Razločevanje med gledanjem in videnjem je večkrat uporabljen in izrazito ekspresiven oksimoron, ki mu lahko sledimo tudi do zapisov v Bibliji. Ernesto Sabato je v svoj roman Junaki in grobovi vključil tudi poglavje z naslovom Poročilo o slepih, kjer skozi alegorijo raziskuje paranoično idejo, da slepi vladajo svetu. Alegorija govori o strahu pred neznanim in strahu pred nezmožnostjo bega pred pregonom in kontrolo, vendar bi jo lahko razumeli tudi precej bolj dobesedno. Ali morda svet res pripada ljudem, ki hlinijo slepoto – gledajo in ne želijo videti? Nevidno prevzema nove oblike, rojene iz nezmožnosti soočanja, ki jo lahko pripišemo splošni ideologiji prekrivanja oči pred neprijetnim ali preprosti apatičnosti. Nevidno se torej kljub poskusom slepote materializira in s svojo počasno rastjo ustvarja okolje, ki prek subtilnih a konstantnih, škodljivih sprememb postaja domačno, prepoznavno in maskirano do ravno prave mere, da si občasno upamo zazreti vanj in ga redefinirati glede na lastno stopnjo zaznavanja. Pred problematiko površnega zaznavanja očitnega, nas postavljata fotografa Bojan Golčar in Gregor Radonjič, z razstavo, ki njuno individualno delo v polju fotografije povezuje v enotno zaokroženo serijo fotografij. Oba fotografa ustvarjata v polju manipulirane fotografije. Fotografije Bojana Golčarja in Gregorja Radonjiča se osredotočajo na naravno okolje, specifično na človekov odnos do nje in na njegovo pasivno ali aktivno umeščenost vanjo. Fotografa povezujejo način njunega ustvarjana, tematske usmeritve in skupna sporočilnost. V ospredju je razmislek o tem, kar nas obkroža. Seriji se brezšivno povežeta v prikaz narave in njene pomembnosti za človekov fizični in psihični obstoj, medtem ko opozarjata na njeno minljivost in krhkost v luči človekovih škodljivih intervencij. Skozi dva izrazna jezika ustvarjata glasnejšo in vizualno tišjo podobo istih izvornih motivov za ustvarjanje. Skozi razstavo vstopata v usklajen dialog in z individualnimi estetikami – ki omogočajo razslojen prikaz usklajene, a niansirane želje sporočanja preko dveh izraznih perspektiv, zarišeta jasno rdečo nit razstavljenega. S premišljenim kombiniranjem njunega dela na istem ustvarjalnem polju skozi razstavo stopenjsko razkrivata sporočilnost, ki na nobeni točki ne ostane enostranska. S povezano raznolikostjo likovne komunikacije omogočata videnje, ki za pogoj postavlja odpoved namerni slepoti, gledalec pa je nagovorjen z dvema jezikoma enotnima v izgovorjenem.
Kustosinja/Curator: Sara Nuša Golob Grabner
Bojan Golčar (1966) po osnovni izobrazbi magister upravljanja socialnih dejavnosti, se s fotografijo ukvarja od mladih let, sprva na področju gledališke fotografije, v zadnjem obdobju pa se ob uporabi digitalnih fotografskih tehnik v svojih delih posveča socialnim in eksistencialnim vprašanjem ter kolektivnemu odnosu do kulturne dediščine in naravnih habitatov. Je avtor dveh fotografskih monografij: Usedline in sledovi (Litera, 2017) ter Posledice (samozaložba, 2020). Njegova dela so bila razstavljena na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Tehniko digitalne manipulacije smatra za legitimno umetniško prakso in raziskuje načine za prikaz sporočil, ki jih želi posredovati.
Gregor Radonjič (1964) živi in ustvarja v Mariboru. S fotografijo se aktivno ukvarja in razstavlja že od zgodnjih devetdesetih let dvajsetega stoletja. V njegovi dosedanji biografiji je 32 samostojnih razstav, več kot 60 skupinskih razstav v tujini in Sloveniji, tri objavljene fotoknjige in več multimedijskih nastopov. Dvakrat je bil izbran v program slovenskega meseca fotografije Photonic Moments in Festivala fotografije Maribor ter dvakrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest. V zadnjih dveh desetletjih in pol je prejel več nagrad nacionalne fotografske zveze ter številnih mednarodnih žiriranih razpisov in tekmovanj. Njegovo glavno ustvarjalnozanimanje je vizualno raziskovanje pokrajin in iskanje njihovega značaja, včasih skritega za običajno fizično izkušnjo prostorov.
