KNJIGA – fotoklub maribor

Na ta veseli dan kulture, 3. decembra si boste lahko premierno ogledali virtualno zastavo fotografij fotokluba maribor “KNJIGA”

https://youtu.be/a6rwaD30BxkNa letni klubski razstavi Fotokluba Maribora se letos predstavlja 29 avtorjev, ki so ustvarjali pod skupno tematiko ”knjiga” in preko 50 digitalnih fotografij.

Skozi črno-bele fotografije fotografi prikazujejo vlogo knjige v življenju ljudi različnih starosti, položajev in življenjskih okoliščin. Avtorji se tematike lotevajo preko zelo raznolikih pristopov, prikazujejo jo skozi portrete, akte, tihožitja in podobe z ulice, prisoten pa je tudi konceptualni pristop h temi in kreativno digitalno manipuliranje. Večina fotografij je močno kontrastnih, kot črke na straneh in z redukcijo nians izpostavlja bistvo izpovednosti.

Dejanje branja, ki ustvari svet znotraj sveta je prikazano v vsej svoji mistični zamaknjenosti, bralci so nežno ločeni od resničnosti, kar je na fotografijah doseženo z zabrisanim okoljem, pregrado med objektivom in bralcem, ki jo ustvarja sama knjiga, ali le bralčeva zatopljenost. Knjige vidimo tudi čakajoče v kupih, skozi okna osvetljenih domov, zažgane na ognju. S tem je poudarjen tudi odnos družbe do knjige, zavedanje, da je v vsebini moč, ki lahko za opresivne sisteme predstavlja tudi nevarnost. Opaziti je tudi moč, ki jo knjiga nosi v družini, v izobraževanju, tudi v religiji. Knjige predstavljene v tihožitjih nas opozorijo, da tudi brez bralca nosijo zgodbe, poleg tega pa prikažejo samo estetiko knjige.

Knjiga je nasploh izpostavljena kot pomemben del življenja, še posebej v trenutnih okoliščinah, ko se k njej obračamo še pogosteje. Razstava je opomin na konstantno nujno vlogo knjige v naših življenjih, njen doprinos in njeno aktivno prepletanje s snovanjem družbe.

Razstava bo letos kljub okoliščinam nemoteno potekala in sicer na spletu. Fotoklub Maribor se kot vsako leto sooča s tematiko relevantno za čas in z raznolikostjo svojih članov omogoča številne poglede in stile.

Aleš Gregroič – PORTRETI 2000 – 2020

ALEŠ GREGORIČ: PORTRETI (2000–2020)

15. julij – 30. avgust 2020

Serija Portreti zajema obdobje dvajsetih let od začetka novega tisočletja do danes. Avtor se je odločil za temo, ki je v svetu umetnosti pogosta in od ustvarjalca zahteva specifičen pristop ter opazovanje na način psihološkega razmišljanja do osebe pred objektivom. Namen portreta je torej prikazati podobo, osebnost in razpoloženje upodobljenca, zato ne gre zgolj samo za posnetek ampak za kompozicijo fotografije osebe v mirnem položaju. Francoski slikar Henri Matisse je podal naslednjo definicijo portreta »Vedno lahko pretiravamo v smeri resnice! Vendar najboljši portret je tisti, ki prikazuje osebo bolj realistično kot je sama«.

Značilnost Gregoričevih portretov so neizprosne in strogo ekspresivne podobe, ki jih v 

nekaterih delih še dodatno poudarja uporaba črno bele barvne sheme. Treba je poudariti, 

da je človeški obraz zelo zgovoren s svojo lastno podobo in ekspresijo, ne glede na okolje ter stroko iz katere prihaja portretiranec. Zato lahko preko portretne fotografije raziskujemo in začutimo življenje osebe, ki jo odraža prav obraz. Fotograf je opazil, da z minevanjem časa in opazovanjem portretov, fotografirane osebe prihajajo nazaj kot nem odmev. Njegove fotografije so kot nekakšna sled obraza, ki je v prehodu in ima opraviti s smrtjo. Čas na njem pušča svoje sledi. Obraz sam postane sled. V portretu imamo obraz, telo, podobo, ki je fiksirana za vedno v njegovi mirni zagonetnosti, ter nas gleda in nas izzove, da ga gledamo, proučujemo in ga beremo. Ob tem nas Gregorič opozori, da ima vsak gledalec fotografije svoje mnenje tako o portretirancu, kakor tudi o fotografu.

