Brainstorm – nenaden trenutek, ko je nemogoče razmišljati jasno

Po naslovu in tematiki se projekt navezuje na epilepsijo – nevrološko motnjo, ki povzroča napade, fotografije pa so vizualna interpretacija osebnih epileptičnih aur. Epilepsija je morda nekoliko stigmatizirana, in čeprav je lahko nekoliko zastrašujoča, jo avtorica želi predstaviti na lep način. Kljub temu, da je predstavitev teme pomembna, želi, da si gledalec posamezna dela interpretira na svoj način, z lastno kreativnostjo. Prav zaradi tega fotografije nimajo posameznih naslovov in so zgolj oštevilčene glede na vrstni red, v katerem so bile ustvarjene. 

Projekt je vsebinsko precej oseben, a je poudarek na uporabljenih alternativnih tehnikah enakovreden. Gre za popolnoma analogno fotografijo, pri kateri kamera ni prisotna. Fotografije so izdelane v barvni in črno-beli temnici, pri čemer so za osvetlitev fotografskega papirja uporabljeni ročno izdelani negativi. Pri črno-belih fotografijah je ponekod za razvijanje uporabljena tehnika kemigrama – ročno slikanje s kemikalijami, kar omogoča, da nekateri deli papirja ostanejo nerazviti in beli, v primerjavi z barvnimi, kjer je prisotno več črnine. 

Ob pogledu na dela morda ni (takoj) očitno, da gre za fotografijo, in avtorica meni, da ravno to dodaja čar. Dela vzbujajo zanimanje in radovednost ter ustvarjajo prostor za diskurz.

Brainstorm – a sudden state of being unable to think clearly

The project’s title and theme refers to epilepsy – a neurological disorder that causes seizures – while the photographs serve as a visual interpretation of personal epileptic auras. Epilepsy might be somewhat stigmatised, and while it can seem unsettling, the artist seeks to present it in a beautiful way. Although the presentation of the theme holds significance, the artist wants to invite the audience to interpret the work in their own way, using their own creativity. Therefore, the photographs do not have individual titles but are instead numbered according to the order in which they were created. 

Thematically, the project is quite personal, but equal emphasis is placed on the used alternative techniques. The work is entirely analogue, with no camera involved. The photographs are created in both colour and black-and-white darkrooms, using handmade negatives to expose the photographic paper. Some black-and-white photographs are developed using the chemigram technique – hand-painting with chemicals – which allows certain areas of the paper to remain undeveloped and white, in contrast to the colour prints, where black tones are more prominent.

At first glance, it may not be (immediately) obvious that these works are photographs, and the artist sees this as part of their charm. The images evoke curiosity and intrigue, creating space for discourse and reflection.

Kristina Žetko (rojena v Ljubljani, 1997) je svoje izobraževanje v fotografskem mediju pričela leta 2012 z vpisom v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer Fotografski tehnik. V tem času ji je največje zanimanje vzbudilo delo v temnici in umetniški pristop k fotografiji, zaradi česar je izbrala dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani. To ji je doprineslo splošno znanje likovne teorije ter jo podrobneje seznanilo z drugimi likovnimi mediji kot so grafične tehnike, risanje, slikanje in kiparstvo. In prav to je pripomoglo, da je v času magistrskega študija iz umetniške fotografije (Master of Fine Art in Photography) na Univerzi v Göteborgu razvila lastno unikatno alternativno tehniko ustvarjanja analognih fotografij brez uporabe kamere.

Kristina Žetko (born in Ljubljana, 1997) began her education in the photographic medium in 2012 by enrolling in the Secondary School for Design and Photography in Ljubljana, programme Photographic Technician. During this time, she developed a strong interest in darkroom work and an artistic approach to photography, which led her to pursue a bachelor’s degree at the Academy of Fine Arts and Design, University of Ljubljana. This provided her with a broad knowledge of art theory and introduced her to other visual art disciplines such as printmaking, drawing, painting and sculpture. And it was precisely this that helped her, during her Master of Fine Arts in Photography at the University of Gothenburg, to develop her own unique alternative technique of creating analogue photographs without the use of a camera.

Katalog

Luciana Demichelis, Marcel Top, Andrés Pérez

Razstava v vpogled ponuja tri izbrane avtorske projekte fotografov Luciane Demichelis (AR), Andrés Pérez (VE) in Marcela Topa (BE), s katerimi so se v okviru ožjega izbora predstavili lani (2024) na Kranj Foto Festu. Na prvi pogled izmuzljiva povezovalna lastnost treh medsebojno različnih fotografskih zgodb se gledalcu prikaže šele po temeljitem razmisleku. Ta je namreč tisti, ki privede do razširjenega vida v okolje družbeno-političnih problematik, bodisi lokalno specifičnega ali vsesplošnega sodobnega sveta. V treh nivojih se gledalec, tako v prostorskem kot tudi v avtorsko specifičnem smislu, sooča s tematiko kolektivnega nadzora.

Luciana Demichelis (Zemlja je Lunin satelit) ga kritično izpostavlja v domači Argentini. V zastavljenem projektu gre za vizualno raziskovanje argentinskih satelitov, politične domišljije in uresničevanja kolektivnih sanj. Skozi uporabo fikcije, prilaščanja podob in ironije, projekt primerja tehnološko zanesljivost nekaterih držav in prispeva k razpravi o koloniziranju neba. Andrés Pérez (Mrtva družina) prek raziskovanja družinskih albumov kot binarnih zgodovinskih dokumentov, ki utrjujejo naracijo o neobstoju raznolikosti, predstavi lastno, a hkrati kolektivno izkušnjo oseb LGBTIQ+ skupnosti. Skozi prizmo globoko zakoreninjene heteronormativnosti ter patriarhalne družbene ureditve, avtor ponudi uvid v intimno sfero notranjega dogajanja posameznika, ki se je tovrstnemu nadzoru primoran podrejati vse od zgodnjih mladostniških let. Marcel Top (Obratni nadzor) na eksplicitni način izpodbija zanesljivost sistema na podlagi leta 2023 sprejetega zakona francoske vlade, ki dovoljuje algoritemski videonadzor kot ukrep za nadzorovanje množic na zborovanjih. Pojavi se izpraševanje namembnosti »obratnega nadzora« s strani najvišjih državnih organov, katerih vloga je sicer skrb za dobrobit lastnega ljudstva, a tukaj s pomočjo nečloveške tehnologije prevzema vlogo ultimativnega fizičnega nadzora, ki privede do vrste neetičnih izidov.

