Tjaša Gnezda: MELANIN JE SPOMIN

29. 1. – 8. 3. 2025                                        

 

MELANIN JE SPOMIN / MELANIN KE MOHOPOLO                 

Fotografska razstava portretov žensk Južne Afrike ujete za hip vsem danega življenja – svobodnega, enakopravnega, močnega in še močnejšega. Področje, ki ga avtorica raziskuje ima korenine lastnega notranjega sveta z doživljanjem daljnega, z nehvaležne pozicije evrocentričnosti, a nujnim pogledom k svetovnosti. Portreti so ločeni od tega sveta, črno-beli a popolnoma enaki tistim, ki ne vidijo barv.

Kot poseben in simboličen fotografski medij si je avtorica izbrala bombaž, fotografije so tako še bolj organske in naravne. Bombažna tkanina na katerih so tiskane fotografije so spomini zasužnjenih polj. Barva njihovega sodobnega življenja je skupaj v tem spominu še vedno črno (kot koža) – bela (kot bombaž). Sodobnost in preteklost se imata v razstavljenih fotografijah možnost najti v uporu močnih žensk z željo po svetlenju vseh barv življenja. Strastnost življenja pod ekvatorjem, njihovo doživljanje sveta je namreč popolnoma drugačno od našega, z vidika nenehnega boja in vzpostavljanja pravic.

Njihov spomin je melanin, barva pokornosti, ki naj bi raje in z nujo v današnjem svetu bila ponosna, vidna. V luči okoliščin našega vsakdana in sveta v uporu žensk in podob, ki smo jim priča – od dvignjenih pesti do striženja las. Kako bomo doživljali svoje spomine, če pa jih z nenehnim strinjanjem in konsenzi niti ne ustvarjamo. Tjašina zgodba portretov tistega sveta vedno in znova opominja na spomine preteklosti ter opozarja, prevprašuje naslednje – kje si človek, če svojega bližnjega ne prepoznaš v barvah svojega spomina?

                                                                                                                                    Neža Pavšič

 

MELANIN IS A MEMORY / MELANIN KE MOHOPOLO

A photography exhibition that features portraits of South African women, capturing a moment in their free, equal, strong, and stronger lives. The subject explored by the author has its roots in her own inner world, in experiencing remoteness, from an ungrateful Eurocentric position but nevertheless adopting a necessary worldly view. The portraits are disassociated from this world black-and-white, yet simultaneously exactly the same when viewed by the colourblind.

The artist has opted for a unique and symbolic photographic medium – cotton – making the photographs even more organic and natural. The cotton fabric on which the photographs are printed hearken back to slave plantations. In this memory, the colour of their contemporary life remains both black (like skin) and white (like cotton). The present and the past have the ability to come together in the showcased photographs as the rebellion of strong women wishing to lighten all of life’s colours. The passion of life under the Equator and their perception of the world is completely different from ours in terms of their constant struggle and fight for their rights.

Their memory is melanin, the colour of submission, which should and needs to be visible and displayed with pride in today’s world – in light of our everyday, global circumstances seen in the rebellion of women and images, from raised fists to cutting their hair short. How can we experience our memories when we don’t even create any by constantly acquiescing and agreeing to consensus? Tjaša’s story, recounted through portraits from that other world, continues to draw attention to past memories, alerting to and examining the following question – Can you truly call yourself human if you fail to recognise your loved one in the colours of your memory?

                                                                                                                                                 Neža Pavšič

 

 

 

Tjaša Gnezda se je po končanem študiju komunikologije – medijske in komunikacijske študije – začela izpopolnjevati na področju vizualne umetnosti s tečajem grafičnih tehnik v Mednarodnem grafičnem  likovnem centru Ljubljana in s profesionalnim programom modne  fotografije na Scuola di Fotografia Professionale e Multimedia v Firenzah. Področje video produkcije je nadgradila še na filmski rezidenci v Avstriji na Innsbruck Film Campusu, video ter fotografski delavnici na umetniški  rezidenci Victoria Yards v Johannesburgu ter na ORMS Cape Town School of Photography, v Južni Afriki. 

After Tjaša Gnezda graduated from university, where she read Media and  Communication Studies, she went on to study visual art by taking a  course in graphic techniques at the International Centre of Graphic  Arts in Ljubljana. She likewise attended a professional fashion  photography course at the Scuola di Fotografia Professionale e  Multimedia in Florence, Italy. She then went on to further expand her  knowledge of video production by participating in a film residency at  the Innsbruck Film Campus in Austria, video and photography workshop  at Victoria Yards art residency in Johannesburg and at ORMS Cape Town  School of Photography in South Africa.

 

V njeni koži

Foitografija: Janja Cizelj

Letna pregledna razstava članic in članov fotokluba maribor

 

Sodelujejo:

Bosiljka Ambrož

Gero Angleitner

Mihael Brunčko

Anja Cigala Rus

Janja Cizelj 

Dušan Gajšek 

Tomaž Galič 

Bojan Hajdu

Miha Kacafura

Anita Kirbiš

Daniel Kodrič

Zdravko Kokanović Koki 

Branko Koniček

Igor Koren

Matjaž Malenšek

Jože Marinič 

Maja Mekina

Maja Modrinjak

Breda Prešern

Branimir Ritonja 

Bojan Šenet

Maja Šivec

Rudi Uran

Teodor Veingerl

Rasta Vrečko 

 

 

 

Predgovor k fotografski pregledni razstavi Fotokluba Maribor za leto 2024

Namen tokratne fotografske razstave ni samo prikazati ustvarjalnost in napredek fotografov Fotokluba Maribor, temveč jih spodbuiti h globljemu razmišljanju, kako z eno samo samcato fotografijo narediti zgodbo tako, da v gledalcu vzbudi čustven premik.

