaten zapis časa. Istočasno naravni procesi ponujajo razsežnost lepote, ki pogosto ostane prezrta, kljub harmonično oblikovanim strukturam, nastalim kot njihova posledica. Organske oblike, kot so lubje ali skalnate površine, polne školjk, ustvarjajo razbrazdane površine, v katere se prikrade senca in ustvari igro svetlobe in teme. 

Ekspresivnost spregledanih naravnih materialov predstavlja Gregor Salobir na razstavi Čas modrine. S tehniko cianotipije nam približa kipeče oblike, ki zaradi bližine objektiva delujejo domala abstraktno. Motivi zajemajo skorjo dreves, školjke, razpoke v usnju in pogled skozi krošnje dreves. Vse motive povezuje nazobčana tekstura kot produkt življenja in počasne rasti. Grobe površine pripovedujejo dinamično zgodbo o minevanju časa. Drugi element, ki povezuje fotografije, je občutek miru. Fotografije niso zgolj pripoved o razkroju in razpokanosti, temveč tudi o miru in zatišju, kjer se čas upočasni. Vse je zajeto v dolgotrajni proces dozorevanja. V tišini se naravne oblike preoblikujejo in v tišini nas nagovarjajo – nikoli v dokončni obliki, saj so vsi elementi podvrženi neprekinjeni preobrazbi. 

Modrina fotografij je rezultat analognega fotografskega postopka cianotipije. Tehnika je še danes cenjena zaradi svoje estetske vrednosti, saj ustvarja močne modre odtenke, izrazite kontraste in bogate teksture.

Gregor Salobir, The Time of Blue

Nature is the oldest muse of humankind, where aesthetics are expressed both in the beautiful and the ugly. Natural processes such as decay, breaking, erosion—or conversely, growth, ripening, and life—simultaneously form a unique record of time. At the same time, natural processes offer a dimension of beauty that often goes unnoticed, despite the harmoniously shaped structures that result from them. Organic forms such as bark or rocky surfaces filled with shells create rugged textures into which shadows creep, producing a play of light and darkness.

Gregor Salobir presents the expressiveness of overlooked natural materials in the exhibition The Time of Blue. Using the cyanotype technique, he brings us vivid forms that, due to their proximity to the lens, appear almost abstract. The motifs include tree bark, shells, cracks in leather, and views through treetops. All the motifs are united by a jagged texture as a product of life and slow growth. The rough surfaces tell a dynamic story of the passage of time. Another element that connects the photographs is a sense of peace. The photographs are not merely a tale of decay and fracture, but also of calm and stillness, where time slows down. Everything is captured in the prolonged process of ripening. In silence, natural forms transform, and in silence, they speak to us—never in a final form, as all elements are subject to continuous transformation.

The blueness of the photographs is the result of the analog photographic process of cyanotype. The technique is still valued today for its aesthetic quality, as it produces deep blue tones, strong contrasts, and rich textures.

Gregor Salobir (1989, Maribor) je leta 2023 zaključil magistrski študij na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, smer prometno inženirstvo. Fotografiji se posveča že vrsto let; od leta 2012 je član Fotokluba Maribor, od leta 2015 pa tudi član kolektiva GT22. Poleg tega je eden izmed vodij Mišnice, edine prostodostopne fotografske temnice v Mariboru. Od leta 2016 redno izvaja delavnice fotografije za osnovnošolce v sklopu Kulturnega dnevnika (Narodni dom Maribor). Leta 2021 je deloval kot mentor za področje fotografije v okviru projekta HDLU – Umetniki za umetniško izobraževanje 6 (Erasmus+), kjer so dijaki pod njegovim vodstvom pripravili skupinsko razstavo črno-belih analognih fotografij »V iskanju novega pomena«. Poleg digitalne fotografije se ukvarja tudi z analognimi tehnikami in alternativnimi fotografskimi postopki. V letih 2018–2022 je bil uradni fotograf festivala Jazz’ma mlade ter festivala Prestopi (2019, 2021, 2023). Njegova dela so bila predstavljena na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Leta 2012 je prejel prvo nagrado na fotografskem natečaju Festivala Lent 

Gregor Salobir (born 1989, Maribor) completed his master’s degree in 2023 at the Faculty of Civil Engineering, Transportation Engineering and Architecture at the University of Maribor, specializing in transportation engineering. He has been dedicated to photography for many years; since 2012 he has been a member of the Photo Club Maribor, and since 2015 also a member of the GT22 collective. In addition, he is one of the coordinators of Mišnica, the only publicly accessible darkroom in Maribor. Since 2016, he has regularly conducted photography workshops for primary school students as part of the Cultural Diary program (Narodni dom Maribor). In 2021, he worked as a photography mentor in the project HDLU – Artists for Arts Education 6 (Erasmus+), where students under his guidance organized a group exhibition of black-and-white analog photographs titled In Search of New Meaning. In addition to digital photography, he also works with analog techniques and alternative photographic processes. Between 2018 and 2022, he was the official photographer for the Jazz’ma mlade youth and the Prestopi festival (2019, 2021, 2023). His works have been presented in numerous solo and group exhibitions. In 2012, he received the first prize in the photography competition of the Lent Festival.

