Peter Uhan (1977) se profesionalno ukvarja s fotografijo, predvsem z gledališko in portretno, občasno s komercialno in arhitekturno. V preteklosti je bil dejaven na področju modne fotografije, sodeluje z različnimi oglaševalskimi agencijami ter glasbenimi založbami. Redno dela z gledališči SNG Drama Ljubljana in SNG Nova Gorica, občasno tudi z drugimi gledališči in neodvisnimi uprizoritvenimi produkcijami. Do danes je dokumentiral približno 400 različnih predstav. V obdobju 2012-2019 je z nemškim umetnikom Ulayem izvedel več performansov. Za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad ter priznanj.
Letno poročilo
Nekje v začetku novembra vem, da me bo poklical Peter in vprašal: »Kaj bomo pa letos slikali?« To je res težko vprašanje. Vsako leto sproži cel proces odločanja, premišljevanja o bistvu minulega leta, izmenjevanja idej in frustracij zaradi prenatrpanih urnikov in predvsem tega, da smo si ta projekt sploh nakopali na glavo. Začelo se je pred dvanajstimi leti. Potrebovali smo družinski portret, da bi se zahvalili zdravnikom in vsem drugim, ki so nam pomagali v dramatičnem prvem letu življenja najinih otrok. In ker smo Peter, Boštjan in jaz poklicni pripovedovalci zgodb, vsak na svojem področju, je prvo fotografiranje trajalo tri dni. Želeli smo posneti zabavno fotografijo, ki bi prikazovala, kako naporno in lepo je bilo naše prvo leto družinskega življenja z dvema posebnima otrokoma. Hoteli smo sporočiti, da smo dobro, da se spoprijemamo z izzivi in smo vsem hvaležni za pomoč. »Luštkan« ali »resen« družinski portret ni prišel v poštev, ker nismo takšna družina. Mi smo družina, ki je vedno na robu preživetja, ki žonglira z veliko različnimi vsebinami. In v tem smo precej smešni, ampak vztrajni. Tudi Peter ni takšen fotograf. Ni se kar tako odločil za gledališko fotografijo. Prva dva dni priprav na fotografiranje sva s Petrom iskala inspiracijo, slikala prizore v naši kaotični hiši, prestavljala pohištvo, igrače in pripravljala opremo. Od vseh kotičkov hiše smo izbrali najbolj nepraktičnega – kuhinjo. Spremeniti kuhinjo v prizorišče fotografiranja, medtem ko vsake tri ure pripravljaš hrano za malčka, je res nespametno. Moja mama pravi, da smo že zdavnaj pomešali življenje in gledališče ter da se tako ne živi.
Kako je v življenju potreben red, da človek lahko funkcionira. Ampak meni se zdi, da je ravno to zanimiva tema: Kaj drži družinski kaos skupaj? Ljubezen? Vztrajnost? Pogum? Ustvarjalnost? Norost? Moja mama tega ne razume, Peter pa. Tretji dan smo snemali. Ne predstavljajte si kakšnega profesionalnega snemanja, to je bilo lovljenje trenutka, v katerem bi bila oba malčka – eden sploh še ni shodil – sploh budna in se ne bi basala s hrano. Hecali smo se, da bomo imeli pri njunih osemnajstih letih razstavo teh fotografij. V tistem trenutku je bilo že vsakih osemnajst ur takšen izziv, da je osemnajst let zvenelo nepredstavljivo, kot daljna prihodnost, v kateri bomo živeli že na Marsu. Od takrat je minilo dvanajst let. Dvanajst let! Kam so šla? Dvanajst letnih poročil na razglednici. Ki govorijo o tem, kaj je bil v prejšnjem letu največji izziv rahlo nevrotične družine, ne preveč drugačne od drugih. Letno poročilo v eni sami sliki. Nekaj, kar vsako leto pošljemo ljudem, ki so zaznamovali naše življenje, ali pa tistim, ki jim želimo sporočiti, da jih nismo pozabili. Peter in Barbara, njegova partnerka in soustvarjalka, sta teh dvanajst let preživela z nami. V življenju veliko stvari pozabim, to je nekakšen mehanizem, da lahko predstave, ki sem jih že naredila, pospravim v predal in začnem znova, od začetka. Ta projekt je ena od redkih stvari v mojem življenju, ki ima kontinuiteto in pušča za sabo sled. Naša poročila so dobila svoje občinstvo, ki vsako leto čaka na nadaljevanje. Večinoma poročajo, da se ob fotografijah zabavajo, pa tudi, da so ganjeni in se velikokrat lahko poistovetijo z njimi: izčrpani, nemočni starši, ki imajo občutek, da so jim vajeti ušle iz rok. Otroka sta zdaj že večja in ju je lažje prepričati, da pogledata v kamero. Celo razumeta, za kaj gre, in prispevata svoje ideje. Ampak da Peter ne bi imel prelahkega dela, smo si omislili novega člana družine – mačko. Zdaj njo prepričuje, naj ne pobegne iz hiše, medtem ko se fotografiramo na stopnišču.
Peter Uhan je moj prijatelj, soustvarjalec, zaveznik in me spravlja ob pamet. Več ur je sposoben pripravljati detajle in ponavljati fotografiranje. Ko smo že vsi utrujeni, bi on posnel še eno serijo. In ko je vsega konec, me pokliče, ali ne bi mogoče zadeve še enkrat ponovili. Vedno je tako. Tudi kadar fotografira v gledališču, mu ni do tega, da bi samo dokumentarno poslikal moje predstave. Ne, on hodi na vaje, nas opazuje, debatira o tem, kaj delamo, moti me in mi nalaga dodatno delo. Še in še fotografira in fotografira in pri naslednjem projektu je spet tu. Včasih se mi zdi, da je on tisti spomin, ki ga ne hranim. Spomin na razloge, zakaj smo nekoč počeli, kar smo. Kakšen je bil kontekst in kakšni so bili časi. O čem smo razmišljali in s čim smo se v življenju ubadali. Peter je predvsem pripovedovalec. Nikoli ni objektiven. On se preprosto vplete v zgodbo, v njeno bistvo, ter jo s svojimi sredstvi in po svoje pripoveduje. Ali ni to bistvo? To pronicljivo opazovanje in veščina pripovedovanja o življenju. Tukaj smo, dvanajst let pozneje. Da vam povemo zgodbo o norem, lepem, napornem in nič kaj dosti drugačnem življenju, kot ga imajo druge družine in prav takem ustvarjanju.
Ivana Djilas