Ekstremno obliko nadzora je s teorijo panoptikuma že v 18. stoletju ovekovečil Jeremy Bentham. Nedaleč od tega ekstrema pa nam pričujoči avtorji z lastnim občutkom in zavedanjem, da je sodobni posameznik čedalje bolj postavljen pod sisteme družbenega ali političnega nadzora, odstirajo neprijetne, a nujne resnice.

Klara Zadravec, univ. dipl. um. zgod. in univ. dipl. ang.

Luciana Demichelis (Ensenada, 1992) is an Argentine photographer of non-binary identity. Named one of the ’15 most promising emerging photographers’ by the British Journal of Photography’s Ones to Watch 2023, their work explores the Latin American imaginary, technology, rituals, dissident identities, and nightlife. They have exhibited internationally at Format Festival (UK), PEP Berlin, FIF Santa Marta, Valparaíso International Festival, and more. Their accolades include the LENS Scholarship (Spain), Campo.lat Scholarship (Mexico), and second prize at Argentina’s National Hall of Visual Arts (2022). They have coordinated photography workshops since 2011 and lead Freezer, a contemporary photography platform.

Luciana Demichelis (Ensenada, 1992) je argentinska fotografinja z nebinarno identiteto. Njihovo delo, ki ga je britanska revija za fotografijo Ones to Watch 2023 imenovala za enega od ”15 najbolj obetavnih fotografov”, raziskuje latinskoameriško imaginarno tehnologijo, rituale, disidentske identitete in nočno življenje. Mednarodno so razstavljali na festivalih Format (Združeno kraljestvo), PEP Berlin, FIF Santa Marta, Valparaíso International Festival in drugih. Med njihovimi priznanji so štipendija LENS (Španija), štipendija Campo.lat (Mehika) in druga nagrada v argentinski nacionalni dvorani vizualnih umetnosti (2022). Od leta 2011 usklajujejo fotografske delavnice in vodijo platformo za sodobno fotografijo Freezer.

Andrés Pérez (Venezuela, 1993) is a non-binary photographer and visual artist based in Bogotá, Colombia. Their work is the result of the union between his creativity and political interests. Their visual identity is a mix of artistic photography and expanded documentary practices. Through images, they address social issues such as identity, queer memory and binary violence. They have presented 13 exhibitions between 2022 and 2024 in museums, photography centers and festivals such as Museum für Kunst & Gewerbe (Hamburg),  Trastevere Museum (Rome), Preus Museum (Norway), Pride Photo (Netherlands), Photo Saint Germain (Paris) and the Houston Center of Photography.

Andrés Pérez (Venezuela, 1993) je nebinarni fotograf in vizualni umetnik iz Bogote v Kolumbiji. Njihovo delo je rezultat združitve med ustvarjalnostjo in političnimi interesi. Njihova vizualna identiteta je mešanica umetniške fotografije in razširjenih dokumentarnih praks. S podobami obravnavajo družbena vprašanja, kot so identiteta, queer spomin in binarno nasilje.

Med letoma 2022 in 2024 so predstavili 13 razstav v muzejih, fotografskih centrih in na festivalih, kot je Museum für Kunst & Gewerbe (Hamburg), Trastevere Museum (Rim), Preus Museum (Norveška), Pride Photo (Nizozemska), Photo Saint Germain (Pariz) in Houston Center of Photography.

Marcel Top (Belgija, 1997) researches the topics of mass surveillance, privacy, data collection.In his practice, he layers a traditional approach to documentary research with a more experimental use of new technologies (such as facial recognition, movement analysis, and deepfakes). The artist uses these technologies to visualise and examine scenarios in which people can protect themselves and their rights by gaining knowledge and reclaiming control of surveillance tools.

Top’s projects addressing human rights, police misconduct and facial recognition during protests aim to contrast the abstract nature of the algorithmic mechanisms behind mass surveillance, by providing a concrete visualisation of the phenomenon and confronting the public with the extensive amount of surveillance societies are subjected to and the ethical risks deriving, finally offering theoretical solutions.

Marcel Top (Belgija, 1997) raziskuje teme množičnega nadzora, zasebnosti in zbiranja podatkov. V svoji praksi tradicionalni pristop k dokumentarnemu raziskovanju nadgrajuje z bolj eksperimentalno uporabo novih tehnologij (kot so prepoznavanje obrazov, analiza gibanja in globoki ponaredki). Umetnik te tehnologije uporablja za vizualizacijo in preučevanje scenarijev, v katerih lahko ljudje zaščitijo sebe in svoje pravice tako, da pridobijo znanje in ponovno prevzamejo nadzor nad orodji nadzora. Topovi projekti, ki obravnavajo človekove pravice, napačno ravnanje policije in prepoznavanje obrazov med protesti, so namenjeni nasprotovanju abstraktni naravi algoritemskih mehanizmov, ki stojijo za množičnim nadzorom, in sicer z zagotavljanjem konkretne vizualizacije tega pojava in soočanjem javnosti z obsežno količino nadzora, ki so mu družbe izpostavljene, ter z etičnimi tveganji, ki iz tega izhajajo, na koncu pa ponujajo teoretične rešitve.

Dogodke bomo fotografirali ali snemali. Z vašo udeležbo soglašate, da se vas sme fotografirati ali snemati. Fotografije in posnetke pa uporabiti za objavo na družbenih omrežjih, spletnih straneh, v tiskanem materialu in drugih medijih. Namen tega je promocija galerije in kluba, obveščanje javnosti in dokumentiranje.

Razstava je pripravljena v sodelovanju s

29. 1. – 8. 3. 2025                                        

MELANIN JE SPOMIN / MELANIN KE MOHOPOLO                 

Fotografska razstava portretov žensk Južne Afrike ujete za hip vsem danega življenja – svobodnega, enakopravnega, močnega in še močnejšega. Področje, ki ga avtorica raziskuje ima korenine lastnega notranjega sveta z doživljanjem daljnega, z nehvaležne pozicije evrocentričnosti, a nujnim pogledom k svetovnosti. Portreti so ločeni od tega sveta, črno-beli a popolnoma enaki tistim, ki ne vidijo barv.