Kristina Žetko: BRAINSTORM

Brainstorm – nenaden trenutek, ko je nemogoče razmišljati jasno

Po naslovu in tematiki se projekt navezuje na epilepsijo – nevrološko motnjo, ki povzroča napade, fotografije pa so vizualna interpretacija osebnih epileptičnih aur. Epilepsija je morda nekoliko stigmatizirana, in čeprav je lahko nekoliko zastrašujoča, jo avtorica želi predstaviti na lep način. Kljub temu, da je predstavitev teme pomembna, želi, da si gledalec posamezna dela interpretira na svoj način, z lastno kreativnostjo. Prav zaradi tega fotografije nimajo posameznih naslovov in so zgolj oštevilčene glede na vrstni red, v katerem so bile ustvarjene. 

Projekt je vsebinsko precej oseben, a je poudarek na uporabljenih alternativnih tehnikah enakovreden. Gre za popolnoma analogno fotografijo, pri kateri kamera ni prisotna. Fotografije so izdelane v barvni in črno-beli temnici, pri čemer so za osvetlitev fotografskega papirja uporabljeni ročno izdelani negativi. Pri črno-belih fotografijah je ponekod za razvijanje uporabljena tehnika kemigrama – ročno slikanje s kemikalijami, kar omogoča, da nekateri deli papirja ostanejo nerazviti in beli, v primerjavi z barvnimi, kjer je prisotno več črnine. 

Ob pogledu na dela morda ni (takoj) očitno, da gre za fotografijo, in avtorica meni, da ravno to dodaja čar. Dela vzbujajo zanimanje in radovednost ter ustvarjajo prostor za diskurz.

Brainstorm – a sudden state of being unable to think clearly

The project’s title and theme refers to epilepsy – a neurological disorder that causes seizures – while the photographs serve as a visual interpretation of personal epileptic auras. Epilepsy might be somewhat stigmatised, and while it can seem unsettling, the artist seeks to present it in a beautiful way. Although the presentation of the theme holds significance, the artist wants to invite the audience to interpret the work in their own way, using their own creativity. Therefore, the photographs do not have individual titles but are instead numbered according to the order in which they were created. 

Thematically, the project is quite personal, but equal emphasis is placed on the used alternative techniques. The work is entirely analogue, with no camera involved. The photographs are created in both colour and black-and-white darkrooms, using handmade negatives to expose the photographic paper. Some black-and-white photographs are developed using the chemigram technique – hand-painting with chemicals – which allows certain areas of the paper to remain undeveloped and white, in contrast to the colour prints, where black tones are more prominent.

At first glance, it may not be (immediately) obvious that these works are photographs, and the artist sees this as part of their charm. The images evoke curiosity and intrigue, creating space for discourse and reflection.

 

Kristina Žetko (rojena v Ljubljani, 1997) je svoje izobraževanje v fotografskem mediju pričela leta 2012 z vpisom v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer Fotografski tehnik. V tem času ji je največje zanimanje vzbudilo delo v temnici in umetniški pristop k fotografiji, zaradi česar je izbrala dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani. To ji je doprineslo splošno znanje likovne teorije ter jo podrobneje seznanilo z drugimi likovnimi mediji kot so grafične tehnike, risanje, slikanje in kiparstvo. In prav to je pripomoglo, da je v času magistrskega študija iz umetniške fotografije (Master of Fine Art in Photography) na Univerzi v Göteborgu razvila lastno unikatno alternativno tehniko ustvarjanja analognih fotografij brez uporabe kamere.

Kristina Žetko (born in Ljubljana, 1997) began her education in the photographic medium in 2012 by enrolling in the Secondary School for Design and Photography in Ljubljana, programme Photographic Technician. During this time, she developed a strong interest in darkroom work and an artistic approach to photography, which led her to pursue a bachelor’s degree at the Academy of Fine Arts and Design, University of Ljubljana. This provided her with a broad knowledge of art theory and introduced her to other visual art disciplines such as printmaking, drawing, painting and sculpture. And it was precisely this that helped her, during her Master of Fine Arts in Photography at the University of Gothenburg, to develop her own unique alternative technique of creating analogue photographs without the use of a camera.

 

Katalog

KOLEKTIVNI NADZOR /COLLECTIVE CONTROL

Luciana Demichelis, Marcel Top, Andrés Pérez

 

Razstava v vpogled ponuja tri izbrane avtorske projekte fotografov Luciane Demichelis (AR), Andrés Pérez (VE) in Marcela Topa (BE), s katerimi so se v okviru ožjega izbora predstavili lani (2024) na Kranj Foto Festu. Na prvi pogled izmuzljiva povezovalna lastnost treh medsebojno različnih fotografskih zgodb se gledalcu prikaže šele po temeljitem razmisleku. Ta je namreč tisti, ki privede do razširjenega vida v okolje družbeno-političnih problematik, bodisi lokalno specifičnega ali vsesplošnega sodobnega sveta. V treh nivojih se gledalec, tako v prostorskem kot tudi v avtorsko specifičnem smislu, sooča s tematiko kolektivnega nadzora.

