Category: Aktualne razstave

NOVA F

 

Urška Pečnik (1991) je vizualna umetnica, ki je po končani diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (leta 2014), magisterij na področju fotografije nadaljevala na Accademia di belle arti di Brera v Milanu (leta 2016). To jo je vodilo do dela v tamkajšnji fotografski agenciji, ki je pokrivala tudi milanski teden mode. V svojem delu združuje modno in sodobno avtorsko fotografijo. Sodeluje s številnimi slovenskimi ter tujimi modnimi oblikovalci, umetniki in platformami, med drugim Anja Medle, M Fiction, Benedetti Life, Ljubljana fashion week, Milano fashion week, Zalando, N21, Bikkembergs, Genny, MRFY, Viberate, … Je ustanoviteljica regionalne platforme za modno fotografijo HELMUT (leto 2020) in prejemnica nagrade Elle Style Awards v kategoriji Mladi talent (2021). Njeno delo je bilo objavljeno tudi v reviji Vogue.

HUGU BOOS

Modna fotografija je že od samega začetka v svojih najboljših oblikah neločljiva od umetniške fotografije. Razvijala se je vzporedno z ostalimi fotografskimi zvrstmi in  kot nadomestek slikarstva – ki je v vseh svetovnih dvorih obeleževalo razkošne in ekstravagantne modne smernice, prevzela vlogo beleženja estetike oblačilne kulture. Prve modne fotografije so bile ustvarjene že v 1850ih, njihovo mesto v umetnosti pa sta zaznamovala predvsem Harper’s Bazaar in Vogue (ustanovljena v poznih 1800ih), ki sta sprva objavljala modne ilustracije, kasneje pa konceptualno in estetsko dodelane editoriale, ki niso predstavljali le novih kreativnih dosežkov visoke mode, temveč skozi kombinacijo le-te in fotografije pripovedovali zgodbo. Fotografi in fotografinje kot na primer Louise Dahl-Wolfe, Ellen von Unwerth, Corinne Day, Tim Walker, Peter Lindbergh, Richard Avedon in Helmut Newton, so preko modne fotografije legitimizirali umetniško zvrst, ki se lahko pojavlja tako v revijah in reklamnih panojih, kot tudi na stenah galerij. Prav po fotografu Helmutu Newtonu se imenuje tudi regionalna platforma za modno fotografijo HELMUT, katere ustanoviteljica je Urška Pečnik. Izbira njegovega imena kaže na določene podobnosti, ki si jih delita fotografa, saj tudi Urška Pečnik ustvarja provokativne fotografije, ki neposredno izražajo erotiko. Posebnost njenih fotografij je neizpodbiten ženski pogled, ki se ne pri fotografinji in ne pri modelih, ne podreja moškim fantazijam, temveč izriše prostor za žensko seksualnost v kombinaciji z individualno feminilno izraznostjo, pripovednostjo in fantazijami. Prioriteta fotografij je drzna, surova in eksperimentalna estetika z mnogimi elementi campa – kot je senzibilno in ekstravagantno teatralnost definirala Susan Sontag. Na fotografijah Urške Pečnik ne vidimo retuširanih teles in klišejskih ekscesov. Fotografinja modo spretno kombinira s kontrasti med retro elementi/futurizmom,  religiozno estetiko/seksualnostjo, običajnimi mestnimi prizori/eleganco, naravo/luksuzom. To ustvari nepričakovano in razgibano vizualno udarnost, ki je ob delu za oblikovalce, znamke, modne tedne in revije, zlahka prepoznavna zaradi svojega nekompromisno unikatnega sloga.

Fotografije tokrat razstavlja na fototapetah, ki aludirajo na oglaševalsko plat modne fotografije, kar pa kombinira s klasičnimi zlatimi okvirji, ki nakazujejo umetniško in zgodovinsko vrednost fotografskega žanra, ter ustvarjajo sintezo med vsemi plastmi modne fotografije. Zgodovino fotografije in poigravanje z elementi krščanstva naslovi v delno instalacijski sopostavitvi fotografije Jezusa, črno bele poročne fotografije in avtorske fotografije, kjer prej omenjena elementa nastopata v ozadju. Na klasičnem elementu slovanskega doma – čipkastem prtičku, razstavlja tudi svojo novo fotoknjigo Yebiveter. Naslov knjige in tudi same razstave pa znova komunicirata o svobodnem in rahlo ironičnem umetniškem pristopu fotografinje.

Sara Nuša Golob Grabner

 

Urška Pečnik (1991) is a visual artist who, after graduating from the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana (2014), continued her MA in photography at the Accademia di belle arti di Brera in Milan (2016). This led her to work for a photography agency there, which also covered Milan Fashion Week. Her work combines fashion and contemporary original photography. She has collaborated with many Slovenian and international fashion designers, artists and platforms, including Anja Medle, M Fiction, Benedetti Life, Ljubljana Fashion Week, Milan Fashion Week, Zalando, N21, Bikkembergs, Genny, MRFY, Viberate, … She is the founder of HELMUT, a regional platform for fashion photography (2020) and the recipient of the Elle Style Award in the Young Talent category (2021). Her work has also been published in Vogue magazine.

HUGU BOOS

Fashion photography, at its best, has been inseparable from art photography from the very beginning. It developed alongside other photographic genres and took on the role of recording the aesthetics of dress culture as a substitute for painting, which in all the world’s courts celebrated the luxurious and extravagant fashion trends. The first fashion photographs were taken as early as the 1850s, and their place in the arts was established mostly by Harper’s Bazaar and Vogue (founded in the late 1800s), which first published fashion illustrations and later conceptual and aesthetically sophisticated editorials, which not only showcased the new creative achievements of haute couture, but also told a story through the combination of fashion and photography. Photographers such as Louise Dahl-Wolfe, Ellen von Unwerth, Corinne Day, Tim Walker, Peter Lindbergh, Richard Avedon and Helmut Newton legitimised an artistic genre that could appear in magazines and billboards as well as on gallery walls. The regional platform for fashion photography HELMUT, founded by Urška Pečnik, is named after the photographer Helmut Newton. The choice of his name points to certain similarities shared by the two photographers, as Urška Pečnik also creates provocative photographs that directly express eroticism. What is special about her photographs is the undeniable feminine gaze, which, neither in the case of the photographer nor in the case of the models, submits to male fantasies, but rather carves out a space for female sexuality in combination with individual feminine expressiveness, narrativity and fantasies. The priority of the photographs is a bold, raw and experimental aesthetic with many elements of camp – as Susan Sontag defined sensual and extravagant theatricality. Urška Pečnik’s photographs do not show retouched bodies and clichéd excesses. The photographer skilfully combines fashion and contrasts between retro elements/futurism, religious aesthetics/sexuality, ordinary urban scenes/elegance, nature/luxury. This creates an unexpected and exuberant visual impact which, when working for designers, brands, fashion weeks and magazines, is easily recognisable for its uncompromisingly unique style.

On this occasion, she exhibits her photographs on photo wallpapers that allude to the advertising side of fashion photography, which she combines with classic gold frames that suggest the artistic and historical value of the photographic genre, creating a synthesis between all the layers of fashion photography. The history of photography and experimentation with the elements of Christianity is addressed in a semi-installation juxtaposition of a photograph of Jesus, an old black and white wedding photograph and an artist’s original photograph, where the aforementioned elements appear in the background. She is also exhibiting her new photobook Yebiveter on a classic element of a Slavic home – a lace doily. The title of the book and the title of the exhibition itself once again communicate the photographer’s free and slightly ironic artistic approach.

Sara Nuša Golob Grabner

 

Urinki z razstave:

17.2.2023 – 17.3.2023

Fadil Šarki (1951) je študiral novinarstvo na Fakulteti za politične vede v Beogradu.

Imel je deset samostojnih razstav. Skupaj je razstavljal na več kot 170 skupinskih razstavah doma in v tujini, kjer je prejel več kot 30 nagrad. Med drugim je bil devetkrat nagrajen na republiških razstavah Foto zveze Srbije. Dvakrat je osvojil prvo mesto na tekmovanju “Press photo Serbia” v kategoriji dokumentarne fotografije. Na mednarodnem festivalu v Sarajevu je prejel prvo nagrado v kategoriji reportažne fotografije. Na Festivalu fotografije v Rovinju je bil dvakrat nagrajen – leta 2020 prvo mesto za fotografijo arhitekture, leta 2021 tretje mesto za urbano krajino.

Mojster fotografije, Foto zveza Srbije, član ULUPUDS (Združenje likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Srbije.)

Črno beli svet

Fadil Šarki se je odločil, da eno izmed svojih številnih zgodb o ‘’osvobajanju’’ barve prenese v naš vse-obdajajoči črno beli svet, prepoln sivih odtenkov. Kajti ob gledanju določene črno bele slike si venomer postavljamo vprašanje: zakaj je ta motiv prikazan ravno na ta način? Teoretični odgovor na to vprašanje bi bil, da se osvobojeni vtisi barve in vizualno poenostavljene fotografije vračajo k svojim prvinskim vrednostim, zasnovanimi na tonskem odnosu sence, svetlobe, kontrasta, oblike in teksture. To je povzročilo, da se avtor še posebej posveti kompoziciji, ki pa skupaj z vsemi elementi na fotografiji, pri gledalcu izzovejo individualno pogojena čustva.

Tako pridemo do najpomembnejšega dejstva, zaradi katerega je nastala ta in vse ostale Šarkijeve fotografije. Gre namreč za nabor prefinjenih čustev, ki jih občutimo, ko gledamo črno bele slike sveta. Prav tako je pomembno dejstvo, da je avtor teh fotografij iskal motive na zelo neobičajnih mestih, ter se močno trudil pri prezentaciji skorajda bizarno-komičnih motivov.

Milan Zivkovic

Pejsaž mesta – Tukaj in tam

Šarki razvija vizualno prakso, ki nas privede do izpraševanja odnosa med fotografijo in realnostjo. K njej pristopa iz zanimanja za urbani pejsaž kot morebitni lastni pogled na dani pejsaž. Slednjega pa opazi tam, kjer ga drugi ne vidijo. Fotografija tako postane avtorica zgodbe, ki se vzpostavlja med obstoječim (tam) in intervencijo (tukaj), kar daje prednost subjektivnemu pogledu na sam pejsaž.

