Maruša Štibelj: Krhka prisotnost minevanja

Po mislih utemeljitelja večnega ontološkega vprašanja o pomenu obstoja, Martina Heideggerja, je ključen metafizični pojav posebno bitje, ki se lahko sprašuje o lastni biti – ima zavest o svojem obstoju. To je poimenoval »Dasein«, oziroma bivanje-v-svetu, kjer človek že obstaja v nekem svetu pomenov, odnosov, skrbi in projektov. Je tudi časovno bitje, saj razume sebe skozi preteklost (že-biti), sedanjost (biti-v-svetu) in prihodnost (možnosti) in postane avtentično šele, ko se sooči z lastno smrtnostjo. Tudi seriji analognih in digitalnih kolažev Maruše Štibelj se poglabljata v časovno raziskovanje biti, ali, biti-v-svetu, v svetu ki je prežet z doživetimi, preživetimi, navdihujočimi, osebnimi in neosebnimi, prekinjenimi in zavedno-trajajočimi stanji obstoja v danem trenutku. Tehnika analognega kolaža serije Melanholija pod površjem (2020–2024) omogoča fizično (ročno) plastenje in nalaganje omenjenih možnosti biti, ter jih z naključno najdenimi davno pozabljenimi predmeti, ter morda le delci njih, povezuje z izpeto se preteklostjo, že-biti, in svojimi notranjimi doživljanji lastnega biti-v-svetu. S pomočjo izrezkov iz revij, časopisov in lastnih fotografij ustvari čustveno intimo, kakršna lahko vznikne le ob metafizičnem preizpraševanju življenja. Naključni motivi se v celoto amalgamirajo šele, ko avtorica v svoje umetniško delo vplete svoj jaz in ga pospremi s kontekstom naslova. Kljub izvzetosti fizičnega, se tudi digitalni kolaži serije Potovanje trenutka (2025) spajajo v skupke brezprostorskih izrazov biti-v-svetu, ter ravno tako poskrbijo za »leitmotiv«, ki pa svojo prisotnost izraža skozi močan čustveni naboj vsakega izmed kolažev. Umetnica se tako na pričujočih delih vseskozi poigrava z zavedanjem o lastni minljivosti, obstoju v različnih obdobjih in oblikah svoje biti, ter gledalca_ko vabi h globljemu razmisleku lastnega, morda tudi podzavestnega, doživljanja obstoja

 Maruša Štibelj živi in ustvarja v Kranju. Kot vizualna umetnica se ukvarja predvsem s tehniko analognega in digitalnega kolaža, tudi v obliki animacije, knjižnih podob ter stenskega kolaža. Je pobudnica in umetniški vodja Mednarodnega festivala sodobnega kolaža KAOS, ki se odvija v Kranju. Z raznimi oblikami kolaža se predstavlja v vidnejših prostorih likovne metnosti, tako v Sloveniji (kot del skupinske razstave Plastenja) v Cukrarni 2024, v Galeriji Račka v Celju (2024), Galeriji Murska Sobota (2025) …, kakor tudi v tujini – na Dunaju, Wiesenbadu v Nemčiji, Istanbulu, Parizu, Bruslju, idr. Umetnica je med drugimi prejela tudi nagrado Pariškega Salona (2018). 

 

Klara Zadravec 

 

 

Maruša Štibelj: The fragile 

presence of passing by

Drawing inspiration from Martin Heidegger’s concept of Dasein—being-in-the-world—Štibelj’s series of analogue and digital collages investigates the temporality of existence and the layered experience of being. Her works oscillate between the personal and the impersonal, the transient and the enduring, reflecting on how we inhabit time through memory, perception, and emotional resonance. In her analogue series Bright Side of the Melancholy (2020–2024), the tactile process of layering and juxtaposition becomes a metaphor for existence itself. By recontextualizing found and forgotten objects, fragments of images, and her own photographs, she forges connections between already-being (the past) and the lived present. Each composition emerges as a meditation on the metaphysical intimacy of life—on how random motifs and visual remnants coalesce into meaning only when the artist weaves her own presence into the work. Even in her digital collages from the series titled Journey of the moment (2025), where the material touch gives way to immaterial layering, Štibelj continues to explore the emotional texture of being. These compositions evoke spaceless, timeless states of consciousness—expressions of being-in-the-world that invite the viewer to reflect on their own fleeting, often subconscious experience of existence.