 

Aleš Gregorič je rojen 25. avgusta 1966 v Ljubljani, kjer živi in ustvarja od svojega 25. leta starosti. Izšolal se je za strojnega tehnika, prav tako se je izobraževal še v lesni stroki in opravljal tečaje za kamermana na slovenski nacionalni televiziji. S fotografijo se je resneje začel ukvarjati pri svojih 30. letih, ko je od svojega brata, ki je fotografijo študijsko 

izpopolnjeval v Londonu, kupil srednjo formatno kamero. Z njo se je s pomočjo aktov in črno–bele tehnike učil iskati, pravilno postavljati, loviti svetlobo in narediti smiselno 

fotografijo. V začetku njegovega ustvarjanja mu je izziv predstavljala črno–bela fotografija. To je v zadnjih letih zamenjala barvna fotografija, ki je nekakšna nadgradnja njegovega fotografskega razvoja, saj se v njej ukvarja predvsem s kompozicijsko rezijo in z večjimi formati. Odlikuje ga močan občutek za kompozicijo in kadriranje, tako da je izoblikoval svoj prepoznaven stil.

Svojo prvo samostojno razstavo je imel v Ribnici v Galeriji Miklova hiša leta 1997. Sodeloval je na več samostojnih in skupinskih razstavah. Osvojil je tudi več nagrad, med njimi naziv fotografije leta na E-mzinovem natečaju in na APP (Slovenija Press Photo), kjer je leta 1998 osvojil tretje, 2000 drugo in 2004 prvo nagrado.

Samostojne razstave:

2013: Galerija Photon, Ljubljana

2005: NLB, Ljubljana

2003: Cankarjev dom, Ljubljana

2002: Slovenski kulturni dom, Brisbane

2000: Mestna hiša, Dubrovnik

1999: Fotogalerija Stolp, Maribor

1999: Galerija Dolik, Jesenice

1998: Galerija Grad, Škofja Loka 

1998: Miklova hiša, Ribnica 

1998: Trdnjava Fort Bourguignon, Pulj

1998: Ganglova galerija, Metlika 

1998: KUD France Prešeren, Ljubljana 

1997: Miklova hiša, Ribnica 

Marko Vogrič: STOLETNE PRIČE

10. junij – 11. julij 2020

Razstava fotografij Marka Vogriča: STOLETNE PRIČE

V vsakdanjem življenju se srečujemo s fotografijami in smo močno odvisni od njih, saj nam posredujejo številne informacije in čustva. Brez njih v 

sodobni družbi sploh ne bi mogli govoriti o komunikaciji. Pomen fotografij, njihova sporočilnost, vizualna prepričljivost podob in njihova vrednost kot predmet; vse to je odvisno od kontekstov, v katerih fotografije nastanejo in v katerih te podobe beremo.

John Berger je o pomembnosti vida razmišljal takole: »Vid je pred besedami. Otrok gleda in prepoznava, preden je sposoben govoriti. Vendar obstaja še en pomen tega, da je vid pred besedami. Vid osnuje naše mesto v svetu, ki nas obkroža; ta svet si razlagamo z besedami, vendar besede nikoli ne morejo preseči dejstva, da nas svet obkroža. Odnos med tistim, kar vidimo, in tistim, kar vemo, ni nikoli ustaljen.« To velja še posebej za fotografije, čigar pomen je lahko raznovrsten in določen z razmerami okolja in časa.