Kaj dandanes pomeni besedna zveza ”urbani pejsaž”? Da je odnos pejsaža in mesta, ki nastopa kot fotografski atelje velikokrat delikaten in paradoksalen. Da ga urbanizacija postavlja pod vprašaj, da je pejsaž legitimna kategorija ruralne fotografije, ali, da je v času metropolizacije vztrajanje na ohranjanju odnosa med urbanim in naravnim okoljem, problematično. Mestni pejsaž mnogokrat v fotografiji pomeni prikaz parkov, vrtov in ostalih zelenih oaz, medtem, ko se urbani pejsaž poslužuje geografije, urbanizma in arhitekture. Šarkijeva fotografija urbanih predelov pa je dejanje, ki presega zgolj dokumentarno naravo fotografiranja. S pomočjo enkratnih, nenadnih vtisov namreč avtor pogleda skozi objektiv na teren, proti svojstvenim občutjem estetskih kriterijev in tako daje fotografiji lasten pečat avtonomnosti, neodvisnosti od omenjenih disciplin fotografiranja.

Ulično življenje

Fadil Šarki se je v iskanju nevidnih življenjskih zgodb sprehodil po številnih ulicah po svetu. Naučil se je slediti in prepustiti toku življenja. Fotografije nam dokazujejo, da je avtor venomer uspel najti mesta, v katerih se lahko fotografira zares zanimive motive, naj bo to s pomočjo lastnih modelov, postavitve v vlogo opazovalca ali zavzetje vloge ”paparazzi-ja”, ki krade trenutke. Ob tem ga je najverjetneje spremljala misel Đorđa Adera: ”Vse, kar ste si kadarkoli želeli, se nahaja na drugi strani strahu”. Večina ljudi namreč čuti strah do pristopanja k ljudem, do reakcije sočloveka in zavestne odločitve ne slediti ustaljenemu toku življenja. Zato fotograf ubere pot, kjer se njegovo telo spaja z ritmom ulice in ne pride do reakcij, ni strahu. Edino, kar zares šteje je fotografija.

Milan Zivkovic

Natura morta

Beseda tihožitje ali z drugimi besedami „natura morta“ v umetniškem svetu predstavlja sopostavitev predmetov žive in nežive narave na umetniškem delu. Pri tovrstnih umetnosti gre na prvi pogled za lahkotno estetiko, ampak lahko z zagotovostjo rečemo, da vsebujejo ogromno mero navdiha, misterioznosti, pretkanosti, domišljije in globine. Vsaka sopostavitev predstavlja svojo unikatno zgodbo, ki gledalcu predstavi kako umetnik doživlja spoj narave in materije okoli sebe. Umetniki že od nekdaj težijo k temu, da vzamejo del sveta, ga preoblikujejo in predstavijo na svojstven način. Gre za intimni svet znotraj vsakdana. Natanko to so tudi tihožitja, svet v malem.

Tihožitja z vračanjem k naravi in opominjanjem na lastnosti materialnega, opozarjajo na to, da se ne moremo oklepati minljivega. Teme ki se pogosto pojavljajo pri spajanju živega z neživim, se nanašajo na minljivost in t.i. memento mori -opominjanje na smrt. Pogosto imajo moralizacijsko vlogo ali pa preprosto kažejo na estetsko vrednost sopostavitve predmetov in s tem izpostavijo veselje do gledanja lepih stvari. Sovpadajoča kompozicija pri tem je lahko čisto lahkotna, estetska in odprta, ali pa je temačna, stroga in ustrojena s pridihom učinka ciarro oscuro. Tematika in kompozicija ki se v žanru uveljavlja že od začetka umetnosti tihožitja, se pojavlja tudi na barvitosti, inovativnosti in unikatnosti skupinske razstave Fotokluba maribor.

Umetnost tihožitja od ustvarjalcev zahteva ogromno domišljije, da lahko dosežejo neponovljivost pri tem žanru umetnosti, saj je bilo tihožitje že večkrat realizirano. Predmeti, ki so jih umetniki izbirali na začetku razvoja so predstavli družbene in ekonomske ideje, ki so na prvi pogled skriti za estetsko postavitvijo. Dandanes pa so umetniki ki se ukvarjajo s tovrstnimi idejami popolnoma prepuščeni lastni atribuciji in presoji. V razstavljenih delih na tokratni razstavi smo priča številnim odličnim idejam in svetovom tihožitja, ki izražajo osebne refleksije umetnikov, ki so se pri svojih tihožitjih posluževali tako tradicionalnih postavitev predmetov, izrazitih juksapozicij žive narave in neživih predmetov, nanos na izrazito neživo in hladno naravo, misterijev, igre svetlobe in senc, opominjanje na potrošno družbo, igrivost vsakdana ki ga popolnoma priredijo svojemu očesu in igri, do resnejših tem kot je memento mori dosežen s precizno subtilnostjo. Na te načine postavljajo objektivni pomen določenih predmetov pod vprašaj, konvencionalna prepričanja prilagodijo lastni inspiraciji in nas izzivajo da se poslužimo globjega pogleda in razmišljanja.

Tokratna dela razstave se posložujejo razpoznavanja lepote v naravi, življenju in vsega kar je bilo iz tega vzeto in ustvarjeno. Prikazana so dela, ki kažejo na odnos posameznika do narave, živega in neživega, idejnega in naključnega ter preprostega in simboličnega. Dela predstavljajo umetnike, sopstavitve odražajo intimo čustev posameznika v trenutku, nemalokrat neponovljivost, ki se izraža v vsaki kompoziciji. Za laika je ideja ureditve sveta temeljena na jasnih pravilih, tihožitje pa je svet, ki ga lahko umetnik priredi po svoje in nad njim izrazi lastno voljo in idejnost, ki je na makro-ravni nemogoča. Predstavljajo okno v drug svet v prirejenost in identiteto umentika, ki nam pričara velik spekter pomenov in skrivnosti. Ideje in razlage ki se porodijo pa nam prav tako postavijo možnost lastnega razmišljanja in drobljenja nekega koncepta na manjše sestavne delce.

Kar dobro dokazujejo sodelujoči na razstavi je razsežnost ki ga pri tihožitju dovoljuje fotografija. Odkrivati namreč pomaga igro med obliko in barvo, med napetostjo kompozicije in fizičnostjo predmetov, ter monumentalnostjo predmetov in povezavo preko prostorov med njimi. Pri delih je manj poudarjen naturalistični prikaz predmetov in bolj izrazit  kompleksen pogleda na materialni svet.

Umetniki ki se predstavljajo na toratni razstavi preko tihožitja predstavijo večplastnost in slikovitost temperamenta. V vsaki sliki je vidna komunikacija med fotografom z umetnino. Vsaka slika predstavlja fotografov odnos do življenja pa naj bo ta igriv, domišljav, zapeljiv, opominjajoč, skrivnosten ali prikazan z določeno mero skepse.

Fotografi tokratne skupinske razstave so si za nalogo zadali prikazati svet v malem skozi svoje oči. Zadali so si prikazati lasten vidik odnosa posameznika do narave in materialnega sveta ki jo oblikuje. Vsak od sodelujočih je na fotografijo preslikal intrigantno, izpovedno in celo lirično zgodbo, katera nas odkrito vabi da se pri delu ustavimo ter si ga pobližje pogledamo.

Rebeka Tašič

 

 

BIOGRAFIJE AVTORJEV:

 

Gero Angleitner, (1943) Mariborčan od rojstva, s fotografijo se ukvarja že več kot 50 let. Spočetka s črno belo tehniko, kasneje z barvnimi diapozitivi in od leta 1975 z barvnimi negativi. S prihodom digitalizacije je »preklopil« na elektronske medije in tako že dvajset let fotografira  z digitalnimi fotoaparati. Od leta 1996 je član Fotokluba Maribor.
Od leta 1995, ko je na prigovarjanje prijateljev organiziral svojo prvo samostojno razstavo, je do sedaj razstavljal na 45 samostojnih razstavah in na preko 30 skupinskih. Od leta 2008 oblikuje fotoknjige. Glavni motivi so narava, utrinki s potovanj in kulturni dogodki.

 

Bosiljka Ambrož že desetletja uživa v fotografiranju. Je večletna članica Fotokluba Maribor. Občasno sodeluje tudi na razstavah kluba.

 

Mihael Brunčko (1974), živi in dela v Mariboru. S fotografijo se ukvarja od leta 2016. Član fotokluba je od leta 2018. Ime je tri samostojne razstave ter sodeloval na šestnajstih skupinskih razstavah. Ukvarja se z ulično, portretno in pokrajinsko fotografijo. Veliko časa posveti tudi odkrivanju čarov analogne fotografije, narejenih s fotoaparatom srednjega formata.

 

Anja Cigala je doma sem iz Dravograda, trenutno živi na Cvenu v okolici Ljutomera. Po poklicu je magistrica gradbeništva. S fotografijo se intenzivneje ukvarja približno 5 let. Sodelovala je na letni pregledni razstavi Fotokluba Maribor 2017, 2018, 2019, 2020 in 2021 ter tudi na skupinski razstavi članov Fotokluba Maribor: Pokrajina. Leta 2018 je prejela priznanje za posebno nagrado članstva Fotokluba Maribor, zato je imela samostojno razstavo, ki se je imenovala Slikarjev dan. Rada fotografira pokrajine v različnih letnih časih in naravo v njenih posebnih detajlih. Zanimive so ji stavbe oziroma objekti, še posebej nevsakdanji. Na splošno pa pravi, da fotografira vse tisto, kar ji pade v oči in se ji zdi zanimivo in atraktivno.

 

Janja Cizelj se je z analogno fotografijo začela ukvarjati pred približno tridesetimi leti. Članica Fotokluba je od leta 2014 dalje. Sodelovala je na več skupinskih razstavah doma in v tujini ter na dveh samostojnih razstavah.