Maruša Štibelj lives and works in Kranj. As a visual artist, she primarily explores analogue and digital collage techniques, extending her practice into animation, book illustration, and largescale wall collages. She is the founder and creative director of KAOS – the International Festival of Contemporary Collage, held annually in Kranj. Her works have been exhibitedwidely in Slovenia—most recently as part of the group exhibition Plastenja at Cukrarna (2024), at the Račka Gallery in Celje (2024), and at the Murska Sobota Gallery (2025)—as well as internationally in Vienna, Wiesenbad (Germany), Istanbul, Paris, and Brussels. Among other recognitions, Štibelj received the Paris Salon Award in 2018.

 Kuratorka / Curator: Klara Zadravec 

 

Istog Duško Žorž DANES JE ŽORŽEVO pregledna fotografska razstava

Ko se fotograf zlije z mestom 

Priimek Žorž je neločljivo povezan z mestom Reka na Hrvaškem v obdobju po drugi svetovni vojni. Istog Duško Žorž (1947, Reka) je že kot otrok ob očetu v ateljeju spoznaval delo fotografa, fotografsko tehniko, sledil je tehnološkim novostim in se izpopolnjeval. Ob očetu in z njegovimi spodbudami je razvijal svoj čut za umetniško fotografijo, izostril oko in občutek za dobro kompozicijo, kar je skupaj z obvladovanjem najnovejše fotografske tehnologije prispevalo k nastanku dobrih fotografij. Počasi je prevzemal družinski fotostudio, zlasti pa se je uveljavljal na področju umetniške fotografije. 

S poklicnim fotografiranjem sta oba fotografa vstopila v osebni svet skoraj vsake Rečanke in Rečana povojnih generacij – skoraj vsak se je vsaj enkrat v življenju fotografiral »pri Žoržu« za dokumente ali pa so v studiu nastale spominske fotografije porok in drugih pomembnih življenjskih trenutkov. »Žorž« je tako postal in ostal nepozaben del kolektivnega spomina mesta in njegove identitete.

Žorževa sta se tudi v fotografskih krogih zapisala med legende. Oče je bil leta 1961 med ustanovitelji fotokluba Color, zbirališča umetniških fotografov. Mladi Istog se je kmalu pridružil in že leto pozneje, leta 1962, s klubom prvič razstavljal v Zagrebu.

Oba sta poleg fotografije raziskovala tudi druge načine umetniškega izražanja na likovnem področju. Istog je fotografijo pogosto vključeval kot sestavni del novih umetniških del – bodisi s koloriranjem črno-belih posnetkov, združevanjem črno-bele in barvne različice iste fotografije v novo podobo bodisi s kolažiranjem izrezov fotografij v nove kompozicije. Ročne postopke manipulacije in predelave fotografij je kasneje nadomestila uporaba računalniških programov, predvsem Photoshopa. Tako so fotografije dobivale različne barvne intenzitete, motivi so bili poudarjeni, združeni, pomnoženi, stilizirani, včasih pa prevedeni v enobarvne ploskve, ki ustvarjajo vtis slikanega. Poseben učinek dajejo tudi mikrofotografije detajlov iz narave ali drugih materialov – pogosto delujejo abstraktno in spominjajo na računalniško ustvarjene podobe. Ta inovativni, eksperimentalni del njegovega opusa je hkrati najbolj sproščen, pogosto duhovit in nikoli strog; kot da bi pred sabo gledali dobrovoljnega, nasmejanega in prijaznega Žorža – kakršen v resnici tudi je.

Žorž je mestni fotograf. Njegovi motivi so ljudje in urbano okolje – mestno, tudi vaško – skoraj nikoli pa narava. Če se ta vendarle pojavi, so to oblaki, najpogosteje ujeti nad hišami in pristaniščem, kot da bi jih portretiral. Rad raziskuje igre svetlobe in senc v urbanem prostoru, kjer se površine zgoščajo v ostre kontraste črnega in belega, omejene z ravnimi linijami, ki se bodisi podvajajo v vzporednicah bodisi lomijo v nasprotnih smereh. Na tem ploskovnem ozadju mimoidoči ljudje in živali v kader vnašajo dodatno prostorsko dimenzijo in volumen. 