Naziv razpisa »V njeni koži«, pušča široke možnosti razmišljanja in posledično kreativnosti. Pa naj si bo to prikaz, kako se ženske počutijo v trenutnem sistemu, ali pa zgodbe, katere se odvijajo za zaprtimi vrati in javnosti niso znane; morda nasmejan obraz in sreča v očeh, ko stisne svojega otroka k prsim…

Vsekakor pa je namen razstave prikazati nekaj, kar v vsakdanjem hitenju sodobnega sveta ne vidimo, ne želimo videt ali pa sploh ne opazimo, če pa že, potem samo zamahnemo z roko in vse je s tem zaključeno.

Zgodbe prikazane na fotografijah članov so zelo različne, kar je bil tudi namen in kar je tudi normalno, saj vsakdo od nas opazuje svet s svojega stališča, s svoje percepcije. Ni bila želja prikazati samo slabe strani, nasilje psihično in fizično, ampak najti širino postavitve ženske v sedanji svet v vseh mogočih pogledih. Kako je to fotografom Fotokluba Maribor uspelo? Kdo sem jaz, da lahko to ocenjujem? Ocenim lahko tehnično kvaliteto fotografije, lahko sprejmem zgodbo prikazano v črno beli tehniki, lahko sem kritičen do kompozicije…! Vse ostalo, pa bodo povedali obiskovalci, gledalci, pa še ti zaradi teme najbrž ne na glas, ampak vsak sam zase v sebi, vsak skozi svoje oči. Enotnega kriterija tu ni, saj smo si po karakterjih različni, šli skozi različne življenjske iskušnje, od smeha do joka. 

A vendar, ko pogledam nevrtralno lahko rečem: napisali smo fotografski roman z različnimi pogledi v 34ih poglavjih.

Miha Kacafura, EFIAP/b

Predsednik Fotokluba Maribor

Maribor, december 2024 

 

 

Janez Pelko: Izhod skozi zadnje zrcalo

 Janez Pelko (1968), je rojen v Kranju, živi v Škofji Loki. Je samouk, dela s črno-belim filmom in digitalno fotografijo različnih formatov. V preteklosti se je udeleževal ex-temporov. Posebej pri srcu mu je bil Kreart (sedaj ArtKum). Pri ustvarjanju ga zanima širok spekter ustvarjanja, ki se giblje od portretov in ženskih aktov, infrardečih pokrajin, koncertnih reportaž, do eksperimentalne fotografije – sedaj fotografira s camero obscuro. V devetdesetih je sodeloval s tiskanimi mediji. V zadnjem času se posveča avtorski fotografiji, sodeluje z glasbeniki in predava na fotografskih delavnicah. Sodeloval je že na mnogih samostojnih razstavah in večjih skupinskih razstavah.

Janez Pelko: Izhod skozi zadnje zrcalo

Skozi zrcalo oziroma v angleščini Through the looking-glass je fraza, ki se je po romanu znanega avtorja Lewisa Carolla začela uporabljati v trenutkih, ko se nam svet zdi neznan, skoraj, kot bi bile stvari postavljene na glavo, razporejene na bizaren in nenavaden način. Pri seriji fotografa Janeza Pelka ogledala in odsevi predstavljajo nove enigme in kuriozitete, ki mečejo odsev preko nepojasnljivega skozi našo stvarnost in nazaj v neraziskano. 

Koncept razstave temelji na več kot zgolj ogledalu kot pripomočku fotografskega ustvarjanja, cikel razkriva nove dimenzije in zavedanja o samem sebi, o svetu in o optičnih iluzijah, ki jih takšni in drugačni odsevi ustvarjajo. Zrcala so že leta temelj ugank in legend, nekatera za sabo nosijo mračno podobo, druga optimistična raziskovanja in radovedne duše. V popularni kulturi so bila že nemalokrat tarča alienacije, tako pred tujo sfero kot pred odtujenostjo nas samih, saj lahko prikazujejo esenco človeka, ki pa nemalokrat kaže na dejstva, ki jih nismo pripravljeni sprejeti. Cikel fotografij se poigrava s subtilnimi sugestijami, ki nam jih zrcala in drugi na videz krhki elementi nastavljajo. 

V črno belih fotografijah vidimo nenavadna tihožitja v zapuščenih stavbnih prostorih. V vsakem od teh se skriva delec ogledala, ki razkriva nekaj več, ki razširi vidno polje fotografa in gledalca, ter odpira novo sliko in dodatno polje v sfero fotografije. Delo samo deluje minimalistično. Predstavljena so okna, deli sobe, mizice in akti žensk, ampak ko se gledalec poglobi v samo zrcalo, se razpre dodatni del zgodbe, ki dopolnjuje celotno zasnovo fotografije. Srečamo se z odsevi sten z markantnimi detajli, kozarci, kateri preslikavajo svetlobo, v ozadju zamegljene predmete, ki dodajo učinek misterioznosti in pa lomljenimi deli zrcal, ki prikazujejo tiho izpričevanje s strani fotografa. Gre za grajeno fotografijo, ki gre korak naprej od samega tihožitja in ga izpopolni z aktom, deli krajine in dodatnimi strukturami tihožitij vsaka fotografija ponudi več kot le eno tematsko polje umetnosti. Pri ciklu fotografij gre za sožitje več zvrsti in pravzaprav likovnih prvin, s katerimi se doseže popolna celota. 