Luciana Demichelis (Zemlja je Lunin satelit) ga kritično izpostavlja v domači Argentini. V zastavljenem projektu gre za vizualno raziskovanje argentinskih satelitov, politične domišljije in uresničevanja kolektivnih sanj. Skozi uporabo fikcije, prilaščanja podob in ironije, projekt primerja tehnološko zanesljivost nekaterih držav in prispeva k razpravi o koloniziranju neba. Andrés Pérez (Mrtva družina) prek raziskovanja družinskih albumov kot binarnih zgodovinskih dokumentov, ki utrjujejo naracijo o neobstoju raznolikosti, predstavi lastno, a hkrati kolektivno izkušnjo oseb LGBTIQ+ skupnosti. Skozi prizmo globoko zakoreninjene heteronormativnosti ter patriarhalne družbene ureditve, avtor ponudi uvid v intimno sfero notranjega dogajanja posameznika, ki se je tovrstnemu nadzoru primoran podrejati vse od zgodnjih mladostniških let. Marcel Top (Obratni nadzor) na eksplicitni način izpodbija zanesljivost sistema na podlagi leta 2023 sprejetega zakona francoske vlade, ki dovoljuje algoritemski videonadzor kot ukrep za nadzorovanje množic na zborovanjih. Pojavi se izpraševanje namembnosti »obratnega nadzora« s strani najvišjih državnih organov, katerih vloga je sicer skrb za dobrobit lastnega ljudstva, a tukaj s pomočjo nečloveške tehnologije prevzema vlogo ultimativnega fizičnega nadzora, ki privede do vrste neetičnih izidov.

Ekstremno obliko nadzora je s teorijo panoptikuma že v 18. stoletju ovekovečil Jeremy Bentham. Nedaleč od tega ekstrema pa nam pričujoči avtorji z lastnim občutkom in zavedanjem, da je sodobni posameznik čedalje bolj postavljen pod sisteme družbenega ali političnega nadzora, odstirajo neprijetne, a nujne resnice.

Klara Zadravec, univ. dipl. um. zgod. in univ. dipl. ang.

 

Luciana Demichelis (Ensenada, 1992) is an Argentine photographer of non-binary identity. Named one of the ’15 most promising emerging photographers’ by the British Journal of Photography’s Ones to Watch 2023, their work explores the Latin American imaginary, technology, rituals, dissident identities, and nightlife. They have exhibited internationally at Format Festival (UK), PEP Berlin, FIF Santa Marta, Valparaíso International Festival, and more. Their accolades include the LENS Scholarship (Spain), Campo.lat Scholarship (Mexico), and second prize at Argentina’s National Hall of Visual Arts (2022). They have coordinated photography workshops since 2011 and lead Freezer, a contemporary photography platform.

Luciana Demichelis (Ensenada, 1992) je argentinska fotografinja z nebinarno identiteto. Njihovo delo, ki ga je britanska revija za fotografijo Ones to Watch 2023 imenovala za enega od ”15 najbolj obetavnih fotografov”, raziskuje latinskoameriško imaginarno tehnologijo, rituale, disidentske identitete in nočno življenje. Mednarodno so razstavljali na festivalih Format (Združeno kraljestvo), PEP Berlin, FIF Santa Marta, Valparaíso International Festival in drugih. Med njihovimi priznanji so štipendija LENS (Španija), štipendija Campo.lat (Mehika) in druga nagrada v argentinski nacionalni dvorani vizualnih umetnosti (2022). Od leta 2011 usklajujejo fotografske delavnice in vodijo platformo za sodobno fotografijo Freezer.

 

Andrés Pérez (Venezuela, 1993) is a non-binary photographer and visual artist based in Bogotá, Colombia. Their work is the result of the union between his creativity and political interests. Their visual identity is a mix of artistic photography and expanded documentary practices. Through images, they address social issues such as identity, queer memory and binary violence. They have presented 13 exhibitions between 2022 and 2024 in museums, photography centers and festivals such as Museum für Kunst & Gewerbe (Hamburg),  Trastevere Museum (Rome), Preus Museum (Norway), Pride Photo (Netherlands), Photo Saint Germain (Paris) and the Houston Center of Photography.

Andrés Pérez (Venezuela, 1993) je nebinarni fotograf in vizualni umetnik iz Bogote v Kolumbiji. Njihovo delo je rezultat združitve med ustvarjalnostjo in političnimi interesi. Njihova vizualna identiteta je mešanica umetniške fotografije in razširjenih dokumentarnih praks. S podobami obravnavajo družbena vprašanja, kot so identiteta, queer spomin in binarno nasilje.

Med letoma 2022 in 2024 so predstavili 13 razstav v muzejih, fotografskih centrih in na festivalih, kot je Museum für Kunst & Gewerbe (Hamburg), Trastevere Museum (Rim), Preus Museum (Norveška), Pride Photo (Nizozemska), Photo Saint Germain (Pariz) in Houston Center of Photography.

Marcel Top (Belgija, 1997) researches the topics of mass surveillance, privacy, data collection.In his practice, he layers a traditional approach to documentary research with a more experimental use of new technologies (such as facial recognition, movement analysis, and deepfakes). The artist uses these technologies to visualise and examine scenarios in which people can protect themselves and their rights by gaining knowledge and reclaiming control of surveillance tools.

Top’s projects addressing human rights, police misconduct and facial recognition during protests aim to contrast the abstract nature of the algorithmic mechanisms behind mass surveillance, by providing a concrete visualisation of the phenomenon and confronting the public with the extensive amount of surveillance societies are subjected to and the ethical risks deriving, finally offering theoretical solutions.