 

Ivo Čerle (1935) se uvršča med avtorje, ki so se predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru. Osnovno fotografsko znanje je dobil v fotolaboratoriju propagandnega oddelka v Metalni Maribor, kjer je bil zaposlen, nato ga je izpopolnil v Fotoklubu Maribor. Leta 1972 je prejel naziv kandidat mojster fotografije Foto zveze Jugoslavije in leta 1981 AFIAP (Artiste FIAP), večkrat se je uvrstil med najuspešnejše razstavljalce v Sloveniji in Jugoslaviji. Zaposlen je bil kot grafični oblikovalec, kar je vplivalo tudi na njegovo fotografsko ustvarjanje. Ukvarjal se je s fotografiko, fotomontažo in fotografijo, njegov opus obsega tudi slikarstvo. Svoja dela je razstavil na številnih razstavah doma in v tujini ter zanje prejel vrsto nagrad.

 

Dušan Gajšek (1948) rojen v Celju, živel v Rogaški Slatini, kjer je končal osnovno šolo. V srednjo tehniško šolo se je vozil v Celje. Med študijem strojništva spoznava tudi fotografijo. Fotografira, razvija filme in izdeluje fotografije v črno-beli tehniki. S prihodom digitalne tehnike se je začel ukvarjati z računalniško obdelavo fotografij. V letu 2012  je postal aktiven član Foto kluba Maribor. Sodeluje na skupinskih razstavah Fotokluba in je postavil 12 samostojnih razstav.

Bojan Golčar (1966) s fotografijo naslavlja družbena in bivanjska vprašanja, odnos do kulturne dediščine ter odnos človeka do svojega naravnega okolja. Je avtor dveh fotografskih monografij. Predstavil se je na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in v tujini. Pri fotografskem ustvarjanju uporablja fotografije, ki jih s pomočjo digitalnih orodij oblikuje  v želeno vizualizacijo sporočila.

Bojan Hajdu (1975) rojen v Novem Sadu je član kluba od leta 2017. S fotografijo se ukvarja od leta 2013 naprej. Fotograf je sodeloval na 12 skupinskih razstavah, ter štirih 4 samostojnih. Je dobitnik srebrne medalje za skupinsko razstavo članov kluba, ki je nosila naslov Diptih, ob kateri je izšla tudi časopisna objava v Štajercu. Nekatere razstave so bile objavljene v klubskih katalogih.

Mihael Kacafura, po izobrazbi, inženir elektrotehnike, diplomirani ekonomist in magister poslovnih znanosti. S prvimi fotografskimi koraki se je srečal že v osnovni šoli, ter nato  v Ljubljani, v Domu tehniških šol, kjer je deloval fotografski krožek. Leta 1998 je nabavil prvi digitalni aparat in od takrat dalje se posveča zgolj digitalni fotografiji.  Glavni žaner so mu akti-ženska telesa, posveča pa se tudi krajinski fotografiji, portretom in v manjši meri tihožitjem. Od leta 2011 je aktivni član Foto kluba Maribor. V lanskem letu mu je za fotografske uspehe, mednarodna fotografska zveza FIAP podelila naziv AFIAP – fotograf artist. Od leta 2006 do danes je imel 83 skupinskih in 14 samostojnih razstav.

Anita Kirbiš (1955), je članica Foto kluba Maribor, razstavljalski naziv F2 FZS, se s fotografijo  ukvarja zadnjih 18 let. Zanimajo jo različne teme, predvsem pa stara arhitektura, ljudje in ulica, lepote narave, v zadnjem času pa se  veliko ukvarja   z dokumentarno fotografijo. Izraža se predvsem  v barvni,  čeprav ji je velik izziv črnobela fotografija. Imela je  40 samostojnih razstav v različnih razstaviščih  po Sloveniji, in prav tolikokrat  je razstavljala v okviru  skupinskih rastav doma in v tujini.  Sodelovala je na približno 60 foto natečajih doma in v tujini, kjer je imela več sprejetih in nagrajenih fotografij. Fotografije objavlja v različnih   medijih (časopisi, revije, knjige…) in na spletu. V zadnjem času se preskuša tudi z foto filmi, na mednarodnem festivalu je prejela zlato plaketo in prvo nagrado za reportažo »Ptuj, mesto muzej«, končuje pa celovečerni film Jakob, moj kraj.  Pred nekaj leti je izdala svojo prvo otroško literarno delo – fotkanico »Koštrunček Piko«. Letos je bila prejemnica zlatega občinskega grba Občine Pesnica.

 

Branko Koniček (1957), član Fotokluba Maribor od leta 1981. Sodeloval na več kot 200 razstavah z več kot 500 sprejetimi fotografijami. Prejel 28 nagrad in pohval. Pripravil večje število samostojnih razstav doma in v tujini. Odmevnejše so bile v Fotogaleriji Stolp v Mariboru, v galeriji Fotokluba Zagreb, v Varaždinu, v Avstriji se je predstavil v Mestni hiši v Grazu, v Knittelfeldu, na Dunaju in v Feldbachu ter v Bergeracu v Franciji. V Fotoklubu Maribor je opravljal vrsto funkcij in se trudil za razvoj in širjenje ugleda kluba, umetniškega ateljeja in Fotogalerije Stolp, za kar mu je bil podeljen naziv zaslužnega člana.  Leta 2006 mu je Zveza kulturnih društev v Mariboru podelila priznanje z plaketo za izjemen prispevek k dosežkom mariborskega fotografskega kroga. Trenutno se ukvarja izključno z infrardečo črno-belo fotografijo v digitalni tehniki ter  na tem področju dosega izjemne uspehe.

Jože Marinič se s fotografijo ukvarja iz osnovnošolskih

let. Na začetku je samostojno razvijal črno bele fotografije. Kasneje je delal na barvni in DIA fotografiji. S fotografijo želi zamrzniti trenutek in ga prenesti v čas ki prihaja. Dela na krajinski, makro in projektni fotografiji.

Matjaž Melanšek (1970) po poklicu univerzitetni diplomirani inženir metalurgije, zaposlen v podjetju, ki se ukvarja s predelavo aluminija. V svojem prostem času se občasno ukvarja s športom. Zanimajo ga predvsem kolesarjenje, pohodništvo ter smučanje. Član fotokluba je od leta 2010, istega leta so se zvrstile prve skupinske razstave. Prve fotografije je naredil že kot osnovnošolec. Danes se poslužuje digitalne tehnike.

 

Maja Modrinjak (1984) rojena v Mariboru. Končala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, diplomirala na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, na oddelku za Medijske komunikacije, smer RTV produkcija. Nato je obiskovala strokovno šolo za fotografijo v Sežani, kjer je pridobila naslov inženir fotografije. S fotografijo se je spoprijateljila že zgodaj, zaradi očeta, znanega mariborskega fotografa, ki je bil njen prvi učitelj – mentor in še naprej ostaja njen vzornik. Na področju fotografije nadaljuje njegove poti in išče svoja lastna spoznanja. Privlačijo jo raznovrstni motivi ter različne smeri fotografije, od avtorsko – umetniške, arhitekturne do reportažne, senzacionalistične. Že nekaj let se ukvarja tudi z videom. Kot snemalka in kamermanka sodeluje z različnimi tv in produkcijskimi hišami. Imela je čez 35 skupinskih, in 14 samostojnih razstav v razstaviščih v Mariboru in drugod.

Vinci Oblak se s fotografijo se ukvarja zadnjih pet let. Najraje ima fotografijo živali in športa, vedno bolj pa tudi ulično fotografijo. Poleg digitalne ga zanima tudi analogna tehnika, pred kratkim je začel z delom v temnici. Hodi v drugi letnik Druge gimnazije Maribor. Sodeluje na različnih razstavah fzs, jskd, šolskih in seveda tudi klubskih.

Breda Prešeren  velikim veseljem fotografira že mnogo let. Življenja brez pogleda skozi objektiv si ne predstavlja.  Je članica Fotokluba Maribor in sodeluje na mnogih natečajih in razstavah. Nazadnje je prejela 2. nagrado na JSKD Pomladne zgodbe 2022. Preko Fotokluba na organiziranih izobraževanjih pridobiva nova znanja in fotografske tehnike.Imela je že 30 samostojnih razstav in sodelovala na klubskih razstavah. V Dijaškem domu Lizike Jančar je organizirala več mednarodnih fotografskih natečajev. Najraje se poda v naravo, občuduje spreminjanje le te, obiskuje mesta, odkriva zanimivo arhitekturo. Na svojih poteh srečuje in fotografira ljudi in dogodke. Rada se poigrava s posebnostmi in detajli.

Rasto Pušauer je ljubiteljski fotograf, ki je član Fotokluba Maribor od leta 2016. S fotoaparatom in kamero dokumentira popotniške utrinke, zanimata pa ga tudi arhitektura in narava. Svoje fotografije, je predstavil na klubskih večerih. S svojimi fotografijami je od leta 2017 sodeloval na letnih preglednih razstavah članic in članov Fotokluba Maribor z naslovi Linije in ploskve, Diptih, Minimalizem in Portret.

Suzana Pušauer, je ljubiteljska fotografinja, ki živi in ustvarja v Mariboru. Preizkuša se v različnih žanrih, najbližja sta ji krajinska in živalska fotografija. Od leta 2014 je članica Fotokluba Maribor pod okriljem katerega sodeluje na natečajih in razstavlja na skupinskih razstavah. Leta 2016 je  v okviru natečaja ob 80-letnici Fotokluba Maribor sodelovala na fotografski razstavi »Maribor nekoč in danes« v Fotografskem muzeju Maribor ter imela svojo prvo samostojno razstavo  »Utrinki s sprehodov« v okviru Festivala fotografije Maribor. Leta 2014 in 2016 je sodelovala je pri organizaciji postavitve in otvoritve razstav članov Fotokluba Maribor na UM FERI.  Leta 2018 je s svojo fotografijo sodelovala na dogodku v okviru evropske kulturne dediščine “Kjer preteklost sreča sedanjost” leta 2019 pa na dogodku »Dediščina # umetnost # razvedrilo”. S svojimi fotografijami se je preizkusila  tudi v fotografski igri GuruShots.