Ob sprehodu mimo ogledala, ta zajamejo zgodbe vsakega posameznika. Tokrat je glavni akter pri nekaterih fotografijah ženska. Fotograf jo predstavi na način izrazito oddaljen od plehke erotizacije in objektivizacije, ženski akt v fotografijah postane sam svoj, postane nadrealen, ločen od okov družbe v tihožitju z ogledali, ali raje tihožitju v ogledalih. Prikazuje pomislek, kaj je res, kaj odsevi odnašajo in kaj 

prinašajo, kdo ta oseba je; je res tam, ali je zgolj plod vizije opazovalca. V samih fotografijah se postavlja paradoks, da v ogledalu vidimo nekoga drugega, ali

nekaj drugega, še ne poznanega, nekoga, ki ni mi, morda pa še bo. 

Serija Izhod skozi zadnje zrcalo uvaja neznanko, kaj ogledala pravzaprav sploh prikazujejo in predstavljajo za opazovalca? Morda strahove lastnih želja, lahko drugi svet ki uprizarja že uresničene cilje, tegobe ali pa resnice, ki še niso bile razjasnjene. Ideja ogledala je postavljena pod mnoga stvarna in tudi globoko filozofska vprašanja, na katere odgovorov ne pozna zares nihče, najbolj pa se jim približa tisti, ki odseve spremlja. Sam avtor pravi, da je potrebno z ogledali in dušami ravnati pazljivo, saj se oboje lahko hitro raztrešči. 

Rebeka Tašič, dipl. um. zgo.

 

 

Peter Uhan: Letno poročilo

Letno poročilo

Nekje v začetku novembra vem, da me bo poklical Peter in vprašal: »Kaj bomo pa letos

slikali?« To je res težko vprašanje. Vsako leto sproži cel proces odločanja, premišljevanja

o bistvu minulega leta, izmenjevanja idej in frustracij zaradi prenatrpanih urnikov in

predvsem tega, da smo si ta projekt sploh nakopali na glavo. Začelo se je pred dvanajstimi

leti. Potrebovali smo družinski portret, da bi se zahvalili zdravnikom in vsem drugim, ki

so nam pomagali v dramatičnem prvem letu življenja najinih otrok. In ker smo Peter,

Boštjan in jaz poklicni pripovedovalci zgodb, vsak na svojem področju, je prvo

fotografiranje trajalo tri dni. Želeli smo posneti zabavno fotografijo, ki bi prikazovala,

kako naporno in lepo je bilo naše prvo leto družinskega življenja z dvema posebnima

otrokoma. Hoteli smo sporočiti, da smo dobro, da se spoprijemamo z izzivi in smo vsem

hvaležni za pomoč. »Luštkan« ali »resen« družinski portret ni prišel v poštev, ker nismo

takšna družina. Mi smo družina, ki je vedno na robu preživetja, ki žonglira z veliko

različnimi vsebinami. In v tem smo precej smešni, ampak vztrajni. Tudi Peter ni takšen

fotograf. Ni se kar tako odločil za gledališko fotografijo.

Prva dva dni priprav na fotografiranje sva s Petrom iskala inspiracijo, slikala prizore v

naši kaotični hiši, prestavljala pohištvo, igrače in pripravljala opremo. Od vseh kotičkov

hiše smo izbrali najbolj nepraktičnega – kuhinjo. Spremeniti kuhinjo v prizorišče

fotografiranja, medtem ko vsake tri ure pripravljaš hrano za malčka, je res nespametno.

Moja mama pravi, da smo že zdavnaj pomešali življenje in gledališče ter da se tako ne

živi. Kako je v življenju potreben red, da človek lahko funkcionira. Ampak meni se zdi,

da je ravno to zanimiva tema: Kaj drži družinski kaos skupaj? Ljubezen? Vztrajnost?

Pogum? Ustvarjalnost? Norost? Moja mama tega ne razume, Peter pa. Tretji dan smo

snemali. Ne predstavljajte si kakšnega profesionalnega snemanja, to je bilo lovljenje

trenutka, v katerem bi bila oba malčka – eden sploh še ni shodil – sploh budna in se ne bi

basala s hrano. Hecali smo se, da bomo imeli pri njunih osemnajstih letih razstavo teh

fotografij. V tistem trenutku je bilo že vsakih osemnajst ur takšen izziv, da je osemnajst let

zvenelo nepredstavljivo, kot daljna prihodnost, v kateri bomo živeli že na Marsu. Od

takrat je minilo dvanajst let. Dvanajst let! Kam so šla? Dvanajst letnih poročil na

razglednici. Ki govorijo o tem, kaj je bil v prejšnjem letu največji izziv rahlo nevrotične

družine, ne preveč drugačne od drugih. Letno poročilo v eni sami sliki. Nekaj, kar vsako

leto pošljemo ljudem, ki so zaznamovali naše življenje, ali pa tistim, ki jim želimo

sporočiti, da jih nismo pozabili. Peter in Barbara, njegova partnerka in soustvarjalka, sta

teh dvanajst let preživela z nami.

V življenju veliko stvari pozabim, to je nekakšen mehanizem, da lahko predstave, ki sem

jih že naredila, pospravim v predal in začnem znova, od začetka. Ta projekt je ena od

redkih stvari v mojem življenju, ki ima kontinuiteto in pušča za sabo sled. Naša poročila

so dobila svoje občinstvo, ki vsako leto čaka na nadaljevanje. Večinoma poročajo, da se

ob fotografijah zabavajo, pa tudi, da so ganjeni in se velikokrat lahko poistovetijo z njimi:

izčrpani, nemočni starši, ki imajo občutek, da so jim vajeti ušle iz rok. Otroka sta zdaj že

večja in ju je lažje prepričati, da pogledata v kamero. Celo razumeta, za kaj gre, in

prispevata svoje ideje. Ampak da Peter ne bi imel prelahkega dela, smo si omislili novega

člana družine – mačko. Zdaj njo prepričuje, naj ne pobegne iz hiše, medtem ko se

fotografiramo na stopnišču.

