Maja Prgomet: Niso se ustavile
Zdravje žensk je tudi danes postavljeno na “stranski tir”, zaradi tega je pomembno naslavljati zgodbe, kot so izpostavljene v razstavi Maje Prgomet Niso so ustavile. Kljub raziskavam in možnostim, ki jih nudijo napredki medicine, se številni ženski zdravstveni problemi ne jemljejo zavestno ali resno. Preko te razstave, lahko na to opomnimo, kar je tudi namen letošnjega Festivala fotografije, osvetliti in opozoriti na “mrtve kote” družbe.
O razstavi Maje Pergomet je pisala kuratorka Ana Žanko.
Razstavo “Niso se ustavile” sestavlja 17 fotografij bolnic z rakom in tistih, ki so raka preživele, se pogumno postavile pred objektiv slavne fotografinje Maje Prgomet in se odločile s svojim telesom povedati zgodbo o boju za svoje življenje. S fotografiranjem ženskega telesa brez obraza avtorica namenoma postavlja v ospredje izpostavljeno, ranjeno in ranljivo žensko telo, ki hkrati priča tako o krhkosti življenja kot tudi o pogumu in moči, da se podamo v boj z eno ali celo več diagnozami. Kljub številnim prizadevanjem, medijskim kampanjam in javnemu dialogu o vzrokih, tveganjih in posledicah raka so ženske na Hrvaškem, tako kot pri številnih drugih izjemno pomembnih vprašanjih, pogosto prepuščene same sebi in podpori zelo malo ljudi. Zdravje žensk je tabu. Zlasti njihovo reproduktivno zdravje. Za družbo je molk najvarnejša možnost. Žensko telo, prekrito z brazgotinami, je stigma, nekaj, česar raje ne bi gledali, nekaj, s čimer se raje ne bi soočali.
S fotografiranjem ranjenih, izčrpanih, a nepremagljivih ženskih teles se avtorica poklanja ženskam sveta in telesu, ki je simbol ženskosti. V časih, kjer je vidno obsojeno na pričakovanje popolnosti, ki je nam vsiljena skozi okno družbenih omrežij, zlasti Instagrama in Facebooka, ravno nepopolno, ranjeno žensko telo vzbuja odpor do videnega in predstavlja zatiranje le-tega. Prgomet s svojimi fotografijami sprejema, normalizira in predvsem slavi lepoto običajnega ženskega telesa, telesa, ki razkriva in ponosno kaže brazgotine vsakdanjega življenja. Fotografinja skozi cikel svojih portretov najde popolnost v nepopolnosti, v razgaljanju telesa, ki živi in se bori tukaj, zdaj in vsak dan, z nami in za nas, telo, ki je ustvarjeno, da je pogumno in močno za veliko večje stvari kot zgolj zbiranje všečkov na družbenih omrežjih. Kljub velikemu čustvenemu naboju avtorici uspe temo predstaviti verodostojno, saj z vsako fotografijo dokumentira intimno pričevanje vsakega od svojih modelov in se uspešno izogne pasti navidezno pretiranega patetizma, ko poskuša igrati na srčne strune ljudi.
“Niso se ustavile” ni cikel o bolezni, o diagnozi, o strahu. Je veliko več kot to. Je fotografska zgodba, ki priča o pogumu, neustrašnosti in dostojanstvu žensk, ki se ne prepustijo verovanju, da so le diagnoza, številka ali stolpec v statističnem poročilu, in ki nočejo biti nevidne, nekje na robu družbe, samo zato, ker njihovo telo morda ne ustreza postavljenim lepotnim standardom. Njihove brazgotine so opomin, da smo vsi enako krhki in ranljivi, pa tudi, da naša telesa niso tu samo zato, da bi bila lepa in zaželena v smislu norm, ki jih določajo virtualne skupnosti. Naša telesa so templji naše vztrajnosti in naš največji zaveznik pri zmagi v življenju. Ne potrebujejo nikogaršnjega odobravanja. Potrebujejo le naše najgloblje spoštovanje.