Marcel Top (Belgija, 1997) raziskuje teme množičnega nadzora, zasebnosti in zbiranja podatkov. V svoji praksi tradicionalni pristop k dokumentarnemu raziskovanju nadgrajuje z bolj eksperimentalno uporabo novih tehnologij (kot so prepoznavanje obrazov, analiza gibanja in globoki ponaredki). Umetnik te tehnologije uporablja za vizualizacijo in preučevanje scenarijev, v katerih lahko ljudje zaščitijo sebe in svoje pravice tako, da pridobijo znanje in ponovno prevzamejo nadzor nad orodji nadzora. Topovi projekti, ki obravnavajo človekove pravice, napačno ravnanje policije in prepoznavanje obrazov med protesti, so namenjeni nasprotovanju abstraktni naravi algoritemskih mehanizmov, ki stojijo za množičnim nadzorom, in sicer z zagotavljanjem konkretne vizualizacije tega pojava in soočanjem javnosti z obsežno količino nadzora, ki so mu družbe izpostavljene, ter z etičnimi tveganji, ki iz tega izhajajo, na koncu pa ponujajo teoretične rešitve.

 

 

Dogodke bomo fotografirali ali snemali. Z vašo udeležbo soglašate, da se vas sme fotografirati ali snemati. Fotografije in posnetke pa uporabiti za objavo na družbenih omrežjih, spletnih straneh, v tiskanem materialu in drugih medijih. Namen tega je promocija galerije in kluba, obveščanje javnosti in dokumentiranje.

 

Razstava je pripravljena v sodelovanju s

KRANJ FOTO FEST 202

 

Tjaša Gnezda: MELANIN JE SPOMIN

29. 1. – 8. 3. 2025                                        

 

MELANIN JE SPOMIN / MELANIN KE MOHOPOLO                 

Fotografska razstava portretov žensk Južne Afrike ujete za hip vsem danega življenja – svobodnega, enakopravnega, močnega in še močnejšega. Področje, ki ga avtorica raziskuje ima korenine lastnega notranjega sveta z doživljanjem daljnega, z nehvaležne pozicije evrocentričnosti, a nujnim pogledom k svetovnosti. Portreti so ločeni od tega sveta, črno-beli a popolnoma enaki tistim, ki ne vidijo barv.

Kot poseben in simboličen fotografski medij si je avtorica izbrala bombaž, fotografije so tako še bolj organske in naravne. Bombažna tkanina na katerih so tiskane fotografije so spomini zasužnjenih polj. Barva njihovega sodobnega življenja je skupaj v tem spominu še vedno črno (kot koža) – bela (kot bombaž). Sodobnost in preteklost se imata v razstavljenih fotografijah možnost najti v uporu močnih žensk z željo po svetlenju vseh barv življenja. Strastnost življenja pod ekvatorjem, njihovo doživljanje sveta je namreč popolnoma drugačno od našega, z vidika nenehnega boja in vzpostavljanja pravic.

Njihov spomin je melanin, barva pokornosti, ki naj bi raje in z nujo v današnjem svetu bila ponosna, vidna. V luči okoliščin našega vsakdana in sveta v uporu žensk in podob, ki smo jim priča – od dvignjenih pesti do striženja las. Kako bomo doživljali svoje spomine, če pa jih z nenehnim strinjanjem in konsenzi niti ne ustvarjamo. Tjašina zgodba portretov tistega sveta vedno in znova opominja na spomine preteklosti ter opozarja, prevprašuje naslednje – kje si človek, če svojega bližnjega ne prepoznaš v barvah svojega spomina?

                                                                                                                                    Neža Pavšič

 

MELANIN IS A MEMORY / MELANIN KE MOHOPOLO

A photography exhibition that features portraits of South African women, capturing a moment in their free, equal, strong, and stronger lives. The subject explored by the author has its roots in her own inner world, in experiencing remoteness, from an ungrateful Eurocentric position but nevertheless adopting a necessary worldly view. The portraits are disassociated from this world black-and-white, yet simultaneously exactly the same when viewed by the colourblind.

The artist has opted for a unique and symbolic photographic medium – cotton – making the photographs even more organic and natural. The cotton fabric on which the photographs are printed hearken back to slave plantations. In this memory, the colour of their contemporary life remains both black (like skin) and white (like cotton). The present and the past have the ability to come together in the showcased photographs as the rebellion of strong women wishing to lighten all of life’s colours. The passion of life under the Equator and their perception of the world is completely different from ours in terms of their constant struggle and fight for their rights.

Their memory is melanin, the colour of submission, which should and needs to be visible and displayed with pride in today’s world – in light of our everyday, global circumstances seen in the rebellion of women and images, from raised fists to cutting their hair short. How can we experience our memories when we don’t even create any by constantly acquiescing and agreeing to consensus? Tjaša’s story, recounted through portraits from that other world, continues to draw attention to past memories, alerting to and examining the following question – Can you truly call yourself human if you fail to recognise your loved one in the colours of your memory?

                                                                                                                                                 Neža Pavšič

 

 

 

Tjaša Gnezda se je po končanem študiju komunikologije – medijske in komunikacijske študije – začela izpopolnjevati na področju vizualne umetnosti s tečajem grafičnih tehnik v Mednarodnem grafičnem  likovnem centru Ljubljana in s profesionalnim programom modne  fotografije na Scuola di Fotografia Professionale e Multimedia v Firenzah. Področje video produkcije je nadgradila še na filmski rezidenci v Avstriji na Innsbruck Film Campusu, video ter fotografski delavnici na umetniški  rezidenci Victoria Yards v Johannesburgu ter na ORMS Cape Town School of Photography, v Južni Afriki. 