Peter Uhan je moj prijatelj, soustvarjalec, zaveznik in me spravlja ob pamet. Več ur je

sposoben pripravljati detajle in ponavljati fotografiranje. Ko smo že vsi utrujeni, bi on

posnel še eno serijo. In ko je vsega konec, me pokliče, ali ne bi mogoče zadeve še enkrat

ponovili. Vedno je tako. Tudi kadar fotografira v gledališču, mu ni do tega, da bi samo

dokumentarno poslikal moje predstave. Ne, on hodi na vaje, nas opazuje, debatira o tem,

kaj delamo, moti me in mi nalaga dodatno delo. Še in še fotografira in fotografira in pri

naslednjem projektu je spet tu. Včasih se mi zdi, da je on tisti spomin, ki ga ne hranim.

Spomin na razloge, zakaj smo nekoč počeli, kar smo. Kakšen je bil kontekst in kakšni so

bili časi. O čem smo razmišljali in s čim smo se v življenju ubadali. Peter je predvsem

pripovedovalec. Nikoli ni objektiven. On se preprosto vplete v zgodbo, v njeno bistvo, ter

jo s svojimi sredstvi in po svoje pripoveduje. Ali ni to bistvo? To pronicljivo opazovanje

in veščina pripovedovanja o življenju.

Tukaj smo, dvanajst let pozneje. Da vam povemo zgodbo o norem, lepem, napornem in

nič kaj dosti drugačnem življenju, kot ga imajo druge družine in prav takem ustvarjanju.

Ivana Djilas

 

Peter Uhan (1977) se profesionalno ukvarja s fotografijo, predvsem z gledališko in portretno, občasno s komercialno in arhitekturno. V preteklosti je bil dejaven na področju modne fotografije, sodeluje z različnimi oglaševalskimi agencijami ter glasbenimi založbami. Redno dela z gledališči SNG Drama Ljubljana in SNG Nova Gorica, občasno tudi z drugimi gledališči in neodvisnimi uprizoritvenimi produkcijami. Do danes je dokumentiral približno 400 različnih predstav. V obdobju 2012-2019 je z nemškim umetnikom Ulayem izvedel več performansov. Za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad ter priznanj.

Razpis za razstavljanje v Fotogaleriji STOLP v letu 2025

FOTOKLUB MARIBOR, vabi k sodelovanju in prijavi,

posameznike in kolektive,

ki ustvarjajo na področju fotografske umetnosti,

za razstavljanje v Fotogaleriji STOLP v letu 2025

 

 

VSEBINA PRIJAVE:

– jasno opredeljen vsebinski koncept fotografskega projekta

– definiran okvir izvedbe in tehnični načrt

– navedba avtorjev s kratkim življenjepisom, referencami in kopijami objavljenih kritik,

   katalogov, časopisnih člankov oz. navedbami medijskih objav

– fotografsko gradivo v elektronski obliki

– navedba kontaktov (ime in priimek, elektronska pošta, tel. št.).

Prijave pošljete na naslov:

galerijastolp@gmail.com

ROK: 20.11.2024

Fotoklub Maribor kot nosilec galerijske dejavnosti v Fotogaleriji STOLP, pri pripravi projektov prispeva:

– galerijski prostor v času razstave z vsemi obratovalnimi stroški,

– v času odprtja galerije je vedno prisotna dežuna oseba

– osnovno tehnično pomoč pri postavitvi že pripravljenega in tehnično načrtovanega projekta,

– izposojo tehnične opreme (okvirji) v okviru razpoložljivih možnosti,

– promocijo razstave v sodelovanju z avtorjem,

– oblikovanje in tiskanje zgibanke,

– odprtje razstave z manjšo pogostitvijo,

– potrditev referenc  o sodelovanju pri prijavah na razpise za zbiranje sredstev izvajalca projekta.

Z izbranimi avtorji bo sklenjena pogodba o razstavljanju in sodelovanju.

Pridržujemo si pravico do izločanja nepopolnih prijav in zavrnitve predlaganih projektov brez dodatnega vsebinskega pojasnila.

Umetniški svet Fotoklub Maribor, bo prijave pregledal in vas obvestil o njegovi odločitvi, katera je dokončna in nanjo ni možna pritožba.

V MB. 18.10.2024

Vodja galerije STOLP                                                                                     Predsednik FK MB

Maja Modrinjak                                                                                             Miha Kacafura  EFIAP/b

Maja Prgomet: Niso se ustavile

Maja Prgomet: Niso se ustavile

Zdravje žensk je tudi danes postavljeno na “stranski tir”, zaradi tega je pomembno naslavljati zgodbe, kot so izpostavljene v razstavi Maje Prgomet Niso so ustavile. Kljub raziskavam in možnostim, ki jih nudijo napredki medicine, se številni ženski zdravstveni problemi ne jemljejo zavestno ali resno. Preko te razstave, lahko na to opomnimo, kar je tudi namen letošnjega Festivala fotografije, osvetliti in opozoriti na “mrtve kote” družbe.

O razstavi Maje Pergomet je pisala kuratorka Ana Žanko.