Kot poseben in simboličen fotografski medij si je avtorica izbrala bombaž, fotografije so tako še bolj organske in naravne. Bombažna tkanina na katerih so tiskane fotografije so spomini zasužnjenih polj. Barva njihovega sodobnega življenja je skupaj v tem spominu še vedno črno (kot koža) – bela (kot bombaž). Sodobnost in preteklost se imata v razstavljenih fotografijah možnost najti v uporu močnih žensk z željo po svetlenju vseh barv življenja. Strastnost življenja pod ekvatorjem, njihovo doživljanje sveta je namreč popolnoma drugačno od našega, z vidika nenehnega boja in vzpostavljanja pravic.

Njihov spomin je melanin, barva pokornosti, ki naj bi raje in z nujo v današnjem svetu bila ponosna, vidna. V luči okoliščin našega vsakdana in sveta v uporu žensk in podob, ki smo jim priča – od dvignjenih pesti do striženja las. Kako bomo doživljali svoje spomine, če pa jih z nenehnim strinjanjem in konsenzi niti ne ustvarjamo. Tjašina zgodba portretov tistega sveta vedno in znova opominja na spomine preteklosti ter opozarja, prevprašuje naslednje – kje si človek, če svojega bližnjega ne prepoznaš v barvah svojega spomina?

                                                                                                                                    Neža Pavšič

MELANIN IS A MEMORY / MELANIN KE MOHOPOLO

A photography exhibition that features portraits of South African women, capturing a moment in their free, equal, strong, and stronger lives. The subject explored by the author has its roots in her own inner world, in experiencing remoteness, from an ungrateful Eurocentric position but nevertheless adopting a necessary worldly view. The portraits are disassociated from this world black-and-white, yet simultaneously exactly the same when viewed by the colourblind.

The artist has opted for a unique and symbolic photographic medium – cotton – making the photographs even more organic and natural. The cotton fabric on which the photographs are printed hearken back to slave plantations. In this memory, the colour of their contemporary life remains both black (like skin) and white (like cotton). The present and the past have the ability to come together in the showcased photographs as the rebellion of strong women wishing to lighten all of life’s colours. The passion of life under the Equator and their perception of the world is completely different from ours in terms of their constant struggle and fight for their rights.

Their memory is melanin, the colour of submission, which should and needs to be visible and displayed with pride in today’s world – in light of our everyday, global circumstances seen in the rebellion of women and images, from raised fists to cutting their hair short. How can we experience our memories when we don’t even create any by constantly acquiescing and agreeing to consensus? Tjaša’s story, recounted through portraits from that other world, continues to draw attention to past memories, alerting to and examining the following question – Can you truly call yourself human if you fail to recognise your loved one in the colours of your memory?

                                                                                                                                                 Neža Pavšič

Tjaša Gnezda se je po končanem študiju komunikologije – medijske in komunikacijske študije – začela izpopolnjevati na področju vizualne umetnosti s tečajem grafičnih tehnik v Mednarodnem grafičnem  likovnem centru Ljubljana in s profesionalnim programom modne  fotografije na Scuola di Fotografia Professionale e Multimedia v Firenzah. Področje video produkcije je nadgradila še na filmski rezidenci v Avstriji na Innsbruck Film Campusu, video ter fotografski delavnici na umetniški  rezidenci Victoria Yards v Johannesburgu ter na ORMS Cape Town School of Photography, v Južni Afriki. 

After Tjaša Gnezda graduated from university, where she read Media and  Communication Studies, she went on to study visual art by taking a  course in graphic techniques at the International Centre of Graphic  Arts in Ljubljana. She likewise attended a professional fashion  photography course at the Scuola di Fotografia Professionale e  Multimedia in Florence, Italy. She then went on to further expand her  knowledge of video production by participating in a film residency at  the Innsbruck Film Campus in Austria, video and photography workshop  at Victoria Yards art residency in Johannesburg and at ORMS Cape Town  School of Photography in South Africa.

Letna pregledna razstava članic in članov fotokluba maribor

Sodelujejo:

Bosiljka Ambrož

Gero Angleitner

Mihael Brunčko

Anja Cigala Rus

Janja Cizelj 

Dušan Gajšek 

Tomaž Galič 

Bojan Hajdu

Miha Kacafura

Anita Kirbiš

Daniel Kodrič

Zdravko Kokanović Koki 

Branko Koniček

Igor Koren

Matjaž Malenšek

Jože Marinič 

Maja Mekina

Maja Modrinjak

Breda Prešern

Branimir Ritonja 

Bojan Šenet

Maja Šivec

Rudi Uran

Teodor Veingerl

Rasta Vrečko 

Predgovor k fotografski pregledni razstavi Fotokluba Maribor za leto 2024

Namen tokratne fotografske razstave ni samo prikazati ustvarjalnost in napredek fotografov Fotokluba Maribor, temveč jih spodbuiti h globljemu razmišljanju, kako z eno samo samcato fotografijo narediti zgodbo tako, da v gledalcu vzbudi čustven premik.

Naziv razpisa »V njeni koži«, pušča široke možnosti razmišljanja in posledično kreativnosti. Pa naj si bo to prikaz, kako se ženske počutijo v trenutnem sistemu, ali pa zgodbe, katere se odvijajo za zaprtimi vrati in javnosti niso znane; morda nasmejan obraz in sreča v očeh, ko stisne svojega otroka k prsim…

Vsekakor pa je namen razstave prikazati nekaj, kar v vsakdanjem hitenju sodobnega sveta ne vidimo, ne želimo videt ali pa sploh ne opazimo, če pa že, potem samo zamahnemo z roko in vse je s tem zaključeno.

Zgodbe prikazane na fotografijah članov so zelo različne, kar je bil tudi namen in kar je tudi normalno, saj vsakdo od nas opazuje svet s svojega stališča, s svoje percepcije. Ni bila želja prikazati samo slabe strani, nasilje psihično in fizično, ampak najti širino postavitve ženske v sedanji svet v vseh mogočih pogledih. Kako je to fotografom Fotokluba Maribor uspelo? Kdo sem jaz, da lahko to ocenjujem? Ocenim lahko tehnično kvaliteto fotografije, lahko sprejmem zgodbo prikazano v črno beli tehniki, lahko sem kritičen do kompozicije…! Vse ostalo, pa bodo povedali obiskovalci, gledalci, pa še ti zaradi teme najbrž ne na glas, ampak vsak sam zase v sebi, vsak skozi svoje oči. Enotnega kriterija tu ni, saj smo si po karakterjih različni, šli skozi različne življenjske iskušnje, od smeha do joka. 