Danes smo tako preplavljeni z vojnimi in krutimi fotografijami, z 

vsakodnevnim nasiljem in trpljenjem, s tem pa izgubljamo sposobnost odzivanja. Dela Marka Vogriča sicer ne spadajo v kontekst vojne ali 

dokumentarne fotografije, čeprav so tesno povezana z dogajanjem prve svetovne vojne. So torej sad procesa, ki zaobjema avtorjevo ustvarjanje, raziskovanje in intelektualno poglobitev. Fotografije širijo aromo krajev in spominov, dišijo kot dež. Delujejo kot stare podobe s črno-belimi sencami, ki predstavljajo prostor in dogajanja včeraj, danes in jutri. Vogrič, umetnik, ki išče in ustvari podobe ter nam razlaga stvarnost skozi prizmo osebne resničnosti. Zaveda se, da bo opazovalčevo oko skušalo razvozlati to igro svetlobe, razumeti njeno govorico in razbrati sporočilnost fotografij prav tako, kot razbiramo pomen besed, da bi razumeli jezik.

Vogričeve fotografije so proizvod umetnika, so predmet, ki ga je naredil človek s pomočjo posebnega aparata oz. s posebnim postopkom 

ustvarjanja, pravzaprav gre za “fotografije brez fotoaparata”. Vogrič je pretežno uporabil pinhole kamero (camero obscuro), ki dovoljuje, da imajo nastale podobe poseben čar. Take fotografije, ki so videti v sodobni, tekoči družbi skoraj paradoksalne, stopnjujejo meditativno opazovanje, s tem pa omogočajo vzpostavitev čustvene povezave med fotografom, 

fotografijami in obiskovalcem.

Nastala dela tako ne služijo samo opazovanju nečesa zanimivega, temveč skušajo biti prodorna, posredujejo odgovore in nauke ter silijo k premisleku, refleksiji in izrazu čustev.

Robi Jakomin

 

 Marko Vogrič:

Rodil se je leta 1961 v Gorici, kjer živi z družino, po poklicu je elektronski 

inženir. V svet fotografije ga je vpeljal od malega oče Zdenko. V 80. letih se je včlanil v Fotoklub Skupina75, aktivneje fotografira od leta 2000, trenutno je njen podpredsednik. Pretežno ustvarja v črnobeli analogni tehniki s 

camero obscuro (pinhole camera), s katero najpogosteje snema iz zanj značilne “mišje perspektive”. Uporablja tudi vintage fotoaparate vseh formatov, s katerimi preizkuša tudi nekonvencionalne tehnike (cross process). Tehnika povečav je pretežno tradicionalna na želatinski srebrobromidni papir. Svoje raziskovanje je obogatil z antičnimi tehnikami tiska (Cianotipija, Van Dyke brown itd.).

Ob sodelovanju pri razstavah in natečajih je bil od leta 2004 soavtor 

fotografskega dela raznih knjižnih publikacij (Poslikave Toneta Kralja v cerkvi v Pevmi (2004), Od Timave do Idrije (2005), Drobtinice iz goriških šeg in navad (2007), Gorica, vodnik po mestu (2008) ); posebna omemba 

velja umetniški fotografski spremljavi poezij pesnice Claudie Voncina v zbirki Mosaico – Mozaik (2006) in zamisel platnice za knjigo Emozioni iste avtorice (2017). Opremil je stenski koledar in prispeval fotografije za koledarski del zbornika Goriške Mohorjeve družbe za leto 2018.

 

 

POMEBNO OBVESTILO

Dragi ljubitelji fotografije, likovne umetnosti, kolegi, člani fotokluba maribor in prijatelji!

Čas, ki ga trenutno preživljamo zahteva veliko razumevanja, discipline in osveščenosti. Vsekakor ne smemo biti sebični ali brezbrižni do te katastrofalne bolezni. Ministrstvo za kulturo nam je, 13. 3. 2020 poslalo navodila in priporočila v zvezi z našim ravnanjem v okviru pandemije s koronavirusom. Tako Fotogalerija STOLP ne obratujete in zapira vrata in vse projekte za javnost do nadaljnjega. Veliko lahko postorimo od doma in intenzivno se lahko pripravljamo na obdobje, ko bomo znova smeli odpreti naše prostore in polnokrvno delati naprej. Žal nam je za vse tiste, ki so zboleli in upamo, da bodo čim hitreje okrevali. Bomo tudi sami naredili vse potrebno, da ne bomo okužbe širili dalje in da bo povsod po svetu uspelo zajeziti in ustaviti smrtonosno klico na njenem pogubnem pohodu.