Gregor Radonjič živi v Mariboru. Fotografsko ustvarja in razstavlja že 30 let, in sicer od zgodnjih devetdesetih let. V njegovi dosedanji biografiji je 32 samostojnih razstav, več kot 60 skupinskih razstav v tujini in Sloveniji, tri izdane fotoknjige (Drevesa, Piramide upanja, V daljavo zazrte oči) in več multimedijskih nastopov. Dvakrat je bil izbran v program Slovenskega meseca fotografije Photonic Moments in Festivala fotografije Maribor ter dvakrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest (Galerija Photon). V zadnjih dveh desetletjih in pol je prejel več nagrad Fotografske zveze Slovenije in številne nominacije (honorable mentions) na več uglednih svetovnih spletnih odprtih pozivih. Njegovo delo je bilo predstavljeno v več tujih fotografskih revijah (On Landscape, Artdoc Magazine).

Branimir Ritonja je priznani slovenski fotograf, ki se je javnosti predstavil z več kot petdesetimi samostojnimi razstavami. S fotografijo se je začel ukvarjati že v osnovni šoli, bolj resno pa v začetku osemdesetih, ko je postal član Fotokluba Maribor. V njem je spoznal znane mariborske fotografe, med njimi tudi Ivana Dvoršaka, ki je postal njegov mentor. V okviru kluba se je veliko naučil in začel kmalu prejemati nagrade.  Je avtor več fotografskih knjig, fotografskega materiala monografskih publikacij in katalogov več likovnih umetnikov.  Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo listino, zlato plaketo Zveze kulturnih društev Slovenije, medaljo na Le Salon des Beaux Arts, Carrousel du Louvre, v Parizu, srebrno plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti, posebno nagrado na likovnem festivalu v Kranju. Ob fotografiji se ukvarja še z videom in filmom. Je član in dolgoletni predsednik Fotokluba Maribor, član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov Maribor. Velja za enega izmed najvidnejših mojstrov sodobne slovenske fotografije.

Ivo Rode (1895) še vedno pravi, da je Mariborčan, čeprav že 20. leto živi v Jakobskem dolu. Fotografira že nekaj desetletij. Prej se je ukvarjal s fotografiranjem družine in narave. Odkar živi sam, pa je začel podrobneje spoznavati fotoaparat in pravila fotografiranja. Še vedno najraje fotografira naravo in naključne ljudi. Član fotokluba je že dve leti, fotografije je razstavljal na skupinskih foto razstavah, kot na primer v DU Podravja in ZDUS Slovenije. Na foto natečaju EKO Drava 2021 je dobil zlato medaljo.

Zvonko Strmšek, član fotokluba Maribor je že več let. S fotografijo se, zaradi drugih obveznosti, ukvarja precej manj, kot bi si želel, ko pa najde čas za pogled skozi objektiv, pa pravi, da je to zmeraj prijetno preživet čas.

Bojan Šenet (1947), gradbeni inženir, od leta 2006 v pokoju, aktivni član Fotokluba Maribor od 2006 dalje. Sodeluje na vseh klubskih razstavah, imel je tudi več samostojnih razstav. Najbolj ga pri delu pritegne pokrajina, arhitektura, razni detajli, ulica in še kaj očesu estetsko prijetnega.

Ivo Usar (1953), rojen Mariborčan, živeč na Studencih, se s fotografijo spoznava že več desetletij. Resneje se z njo ukvarja v zadnjih letih, ko je svoj čas postavil v drug, manj obligatoren kontekst. Prav dajanje konteksta stvarem, ki nas obdajajo, je nekaj, s čimer bi vsaj približno lahko orisali njegov odnos do stvarstva. Tega je že zdavnaj rad ujel v objektiv. Univerzitetni diplomirani pravnik rad potuje, bere, kuha, okuša in predvsem pomni. Slišano, prebrano in videno. Slednje predvsem skozi fotografije, saj je dokaj pogosto ovenčan s fotoaparatom v iskanju vedno novih motivov. Pa naj gre za portretno, fotografijo pokrajine ali nekaj tretjega. Iva Usarja fotografija izpopolnjuje in navdihuje. Sodeloval je na več skupinskih razstavah in pripravil eno samostojno v okviru Festivala fotografije Maribor.

Teodor Veingerl je inženir računalništva in informatike, ki distanco od vsakodnevne stroge računalniške logike išče v fotografskem ustvarjanju. Najljubši so mu nevsakdanji motivi. Na pol za šalo pravi, da je to mnogokrat nehvaležno delo, vendar ga nekdo kljub temu mora opravljati. Kajti nevsakdanje podobe vsakdanjega sveta, še posebej njegovi najbolj bizarni posamezni trenutki, so mnogo prepomembne, da bi jih prepustili pozabi. S fotografijo se ukvarja od sredine 70-ih let. Intenzivno se posveča od prehoda na digitalno tehniko leta 2006. Doslej je imel 13 samostojnih in več deset skupinskih razstav. Za svoje umetniško ustvarjanje je prejel številne nagrade in priznanja.

Rasta Vrečko, rojena v Celju, je po končani Srednji šoli za oblikovanje diplomirala iz slikarstva na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Na Univerzi v Ljubljani je specializirala iz likovne terapije. Fotografsko se je izpopolnjevala v ZDA. Opremila je več knjig, koledarjev, katalogov in objavljala fotografije v revijah in časopisju. Razstavljala je v Avstraliji, ZDA, Evropi ter prejela nagrade v Avstriji, Italiji in Sloveniji.

Branko Zorović se je leta 1983 kot član Fotokluba Maribor  začel aktivno ukvarjati s fotografijo. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Mednarodna zveza za fotografsko umetnost (FIAP) mu je leta 1998 na osnovi doseženih rezultatov in ocene kolekcije fotografij dodelila naziv AFIAP (Artiste FIAP), leta 2001 pa naziv EFIAP (Excellence FIAP).

Odkrivanje pozabljenega

Tehnika: gumijev tisk

Fotogalerija STOLP

17.9 – 15.10.2022

Miroslav Arbutina (1959) se je začel za fotografijo zanimati v zgodnjih osemdesetih letih, ko je dobil ruski fotoaparat Lubitel. Po delu v Železarni Sisak se je leta 1987 odločil, da se bo preživljal s fotografijo ter delal v smeri industrijske fotografije za potrebe sejmov, katalogov in podobnega. Ob začetku domovinske vojne se je začel proces deindustrializacije in potreba po prej omenjeni fotografiji je začela počasi izginjati. Takrat je začel delati kot samostojni fotograf za domače in tuje medije. Svoja dela je veliko razstavljal, prav tako pa je dobitnik mnogih nagrad.

Pogled v preteklost nam vedno omogoča vizijo širše slike. Ko pogledamo nazaj, vidimo zametke tistega, kar skozi preoblikovanje in dognanost postane spet intrigantno, nadgrajeno in drugačno. Fotografija dovoljuje ogromno prostora za iskanje in razvijanje novih poti, zatorej Miroslav Arbutina v starih tehnikah vidi vedno nekaj, kar lahko postane drugačno, dobi ponovno ali še večjo moč, efekt in zgodbo. V preteklih desetih letih se je fotograf začel ukvarjati s starejšimi fotografskimi tehnikami in nastala je serija fotografij pod naslovom Odkrivanje pozabljenega. Rdeča nit razstave je pravzaprav uporaba starih fotografskih tehnik, ki pripeljejo do snovanja novih in bolj razvejanih umetnin. Iskanje zgodbe se v fotografiji Miroslava Arbutine začne v iskanju prostora, interierja ali eksterierja, ki služi kot podlaga nadaljnjemu ustvarjanju. Prostor povzdigne skozi estetiko, kompozicijo in samo vključitvijo modela ter njegove zgodbe. Na prvi pogled modeli delujejo skorajda izzivalno, ob bližjem pogledu pa ugotovimo, da je odstranjen erotični pridih, ki je za takšne fotografije značilen. Namesto tega jim je dodano subtilno dostojanstvo. To lahko modele označi za arhetip »dekleta iz soseske«, s pomanjkanjem pretiranih ličil in obleke, hkrati pa jih skozi okolico povzdigne v estetsko dovršenost preko raziskovanja ženske elegance in lepote. Umetnik pri svoji umetnosti stremi k estetski in kompozicijski celoti, sam pa pravi, da pri tem največ pomena pripisuje svetlobi, ki poveže vse komponente v sliki. 

Rebeka Tašič 

Vse od petdesetih let prejšnjega stoletja, se je Gradec, ki predstavlja drugo največje avstrijsko mesto in glavno mesto Štajerske, razvil kot pomembno prizorišče produkcije in umetniške komunikacije v sodobni, napredni fotografiji. V tem obziru je dosegel celo večji razvoj kakor Dunaj, in tako postal plodna zemlja za sodobno fotografijo. Protagonisti tega časa so pomembno pripomogli k razvoju fotografije kot umetniške zvrsti v Avstriji, uvedli pomembne institucije in močno vplivali na svoje zanamce v takratnih fotografskih šolah.

Od leta 2006 dalje, je bil graški fotografski bienale posvečen predstavitvi in promociji sodobne fotografske scene v Gradcu in širšem Štajerskem. S prispevki 254 fotografskih umetnikov, je projekt Fotografija Gradec 020 predstavil raznovrsten izraz fotografske scene na Štajerskem. Razstava ”photo graz selection IV”, oziroma ”Izbrana graška fotografija IV” pa prikazuje 26 fotografsko umetniških izrazov posameznikov omenjenega fotografskega projekta.

Umetniško prirejeni slikoviti svetovi, študije opazovanja narave, portreti in mnogo drugih fotografsko-likovnih zvrsti, ilustrirajo raznolikost štajerske fotografske scene. Dela se ukvarjajo s sodobnimi, sociološko pomenljivimi temami, analizirajo socio-politične in kulturne pojave, ter odpirajo dostop do individualiziranih, eksistencialnih vprašanj. Pod drobnogled postavljajo na primer; aspekte lepote znotraj evanescence, se ukvarjajo s percepcijo in prezentacijo realnosti, ter raziskujejo vlogo in številne možnosti, ki jih ponuja fotografski medij. Ob tem priznavajo različne fotografske tehnike, kot je analogna, črno-bela fotografija, ter vse od fotogramov, do podobe, ki temelji na algoritmu. Nekaj šestdeset fotografskih del ponuja vpogled v izjemno fotografsko kreativnost štajerskih umetnikov rojenih med leti 1940 in 2000, med katerimi se nahajajo tako internacionalno delujoči, kot tudi profesionalni in amaterski fotografi.