A vendar, ko pogledam nevrtralno lahko rečem: napisali smo fotografski roman z različnimi pogledi v 34ih poglavjih.

Miha Kacafura, EFIAP/b

Predsednik Fotokluba Maribor

Maribor, december 2024 

 Janez Pelko (1968), je rojen v Kranju, živi v Škofji Loki. Je samouk, dela s črno-belim filmom in digitalno fotografijo različnih formatov. V preteklosti se je udeleževal ex-temporov. Posebej pri srcu mu je bil Kreart (sedaj ArtKum). Pri ustvarjanju ga zanima širok spekter ustvarjanja, ki se giblje od portretov in ženskih aktov, infrardečih pokrajin, koncertnih reportaž, do eksperimentalne fotografije – sedaj fotografira s camero obscuro. V devetdesetih je sodeloval s tiskanimi mediji. V zadnjem času se posveča avtorski fotografiji, sodeluje z glasbeniki in predava na fotografskih delavnicah. Sodeloval je že na mnogih samostojnih razstavah in večjih skupinskih razstavah.

Janez Pelko: Izhod skozi zadnje zrcalo

Skozi zrcalo oziroma v angleščini Through the looking-glass je fraza, ki se je po romanu znanega avtorja Lewisa Carolla začela uporabljati v trenutkih, ko se nam svet zdi neznan, skoraj, kot bi bile stvari postavljene na glavo, razporejene na bizaren in nenavaden način. Pri seriji fotografa Janeza Pelka ogledala in odsevi predstavljajo nove enigme in kuriozitete, ki mečejo odsev preko nepojasnljivega skozi našo stvarnost in nazaj v neraziskano. 

Koncept razstave temelji na več kot zgolj ogledalu kot pripomočku fotografskega ustvarjanja, cikel razkriva nove dimenzije in zavedanja o samem sebi, o svetu in o optičnih iluzijah, ki jih takšni in drugačni odsevi ustvarjajo. Zrcala so že leta temelj ugank in legend, nekatera za sabo nosijo mračno podobo, druga optimistična raziskovanja in radovedne duše. V popularni kulturi so bila že nemalokrat tarča alienacije, tako pred tujo sfero kot pred odtujenostjo nas samih, saj lahko prikazujejo esenco človeka, ki pa nemalokrat kaže na dejstva, ki jih nismo pripravljeni sprejeti. Cikel fotografij se poigrava s subtilnimi sugestijami, ki nam jih zrcala in drugi na videz krhki elementi nastavljajo. 

V črno belih fotografijah vidimo nenavadna tihožitja v zapuščenih stavbnih prostorih. V vsakem od teh se skriva delec ogledala, ki razkriva nekaj več, ki razširi vidno polje fotografa in gledalca, ter odpira novo sliko in dodatno polje v sfero fotografije. Delo samo deluje minimalistično. Predstavljena so okna, deli sobe, mizice in akti žensk, ampak ko se gledalec poglobi v samo zrcalo, se razpre dodatni del zgodbe, ki dopolnjuje celotno zasnovo fotografije. Srečamo se z odsevi sten z markantnimi detajli, kozarci, kateri preslikavajo svetlobo, v ozadju zamegljene predmete, ki dodajo učinek misterioznosti in pa lomljenimi deli zrcal, ki prikazujejo tiho izpričevanje s strani fotografa. Gre za grajeno fotografijo, ki gre korak naprej od samega tihožitja in ga izpopolni z aktom, deli krajine in dodatnimi strukturami tihožitij vsaka fotografija ponudi več kot le eno tematsko polje umetnosti. Pri ciklu fotografij gre za sožitje več zvrsti in pravzaprav likovnih prvin, s katerimi se doseže popolna celota. 

Ob sprehodu mimo ogledala, ta zajamejo zgodbe vsakega posameznika. Tokrat je glavni akter pri nekaterih fotografijah ženska. Fotograf jo predstavi na način izrazito oddaljen od plehke erotizacije in objektivizacije, ženski akt v fotografijah postane sam svoj, postane nadrealen, ločen od okov družbe v tihožitju z ogledali, ali raje tihožitju v ogledalih. Prikazuje pomislek, kaj je res, kaj odsevi odnašajo in kaj 

prinašajo, kdo ta oseba je; je res tam, ali je zgolj plod vizije opazovalca. V samih fotografijah se postavlja paradoks, da v ogledalu vidimo nekoga drugega, ali

nekaj drugega, še ne poznanega, nekoga, ki ni mi, morda pa še bo. 

Serija Izhod skozi zadnje zrcalo uvaja neznanko, kaj ogledala pravzaprav sploh prikazujejo in predstavljajo za opazovalca? Morda strahove lastnih želja, lahko drugi svet ki uprizarja že uresničene cilje, tegobe ali pa resnice, ki še niso bile razjasnjene. Ideja ogledala je postavljena pod mnoga stvarna in tudi globoko filozofska vprašanja, na katere odgovorov ne pozna zares nihče, najbolj pa se jim približa tisti, ki odseve spremlja. Sam avtor pravi, da je potrebno z ogledali in dušami ravnati pazljivo, saj se oboje lahko hitro raztrešči. 

Rebeka Tašič, dipl. um. zgo.

Odprtje razstave: pet.19.7. ob 19.00

Čas razstave: 19.7. do 31.8.24

Kuriranje in spremni tekst: Denis Volk, Lektura: Darija Golob Malenšek

Jaka Jeraša (1953, Ljubljana) je v letih 1955–1980 večinoma živel v Piranu. Spada v srednjo generacijo uveljavljenih ustvarjalcev na področju umetniške fotografije v Sloveniji. Po končani fotografski šoli v Ljubljani se je leta 1971 zaposlil kot fotograf v Litostroju v Ljubljani. Tu ga je fotografski mojster Peter Kocjančič navdušil za umetniško fotografijo. Po vrnitvi v Piran leta 1975 je bil kratek čas fotoreporter pri časopisu Primorske novice, nato pa se je zaposlil v Design studiu Mak. Od leta 1986 deluje kot samostojni kulturni delavec. Je član Društva fotografov Slovenije. Od leta 1978 je imel 28 samostojnih razstav. Sodeluje na skupinskih razstavah in likovnih delavnicah doma in na tujem. Prejel je več nagrad. Živi in dela v Kopru.