Razstavo “Niso se ustavile” sestavlja 17 fotografij bolnic z rakom in tistih, ki so raka preživele, se pogumno postavile pred objektiv slavne fotografinje Maje Prgomet in se odločile s svojim telesom povedati zgodbo o boju za svoje življenje. S fotografiranjem ženskega telesa brez obraza avtorica namenoma postavlja v ospredje izpostavljeno, ranjeno in ranljivo žensko telo, ki hkrati priča tako o krhkosti življenja kot tudi o pogumu in moči, da se podamo v boj z eno ali celo več diagnozami. Kljub številnim prizadevanjem, medijskim kampanjam in javnemu dialogu o vzrokih, tveganjih in posledicah raka so ženske na Hrvaškem, tako kot pri številnih drugih izjemno pomembnih vprašanjih, pogosto prepuščene same sebi in podpori zelo malo ljudi. Zdravje žensk je tabu. Zlasti njihovo reproduktivno zdravje. Za družbo je molk najvarnejša možnost. Žensko telo, prekrito z brazgotinami, je stigma, nekaj, česar raje ne bi gledali, nekaj, s čimer se raje ne bi soočali.

S fotografiranjem ranjenih, izčrpanih, a nepremagljivih ženskih teles se avtorica poklanja ženskam sveta in telesu, ki je simbol ženskosti. V časih, kjer je vidno obsojeno na pričakovanje popolnosti, ki je nam vsiljena skozi okno družbenih omrežij, zlasti Instagrama in Facebooka, ravno nepopolno, ranjeno žensko telo vzbuja odpor do videnega in predstavlja zatiranje le-tega. Prgomet s svojimi fotografijami sprejema, normalizira in predvsem slavi lepoto običajnega ženskega telesa, telesa, ki razkriva in ponosno kaže brazgotine vsakdanjega življenja. Fotografinja skozi cikel svojih portretov najde popolnost v nepopolnosti, v razgaljanju telesa, ki živi in se bori tukaj, zdaj in vsak dan, z nami in za nas, telo, ki je ustvarjeno, da je pogumno in močno za veliko večje stvari kot zgolj zbiranje všečkov na družbenih omrežjih. Kljub velikemu čustvenemu naboju avtorici uspe temo predstaviti verodostojno, saj z vsako fotografijo dokumentira intimno pričevanje vsakega od svojih modelov in se uspešno izogne pasti navidezno pretiranega patetizma, ko poskuša igrati na srčne strune ljudi.

“Niso se ustavile” ni cikel o bolezni, o diagnozi, o strahu. Je veliko več kot to. Je fotografska zgodba, ki priča o pogumu, neustrašnosti in dostojanstvu žensk, ki se ne prepustijo verovanju, da so le diagnoza, številka ali stolpec v statističnem poročilu, in ki nočejo biti nevidne, nekje na robu družbe, samo zato, ker njihovo telo morda ne ustreza postavljenim lepotnim standardom. Njihove brazgotine so opomin, da smo vsi enako krhki in ranljivi, pa tudi, da naša telesa niso tu samo zato, da bi bila lepa in zaželena v smislu norm, ki jih določajo virtualne skupnosti. Naša telesa so templji naše vztrajnosti in naš največji zaveznik pri zmagi v življenju. Ne potrebujejo nikogaršnjega odobravanja. Potrebujejo le naše najgloblje spoštovanje.

Jaka Jeraša: Iz albuma

Odprtje razstave: pet.19.7. ob 19.00

Čas razstave: 19.7. do 31.8.24

Kuriranje in spremni tekst: Denis Volk, Lektura: Darija Golob Malenšek

 

Jaka Jeraša (1953, Ljubljana) je v letih 1955–1980 večinoma živel v Piranu. Spada v srednjo generacijo uveljavljenih ustvarjalcev na področju umetniške fotografije v Sloveniji. Po končani fotografski šoli v Ljubljani se je leta 1971 zaposlil kot fotograf v Litostroju v Ljubljani. Tu ga je fotografski mojster Peter Kocjančič navdušil za umetniško fotografijo. Po vrnitvi v Piran leta 1975 je bil kratek čas fotoreporter pri časopisu Primorske novice, nato pa se je zaposlil v Design studiu Mak. Od leta 1986 deluje kot samostojni kulturni delavec. Je član Društva fotografov Slovenije. Od leta 1978 je imel 28 samostojnih razstav. Sodeluje na skupinskih razstavah in likovnih delavnicah doma in na tujem. Prejel je več nagrad. Živi in dela v Kopru.

Vpogled v opus: Jaka Jeraša

Včasih se zgodi, da hobi otroka tako navduši, da se usmeri v šolanje za poklic s podobnega področja. Jaki Jeraši je bila fotografija najprej hobi, ki je prerasel v poklic (foto dokumentarista ter fotoreporterja) in kasneje v umetniško ustvarjanje. Izbrušene tehnične veščine v fotografiji, občutek za kompozicijo, kadriranje in scenografijo ter dinamiko pri režiranih posnetkih, pa tudi videnje bodoče fotografije so ga pripeljali do večje svobode in neobremenjenosti, ki sta potrebni za kreativno umetniško ustvarjanje.

Jeraševe estetsko skladne fotografije niso le rezultat fotografovega doživljanja okolja in ambienta, pač pa tudi fotografova interpretacija. Z »igro« svetlobe in sence, s svetlim in temnim ter s kompozicijo poudarja in/ali izpostavlja posamezne podrobnosti. Nekatere fotografije so strožje, skoraj dokumentarne, lahko so bolj pripovedne, lahko pa tudi humorne, zabavne in hudomušne. Tako je s fotografijami ljudi, urbanega ali naravnega okolja in z režiranimi prizori.

Ljudje so »nameščeni« v zanimivo okolje, to pa je po svojih strukturah površin v kontrastu z (mehkim) živim telesom portretirancev. Okolje je v kontrastu tudi z nastavljenimi predmeti, ki v podobo večkrat vnašajo humornost. Osebe na fotografijah so ujete v trenutku, ko zrejo v nek objekt, v fotografa ali pa je oseba poglobljena v lastne misli. Fotograf je dokumentarist čustvenih stanj in počutja portretirancev. Zazna in ujame denimo zatopljenost, radovednost, čakanje, nestrpnost, veselje, dobrovoljnost in druga stanja.