An.thon, 1957, Gradec

Razstave od leta 1989

Iz serije Sestavljene pokrajine (Gebaute Landschaften): V zračnih zgornjih delih fotografij se odsevajo zamaknjene forme gora, hribov in gozdov, ki so preveč potisnjeni v daljavo, da bi se dvignili nad horizont. Tam kjer gozd postaja redkejši in kjer se drevesa odmaknejo, da ustvarijo pot. Skozi oskubena drevesa, kjer sije … Zazri se v gozd …

Mikhail BEGAK, 1999, St. Petersburg, Rusija

Razstave od leta 2018

Serija je vrsta naturalistične študije, postavljena v kontekst sodobne prežeče ekološke pogube. Fotografije se komplementarno dopolnjujejo in s tem metaforično predstavljajo življenjski cikel. S pomočjo kontrastov – sence, strukture, velikosti – se razvijajo podobe, ki odstirajo mnogotere asociacije in interpretacije.

Tom BIELA, 1987, Bruck/Mur

Razstave od leta 2012

Kompozicijsko centralno zasnovane podobe prikazujejo poglede na mostove v perspektivi od spodaj navzgor. Gre za mostove iz mreže praške avtoceste, ki zraven svoje funkcionalne vloge zavzemajo tudi estetsko. Fotografije dokumentirajo atmosferske spremembe, ki so rezultat namenskega prestrezanja pokrajine. Za zadovoljiv prikaz materialnosti in masivnosti objektov, so podobe bile izpostavljene fotografiranju betonskih temeljev, z dodano fotografsko emulzijo.

Lena FEITL, 1994, Gradec

Razstave od leta 2017

V temnici so pod drobnogled postavljeni različni naravni materiali, ki jih v svojem naravnem okolju razpihuje veter. ”Vetrni objekti” se premikajo s pomočjo zraka, medtem, pa je njihovo gibanje ujeto na fotografski papir.

G.R.A.M. + Arno Geiger, začetek delovanja leta 1987 v Gradcu

Razstave od leta 1987

Skozi skupni projekt – realiziran ob kompleksu Splošne bolnišnice v Gradcu, oddelku za psihiatrijo in psihoterapijo – sta vizualni umetnik G.R.A.M. in pisatelj Arno Geiger skušala odgovoriti na vprašanje, kako je lahko splošno človeško stanje, subjektivno mentalno stanje ubesedeno skozi besede in kako ga lahko predstavimo skozi podobe. Z demonstracijo? Za koga? Ali proti čemu? Odsev, oblikovan skozi kontradiktornosti skrajno pereče in razvejane tematike splošnega človeškega zdravstvenega stanja.

Hubert HASLER, 1975, Bruck/Mur

Razstave od leta 2002

Skozi zgodovino se je svinja pojavljala kot polimorfni simbol. Na eni strani kot simbol izobilja, rodovitnosti, moči in zadovoljstva, na drugi strani pa kot epitom lakomnosti in nečistosti. Kot posledica oskrunitve mošej, na primer v Leipzigu (2013) ali v Gradcu (2016), zaradi ekstremističnih nasprotnikov Islama, je bila svinja uporabljena kot simbol političnih problematik. Navsezadnje pa je to žival mogoče najti tudi v sodobnem problematiziranju prehranskih navad, kmetijskih obratov, globalnem segrevanju in človeškem zlorabljanju živali v proizvodnji mesa.

Herman HERZELE

V svojem delu ”Dreaming Away”, Herman Herzele predstavlja prizor, ki se mu je prikazal v sanjah.

Matthias JÄGER, 1979, Gradec

Razstave od leta 2000

Fotografije pokrajin so osnova za slikovite prikaze brežin na štajerskem, ki so skupno predelane s pomočjo metode fotografije, računalniške znanosti in grafičnega oblikovanja. Slike so prekrite z mrežasto plastjo, ob čemer algoritem izmeri količine barve v sami sredi vsakega kvadratka mreže. Vrednosti rdeče, zelene in modre so vizualizirane s pomočjo linije. Dolžina, širina in vzgibi linij so odvisni od barv. Končni produkt je abstraktna linijska grafika, ki vizualizira tehnične podatke, kot tudi samo sliko.

Heiko KIENLEITNER, 1984, Wolfsberg/Koroška

Razstave od leta 2018

Heiko Kienleitner se ukvarja s posledicami človeškega dojemanja, ki jih prinaša digitalizacija. Digitalna fotografija in fotografsko delovanje sta venomer v ospredju. Prostor, forma, barva, izostritev, kontrast in svetloba skupno doprinesejo k samemu bistvu pogleda na fotografijo, ki je neodvisen od konkretnih predstav. Na tovrsten pogled pa dodatno vplivajo tudi razlike in karakteristike v dojemanju realnosti, kot tudi točke njihovih stičišč in meja, ki jih lahko najdemo med tema dvema svetovoma in so specificirane ter postavljene v ospredje.

Markus KROTTENDORFER, 1976, Dunaj

Razstave od leta 1998

Njegova umetniška podoba je del fotografske serije, ki jo je ustvarjal skozi razpon nekaj mesecev na prizorišču nekoč delujočega internacionalnega letališča v Atenah. Poudarek se nahaja na značilni arhitekturi namenjeni za terminal odhodnih letov, ki ga je zasnoval znani finski arhitekt Eero Saarinnen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Serija, ki je delno dokumentacija letališke arhitekture, je postala projekcija ustvarjalne površine. Kar je bil nekoč letališki terminal, je zdaj postalo prizorišče utopične ali distopične zgodovine, ki je prepletena s svojo dejansko zgodovino.

Branko LENART, 1948, Ptuj, Slovenija

Razstave od leta 1968

”Že dolga desetletja me zanimajo ljudje, kulture in zgodovina Južne Amerike. Med svojimi popotovanji po šestih ostalih državah Latinske Amerike, so me najbolj navdušile Čile. To je rojstni kraj moje žene Margarite, ki mi je omogočila zelo osebni vpogled v vse aspekte te države. V času čilskega poletja sva nekajkrat potovala na jug, z začetkom v Santiagu, ter šla vse do Srednje Patagonije. Na svojih raznolikih izletih, ki so se raztezali med leti 2008 in 2019, sem uspel posneti nekaj fotografij pokrajine, vse od obale Pacifika, pa do podeželskega zaledja.”

Evelyn LOSCHY, 1980, Gradec

Razstave od leta 2006

Fotografija pod drobnogled postavlja interakcijo med telesom in umom. Telo je predstavljeno kot odmev čustvene globine, delno nahajajoče se v izrednem čustvenem stanju eksistencialnega trenutka. Destrukcija in samo-destruktivnost igrata pomembno vlogo v delih Evely Loschy, čeprav ti pojmi kaj kmalu, v nasprotju z osebnimi aspiracijami, izgubijo na pomembnosti. (Samo)destrukcija tako postane konstruktivni element, ki sproža preobrazbene procese. Ljudje se večinoma osredotočajo na odnose med tem kar se družbeno od njih pričakuje, ter na odnose do individualnih (fizičnih in mentalnih) zmožnosti.

 

Herve MASSARD, 1971, Gradec

Razstave od leta 1996

”Kriza je doprinesla k temu, da sem se skozi svoje ustvarjanje posvetil dvojnosti med resničnostjo in resničnim. Menil sem, da bi lahko, kot skupna točka v presečišču, predstavitev bila pripisana obema pojmoma – nujni percepciji in preusmeritvi v svojem umetniškem ustvarjanju. V tem delu, ideja morja služi kot začetna točka spajanja s pojmom reprezentacije. Morje torej postane prizorišče stika med končnim in neskončnim, ki potem postane skovanka katerekoli prezentacije. Reprezentacije, tako v umetnosti kot znanosti, ustvarjajo realnosti s pomočjo fragmentiranja, ki omogoči razumevajočo realnost. Pojavi se vprašanje zakaj morje v umetnosti venomer predstavlja zgolj neskončno hrepenenje, ko nanj gledamo iz obale. Iskal sem odgovor na to vprašanje in se napotil do morja.”

Gerhard MODERITZ, 1949, Gradec

Razstave od leta 1989

Prazno okno trgovine obdano z nepotrebnimi napisi na steni – skupno: dvakrat po nič.

Bernd OBENDORFER, 1976, Gradec

Razstave od leta 2008

Fotografija prikazuje rentgensko sliko razsvetljenega globusa. Skozi svojo osvetljenost se odkrivajo ikonske stvari: nevidni so mesta, nacije, celo kontinenti – namesto tega se prikaže notranja žarnica, ki ima moč da dobesedno razsvetljuje zemeljsko oblo.

Wolfram ORTHACKER, 1954, Gradec

Razstave od leta 1976

Pričujoče delo je poskus fotografske figurativnosti, nenehnega diskurzivnega in konceptualnega refleksivnega pregleda dojemanja izredne situacije (policijske ure), kije bila posledica koronavirusa. Ujet je osnutek slikovitega fotografskega sveta, ujetega znotraj trenutnega obdobja, ki je povezan s subjektivnim spominom in mislimi o bodočnosti.

Lena PREHAL, 1989, Oberpullendorf/Burgenland

V fotografijah, ki so del večje serije, umetnica postavlja pod vprašaj svojo vlogo fotografinje, prikazovanja hegemonizma tujih kultur, etnološke poglede, prevladujočo strukturo odnosa moči med fotografom in portretirancem, ter avtoriteto umetnika/fotografa, ki portretira. Dela naslovijo tudi princip ”muhe na steni”, skozi katerega umetnica, navidezno nevidno, nagovarja naj se ne prisostvuje pri dejanjih – čeprav je ”tisto drugo” lahko uveljavljeno le skozi predstavitev. Sočasno pa se pojavljajo vprašanja: Koga ali kaj naj portretiram/predstavim? Kdo ali kaj bo ostalo nevidno? Kdo ima nadzor nad tem in kdo ga nima?

Roland RENNER, 1978, Gradec

Razstave od leta 2002

Fotografija je del serije, v kateri so ljudje predstavljeni v svojem širšem smislu. Avtor ljudem in znancem, ki ga obdajajo, skozi portretno predstavitev pripiše določene vloge, te pa so odvisne od umetniškega dela ali vtisa, ki ga  sprožajo te osebe.