Vpogled v opus: Jaka Jeraša

Včasih se zgodi, da hobi otroka tako navduši, da se usmeri v šolanje za poklic s podobnega področja. Jaki Jeraši je bila fotografija najprej hobi, ki je prerasel v poklic (foto dokumentarista ter fotoreporterja) in kasneje v umetniško ustvarjanje. Izbrušene tehnične veščine v fotografiji, občutek za kompozicijo, kadriranje in scenografijo ter dinamiko pri režiranih posnetkih, pa tudi videnje bodoče fotografije so ga pripeljali do večje svobode in neobremenjenosti, ki sta potrebni za kreativno umetniško ustvarjanje.

Jeraševe estetsko skladne fotografije niso le rezultat fotografovega doživljanja okolja in ambienta, pač pa tudi fotografova interpretacija. Z »igro« svetlobe in sence, s svetlim in temnim ter s kompozicijo poudarja in/ali izpostavlja posamezne podrobnosti. Nekatere fotografije so strožje, skoraj dokumentarne, lahko so bolj pripovedne, lahko pa tudi humorne, zabavne in hudomušne. Tako je s fotografijami ljudi, urbanega ali naravnega okolja in z režiranimi prizori.

Ljudje so »nameščeni« v zanimivo okolje, to pa je po svojih strukturah površin v kontrastu z (mehkim) živim telesom portretirancev. Okolje je v kontrastu tudi z nastavljenimi predmeti, ki v podobo večkrat vnašajo humornost. Osebe na fotografijah so ujete v trenutku, ko zrejo v nek objekt, v fotografa ali pa je oseba poglobljena v lastne misli. Fotograf je dokumentarist čustvenih stanj in počutja portretirancev. Zazna in ujame denimo zatopljenost, radovednost, čakanje, nestrpnost, veselje, dobrovoljnost in druga stanja.

Nekatere fotografije so zaradi fotografove asociativnosti igrive, tudi režirane skupinske fotografije oseb – na nekaterih Jeraša zre v kamero, ki jo sproži – ohranjajo v ostrini ali mehkih prehodih to spontanost in igrivost kontrasta vzorcev in struktur ter igro svetlobe in sence.

Gladkost fotografiranih predmetov ali objektov pogosto poudarja z razgibano, bolj grobo površino iz okolja ali nekega drugega bližnjega objekta (hiša ob skoraj mirni vodi, »steklena« telefonska govorilnica pred hišo). Ne le da ta kontrast vidimo na fotografiji, zaradi poznavanja teh »materialov« si ta kontrast predstavljamo tudi taktilno. Podobno je mogoče opaziti tudi v fotografijah golega telesa; koža je površina svetlo-temnih ali barvnih kontrastov, različne napetosti in strukture površine. Rob kože (okončine) je oster v primerjavi s kožo, ki se v senci mehko »združi« s kožo drugega dela telesa. Rob sence na eni strani (kontrastno) omejuje eno površino, na drugi strani pa senca/površina mehko prehaja v drugo površino. Poigrava se s simetrijo, križanjem črt in smeri, s svetlim in temnim, vdolbinami in izboklinami. Fotografija v nas vzbudi željo po dotiku (da to kožo pogladimo in jo začutimo pod prsti).

Zelo oseben odnos do narave, okolja in do ženskega telesa vzpostavlja tudi pri fotografiji aktov. Okolje izbira z občutkom, vanj umesti golo telo, oboje pa izpostavi do te meje, da se včasih vprašamo, ali je na fotografijah okolje ali akt. Podobno se zdi, ko fotografira dele ženskega telesa z “dodanimi” rastlinami ali odsevi v ogledalu. Oko in misel skačeta od enega motiva do drugega, ki sta tako premišljeno združena, da sta povsem enakovredna. Njegov fotografski pristop k ženskemu telesu je poseben ravno/tudi zaradi izbranega okolja in preskakovanja gledalčeve pozornosti med osebo in okoljem.

V urbanem, pa tudi v naravnem okolju njegove fotografije pogosto prikazujejo prisotnost – dejavnosti in življenje – ljudi, čeprav ljudi ni na fotografijah. Znamenja te prisotnosti so predmeti in naprave, ki jih uporabljamo ljudje, denimo obešeno perilo, stoli, čolni na suhem, tračnice …

Soline so Jeraši pogost motiv. Sprehod po solinah je zanj meditacija, sproščanje v tišini, iskanje barvnih ali svetlo temnih (v črnobeli fotografiji črno-belih) odtenkov, linij in površin, živega in neživega, delovanja narave in sledi človeka. Za razliko od dinamične narave so sledi človeka statične, kot mrtve v živi naravi, ki se spreminja. Vse to je hkrati intimni svet Jake Jeraše, pobeg od urbanega.

Jaka Jeraša enako mojstrsko uporablja črno-belo in barvno fotografijo. Njegov izrazit smisel za igro kontrastov in/ali skladnost črno-belih ter barvnih odtenkov, smeri (linij) in površin, skupaj s kompozicijo ter usmerjanjem gledalčeve pozornosti uvrščajo Jako Jerašo med vrhunske vizualne umetnike, le da je njegovo izrazno sredstvo fotografija.

Denis Volk

Ob 45 letnici Fotogalerije STOLP razstavljajo: 

Branko Koniček

Branimir Ritonja

Branko Zorović

 45 let Fotogalerije Stolp

Leto 1979 je bilo prelomno leto tako za Fotoklub Maribor, kot tudi umetniško fotografijo, saj je bil klubu dodeljen židovski stolp – v katerem je po desetih letih vloženega izjemno trdega dela in mnogih preprek, v letu 1989 slavnostno odprla svoja vrata prva foto galerija na Slovenskem – Fotogalerija Stolp. 

Tokrat obeležujemo 45 let delovanja tako, da na ogled postavimo razstavo treh avtorjev ene izmed prvih razstav, in sicer razstave treh fotografov in članov Fotokluba Maribor– Branka Konička, Branimirja Ritonje ter Branka Zoroviča. 