Naravi se približa predvsem s skoraj dokumentarnim, zgodovinsko obarvanim prikazom zapuščenih in razpadajočih hiš ter industrijskih objektov, v katere se naseljuje rastlinje in jih preobraža v urbano divjino. 

S fotografijo tako dokumentira etnološke in obrtniške elemente, zasebno in industrijsko arhitekturo, mestno in podeželsko okolje – vanj pa se včasih vključijo naključno ujeti ljudje oziroma je vsaj tak vtis. Ko ga to okolje posebej navdihne, v njem fotografira modele, same ali z rekviziti, ki dodatno poudarijo režiranost prizora. 

Kontrasti svetlega in temnega se izrazito kažejo tudi v barvnih fotografijah. V njih pogosto izstopa živost in intenzivnost barv, ki so nasprotje polnega, »trdega« urbanega okolja. Nad mestom ali morjem se raztezajo mehki oblaki belkastih in sivkastih odtenkov. 

Včasih naravno svetlobo nadomestijo obarvane mestne luči, ki gledalca presenetijo s svojim prelivanjem in neštetimi odtenki; ti se stapljajo z barvami hiš, mestnega rastlinja ali odpadlega listja.

Žorž je v stalnem iskanju mestnih motivov, ki se mu spontano razkrivajo med sprehodi: mestna veduta, simbiotičen sklop hiš na ulici, nad katerimi na vrveh plapola perilo ali pa so ob njih parkirani avtomobili. Vse to govori o meščanih, ki jih na fotografijah sicer ni, a je mesto kljub temu polno življenja. Žorž je fotograf mesta in prebivalcev. K mestu pristopa svobodno in instinktivno, k ljudem pa profesionalno, a vedno s spoštovanjem in domiselnostjo. To se jasno kaže v njegovih posnetkih ljudi v aktih, portretih, fotografijah modelov ali celo v podobah visečega perila, s katerim razkriva drobce njihove intimnosti. 

Že več desetletij je kronist in dokumentarist mesta ter njegovih prebivalcev. Je odličen poznavalec mestnih kotičkov, ki jih zna predstaviti na inovativen način skozi svoj osebni pogled. Še najbolj poznane predele fotografira tako, da se meščanom zdijo domači, šele ko pobrskajo po spominu, pa jih prepoznajo. 

Pomemben mestni predel je pristanišče. Vanj prihajajo in iz njega odhajajo ladje, njihove silhuete se zrcalijo v morju. Sivina trdnega kamnitega roba kopnega in rive ustvarja kontrast modri mehkobi morja in neba. Odsevi neba, sonca, svetlobe in oblakov se na gladini morja zlivajo z njegovo modrino. Žorž jih včasih ujame kot del pristanišča, spet drugič jih fotografira kot abstraktne, skoraj naslikane podobe razlitih barv. 

Med njegovimi fotografijami najdemo tudi redka tihožitja, pogosto posneta spontano in brez natančne režije. Ti prizori največkrat nosijo čustveno pripoved o upodobljenih predmetih ali njihovem nastanku – na primer poskus s prvim digitalnim fotoaparatom ali nedotaknjena polica s predmeti v zapuščeni hiši sorodnikov. 

Istog Duško Žorž je veliko svojih fotografij in negativov izgubil – deloma zaradi nesreče, deloma po lastni odločitvi, da »očisti« svoj atelje in arhiv (saj »kdo bo to gledal in evidentiral«). Vendar njegovo delo še vedno živi v objavah na družbenih omrežjih in na razstavah, na katerih pogosto sodeluje. Čeprav se zaveda kakovosti svojega ustvarjanja, pušča vtis, 

da ne vidi potrebe po tem, da bi se njegove fotografije ohranile kot del kulturne dediščine ali kot pričevanje o določenem obdobju in njem samem – kar se razlikuje od stališča muzejskih strokovnjakov. Kljub temu so njegove fotografije dopolnilo mnogih novic in pomemben del različnih publikacij, pa tudi uglednih zbirk in številnih družinskih albumov. Kot pedagog je svoje znanje prenašal na mlade slušatelje.