After Tjaša Gnezda graduated from university, where she read Media and  Communication Studies, she went on to study visual art by taking a  course in graphic techniques at the International Centre of Graphic  Arts in Ljubljana. She likewise attended a professional fashion  photography course at the Scuola di Fotografia Professionale e  Multimedia in Florence, Italy. She then went on to further expand her  knowledge of video production by participating in a film residency at  the Innsbruck Film Campus in Austria, video and photography workshop  at Victoria Yards art residency in Johannesburg and at ORMS Cape Town  School of Photography in South Africa.

 

V njeni koži

Foitografija: Janja Cizelj

Letna pregledna razstava članic in članov fotokluba maribor

 

Sodelujejo:

Bosiljka Ambrož

Gero Angleitner

Mihael Brunčko

Anja Cigala Rus

Janja Cizelj 

Dušan Gajšek 

Tomaž Galič 

Bojan Hajdu

Miha Kacafura

Anita Kirbiš

Daniel Kodrič

Zdravko Kokanović Koki 

Branko Koniček

Igor Koren

Matjaž Malenšek

Jože Marinič 

Maja Mekina

Maja Modrinjak

Breda Prešern

Branimir Ritonja 

Bojan Šenet

Maja Šivec

Rudi Uran

Teodor Veingerl

Rasta Vrečko 

 

 

 

Predgovor k fotografski pregledni razstavi Fotokluba Maribor za leto 2024

Namen tokratne fotografske razstave ni samo prikazati ustvarjalnost in napredek fotografov Fotokluba Maribor, temveč jih spodbuiti h globljemu razmišljanju, kako z eno samo samcato fotografijo narediti zgodbo tako, da v gledalcu vzbudi čustven premik.

Naziv razpisa »V njeni koži«, pušča široke možnosti razmišljanja in posledično kreativnosti. Pa naj si bo to prikaz, kako se ženske počutijo v trenutnem sistemu, ali pa zgodbe, katere se odvijajo za zaprtimi vrati in javnosti niso znane; morda nasmejan obraz in sreča v očeh, ko stisne svojega otroka k prsim…

Vsekakor pa je namen razstave prikazati nekaj, kar v vsakdanjem hitenju sodobnega sveta ne vidimo, ne želimo videt ali pa sploh ne opazimo, če pa že, potem samo zamahnemo z roko in vse je s tem zaključeno.

Zgodbe prikazane na fotografijah članov so zelo različne, kar je bil tudi namen in kar je tudi normalno, saj vsakdo od nas opazuje svet s svojega stališča, s svoje percepcije. Ni bila želja prikazati samo slabe strani, nasilje psihično in fizično, ampak najti širino postavitve ženske v sedanji svet v vseh mogočih pogledih. Kako je to fotografom Fotokluba Maribor uspelo? Kdo sem jaz, da lahko to ocenjujem? Ocenim lahko tehnično kvaliteto fotografije, lahko sprejmem zgodbo prikazano v črno beli tehniki, lahko sem kritičen do kompozicije…! Vse ostalo, pa bodo povedali obiskovalci, gledalci, pa še ti zaradi teme najbrž ne na glas, ampak vsak sam zase v sebi, vsak skozi svoje oči. Enotnega kriterija tu ni, saj smo si po karakterjih različni, šli skozi različne življenjske iskušnje, od smeha do joka. 

A vendar, ko pogledam nevrtralno lahko rečem: napisali smo fotografski roman z različnimi pogledi v 34ih poglavjih.

Miha Kacafura, EFIAP/b

Predsednik Fotokluba Maribor

Maribor, december 2024 

 

 

Janez Pelko: Izhod skozi zadnje zrcalo

 Janez Pelko (1968), je rojen v Kranju, živi v Škofji Loki. Je samouk, dela s črno-belim filmom in digitalno fotografijo različnih formatov. V preteklosti se je udeleževal ex-temporov. Posebej pri srcu mu je bil Kreart (sedaj ArtKum). Pri ustvarjanju ga zanima širok spekter ustvarjanja, ki se giblje od portretov in ženskih aktov, infrardečih pokrajin, koncertnih reportaž, do eksperimentalne fotografije – sedaj fotografira s camero obscuro. V devetdesetih je sodeloval s tiskanimi mediji. V zadnjem času se posveča avtorski fotografiji, sodeluje z glasbeniki in predava na fotografskih delavnicah. Sodeloval je že na mnogih samostojnih razstavah in večjih skupinskih razstavah.

Janez Pelko: Izhod skozi zadnje zrcalo

Skozi zrcalo oziroma v angleščini Through the looking-glass je fraza, ki se je po romanu znanega avtorja Lewisa Carolla začela uporabljati v trenutkih, ko se nam svet zdi neznan, skoraj, kot bi bile stvari postavljene na glavo, razporejene na bizaren in nenavaden način. Pri seriji fotografa Janeza Pelka ogledala in odsevi predstavljajo nove enigme in kuriozitete, ki mečejo odsev preko nepojasnljivega skozi našo stvarnost in nazaj v neraziskano. 