Razstavo v Fotogaleriji Stolp pa spremlja tudi zunanja razstava na tablah Ulične galerije Fotokluba, kjer boste se lahko seznanili z zgodovino naše galerije.

Tokrat obeležujemo 45 let delovanja tako, da na ogled postavimo razstavo treh avtorjev ene izmed prvih razstav, in sicer razstave treh fotografov in članov Fotokluba Maribor – Branka Konička, Branimirja Ritonje ter Branka Zoroviča.

BRANKO KONIČEK – Poliritmija

Množica glasbil, hipni in zabrisani gibi teles, portretni približki glasbenikov in pevcev v ritmični ekstazi so prizori, ki prevevajo skozi izbrane fotografije Koničkovega obsežnega arhiva fotografiranja jazz nastopov. Retrospektiva fotografskega udejstvovanja seže v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je avtor pričel spoznavati in sočasno navduševati nad ameriško glasbeno zvrstjo, izvirajočo iz časov Harlem renesanse – razbohotenje afroameriške kulture in umetnosti od 1920ih let naprej. Pričujoči instantni trenutki na fotografijah so bili v liriki črno-bele tehnike ujeti skozi niz markantnih koncertov velikanov jazz glasbe, gostujočih v Mariboru, ki jih je organiziral Brane Rončel. Nekatera znana imena glasbenikov ameriške jazz scene, ki jih lahko prepoznavamo na fotografijah so npr. Lester Bowie, Anthony Braxton, Colin Walcot in Doug Hammond. Avtor je ob večletnem fotografiranju tovrstnih prizorov razvil močno strast do jazza in se tako kot poliritmija, simultanost več različnih ritmov, močno značilna v jazzu, tudi sam sočasno preizkušal v prepletanju iskanja svojega lastnega izraza v fotografiji, kot tudi duhovnega izpopolnjevanja skozi glasbo.

Branko Koniček (1957) je član Fotokluba Maribor vse od leta 1981. Ob častni funkciji predsedovanja med leti 1987 in 1992, se je v zgodovino fotokluba zapisal kot zaslužni član, saj se je trudil za razvoj in širjenje ogleda kluba, umetniškega ateljeja ter Fotogalerije Stolp. Kot fotograf je sodeloval na več kot 200 razstavah tako v Sloveniji kot v tujini (Zagreb, Varaždin, Gradec, Dunaj, Bergerac v Franciji). Za svoja dela je prejel 28 nagrad, med drugimi zlato nagrado v Vigexu v Avstraliji, zlato medaljo v Singapurju, posebno nagrado na veliki mednarodni razstavi povabljenih avtorjev v Mestre-Venezia v Italiji, zlato medaljo v Čeljabinsku, ter 3. nagrado na razstavi Treh dežel v Gorici leta 2003. Trenutno se ukvarja z infrardečo črno-belo fotografijo v digitalni tehniki.

Branimir Ritonja – cesta

Serija Cesta bratstva in enotnosti je nastajala več kot 20 let in predstavlja analogne fotografije posnete med vožnjo na območju ceste, ki je prva povezovala republike bivše Jugoslavije. Območje zaznamovano s skupnimi napori mladinskih brigad, ki so gradile za namen povezovanja, je tudi pričevanje o skupnosti in želji po celjenju ran, ki jih je utrpela Jugoslavija skozi leta. Pokrajina se, odkar jo je fotograf prvič v celoti prevozil leta 1977, ni drastično spremenila, spreminjal pa se je avtorjev pogled nanjo. K temu so prispevale nove meje, vojne in vrzeli ustvarjene med ljudmi, ki so dolgo ciljali k enotnosti in solidarnosti. Fotografije so posnete od Jesenic do Skopja ter simbolno predstavljajo umetnikovo doživljanje razpada in evolucije pokrajine. Bolj kot fizično preoblikovanje družbe in okolice, fotografije beležijo umetnikov miselni proces doživljanja minevanja časa, ki se preobrazi v razpoloženjske podobe gibanja in napredovanja. Kraji zgodovinskih obeležij, na primer Sremske fronte, nosijo čustven naboj, ki v mimobežnih posnetkih sporoča, da se kljub pomembnosti vse premika naprej, da se zgodovina spaja s sedanjostjo, ter za sabo pušča tako obžalovanje kot tudi nostalgijo. Spoj osebne in kolektivne zgodbe skozi fotografije oblikuje neprekinjeno pripovedno nit, ki oblikovno posnema tudi glaven motiv – cesto.

Branimir Ritonja (1961, Maribor) je fotograf in avtor več fotografskih knjig ter slikovnega materiala monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo nagrado z listino (2012) in bronasto medaljo na Le Salon des Beaux Arts, Carrousel du Louvre, Pariz (2017). Je član Fotokluba Maribor, ki ga je dvajset let vodil tudi kot predsednik in direktor Galerije Stolp.

Branko Zorović – Maraton

Fotoklub Maribor predstavlja osebno zgodbo za vsakega izmed članov, eden izmed najdlje aktivnih članov je tudi Branko Zorović, ki pravi, da Fotoklub Maribor zanj predstavlja več kot 40 let izmenjave znanja in izkušenj, predvsem pa druženja z ljudmi, katere vežejo isti interesi in ljubezen do fotografije. Tokrat se Branko Zorović na razstavi 45 let Fotogalerije Stolp, predstavlja s serijo Maraton. Serija je nastala med leti 2009 in 2012 in je del velikega števila fotografij, ki so nastale na maratonih v Ljubljani in Radencih. Fotograf se je odločil za fotografiranje maratonov, ker so med udeleženci tekli tudi njegovi družinski člani. Maraton je v najbolj grobi definiciji nekaj kar terja svoj čas in trud, da udeleženci, tekmovalci pridejo do zastavljenega cilja. Portreti razstave prikazujejo sledi pretečenih 42 kilometrov, ki niso olepšani ali romantizirani. Vsak portret predstavlja osebni boj, trud in napor. Pri portretirancih se kaže bojevitost, izmučenost in odločenost preteči ciljno ravnino.