Georg RIGERL, 1953, Dunaj

Razstave od leta 1983

Segment iz serije, ki se nahaja na meji med fotografskim esejem in topografskim opisom. Ukvarja se s prikazovanjem stičišča med centrom in periferijo, ter centrov v periferiji in samo periferijo, ter posledičnimi medsebojnimi povezavami.

Nina SCHUIKI, Gradec

V svoji intervenciji ”Store (Jeruzalem verzija)” je umetnica razstavila polprosojno zaveso ob mostu, ki leži ob cesti, v predmestju Jeruzalema. Izraz ”store” izhaja iz latinske besede ”storea”, ki pomeni ”strop” in govori o zavesi, ki prepušča svetlobo, a zastira poglede na stvari, ki se nahajajo za njo. Skozi instalacijo, s plastičnimi in intermedialnimi deli, umetnica testira principe percepcije in sledi vizualizaciji prikritih incidentov ter zapisov.

Gerhard SKRAPITS, 1953, Eggersdorf

Razstave od leta 1979

Zadnjih nekaj let je umetnik repetitivno fotografiral gosto obraščeno naravo. Prepletanje nenehnosti, oblikovnih in barvnih razsežnosti vodijo vstran od realističnega prikaza in se nagibajo k abstraktni reprezentaciji.

Monika TOCKNER, 1968, Stadl/Mur

Razstave od leta 2018

”Subjekt mojih fotografij je moj zelo oseben način spopadanja s starostjo. V današnji družbi se namreč dogaja čaščenje površinskega, lepote in mladosti, kar postane jasno šele, ko stopimo preko praga zavedanja. Zame fotografije predstavljajo lepoto v propadanju. Propad kot tak igra manjšo vlogo. Odločitev fotografiranje narave v ta namen, odvzame nekaj tegob čustvene globine in doprinese k nekakšni tolažbi. Tako kot ljubimo propadanje v naravi lahko jaz – in morebitne druge osebe – ljubimo sami sebe medtem, ko propadamo.”

Silke TRAUNFELLNER, 1984, Steyr/Zgornja Avstrija

Razstave od leta 2004

Lahkotnost krhkih orlic: bežni pogled, zamegljenost, iskanje izostritve. Zajemanje izginjajoče lepote, ki odseva minevanje obstoja, prevladuje v tem fotografskem delu. Oko gledalca je avtoriteta, bodisi v slikarstvu, fotografiji ali v naravi. Slika dovoljuje glavne elemente teh treh vidikov, da pridejo do kar najmočnejšega izraza. Cikel naravnega gnitja in rasti ne moreta biti prekinjena skozi slikarstvo ali fotografijo. Umetniški mediji lahko zgolj ujamejo njihov bežen trenutek.

Lena TRICHTEL

Cenzurirajo se ženske bradavice. Cenzurira se ženska golota. Cenzuriran je ženski spolni organ. Svobodno izražanje ni dovoljeno vsaki ženski. Poslušati ni dovoljeno vsaki ženski. Nekatere se bodo slekle, nekatere oblekle. Ženski lasje – zakriti ali ne, so videni skozi oči spolne sle. Prav tako razne odprtine. Prepovedi. Zapovedi. Vse kar ostaja je patriarhalni sistem ki nam zapoveduje kaj lahko in česar ne smemo. Da doseže tovrstne prepovedi in zapovedi, je ženska primorana v samo-predrugačenje, da je lahko navsezadnje primerna celotnemu svetu. Tako se rodi novo bitje ”aseksualen aspol”/”asexual agender”.

Rebecca UNZ, 2000, Gradec

Razstave od leta 2018

Rebecca Unz se ukvarja s konkretno in teoretično predstavo ljudi in njihovega domačega okolja, medtem, ko projicira dojemanje same sebe na druge, skozi konceptualno oblikovanje. Medtem, ko se podobe menjavajo, se vsebina in formalna predstavitev prelevita. Rebecca Unz vidi svoje delo nekoliko manj kot upodobitev realnosti in bolj kot konstrukt ideje.

Karl ZENZ, 1954, Bruck/Mur

Razstave od leta 1981

”Narava ne pozna meja. Noben človek ni rojen kot patriot. Noben človek ni rojen kot rasist. Vse meje nastanejo skozi izobrazbo. Vse meje so zgolj mentalne meje.”

 

 

Biografije

Angelika Thon

Sodeluje na projektih znotraj in izven Evrope, kjer se udeležuje skupinskih in samostojnih razstav, od leta 1997 naprej. Nagrade: Caudenhove Award v sklopu diplomske naloge, Štajerska nagrada za inovativnost v fotografiji v sodelovanju s skupino S.E.A., Štajerska nagrada za inovativnost v sodobni vizualni umetnosti.

Mikhail Bighak

Ustvarja v tradicionalni črno-beli tehniki in se navdihuje skozi koncepte tradicionalne filmske, ulične in subjektivno naravnane fotografije. Njegov stil se je oblikoval skozi preciznost, ki jo je moč najti v ustvarjanju v temnici, hkrati pa v svoja dela vliva določeno mero nejasnosti.

Tom Biela

Živi in deluje v Gradcu. Fotograf in obrtnik, ki je študiral arhitekturo na graški fakulteti za tehniko. Zbirke raznoraznih predmetov tvorijo osnovo za njegova dela, kakor tudi opazovanje vsakdanjega dogajanja, iz česar zraste konceptualna serija, ki eksperimentira in analizira vsakodnevne snovne materiale.

Lena Feitl

Živi in ustvarja med Dunajem in Štajersko. Zanima se za esence stvari – tisto, kar je očesu nevidno, neraziskano, neopaženo, neimenovano – tisto, kar predstavlja temelj eksistence. Skozi fotografijo raziskuje teme kot so evanescenca, preobrazbe in snov.

G.R.A.M. + Arno Geiger

Günther Holler-Schuster, Ronald Walter, Armin Ranner in Martin Behr so ustanovitelji umetniške skupine G.R.A.M., ustanovljene leta 1987. Skupaj ustvarjajo skozi različne medije (fotografija, film, video, instalacije, slikarstvo, grafike, performansi in ustvarjanje elektronske glasbe). Tematizirajo kliše, hitro zaznaven svet podob in znakov, ki prihajajo iz vsakodnevnega življenja, medijev in estetike v potrošniškem oglaševanju. Namerno izbrane podobe spremenijo, jih postavljajo v medsebojni dialog ali komplementarni odnos.

Arno Geiger, rojen 1968 v Bregenzu/Voralbergu, je avstrijski pisatelj.

Hubert Hasler

Skozi fotografijo in vegetabilne materiale se podaja v tematike identitete, samorefleksije, tradicije in problematiko migracij. V njegovih delih se ti prikazujejo posamično, simultano, ali pa so združeni z namenom, da ponudijo nedovršene poglede na avstrijsko (štajersko) tradicijo, njeno zgodovino ustanavljanja lastne identitete, ter človeško poseganje v to.

Herman Herzele

Fotografsko izobrazbo je pridobil na dunajskem Inštitutu za grafične umetnosti. Nadalje se je z pedagoško fotografijo izšolal tudi v New Yorku in Italiji, ter predaval na več šolah za fotografsko umetnost. Pred tem je deloval kot aktiven arhitekturni, modni in novinarski fotograf. Leta 1998 je ustanovil Akademijo za uporabno fotografijo v Gradcu.

Matthias Jäger

Grafični oblikovalec, arhitekt in umetnik. Na podlagi osnovnih pravil, ki si jih postavi že vnaprej, ustvarja estetske kompozicije. V njegovih podobah procesira vizualne impresije, metode in ideje, ki prihajajo iz njegovega profesionalnega okolja, v njih pa prevladuje pomen procesa izdelave.

Heiko Kienleitner

Rojen v Wolfsbergu, a živi in deluje v Gradcu. Leta 2019 je diplomiral na Fakulteti za fotografijo in multimedijsko umetnost na Ortweinschule v Gradcu, kjer še danes deluje kot učitelj fotografije in oblikovanja.

Markus Krottendorfer

Maturiral na šoli za umetniško fotografijo na Dunaju in kasneje dokončal svojo izobrazbo na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju. Ukvarja se z raziskovanjem uporabe zgodovinske fotografije, ter uporabljanjem fotografije v instalacijah in performansih. Za njegovo umetnost je značilno opisovanje ideje o prihodnosti ali preteklosti, ki sestoji iz resničnih scenarijev.

Branko Lenart

Rojen v bivši Jugoslaviji, nato pa je leta 1954 emigriral v Avstrijo. Med leti 1972 in 1978se je v Gradcu izobraževal za učitelja, med drugim je izvrševal svoje učiteljske dolžnosti tudi na Ortweinschule in v Joanneumu v Gradcu. Medtem je veliko potoval v različna mesta kot so La Rochelle, Arles, Oxford, Rim, Pariz, London, ter se znašel tudi v ZDA in v Izraelu. Lenart je od leta 1964 včlanjen v TVN fotografsko skupino Gradec in od leta 1968 tudi v Forum Stadtpark. Skupinsko je razstavljal znotraj Evrope, v Severni Ameriki in na Japonskem. Samostojno pa razstavlja od leta 1970 naprej. V letu 2013 je začel ustvarjati kolaže z avtobiografskimi teksti in pisateljskimi vložki. Branko Lenart živi in deluje med Gradcem in Piranom.

Evelyn Loschy

Študirala je medijsko umetnost na Fakulteti za uporabno umetnost na Dunaju, avdio-vizualno umetnost na Akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu, ter konstruktivno multimedijsko kiparstvo in medijsko umetnost na berlinski fakulteti za umetnost. V svojih umetniških delih uporablja različne materiale in metode, vse od videa, fotografije, Land Art-a, poslužuje pa se tudi kibernetičnega in (samo)destruktivnega kiparstva.

Herve Massard

Živi na Dunaju. Tekom študija je pridobil štipendijo za študij v Bruslju in v Rimu. ”Kriza, prekinjeni odnosi, poslabšanje politične slike, slabo ekonomsko stanje – vsi ti doživljaji spremljajo izraz negotovosti, ki se pojavlja v mojih delih.”

Gerhard Moderitz

Član in vodja kluba amaterskih fotografov Gradec, vse od leta 1989. Uspešno je sodeloval na nacionalnih in internacionalnih fotografskih tekmovanjih.