Koncept razstave temelji na več kot zgolj ogledalu kot pripomočku fotografskega ustvarjanja, cikel razkriva nove dimenzije in zavedanja o samem sebi, o svetu in o optičnih iluzijah, ki jih takšni in drugačni odsevi ustvarjajo. Zrcala so že leta temelj ugank in legend, nekatera za sabo nosijo mračno podobo, druga optimistična raziskovanja in radovedne duše. V popularni kulturi so bila že nemalokrat tarča alienacije, tako pred tujo sfero kot pred odtujenostjo nas samih, saj lahko prikazujejo esenco človeka, ki pa nemalokrat kaže na dejstva, ki jih nismo pripravljeni sprejeti. Cikel fotografij se poigrava s subtilnimi sugestijami, ki nam jih zrcala in drugi na videz krhki elementi nastavljajo. 

V črno belih fotografijah vidimo nenavadna tihožitja v zapuščenih stavbnih prostorih. V vsakem od teh se skriva delec ogledala, ki razkriva nekaj več, ki razširi vidno polje fotografa in gledalca, ter odpira novo sliko in dodatno polje v sfero fotografije. Delo samo deluje minimalistično. Predstavljena so okna, deli sobe, mizice in akti žensk, ampak ko se gledalec poglobi v samo zrcalo, se razpre dodatni del zgodbe, ki dopolnjuje celotno zasnovo fotografije. Srečamo se z odsevi sten z markantnimi detajli, kozarci, kateri preslikavajo svetlobo, v ozadju zamegljene predmete, ki dodajo učinek misterioznosti in pa lomljenimi deli zrcal, ki prikazujejo tiho izpričevanje s strani fotografa. Gre za grajeno fotografijo, ki gre korak naprej od samega tihožitja in ga izpopolni z aktom, deli krajine in dodatnimi strukturami tihožitij vsaka fotografija ponudi več kot le eno tematsko polje umetnosti. Pri ciklu fotografij gre za sožitje več zvrsti in pravzaprav likovnih prvin, s katerimi se doseže popolna celota. 

Ob sprehodu mimo ogledala, ta zajamejo zgodbe vsakega posameznika. Tokrat je glavni akter pri nekaterih fotografijah ženska. Fotograf jo predstavi na način izrazito oddaljen od plehke erotizacije in objektivizacije, ženski akt v fotografijah postane sam svoj, postane nadrealen, ločen od okov družbe v tihožitju z ogledali, ali raje tihožitju v ogledalih. Prikazuje pomislek, kaj je res, kaj odsevi odnašajo in kaj 

prinašajo, kdo ta oseba je; je res tam, ali je zgolj plod vizije opazovalca. V samih fotografijah se postavlja paradoks, da v ogledalu vidimo nekoga drugega, ali

nekaj drugega, še ne poznanega, nekoga, ki ni mi, morda pa še bo. 

Serija Izhod skozi zadnje zrcalo uvaja neznanko, kaj ogledala pravzaprav sploh prikazujejo in predstavljajo za opazovalca? Morda strahove lastnih želja, lahko drugi svet ki uprizarja že uresničene cilje, tegobe ali pa resnice, ki še niso bile razjasnjene. Ideja ogledala je postavljena pod mnoga stvarna in tudi globoko filozofska vprašanja, na katere odgovorov ne pozna zares nihče, najbolj pa se jim približa tisti, ki odseve spremlja. Sam avtor pravi, da je potrebno z ogledali in dušami ravnati pazljivo, saj se oboje lahko hitro raztrešči. 

Rebeka Tašič, dipl. um. zgo.

 

 

Peter Uhan: Letno poročilo

Letno poročilo

Nekje v začetku novembra vem, da me bo poklical Peter in vprašal: »Kaj bomo pa letos

slikali?« To je res težko vprašanje. Vsako leto sproži cel proces odločanja, premišljevanja

o bistvu minulega leta, izmenjevanja idej in frustracij zaradi prenatrpanih urnikov in

predvsem tega, da smo si ta projekt sploh nakopali na glavo. Začelo se je pred dvanajstimi

leti. Potrebovali smo družinski portret, da bi se zahvalili zdravnikom in vsem drugim, ki

so nam pomagali v dramatičnem prvem letu življenja najinih otrok. In ker smo Peter,

Boštjan in jaz poklicni pripovedovalci zgodb, vsak na svojem področju, je prvo

fotografiranje trajalo tri dni. Želeli smo posneti zabavno fotografijo, ki bi prikazovala,

kako naporno in lepo je bilo naše prvo leto družinskega življenja z dvema posebnima

otrokoma. Hoteli smo sporočiti, da smo dobro, da se spoprijemamo z izzivi in smo vsem

hvaležni za pomoč. »Luštkan« ali »resen« družinski portret ni prišel v poštev, ker nismo

takšna družina. Mi smo družina, ki je vedno na robu preživetja, ki žonglira z veliko

različnimi vsebinami. In v tem smo precej smešni, ampak vztrajni. Tudi Peter ni takšen

fotograf. Ni se kar tako odločil za gledališko fotografijo.

Prva dva dni priprav na fotografiranje sva s Petrom iskala inspiracijo, slikala prizore v

naši kaotični hiši, prestavljala pohištvo, igrače in pripravljala opremo. Od vseh kotičkov

hiše smo izbrali najbolj nepraktičnega – kuhinjo. Spremeniti kuhinjo v prizorišče

fotografiranja, medtem ko vsake tri ure pripravljaš hrano za malčka, je res nespametno.

Moja mama pravi, da smo že zdavnaj pomešali življenje in gledališče ter da se tako ne

živi. Kako je v življenju potreben red, da človek lahko funkcionira. Ampak meni se zdi,

da je ravno to zanimiva tema: Kaj drži družinski kaos skupaj? Ljubezen? Vztrajnost?