Nekatere fotografije so zaradi fotografove asociativnosti igrive, tudi režirane skupinske fotografije oseb – na nekaterih Jeraša zre v kamero, ki jo sproži – ohranjajo v ostrini ali mehkih prehodih to spontanost in igrivost kontrasta vzorcev in struktur ter igro svetlobe in sence.

Gladkost fotografiranih predmetov ali objektov pogosto poudarja z razgibano, bolj grobo površino iz okolja ali nekega drugega bližnjega objekta (hiša ob skoraj mirni vodi, »steklena« telefonska govorilnica pred hišo). Ne le da ta kontrast vidimo na fotografiji, zaradi poznavanja teh »materialov« si ta kontrast predstavljamo tudi taktilno. Podobno je mogoče opaziti tudi v fotografijah golega telesa; koža je površina svetlo-temnih ali barvnih kontrastov, različne napetosti in strukture površine. Rob kože (okončine) je oster v primerjavi s kožo, ki se v senci mehko »združi« s kožo drugega dela telesa. Rob sence na eni strani (kontrastno) omejuje eno površino, na drugi strani pa senca/površina mehko prehaja v drugo površino. Poigrava se s simetrijo, križanjem črt in smeri, s svetlim in temnim, vdolbinami in izboklinami. Fotografija v nas vzbudi željo po dotiku (da to kožo pogladimo in jo začutimo pod prsti).

Zelo oseben odnos do narave, okolja in do ženskega telesa vzpostavlja tudi pri fotografiji aktov. Okolje izbira z občutkom, vanj umesti golo telo, oboje pa izpostavi do te meje, da se včasih vprašamo, ali je na fotografijah okolje ali akt. Podobno se zdi, ko fotografira dele ženskega telesa z “dodanimi” rastlinami ali odsevi v ogledalu. Oko in misel skačeta od enega motiva do drugega, ki sta tako premišljeno združena, da sta povsem enakovredna. Njegov fotografski pristop k ženskemu telesu je poseben ravno/tudi zaradi izbranega okolja in preskakovanja gledalčeve pozornosti med osebo in okoljem.

V urbanem, pa tudi v naravnem okolju njegove fotografije pogosto prikazujejo prisotnost – dejavnosti in življenje – ljudi, čeprav ljudi ni na fotografijah. Znamenja te prisotnosti so predmeti in naprave, ki jih uporabljamo ljudje, denimo obešeno perilo, stoli, čolni na suhem, tračnice …

Soline so Jeraši pogost motiv. Sprehod po solinah je zanj meditacija, sproščanje v tišini, iskanje barvnih ali svetlo temnih (v črnobeli fotografiji črno-belih) odtenkov, linij in površin, živega in neživega, delovanja narave in sledi človeka. Za razliko od dinamične narave so sledi človeka statične, kot mrtve v živi naravi, ki se spreminja. Vse to je hkrati intimni svet Jake Jeraše, pobeg od urbanega.

Jaka Jeraša enako mojstrsko uporablja črno-belo in barvno fotografijo. Njegov izrazit smisel za igro kontrastov in/ali skladnost črno-belih ter barvnih odtenkov, smeri (linij) in površin, skupaj s kompozicijo ter usmerjanjem gledalčeve pozornosti uvrščajo Jako Jerašo med vrhunske vizualne umetnike, le da je njegovo izrazno sredstvo fotografija.

Denis Volk

 

Dragiša Modrinjak: Maribor v 60-tih

Razstava fotografij priznanega mariborskega fotografa in dolgoletnega Večerovega fotoreporterja.

Otvoritev: v torek, 28. maja 2024, ob 19.00 uri.

Kustosinja: Maja Modrinjak

 Razstava bo na ogled do 13. julija 2024, lepo vabljeni!

 

Dragiša Modrinjak

Dragiša Modrinjak je bil rojen 8. 10. 1935 v Velikem Gradištu v Srbiji. Od tam se je družina preselila na Ptuj, kjer se je kot mladenič pri mojstru Langerholcu izšolal za fotografa, opravil strokovno šolo in pomočniški izpit v Ljubljani, v Mariboru pa zaključni izpit na temo Razvoj fotografije in prvi posnetki Maribora.

Po odsluženi vojaščini se je leta 1958 zaposlil pri ČGP Večer, kjer je foto-reportersko fotografijo dvignil na visoko raven, saj ni izpolnjeval le kriterijev dokumentarnosti, marveč tudi kriterije umetniške fotografije. Skozi čas raznovrstnih sprememb je ostajal zvest Večerov fotoreporter do upokojitve leta 1993. Leta 1995 ga je časopis Delo povabil k sodelovanju kot zunanjega dopisnika v Mariboru, kjer je pogodbeno sodeloval do konca leta 2004. Kot  član Fotokluba Maribor se je predstavil na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru. Razstava predstavlja posebni mejnik v umetniškem fotografskem ustvarjanju. Od 1968 do 1973 je bil predsednik Fotokluba, kasneje je postal častni član. Leta 1972 je postal predsednik Sekcije foto in filmskih reporterjev pri Društvu novinarjev Slovenije. Leta 1973 je prejel naziv mojster fotografije Foto zveze Jugoslavije EFIAP (Excellence FIAP), 1975 pa mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP). Sodeloval je na številnih razstavah doma in v tujini, bil član žirij na klubskih razstavah na območju nekdanje Jugoslavije in v tujini.