Branko Zorović (1945), je po poklicu kontrolor letenja. Leta 1983 se je kot član Fotokluba Maribor začel aktivno ukvarjati s fotografijo. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Med slednjim mu je tudi Mednarodna zveza za fotografsko umetnost leta 1998 dodelila naziv AFIAP, leta 2001 pa naziv EFIAP. Njegove fotografije so rezultat občutka izzvanega s strani ljudi, narave, oblike ali svetlobe in sence.

Sara Nuša Golob Grabner, Rebeka Tašič, Klara Zdravec in Martina Frangež.

V Gradcu, drugem največjem avstrijskem mestu in glavnem mestu avstrijske Štajerske, se je fotografska scena pojavila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je za tisti čas predstavljala izjemno sodoben pristop k zajemanju podob. Osrednja osebnost tega razvoja je bil Erich Kees, pionirski štajerski fotograf, ki je s svojimi fotografskimi deli in komunikacijskimi dejavnostmi močno vplival na krog fotografov. Njihova ustvarjalna prizadevanja so postavila temelje za fotografsko sceno, ki je še vedno živahna in raznolika, kot je predstavljeno v Štajerskem fotografskem bienalu “photo graz”. Peta izdaja “photo graz selection” predstavlja 26 fotografov, rojenih med letoma 1948 in 1997, ki so sodelovali na Štajerskem fotografskem bienalu 2022. Izbor poudarja večplasten pristop, v katerem so poleg uveljavljenih in mednarodno priznanih umetnikov predstavljeni tudi fotografi z akademij in fotografskih šol, amaterji in predstavniki starejše generacije. Več kot 80 fotografij razkriva aktualne tendence fotografskega raziskovanja, ki segajo od splošnih vprašanj do zelo osebnih tem, ki so skrbno izdelane ali pa pospremljene z asociativnim prostorom za interpretacijo. Vloga fotografije pri predstavljanju resničnosti je raziskana in eksperimentalno razširjena. S poudarkom na zaznavanju in utelešenju časa razstava vizualizira tudi vprašanja o identiteti, kulturi in filozofiji.

Razstava je zasnovana pod okriljem Kulturvermittlung Steiermark.

Martin Bilinovac je študiral na različnih umetniških univerzitetnih smereh in diplomiral iz študija uporabnih umetnosti na Dunaju. Od leta 2010 predava fotografijo na Fakulteti za umetnost v Linzu. Njegova dela se hranijo v številnih javnih in zasebnih zbirkah.

Brisilda Bufi je odraščala v Tirani (Albanija). Zdaj živi v Gradcu, kjer študira informacijsko oblikovanje na Visoki šoli Joanneum. Prejšnja izobraževanja: 2018–2021 študij umetniške fotografije in multimedijske umetnosti na HTBLVA Graz Ortwinschule; 2016–2018 muzikologija na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost Univerze v Gradcu; 2009–2010 je diplomirala iz igranja klavirja na Univerzi v Tirani; 1997–2009 je pridobila glasbeno izobrazbo na glasbeni šoli Jordan Misja v Tirani.

Lena Feitl živi in ustvarja med Dunajem in Štajersko. Zanima se za esence stvari – tisto, kar je očesu nevidno, neraziskano, neopaženo, neimenovano – tisto, kar predstavlja temelj eksistence. Skozi fotografijo raziskuje teme kot so evanescenca, preobrazba in snov. Njena dela se nahajajo tudi v zbirkah Štajerske province in mesta Gradec.

G.R.A.M. Skupina avstrijskih umetnikov, ki so jo leta 1987 ustanovili Günther Holler-Schuster, Ronald Walter, Armin Ranner in Martin Behr. Skupaj ustvarjajo skozi različne medije (fotografija, film, video, instalacija, slikarstvo, grafika, performans in ustvarjanje elektronske glasbe). Tematizirajo klišeje, hitro zaznaven svet podob in znakov, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju, medijih in predvsem v estetiki potrošniškega oglaševanja. Namerno izbrane podobe spremenijo, jih postavljajo v medsebojni dialog ali komplementarni odnos.

Alexandra Gschiel je pridobila klasično fotografsko izobrazbo in trenutno ustvarja skozi medije fotografije, videa, instalacije, kiparstva in tekstila. Od 2008 naprej se je predstavila na številnih razstavah v Avstriji, na Hrvaškem in na Kubi, ob tem pa med drugimi izvedla tudi več umetniških projektov v kontekstu steirischer herbst.

Paul Hartmann dela kot fizik in znanstveni raziskovalec ter predava nanotehnologijo na Tehnični univerzi v Gradcu. Diplomiral je na Akademiji za uporabno fotografijo v Gradcu in je del kolektiva “Essenz”. V svojem slogu uporablja eksperimentalne možnosti digitalne fotografije, vendar brez abstrahiranja slike s pomočjo programske opreme.

Eva Hölbling je upokojena učiteljica in fotografira že od zgodnje mladosti. Skozi fotografijo se loteva pomembnih vprašanj, včasih pa tudi izrazi tisto, kar se sicer izmika jeziku.

Marita Janka je študirala na Univerzi za oblikovanje v Darmstadtu, opravila mojstrski tečaj za fotografijo na “Graphische” na Dunaju ter pridobila izobrazbo za fotografijo in oglaševalsko tehnologijo. Od leta 1978 do 2012 poučuje in predava na področju fotografije in multimedijske umetnosti. Od leta 1981 se loteva razstav in fotografskih projektov.

Bernhard Kipperer se je dlje časa ukvarjal s filmom, dokler se ni odločil usmeriti v analogno fotografijo. Bistveno merilo kakovosti zanj je vrsta filma in fotoaparata, izbranega iz nabora modelov iz različnih desetletij. Redke filme iz različnih koncev sveta, ki jim je že potekel rok trajanja, zbira z uporabo kemičnih postopkov, ki jih je razvil sam.

Sandra Kosel: 2004–2010 Akademija za likovno umetnost na Dunaju (umetnost in fotografija); 2000–2002; FotoK – tečaj za umetniško fotografijo, Dunaj; 1994–1999 HTBLVA Graz Ort weinschule (umetnost in oblikovanje); razstave na Dunaju, Weizu, Salzburgu, Istanbulu in drugod.

Gerhard Krois se ukvarja s fotografijo, glasbeno produkcijo in hkrati deluje tudi v oglaševalski industriji. 2003–2006 je član TVN Fotogruppe Graz; 2012–2013 Akademija za uporabno fotografijo, Gradec; samostojni fotograf od leta 2003 naprej.