Pogum? Ustvarjalnost? Norost? Moja mama tega ne razume, Peter pa. Tretji dan smo

snemali. Ne predstavljajte si kakšnega profesionalnega snemanja, to je bilo lovljenje

trenutka, v katerem bi bila oba malčka – eden sploh še ni shodil – sploh budna in se ne bi

basala s hrano. Hecali smo se, da bomo imeli pri njunih osemnajstih letih razstavo teh

fotografij. V tistem trenutku je bilo že vsakih osemnajst ur takšen izziv, da je osemnajst let

zvenelo nepredstavljivo, kot daljna prihodnost, v kateri bomo živeli že na Marsu. Od

takrat je minilo dvanajst let. Dvanajst let! Kam so šla? Dvanajst letnih poročil na

razglednici. Ki govorijo o tem, kaj je bil v prejšnjem letu največji izziv rahlo nevrotične

družine, ne preveč drugačne od drugih. Letno poročilo v eni sami sliki. Nekaj, kar vsako

leto pošljemo ljudem, ki so zaznamovali naše življenje, ali pa tistim, ki jim želimo

sporočiti, da jih nismo pozabili. Peter in Barbara, njegova partnerka in soustvarjalka, sta

teh dvanajst let preživela z nami.

V življenju veliko stvari pozabim, to je nekakšen mehanizem, da lahko predstave, ki sem

jih že naredila, pospravim v predal in začnem znova, od začetka. Ta projekt je ena od

redkih stvari v mojem življenju, ki ima kontinuiteto in pušča za sabo sled. Naša poročila

so dobila svoje občinstvo, ki vsako leto čaka na nadaljevanje. Večinoma poročajo, da se

ob fotografijah zabavajo, pa tudi, da so ganjeni in se velikokrat lahko poistovetijo z njimi:

izčrpani, nemočni starši, ki imajo občutek, da so jim vajeti ušle iz rok. Otroka sta zdaj že

večja in ju je lažje prepričati, da pogledata v kamero. Celo razumeta, za kaj gre, in

prispevata svoje ideje. Ampak da Peter ne bi imel prelahkega dela, smo si omislili novega

člana družine – mačko. Zdaj njo prepričuje, naj ne pobegne iz hiše, medtem ko se

fotografiramo na stopnišču.

Peter Uhan je moj prijatelj, soustvarjalec, zaveznik in me spravlja ob pamet. Več ur je

sposoben pripravljati detajle in ponavljati fotografiranje. Ko smo že vsi utrujeni, bi on

posnel še eno serijo. In ko je vsega konec, me pokliče, ali ne bi mogoče zadeve še enkrat

ponovili. Vedno je tako. Tudi kadar fotografira v gledališču, mu ni do tega, da bi samo

dokumentarno poslikal moje predstave. Ne, on hodi na vaje, nas opazuje, debatira o tem,

kaj delamo, moti me in mi nalaga dodatno delo. Še in še fotografira in fotografira in pri

naslednjem projektu je spet tu. Včasih se mi zdi, da je on tisti spomin, ki ga ne hranim.

Spomin na razloge, zakaj smo nekoč počeli, kar smo. Kakšen je bil kontekst in kakšni so

bili časi. O čem smo razmišljali in s čim smo se v življenju ubadali. Peter je predvsem

pripovedovalec. Nikoli ni objektiven. On se preprosto vplete v zgodbo, v njeno bistvo, ter

jo s svojimi sredstvi in po svoje pripoveduje. Ali ni to bistvo? To pronicljivo opazovanje

in veščina pripovedovanja o življenju.

Tukaj smo, dvanajst let pozneje. Da vam povemo zgodbo o norem, lepem, napornem in

nič kaj dosti drugačnem življenju, kot ga imajo druge družine in prav takem ustvarjanju.

Ivana Djilas

 

Peter Uhan (1977) se profesionalno ukvarja s fotografijo, predvsem z gledališko in portretno, občasno s komercialno in arhitekturno. V preteklosti je bil dejaven na področju modne fotografije, sodeluje z različnimi oglaševalskimi agencijami ter glasbenimi založbami. Redno dela z gledališči SNG Drama Ljubljana in SNG Nova Gorica, občasno tudi z drugimi gledališči in neodvisnimi uprizoritvenimi produkcijami. Do danes je dokumentiral približno 400 različnih predstav. V obdobju 2012-2019 je z nemškim umetnikom Ulayem izvedel več performansov. Za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad ter priznanj.

Razpis za razstavljanje v Fotogaleriji STOLP v letu 2025

FOTOKLUB MARIBOR, vabi k sodelovanju in prijavi,

posameznike in kolektive,

ki ustvarjajo na področju fotografske umetnosti,

za razstavljanje v Fotogaleriji STOLP v letu 2025

 

 

VSEBINA PRIJAVE:

– jasno opredeljen vsebinski koncept fotografskega projekta

– definiran okvir izvedbe in tehnični načrt

– navedba avtorjev s kratkim življenjepisom, referencami in kopijami objavljenih kritik,

   katalogov, časopisnih člankov oz. navedbami medijskih objav

– fotografsko gradivo v elektronski obliki

– navedba kontaktov (ime in priimek, elektronska pošta, tel. št.).