Bernd Oberndorfer

Živi in deluje v Gradcu.

Wolfram Orthacker

Živi in kot fotograf deluje v Gradcu.

Lena Prehal

Fotografinja, študentka in asistentka raziskovalka na Inštitutu za kulturno antropologijo v Gradcu. Po fotografskem izobraževanju je opravljala delo pripravnice pri Magnum Photos v New Yorku. Nekaj let je dokumentirala sodobno umetnost in kulturno sceno v Gradcu, ter kot asistentka sodelovala z Chien Chi Chang pod okriljem Magnum Photos.

Roland Renner

Študiral je kulturno antropologijo v Gradcu in diplomiral na Akademiji za uporabno fotografijo, prav tako v Gradcu. Deluje kot samostojni fotograf in video-umetnik v Gradcu.

Georg Riegl

Študiral je slikarstvo, grafiko in likovno teorijo na Fakulteti za uporabno umetnost na Dunaju. Med leti 1975 in 2013 je deloval kot učitelj likovne teorije. V svojih umetniških delih kombinira vizualne medije vseh vrst. Živi in deluje v Gradcu od leta 1975 naprej.

Nina Schuiki

Študirala je vizualno umetnost in fotografijo na Fakulteti za uporabno umetnost na Dunaju, ter na dunajski tehniški fakulteti. Diplomirala je na berlinski univerzi v sodelovanju z  inštitutom svojega profesorja Olarufa Eliasson-a. Leta 2019 je prejela graško nagrado za napredno fotografijo in leto kasneje tudi Stiftung Kunstfonds Bonn štipendijo.

Gerhard Skrapits

Dobitnik prestižnih nagrad za fotografijo (Državna nagrada za sodobno fotografijo 1980, Posebna nagrada ministrstva za izobrazbo in kulturo 1981, Graška nagrada za sodobno fotografijo 1984, idr.), ter vodja več fotografskih delavnic in seminarjev.

Monika Tockner

Od svojega devetnajstega leta starosti naprej živi v Gradcu in se samostojno ukvarja s spletnimi vsebinami. Leta 2019 je diplomirala na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu.

Silke Traunfellner

S fotografijo in multimedijo je diplomirala na HTBLVA Ortweinschule v Gradcu. Skozi svoja dela raziskuje variacije družbene sestave in povezave med družbo ter individualnim osebkom. Skozi tri osnovne konstrukte družbe – religijo, lepoto in posledično identiteto posameznika, skuša odgovoriti na vprašanje načina sestave naše družbe, kajti to so dejavniki, ki so v družbi že od nekdaj prisotni.

Lena Trichtel

Ukvarja se s filmom in fotografijo vse od leta 2008. Študirala je oblikovanje in medijske komunikacije. Leta 2017 je diplomirala iz informatike in medijskih komunikacij na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. Od tedaj je aktivna na več področjih avstrijske filmske scene. Živi in deluje v Gradcu.

Rebecca Unz

Diplomirala je na HTBLVA Ortweinschule – smer uporabna umetnost, fotografija in multimedija. Leta 2020 je prejela nagrado Augusta Sanderja v Kölnu. Primarno se ukvarja s portreti, artističnimi konstrukcijami človekove osebnosti in prenašanjem glasbe na sliko. To počne skozi fotografije, slike in risbe.

 

Karl Zenz

Študiral je gozdarstvo na Dunaju in učil na HBLF za gozdarstvo v Bruck an der Mur. Prejemnik mnogih nagrad v sklopu štajerske fotografske dejavnosti.

 

Cirkus je zaznamoval specifično dobo človeštva, ko se je morala umaknila zavoljo fascinacije in želje po bližnjem srečanju z bizarnim. Le redki ne živijo s spominom na obisk cirkusa. Spomin je verjetno barven, poln vonja po sladkorju in prevzetosti nad svetom, ki se je vpil v vse čute, takoj ko smo prestopili prag šotora, sveta, tako drugačnega od običajnega, da oblikuje lastno minevanje časa, lastno družbeno strukturo, lastno idealno estetiko in lastno sfero sprejemljivega. Na nek način je cirkus izjemna oblika svobode, kjer je cenjeno to, kar naš vsakdan pogosto zavrne: ekstravagantno, tvegano, groteskno. Cirkus ni le oblika nastopanja, je svojstvena umetnost in neomejen način odkrivanja podplasti družbe.

Jože Suhadolnik je v obdobju petnajstih let obiskal in fotografiral sedem različnih evropskih cirkusov. V fotografiranem se skriva tudi dediščina ikonične Moire Orfei, katere sin je po njeni smrti iz enega velikega cirkusa ustvaril tri manjše. Prav ta zgodba nam razkriva korenine same umetnosti cirkusa, tradicije, ki so jo v Evropi gradili pogosto spregledani narodi: Romi, Rusi, Bolgari. Morda je prav spregledano to, kar daje cirkusu njegovo magijo. Tam je obstajala svoboda, da se nenavadno postavi pod žaromete in zavzame prostor ter občudovanje. Kljub privlačnosti, ki so jo skozi stoletja vzbujali cirkusi, je bilo in je nemogoče obiti njihovo skrito temno stran. Razkazovanje t. i. čudakov in mučenje živali zavoljo izvajanja trikov sta na bleščavi tradiciji cirkusov pustila temne madeže, ki so sčasoma zapečatili njihov propad.

Fotograf je v analogni, črno-beli tehniki zabeležill prav to, od česar se je pogled ponavadi odvračal. Njegove fotografije so ene zadnjih, ki prikazujejo nastopajoče živali. Pol leta po zaključku njegove serije je Evropska unija prepovedala nastope živali v cirkusih in fotografije Jožeta Suhadolnika so pronicljiv pogled skozi blišč, glasbo in veselje cirkusa. Opazujemo klovne, ko postanejo osamljeni ljudje na poti iz šotora, utrujene kuharje, prazne poglede nastopajočih, izpostavljene nastopajoče živali z jasno vidnimi rebri. Fotografov pogled se neizprosno usmeri naravnost skozi ves šum, ki želi zakriti zloveščo plat videnega. Prikaže vse, kar smo se odločili spregledati, ko smo se kdaj v preteklosti neozirajoč se na moralo odpravili na ogled sveta, ki je tako drugačen od našega, da lahko naše odločitve racionaliziramo kot ločene od standardov vsakodnevnega obstoja. Analogne fotografije so do potankosti osredotočene na prikaz samo in izključno temeljne resničnosti predstave in njenega ozadja. Izzivajo našo percepcijo lepote, estetike in zabave. Opominjajo, da ima vse svoje gradnike, ki ne ustrezajo nujno zgrajeni celoti, a vedno komunicirajo o njeni iskrenosti. Serija je pretresljiva, a vseeno se počutimo, kot da smo vse videno že vedeli, nekdo nam je moral le na pravi način odstreti vhod v šotor.

Sara Nuša Golob Grabner

SODELUJEJO:

V času pandemije smo bili priča postavljanju novih meja, ki so v dobro vseh narekovale umik v zasebno življenje štirih sten. Med tem se je začela porajati bojazen po izgubi svobode v tem od družbe odtujenem, intimnem svetu. Ravno to pa je omogočilo krojenje prostosti fotografom, ki so videli preko meje hišnega tlorisa v svet kreative. Erjola Zhuka, Tereza Kozinc, Bruno Alencastro in Robert Canali so fotografi, ki jih druži beg izza štirih sten izolacije v svet umetnosti, katerega si je vsak oblikovali po lastnih merilih. Erjola Zhurka je ta beg iskala v brisanju meja med zasebnim in javnim življenjem s snetjem maske navideznega. Tereza Kozinc je svoje poti in toplino doma našla v zavetju in podpori narave. Bruno Alencastro je svoje zidove premikal v prostore drugih fotografov in s tem posnel intrigantno okolico pandemskega življenja pri drugih. Robert Canali pa je na tehnico postavil na videz izključujoče se pojme ki prikazujejo odnos osebne travestije v času korone, kjer človeško povezavo iščemo in krepimo skoraj izključno preko spletnih konferenc. Ob povedanem lahko rečemo, da je vsak od teh fotografov v svojih serijah izrazil unikaten in odmeven glas, ki predstavlja bežanje iz kletke štirih sten v izpovedni svet fotografske umetnosti

Bruno Alencastro (r. v Braziliji, 1985) je strokovnjak za vizualne pripovedi z izkušnjami iz fotografije ter priprave video in digitalnih vsebin. Ima magisterij iz komunikacije in specializacijo iz fotonovinarstva ter družbene fotografije iz Centro de Fotografía y Medios Documentales de Barcelona – CFD BARCELONA. Trenutno je Direktor fotografije v agenciji Canarinho, v Riu de Janeiru.

Mineva leto 2020. April je. Pojavil se je nov virus in zunaj preži nova pandemija. Nihče se resnično ne zaveda, kaj nas še čaka. Fotograf Bruno Alencastro, zaklenjen v svojem stanovanju v 4. nadstropju v soseski Copacabana v Rio de Janeiru v Braziliji, poskuša komunicirati z zunanjim svetom in išče načine, da bi prebil oviro, za katero je zaprt: okno, simbol ki predstavlja brezno med notranjim in zunanjim svetom. Izolacija in svoboda. Omejen okvir resničnosti, ki zunaj še vedno teče, a do njega nihče nima dostopa.

Ne da bi zapustil svoje stanovanje, je Bruno “obiskal” domove več kot 80 fotografov, ki so se strinjali, da bodo svoje hiše spremenili v ogromne camere obscure, in posnel življenje v času pandemije. “Vsako s svojimi posebnostmi. Dosežki in izgubami. Željami in privilegiji. Strahovi in upanj,” je zapisal. Rezultat je fotoesej z mračnim in skrivnostnim vzdušjem, na primer zaradi nejasne prihodnosti, ki je z gotovostjo nihče (še) ne pozna.

Robert Canali (r. v Kanadi, 1988) je leta 2011 diplomiral iz fotografije na univerzi York. Umetnik trenutno živi v San Franciscu v Kaliforniji. Canalijevi koncepti se uresničujejo kot fotografije, skulpture, instalacije in knjige. Njegovo delo, ki se pogosto razlikuje po videzu, sega od kozmičnega, psihedeličnega do nostalgičnega, ponuja kompleksno vprašanje o času, spominih in hitrem napredku sodobnega življenja.