Pomembna je njegova gledališka fotografija, s katero je postavil nove kriterije dela.  Dramo in balet SNG Maribor je dokumentiral od 1965 do 1985. Leta 1969 je izšel koledar Obrazi igralcev s fotografijami baletnega in igralskega ansambla, ki je bil prvi takšen koledar v Sloveniji. Bil je dolgoletni urednik gledališkega lista SNG Maribor.

Njegov fotografski opus zajema portretno, krajinsko, karikaturno oz. humoristično, socialno, žanrsko, etnografsko motiviko, dokumentiranje katastrof potresov in poplav tudi modno, reklamno motiviko. Zlasti športna fotografija mu je prinesla mnoge nagrade in priznanja doma in širom sveta. Izstopajo tiste iz motokrosa, speedwaya, smučarskih tekem, pokala za Zlato lisico, smučarskih skokov v Planici, tekem v judu, boksu, nogometu…

Ukvarjal se je s foto grafiko in fotomontažo, eksperimentiral z računalniško generirano montažo. Poleg črno-bele fotografije je ustvarjal tudi barvne diapozitive, kasneje digitalno fotografijo. Pisal je o fotografiji, objavljal članke v številnih revijah, prispevke v razstavnih katalogih, opremil več knjig in drugih publikacij. Bil je mentor fotografskih delavnic. Vodil je galerijo Metka v Mariboru. Sodeloval je pri pripravi in izvedbi več razstav.

V 60. je začel zbirati stare in starinske fotoaparate in vsakovrstno fotografsko opremo ter stare fotografije. Zbirka zajema več tisoč kosov, za katere je skrbel, jih restavriral, katalogiziral in si več kot desetletje prizadeval za pridobitev fotografskega muzeja v Mariboru. Njegov fotografski opus zajema nekaj tisoč posnetkov. Za svoje delo je prejel vrsto pohval, priznanj, odličij in nagrad doma in na vseh koncih sveta. Modrinjakova fotografija je zapisana dokumentiranju neponovljivosti trenutka, dinamiki dogajanja in brezčasnosti sporočila, v njegovem umetniškem načinu, s prefinjenim občutkom in svojstvenim pogledom.

Dragiša Modrinjak je bil eden najprepoznavnejših mariborskih fotografov. V obsežnem opusu svojih
raznovrstnih tematik je kot zaljubljenec v domači Maribor ostal pomemben kronist tega mesta.

Vse pravice pridržane © 

45 let fotogalerije STOLP

Ob 45 letnici Fotogalerije STOLP razstavljajo: 

Branko Koniček

Branimir Ritonja

Branko Zorović

 

 45 let Fotogalerije Stolp

Leto 1979 je bilo prelomno leto tako za Fotoklub Maribor, kot tudi umetniško fotografijo, saj je bil klubu dodeljen židovski stolp – v katerem je po desetih letih vloženega izjemno trdega dela in mnogih preprek, v letu 1989 slavnostno odprla svoja vrata prva foto galerija na Slovenskem – Fotogalerija Stolp. 

Tokrat obeležujemo 45 let delovanja tako, da na ogled postavimo razstavo treh avtorjev ene izmed prvih razstav, in sicer razstave treh fotografov in članov Fotokluba Maribor– Branka Konička, Branimirja Ritonje ter Branka Zoroviča. 

Razstavo v Fotogaleriji Stolp pa spremlja tudi zunanja razstava na tablah Ulične galerije Fotokluba, kjer boste se lahko seznanili z zgodovino naše galerije.

Tokrat obeležujemo 45 let delovanja tako, da na ogled postavimo razstavo treh avtorjev ene izmed prvih razstav, in sicer razstave treh fotografov in članov Fotokluba Maribor – Branka Konička, Branimirja Ritonje ter Branka Zoroviča.

 

BRANKO KONIČEK – Poliritmija

Množica glasbil, hipni in zabrisani gibi teles, portretni približki glasbenikov in pevcev v ritmični ekstazi so prizori, ki prevevajo skozi izbrane fotografije Koničkovega obsežnega arhiva fotografiranja jazz nastopov. Retrospektiva fotografskega udejstvovanja seže v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je avtor pričel spoznavati in sočasno navduševati nad ameriško glasbeno zvrstjo, izvirajočo iz časov Harlem renesanse – razbohotenje afroameriške kulture in umetnosti od 1920ih let naprej. Pričujoči instantni trenutki na fotografijah so bili v liriki črno-bele tehnike ujeti skozi niz markantnih koncertov velikanov jazz glasbe, gostujočih v Mariboru, ki jih je organiziral Brane Rončel. Nekatera znana imena glasbenikov ameriške jazz scene, ki jih lahko prepoznavamo na fotografijah so npr. Lester Bowie, Anthony Braxton, Colin Walcot in Doug Hammond. Avtor je ob večletnem fotografiranju tovrstnih prizorov razvil močno strast do jazza in se tako kot poliritmija, simultanost več različnih ritmov, močno značilna v jazzu, tudi sam sočasno preizkušal v prepletanju iskanja svojega lastnega izraza v fotografiji, kot tudi duhovnega izpopolnjevanja skozi glasbo.

Branko Koniček (1957) je član Fotokluba Maribor vse od leta 1981. Ob častni funkciji predsedovanja med leti 1987 in 1992, se je v zgodovino fotokluba zapisal kot zaslužni član, saj se je trudil za razvoj in širjenje ogleda kluba, umetniškega ateljeja ter Fotogalerije Stolp. Kot fotograf je sodeloval na več kot 200 razstavah tako v Sloveniji kot v tujini (Zagreb, Varaždin, Gradec, Dunaj, Bergerac v Franciji). Za svoja dela je prejel 28 nagrad, med drugimi zlato nagrado v Vigexu v Avstraliji, zlato medaljo v Singapurju, posebno nagrado na veliki mednarodni razstavi povabljenih avtorjev v Mestre-Venezia v Italiji, zlato medaljo v Čeljabinsku, ter 3. nagrado na razstavi Treh dežel v Gorici leta 2003. Trenutno se ukvarja z infrardečo črno-belo fotografijo v digitalni tehniki.