Prijave pošljete na naslov:

galerijastolp@gmail.com

ROK: 20.11.2024

Fotoklub Maribor kot nosilec galerijske dejavnosti v Fotogaleriji STOLP, pri pripravi projektov prispeva:

– galerijski prostor v času razstave z vsemi obratovalnimi stroški,

– v času odprtja galerije je vedno prisotna dežuna oseba

– osnovno tehnično pomoč pri postavitvi že pripravljenega in tehnično načrtovanega projekta,

– izposojo tehnične opreme (okvirji) v okviru razpoložljivih možnosti,

– promocijo razstave v sodelovanju z avtorjem,

– oblikovanje in tiskanje zgibanke,

– odprtje razstave z manjšo pogostitvijo,

– potrditev referenc  o sodelovanju pri prijavah na razpise za zbiranje sredstev izvajalca projekta.

Z izbranimi avtorji bo sklenjena pogodba o razstavljanju in sodelovanju.

Pridržujemo si pravico do izločanja nepopolnih prijav in zavrnitve predlaganih projektov brez dodatnega vsebinskega pojasnila.

Umetniški svet Fotoklub Maribor, bo prijave pregledal in vas obvestil o njegovi odločitvi, katera je dokončna in nanjo ni možna pritožba.

V MB. 18.10.2024

Vodja galerije STOLP                                                                                     Predsednik FK MB

Maja Modrinjak                                                                                             Miha Kacafura  EFIAP/b

Maja Prgomet: Niso se ustavile

Maja Prgomet: Niso se ustavile

Zdravje žensk je tudi danes postavljeno na “stranski tir”, zaradi tega je pomembno naslavljati zgodbe, kot so izpostavljene v razstavi Maje Prgomet Niso so ustavile. Kljub raziskavam in možnostim, ki jih nudijo napredki medicine, se številni ženski zdravstveni problemi ne jemljejo zavestno ali resno. Preko te razstave, lahko na to opomnimo, kar je tudi namen letošnjega Festivala fotografije, osvetliti in opozoriti na “mrtve kote” družbe.

O razstavi Maje Pergomet je pisala kuratorka Ana Žanko.

Razstavo “Niso se ustavile” sestavlja 17 fotografij bolnic z rakom in tistih, ki so raka preživele, se pogumno postavile pred objektiv slavne fotografinje Maje Prgomet in se odločile s svojim telesom povedati zgodbo o boju za svoje življenje. S fotografiranjem ženskega telesa brez obraza avtorica namenoma postavlja v ospredje izpostavljeno, ranjeno in ranljivo žensko telo, ki hkrati priča tako o krhkosti življenja kot tudi o pogumu in moči, da se podamo v boj z eno ali celo več diagnozami. Kljub številnim prizadevanjem, medijskim kampanjam in javnemu dialogu o vzrokih, tveganjih in posledicah raka so ženske na Hrvaškem, tako kot pri številnih drugih izjemno pomembnih vprašanjih, pogosto prepuščene same sebi in podpori zelo malo ljudi. Zdravje žensk je tabu. Zlasti njihovo reproduktivno zdravje. Za družbo je molk najvarnejša možnost. Žensko telo, prekrito z brazgotinami, je stigma, nekaj, česar raje ne bi gledali, nekaj, s čimer se raje ne bi soočali.

S fotografiranjem ranjenih, izčrpanih, a nepremagljivih ženskih teles se avtorica poklanja ženskam sveta in telesu, ki je simbol ženskosti. V časih, kjer je vidno obsojeno na pričakovanje popolnosti, ki je nam vsiljena skozi okno družbenih omrežij, zlasti Instagrama in Facebooka, ravno nepopolno, ranjeno žensko telo vzbuja odpor do videnega in predstavlja zatiranje le-tega. Prgomet s svojimi fotografijami sprejema, normalizira in predvsem slavi lepoto običajnega ženskega telesa, telesa, ki razkriva in ponosno kaže brazgotine vsakdanjega življenja. Fotografinja skozi cikel svojih portretov najde popolnost v nepopolnosti, v razgaljanju telesa, ki živi in se bori tukaj, zdaj in vsak dan, z nami in za nas, telo, ki je ustvarjeno, da je pogumno in močno za veliko večje stvari kot zgolj zbiranje všečkov na družbenih omrežjih. Kljub velikemu čustvenemu naboju avtorici uspe temo predstaviti verodostojno, saj z vsako fotografijo dokumentira intimno pričevanje vsakega od svojih modelov in se uspešno izogne pasti navidezno pretiranega patetizma, ko poskuša igrati na srčne strune ljudi.

“Niso se ustavile” ni cikel o bolezni, o diagnozi, o strahu. Je veliko več kot to. Je fotografska zgodba, ki priča o pogumu, neustrašnosti in dostojanstvu žensk, ki se ne prepustijo verovanju, da so le diagnoza, številka ali stolpec v statističnem poročilu, in ki nočejo biti nevidne, nekje na robu družbe, samo zato, ker njihovo telo morda ne ustreza postavljenim lepotnim standardom. Njihove brazgotine so opomin, da smo vsi enako krhki in ranljivi, pa tudi, da naša telesa niso tu samo zato, da bi bila lepa in zaželena v smislu norm, ki jih določajo virtualne skupnosti. Naša telesa so templji naše vztrajnosti in naš največji zaveznik pri zmagi v življenju. Ne potrebujejo nikogaršnjega odobravanja. Potrebujejo le naše najgloblje spoštovanje.