Čas pred zaslonom “Ker se svet zaradi bolezni COVID-19 spreminja, človeško povezavo iščemo in krepimo skoraj izključno preko spletnih konferenc. V Času pred zaslonom je ta edinstven zgodovinski trenutek dokumentiran z združevanjem modernih orodij s tistimi iz preteklosti, tako da ustvarja lumenske portrete preko Zoom klicev. Udeleženci po vsem svetu 15 minut sedijo čisto pri miru, med tem ko je njihov portret preko video klica z zaslona tabličnega računalnika osvetljen direktno na list srebrnega želatinastega foto papirja. 

Tablični računalnik, ki povezuje umetnika in subjekt, tako deluje kot prevodnik in negativ, v realnem času osvetljuje fotografski papir za edinstven zapis te skupne izkušnje. Po kratkem intervjuju subjekt izbere glasbo, ki postane zvočna podlaga za njegov portret. Zaslon tabličnega računalnika je obrnjen, kar napravo spremeni v osvetljen negativ, nato pa postavljen z ekranom navzdol na list foto papirja. Subjekt in umetnik nato sedita, poslušata ter upata na to, da nastane posnetek.

Proces je vaja zaupanja in ranljivosti. To delo nas izziva, da sprejmemo neznano in podležemo tistim vmesnim trenutkom negotovosti, ko je naša resničnost postavljena pod vprašaj in na njo stežka kakorkoli vplivamo. Ti posnetki ne bodo obeležili sveta z absolutno ostrino ali podrobnostmi, temveč z mehkimi sugestivnimi odtenki, ki simbolizirajo čas, ki smo ga preživeli skupaj. Oblike kot prikazni čakajo, njihova podobnost in čustva so ohranjena.” Robert Canali

Tereza Kozinc (r. Sloveniji 1981) je vizualna pripovedovalka in fotografinja. Njena pisava se osredinja na teme, ki se dotikajo avtoričinega notranjega doživljanja, povezanega z vsakdanom ali s posameznimi dogodki. Tako beleži neke vrste dokumentarni, vizualni dnevniški zapis s pridihom minimalizma in nadrealnosti. Sprašuje se tudi o lastnem utopičnem pojmu doma in zajema motive od severa Japonske do juga njene kuhinje. Mnogokrat pusti vprašanja odprta, čustva pa so tista, ki narekujejo v katero smer.

2020 je bila zmagovalka nagrade Fotofever, ki jo podeljuje sejem, ki je vsako leto v Louvru v Parizu. 2021 je bila izbrana med umetnike, ki so del Futures platforme bazirane v Amsterdamu ter ena od izbranih fotografinj Reflexions Masterclassa baziranega med Italijo in Francijo. Njeno delo je bilo objavljeno v Phases Magazine, Yogurt Magazine, FotoRoom, C41 Magazine, Analog Magazine, itd. Razstavljala je na različnih fotografskih festivalih in v galerijah po svetu.

The Swamp. “Da sem noseča sva izvedela dober mesec preden se je začela korona. Večino nosečnosti sem preživela med splošnim zaprtjem vsega v Ljubljani. Edini izhodi so bili vsakodnevna raziskovanja po barju. Ti sprehodi so bili en steber, ki sem se ga lahko oprijela. Barje – mokro, blatno, tekoče – metafora za maternico.

Ta prostor mi je bil že od prej zelo blizu, ljub in po vrnitvi iz Pariza, sva se povezala spet. V moji prejšnji seriji sem iskala dom, potovala po svetu. V “The Swamp” seriji pa je jasno, kje sem doma, vsaj za nekaj časa.

Erjola Zhuka (roj. 1986, Durres, Albanija) živi in dela v italijanskem mestu Lucca. Študirala je multimedijske umetnosti (tri leta) in slikarstvo (dve leti) na Akademiji za likovno umetnost v Carrari. Zaključila je tudi magistrski študij fotografije na beneški univerzi Iuav in eno leto opravljala pripravništvo v družbi Cinemax Studios v Lucci, kjer je sodelovala s fotografom Massimom Vitalijem, ter v Firencah, kjer je delala z umetnikom Robertom Patteno. Julija 2020 je objavila svojo prvo knjigo z naslovom Oda moji družini (Ode to my Family). Delo Oda moji družini v tem pogledu prekaša vso konkurenco. Gre za foto esej, osvobojen kakršnih koli okov ali predsodkov. 

Avtorica v njem s svobodomiselnostjo, ki se odreka zasmehu, prikazuje banalnost in umazano obscenost vsakodnevnih ritualov, ki jim mnogi od nas ne namenjamo posebne pozornosti. Erjolo Zhuko zaznamuje neverjeten pogum, kar lahko uzremo v slehernem fragmentu njenega ustvarjalnega življenja, to pa je tudi razlog, da njena serija fotografij doseže takšno raven pristnosti. Oda moji družini je pravzaprav slikovni dnevnik, ki osvetljuje vse tiste trenutke, ko se meja med zasebnim in javnim zabriše, maske, ki si jih nadenemo v javnosti, pa padejo z obrazov. Slike Erjolinega življenja so ustvarjene v Italiji (kjer živi od svojega otroštva) in Albaniji (njena rojstna dežela), s čimer njeno preteklost povezujejo z njeno sedanjostjo, obe obdobji pa se umetniško prepletata in dopolnjujeta skozi perverzno igro simbolnih in kulturnih referenc.

 

BRUT CARNIOLUS

23.3. – 14.4. 2022

_____________________

 

Leta 1927 je Fritz Lang z Metropolisom potrkal na vrata že v tistem času razdvajajočega sveta. Metropolis je utopično mesto, razdeljeno v nad in pod svet, v nadrejeno utopično mesto na eni in podrejeno podzemlje, realnost, na drugi strani. Metropolis, cikel del Bruta Carniolusa, se filmskemu traku prilega, je nekakšen podaljšek le tega. Njegova zrežirana mesta, ki jih avtor gradi iz realnih delov velemest sveta, podajajo barvno podobo kulis, ki jih Lang podaja na filmskem traku. Brutov Metropolis, prav tako kot Langov, daje vtis dominantnega prostora, ki nadvladuje človeka. Masivne gmote posamičnih stavb in arhitekturnih organizmov, organiziranih v urejeno celoto, nas asociirajo na neko znano realnost, a vendarle vzbujajo odtujenost, kot da smo se znašli znotraj prostorov metafizičnega slikarstva, v katerem smo kot posamezniki izgubljeni, kjer nas preveva občutek nebogljenosti in nemoči. To vzdušje avtor še dodatno stopnjuje na način, da te urbane prostore popolnoma izprazni, izsesa življenje do zadnje možne  točke in poda pogled iz ptičje perspektive. Zasebno mitologijo izgubljenega, utopičnega sveta, brez kaplje življenja, ki je na mestu kot prostor zaradi prostora, kot da ga je ustvarila in da nad njim deluje neka nevidna sila, Brut Carniolus nadaljuje  oziroma vzporedno gradi s ciklom obrazov. Kakor da postavlja življenje, ki je obraz posameznika, obraz ulice, zabrisana identiteta, v juksta pozicijo varljivim mestom, ki obstajajo ali pa tudi ne, ki tako kot neimenljivi znanci iz novega avtorjevega cikla del, ostajajo zabrisani. Obrazi se nam prikazujejo v profilu, pol profilu, en face- takrat se srečamo s posameznikom iz oči v oči, že zaradi razsežnosti posameznega obraza. En face portret nas vodi naprej, skozi sebe v mesto neznank, da skušamo skozenj razbrati kaj je še tam zadaj, kaj nam bo ostalo skrito, kaj še bi morali opaziti. Ponekod »za-podoba« izgine in ostanejo le še linije- kratke, ostre, kot rezi v meso. Kdaj se obraz opira v nas iz grobe površine zidu, ki ga zaznamujejo črke, simboli napisani ali vrezani v njegovo esenco.  Ob teh v nas zazrtih portretih, so tukaj še drugi, ki se z odmaknjenimi pogledi obračajo stran- vsi pa so postavljeni v osrednjo os in v ozadju se repetetivno javljajo izpraznjena velemesta. Sprva nam pogled obstane na obrazu, zavlada red, ki pa se takoj zatem, s pogledom na divjanje silnic stavbnih stranic in robov, spremeni v kaos za oko- ne zmoremo več slediti enovitosti. Umirjenost zamenja dinamika v ozadju, a barvna paleta kot pomensko dopolnilo nakaže stanje, ki vlada v posamezniku in v trenutku soočenja, tudi gledalcu. Ne poznamo ga, a hkrati ni neznanec. Postaja vse bližji, prepoznaven, ker ga opredeli otožno sivo modra, dinamično rožnato rdeča, inkarnatno zelena. Barva je tu, da dokončno, brez olepševanja uredi in razgrne notranjo igro posameznika gledalcu. Stavbne mase ponekod brezobzirno prodirajo v ospredje, skušajo nadvladati človeka, svojega stvarnika. Tako lahko digitalne kolaže Bruta Carnioliusa beremo kot zgodbo pozabljenega posameznika v svetu, ki ga obvladuje vse prej kot spogledovanje z osnovnimi človeškimi vrlinami in normami; grozeč svet, ki bo v prihodnosti zaživel kot Langov Metropolis, tako kot je zaživelo in že živi Orwellovo 1984. Nekje se mora svet ustaviti in prav umetnost nam ponuja svojo roko, da bi še pravočasno spregledali.

 

Saša Bučan

 

Brut Carniollus je likovni umetnik in fotograf, ki se ukvarja z digitalnim kolažem in digitalno grafiko, pri čemer njegova dela najpogosteje izhajajo iz fotografskega zapisa in se kot razstavni eksponat materializirajo v obliki originalnega digitalnega UV odtisa. Njegova dela so razstavljena in nagrajena po vsem svetu. Od leta 2012 v vlogi paparazza zalezuje udeležence mednarodnega likovnega simpozija na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Je član ZDSLU in Likovnega društva Kranj. Zastopajo ga Galerija 5’14, 10dence Gallery and Singulart. Živi in dela v Radovljici.

[spletna stran: carniollus.com, instagram: @carniollus]