Branko Lenart je leta 1954 emigriral v Avstrijo. Vse od leta 1968 je član Forum Stadtparka Gradec. Leta 1980 je bil rezidenčni umetnik v Apeioronu, Millertonu in New Yorku. Medtem je v sklopu študija obiskoval tudi Pariz, La Rocelle, Arles, Oxford, Rim, London, ZDA in Izrael. Leta 2001 je sodeloval z Inge Morath na projektu Grenz.Räume/Last Journey. Med leti 1979 in 2007 je predaval o fotografiji na Visoki šoli Joanneum in HBVLA za umetnost in oblikovanje v Gradcu. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah po Evropi, Severni Ameriki in Japonskem. Od leta 1970 pa je priredil tudi veliko samostojnih razstav. Živi in deluje med Gradcem in Piranom

Alois Loidl je pridobil diplomo iz trgovanja, pozneje pa študiral nemščino in španščino. Z nekaj prekinitvami se je s fotografijo ukvarjal vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Svoja dela je predstavil na veliko različnih razstavah.

Marlene Mautner je študirala uporabno fotografijo in vizualne medije na Visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju. S svojimi deli se poslužuje tematike vizualne predstavitve znanstveno dokazanih dejstev in dognanj, ki jih postavlja v kontrast s fikcijo. Tako je genetska manipulacija s Crispr-Cas9 ali uporaba umetne inteligence vključena v proces izdelave fotografij.

Marin Osterider prebiva tako na Dunaju kot tudi v Gradcu. Med letoma 1984 in 1991 je študirala na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Nato je pridobila državno štipendijo za umetniško fotografijo v Tokiu, Londonu in Parizu.

Heinz Pöschko živi in ustvarja v Gradcu. Samostojno razstavlja in sodeluje na skupinskih razstavah od leta 1992; prejel je promocijsko nagrado za fotografijo dežele Štajerske za leti 1992 in 1993; leta 1993 je pridobil državna štipendijo za fotografijo; s fotografijo se skozi družbeno-kritični pristop loteva vsebine narave ter arhitekture.

Jörg Rath je risar in fotograf. Diplomiral je na šoli za umetnost in kiparstvo HTBVLA Gradec Ortweinschule. Trenutno dela na področju umetnosti v umetniškem studiu Randkunst. Fotografije ustvarja večinoma v črno-beli , ter jih pospremi s citati iz umetnostne zgodovine, zabavnih medijev ali iz svojega lastnega življenja. Zanimata ga sodobna umetnost in dunajski akcionizem.

Alina Reimelt je pridobila fotografsko izobrazbo na Akademiji za uporabno fotografijo Gradec, nato na visoki šoli za umetniško fotografijo in multimedijsko umetnost na HTBLVA Gradec Ortweinschule (2021). Prejemnica nagrade GUP Fresh Eyes Talent Award (2021). Umetnica v svojih delih poskuša ustvariti portrete brez fizične prisotnosti v podobi in s tem opredeliti identiteto, ločeno od človeške oblike v fotografski podobi.

Gerlinde Schaffer se ukvarja z arhitekturno, ulično in tematsko fotografijo. Je članica umetniške fotografske skupine Camera Raw in NF Fotogruppe Fohnsdorf.

Eva Schlögl živi in ustvarja na Dunaju. Izobrazba: 2018–2019 Visoka šola za uporabno umetnost Dunaj; 2007–2010 FotoK – tečaj umetniške fotografije na Dunaju; 1999–2006 študij arhitekture na Tehniški visoki šoli Dunaj in v Rimu (La Sapienza); od 2004 naprej sodeluje in samostojno deluje v številnih arhitekturnih birojih ter ustvarja lastne arhitekturne projekte.

Reinhard Sock se s fotografijo ukvarja vse od svojih mladostniških let. Njegovo delo obsega analogno fotografijo, ki jo razvija v lastnem laboratoriju, kot tudi abstraktno digitalno fotografijo. Od leta 2006 se je lokalno in v tujini predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah. Uporablja posebne svetlobne efekte in objekte kot vmesnik v svoji fotografiji, ki se sooča z raznimi transformacijskimi procesi in ultra-dolgo izpostavljenostjo usmerjeno v fotografski papir fotoaparata z luknjico (pinhole camera).

Teresa Thomaschütz Izobrazba: Visoka šola za umetniško fotografijo in multimedijo umetnosti na HTBLVA Graz Ortweinschule; sodelovanje z scenografijo, slikarstvom in kolažem, performansom in glasbo; trenutno študira fotografijo na ljudski univerzi Folkwang University of Arts, Essen.

Lena Trichtel se vse od leta 2008 ukvarja s filmom in fotografijo. Študirala je oblikovanje in medijske komunikacije. Leta 2017 je diplomirala iz informatike in medijski komunikacij na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. Od tedaj je aktivna na več področjih avstrijske filmske scene. Živi in ustvarja v Gradcu.

Stephan Weixler je študiral jezikoslovje in fotografijo na Akademiji za uporabno umetnost v Gradcu. ”Že vrsto let preferiram analogni način snemanja podob, saj omogoča tudi hibridno ustvarjanje vizualnega na raznolike materiale. Zame analogna fotografija ustvarja tesnejši odnos med upodobljenim predmetom in resničnostjo, iz katere izhaja – ne želi preseči resničnosti. Hkrati pa je zame podoba tesno povezana tudi z besedo: podobe lahko ustvarijo (neizrečen) kontekst, prav tako tako kot lahko jezik (govorjen ali pisan) ustvari podobe.”

Elisa Wüntscher živi in ustvarja kot samostojna fotografinja v Gradcu. Študirala je umetniško fotografijo in multimedijsko umetnost na HTBLVA Ortweinschule Graz. Prejemnica Kunstraum Steiermark štipendije (2021/2022). Trenutno se izobražuje na magistrski stopnji študija razstavnega oblikovanja na Visoki šoli Joanneum Gradec.

Karlz Zenz je študiral gozdarstvo na Dunaju in učil na HBLF za gozdarstvo v Bruck an der Mur. Je prejemnik mnogih nagrad v sklopu štajerske fotografske dejavnosti.