10. junij – 11. julij 2020
Razstava fotografij Marka Vogriča: STOLETNE PRIČE
V vsakdanjem življenju se srečujemo s fotografijami in smo močno odvisni od njih, saj nam posredujejo številne informacije in čustva. Brez njih v
sodobni družbi sploh ne bi mogli govoriti o komunikaciji. Pomen fotografij, njihova sporočilnost, vizualna prepričljivost podob in njihova vrednost kot predmet; vse to je odvisno od kontekstov, v katerih fotografije nastanejo in v katerih te podobe beremo.
John Berger je o pomembnosti vida razmišljal takole: »Vid je pred besedami. Otrok gleda in prepoznava, preden je sposoben govoriti. Vendar obstaja še en pomen tega, da je vid pred besedami. Vid osnuje naše mesto v svetu, ki nas obkroža; ta svet si razlagamo z besedami, vendar besede nikoli ne morejo preseči dejstva, da nas svet obkroža. Odnos med tistim, kar vidimo, in tistim, kar vemo, ni nikoli ustaljen.« To velja še posebej za fotografije, čigar pomen je lahko raznovrsten in določen z razmerami okolja in časa.
Danes smo tako preplavljeni z vojnimi in krutimi fotografijami, z
vsakodnevnim nasiljem in trpljenjem, s tem pa izgubljamo sposobnost odzivanja. Dela Marka Vogriča sicer ne spadajo v kontekst vojne ali
dokumentarne fotografije, čeprav so tesno povezana z dogajanjem prve svetovne vojne. So torej sad procesa, ki zaobjema avtorjevo ustvarjanje, raziskovanje in intelektualno poglobitev. Fotografije širijo aromo krajev in spominov, dišijo kot dež. Delujejo kot stare podobe s črno-belimi sencami, ki predstavljajo prostor in dogajanja včeraj, danes in jutri. Vogrič, umetnik, ki išče in ustvari podobe ter nam razlaga stvarnost skozi prizmo osebne resničnosti. Zaveda se, da bo opazovalčevo oko skušalo razvozlati to igro svetlobe, razumeti njeno govorico in razbrati sporočilnost fotografij prav tako, kot razbiramo pomen besed, da bi razumeli jezik.
Vogričeve fotografije so proizvod umetnika, so predmet, ki ga je naredil človek s pomočjo posebnega aparata oz. s posebnim postopkom
ustvarjanja, pravzaprav gre za “fotografije brez fotoaparata”. Vogrič je pretežno uporabil pinhole kamero (camero obscuro), ki dovoljuje, da imajo nastale podobe poseben čar. Take fotografije, ki so videti v sodobni, tekoči družbi skoraj paradoksalne, stopnjujejo meditativno opazovanje, s tem pa omogočajo vzpostavitev čustvene povezave med fotografom,
fotografijami in obiskovalcem.
Nastala dela tako ne služijo samo opazovanju nečesa zanimivega, temveč skušajo biti prodorna, posredujejo odgovore in nauke ter silijo k premisleku, refleksiji in izrazu čustev.
Robi Jakomin
Marko Vogrič:
Rodil se je leta 1961 v Gorici, kjer živi z družino, po poklicu je elektronski
inženir. V svet fotografije ga je vpeljal od malega oče Zdenko. V 80. letih se je včlanil v Fotoklub Skupina75, aktivneje fotografira od leta 2000, trenutno je njen podpredsednik. Pretežno ustvarja v črnobeli analogni tehniki s
camero obscuro (pinhole camera), s katero najpogosteje snema iz zanj značilne “mišje perspektive”. Uporablja tudi vintage fotoaparate vseh formatov, s katerimi preizkuša tudi nekonvencionalne tehnike (cross process). Tehnika povečav je pretežno tradicionalna na želatinski srebrobromidni papir. Svoje raziskovanje je obogatil z antičnimi tehnikami tiska (Cianotipija, Van Dyke brown itd.).
Ob sodelovanju pri razstavah in natečajih je bil od leta 2004 soavtor
fotografskega dela raznih knjižnih publikacij (Poslikave Toneta Kralja v cerkvi v Pevmi (2004), Od Timave do Idrije (2005), Drobtinice iz goriških šeg in navad (2007), Gorica, vodnik po mestu (2008) ); posebna omemba
velja umetniški fotografski spremljavi poezij pesnice Claudie Voncina v zbirki Mosaico – Mozaik (2006) in zamisel platnice za knjigo Emozioni iste avtorice (2017). Opremil je stenski koledar in prispeval fotografije za koledarski del zbornika Goriške Mohorjeve družbe za leto 2018.