Lepo vas pozdravljamo in zdravi ostanite,

Branimir Ritonja
predsednik Fotokluba Maribor

Nagrajenci 2018

https://www.youtube.com/watch?v=TzBUg9cRMWA&feature=youtu.be&fbclid=IwAR0dJtwMNUQ2bYkbfKKS3HErTYzV_rK0UyfZkfZbQSubSYzeEs2pVVNB9Ug

Anja Cigala / Bojan Hajdu / Janja Cizelj

 

Anja Cigala: Slikarjev dan 

Anja Cigala je po poklicu magistrica gradbeništva, vendar se je že tekom srednje šole ukvarjala z oblikovanjem fotografij in letakov. S fotografijo se je intenzivneje začela ukvarjati leta 2016. Kot članica Fotokluba Maribor je na klubskih razstavah do sedaj sodelovala tri leta. Leta 2018 pa je tudi prejela posebno nagrado Fotokluba. Fotografira vse, kar se ji zdi atraktivno, sicer pa v svoj opus najraje zajema pokrajino in nevsakdanjo arhitekturo. 

Slikarjev dan, kot je fotografinja sama naslovila razstavo, začenjamo skozi motiv okna. Tekom dneva je moč opaziti realističen pogled na živa bitja, mističen vpogled v arhitekturo in ognjen zaključek dneva. Poudarek je na stvareh, bitjih in trenutkih, ki jih sprva morda sploh ne opazimo. Z več pogledi na fotografijo in z igro svetlobe na nekaterih delih avtorica pritegne pozornost obiskovalca. Kljub raznolikosti motivov, kombinaciji intenzivnih barv na nekaterih ter monotonostjo na drugih delih, razstava zaobjame vsakdan posameznika, ki se lahko kar naenkrat sprevrže v rutino.

Urška Gačnik, univ. dipl. um. zg. 

 

Bojan Hajdu: Eva 

Bojan Hajdu je že od nekdaj veliko eksperimentiral, naj bo to na področju grafike ali fotografije. S fotografijo se intenzivneje ukvarja štiri leta, sicer pa je član Fotokluba Maribor od leta 2017. Do sedaj je imel dve samostojni in šest skupinskih razstav, na eni izmed teh je leta 2018 prejel srebrno nagrado za ustvarjen fotografski diptih. V prihodnosti si želi, da bi v fotografiji iznašel nekaj čisto novega. 

Razstava z naslovom Eva, nam predstavi prav njo, Evo, v vsej svoji lepoti in izraznosti. Na svojih fotografijah je avtor poskušal ujeti posamezne dele telesa, ki so odeti v intenzivne barve tatujev. Kljub temu da Hajdu najraje fotografira v črno-beli tehniki, ga je tokrat premagala moč izrazitih ilustracij na Evinem telesu. Vsak predstavljen košček pripoveduje svojo zgodbo, z razstavljenimi deli pa si obiskovalec sestavi unikatno celoto. S to razstavo je v galerijo želel vnesti noto modernosti in drugačnosti, saj imajo tokrat glavno besedo tatuji, ki so trenutno zelo priljubljeni med vsemi generacijami.

Katarina Kumprej, univ. dipl. um. zg. 

 

Janja Cizelj: Narava skozi moje oči

Janja Cizelj se je z analogno fotografijo pričela ukvarjati pred približno tremi desetletji. S pojavom digitalne fotografije se je tudi sama začela ukarjati z njo. Od leta 2013 je skupaj s člani Fotokluba Maribor sodelovala na več skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2018 je prejela zlato priznanje članov komisije in priznanje Fotokluba Maribor. V sklopu Festivala fotografije se je predstavila s samostojno razstavo. 

V svojem opusu se najpogosteje odloči za motiv narave, ki je tudi v ospredju na razstavi Narava skozi moje oči. Fotografije so nastale v Mariboru in njegovi okolici (Kalvarija, Piramida, nabrežje reke Drave…) s tehniko panninga. Fotografinja se je posvečala barvam, da je ujela harmoničen kontrast in skladnost. Pri njenih delih je pomembna svetloba, ki je bila za te fotografije najprimernejša ob sončnem vzhodu. 

Teodor Šandor, univ. dipl. um. zg.