 

 

 

Branimir Ritonja – cesta

Serija Cesta bratstva in enotnosti je nastajala več kot 20 let in predstavlja analogne fotografije posnete med vožnjo na območju ceste, ki je prva povezovala republike bivše Jugoslavije. Območje zaznamovano s skupnimi napori mladinskih brigad, ki so gradile za namen povezovanja, je tudi pričevanje o skupnosti in želji po celjenju ran, ki jih je utrpela Jugoslavija skozi leta. Pokrajina se, odkar jo je fotograf prvič v celoti prevozil leta 1977, ni drastično spremenila, spreminjal pa se je avtorjev pogled nanjo. K temu so prispevale nove meje, vojne in vrzeli ustvarjene med ljudmi, ki so dolgo ciljali k enotnosti in solidarnosti. Fotografije so posnete od Jesenic do Skopja ter simbolno predstavljajo umetnikovo doživljanje razpada in evolucije pokrajine. Bolj kot fizično preoblikovanje družbe in okolice, fotografije beležijo umetnikov miselni proces doživljanja minevanja časa, ki se preobrazi v razpoloženjske podobe gibanja in napredovanja. Kraji zgodovinskih obeležij, na primer Sremske fronte, nosijo čustven naboj, ki v mimobežnih posnetkih sporoča, da se kljub pomembnosti vse premika naprej, da se zgodovina spaja s sedanjostjo, ter za sabo pušča tako obžalovanje kot tudi nostalgijo. Spoj osebne in kolektivne zgodbe skozi fotografije oblikuje neprekinjeno pripovedno nit, ki oblikovno posnema tudi glaven motiv – cesto.

Branimir Ritonja (1961, Maribor) je fotograf in avtor več fotografskih knjig ter slikovnega materiala monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo nagrado z listino (2012) in bronasto medaljo na Le Salon des Beaux Arts, Carrousel du Louvre, Pariz (2017). Je član Fotokluba Maribor, ki ga je dvajset let vodil tudi kot predsednik in direktor Galerije Stolp.

 

Branko Zorović – Maraton

Fotoklub Maribor predstavlja osebno zgodbo za vsakega izmed članov, eden izmed najdlje aktivnih članov je tudi Branko Zorović, ki pravi, da Fotoklub Maribor zanj predstavlja več kot 40 let izmenjave znanja in izkušenj, predvsem pa druženja z ljudmi, katere vežejo isti interesi in ljubezen do fotografije. Tokrat se Branko Zorović na razstavi 45 let Fotogalerije Stolp, predstavlja s serijo Maraton. Serija je nastala med leti 2009 in 2012 in je del velikega števila fotografij, ki so nastale na maratonih v Ljubljani in Radencih. Fotograf se je odločil za fotografiranje maratonov, ker so med udeleženci tekli tudi njegovi družinski člani. Maraton je v najbolj grobi definiciji nekaj kar terja svoj čas in trud, da udeleženci, tekmovalci pridejo do zastavljenega cilja. Portreti razstave prikazujejo sledi pretečenih 42 kilometrov, ki niso olepšani ali romantizirani. Vsak portret predstavlja osebni boj, trud in napor. Pri portretirancih se kaže bojevitost, izmučenost in odločenost preteči ciljno ravnino.

Branko Zorović (1945), je po poklicu kontrolor letenja. Leta 1983 se je kot član Fotokluba Maribor začel aktivno ukvarjati s fotografijo. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Med slednjim mu je tudi Mednarodna zveza za fotografsko umetnost leta 1998 dodelila naziv AFIAP, leta 2001 pa naziv EFIAP. Njegove fotografije so rezultat občutka izzvanega s strani ljudi, narave, oblike ali svetlobe in sence.

 

Anna Tihanyi: Budapest from A to Z

Anna Tihanyi (1979) is a Hungarian photographer who graduated from the Faculty of Communication at the University of Szeged with a thesis on the history of photography entitled “Still Moving Images”. From 2002-2006 she participated in an experimental photography course at the Fotografus.hu photography school. She has received several scholarships from the National Cultural Fund and several awards for her work. Her work has been exhibited in numerous international and national exhibitions, including the Balassi Institute in New York, Berlin, Lithuania, etc. Anna currently lives and works in Budapest as part of the collective of the non-profit organisation Budapest Art Factory.

Anna Tihanyi was born and raised in Budapest, where she learned about its possibilities as well as its limitations. She says that Budapest is a city that she leaves but always comes back to. Since the 1980s, she has been following the changes in her city and, despite the new unfamiliar faces, she has tried to find herself again and again.

The picture book Encyclopaedia Ablak-Zsiraf (The Window Giraffe) has played an important role in her life, from which she has learnt not only how to write her own name, but also how to look at the world around her. Among other things, she learned that a mirror is made of glass and that friends tell each other their secrets. Some things, she says, are obvious, some do not exist and some are metaphorical.

The exhibition Budapest from A to Z consists of analogue collages with which Anna presents personal experiences as well as collective memories, which, like the Window Giraffe, form images that can be experienced from a child’s point of view. They represent the characteristics of the city as well as the artist’s personal stories. The collages are made up of her own and found photographs of both symbolic and everyday life. The author does not strive for perfection or accuracy, but invites us on a personal journey, in which we have a glimpse of what Budapest means to her and to others.

The collages thus do not have a documentary function, but a symbolic one on several levels – between images of the city , which takes us on an experience of a wide range of emotions as well as social criticism through nostalgic images.