»Človek mora gledati, videti in občutiti tla, po katerih hodi, občutiti ljudi okoli sebe in vonjave mesta ali kjerkoli že je,« meni Žorž. To velja za slehernega od nas. Pravi fotograf vidi fotografijo in začuti njene učinke, že preden pritisne sprožilec. Vse to se odraža v fotografijah in drugih delih Istoga Duška Žorža, zaradi česar ga zlahka imenujemo maestro – umetnik z veliko začetnico

Denis Volk

 

 

Istog Duško Žorž (1947, Reka) je končal šolo za fotografe na Reki in delal v družinskem fotostudiu Foto Belveder na Reki. Od leta 1962 je član fotokluba Color in od leta 1990 Hrvaškega društva likovnih umetnikov na Reki. Umetniške fotografije je predstavil na več kot 40 samostojnih in 400 skupinskih razstavah. Razstavljal je tudi grafična, kiparska, slikarska in multimedijska dela, snemal dokumentarne filme, fotografiral za muzeje in druge kulturne ustanove na Reki, pet let je bil snemalec na HTV, devet let je predaval fotografijo na Naravoslovni in grafični šoli na Reki. Je prejemnik več priznanj, diplom in pohval: za aktivno delo v fotoklubu in poučevanje fotografije je prejemnik bronaste, srebrne in zlate plakete Zajednice tehničke kulture (Skupnosti za tehniško kulturo).

 

POZIV ZA RAZSTAVLJANJE V FG STOLP V LETU 2026

 

FOTOKLUB MARIBOR, vabi k sodelovanju in prijavi,

posameznike in kolektive,

ki ustvarjajo na področju fotografske umetnosti,

za razstavljanje v Fotogaleriji STOLP v letu 2026

 

 

VSEBINA PRIJAVE:

– jasno opredeljen vsebinski koncept fotografskega projekta

– definiran okvir izvedbe in tehnični načrt

– navedba avtorjev s kratkim življenjepisom, referencami in kopijami objavljenih kritik,

  katalogov, časopisnih člankov oz. navedbami medijskih objav

– fotografsko gradivo v elektronski obliki

– navedba kontaktov (ime in priimek, elektronska pošta, tel. št.).

 

Prijave pošljete na naslov:

galerijastolp@gmail.com

ROK: 20.11.2025

 

Fotoklub Maribor kot nosilec galerijske dejavnosti v Fotogaleriji STOLP, pri pripravi projektov prispeva:

– galerijski prostor v času razstave z vsemi obratovalnimi stroški,

– v času odprtja galerije je vedno prisotna dežuna oseba

– osnovno tehnično pomoč pri postavitvi že pripravljenega in tehnično načrtovanega projekta,

– izposojo tehnične opreme (okvirji) v okviru razpoložljivih možnosti,

– promocijo razstave v sodelovanju z avtorjem,

– oblikovanje in tiskanje zgibanke,

– odprtje razstave z manjšo pogostitvijo,

– potrditev referenc o sodelovanju pri prijavah na razpise za zbiranje sredstev izvajalca projekta.

 

Z izbranimi avtorji bo sklenjena pogodba o razstavljanju in sodelovanju.

Pridržujemo si pravico do izločanja nepopolnih prijav in zavrnitve predlaganih projektov brez dodatnega vsebinskega pojasnila.

Umetniški svet Fotoklub Maribor, bo prijave pregledal in vas obvestil o njegovi odločitvi, katera je dokončna in nanjo ni možna pritožba.

 

V MB. 20. 10. 2025

 

Vodja Fotogalerije STOLP Predsednik FK MB

Maja Modrinjak Brane P. Kos

Milorad Milićević: En ton, mnogo podob

Pričujočo razstavo Milorada Milićevića sestavlja izjemno konsistenten nabor črno-belih fotografij, ki presega klasično portretno tipologijo in se razgrinja kot avtorska vizualna pripoved. Čeprav se na prvi pogled serija lahko bere kot zbirka portretov, ob natančnejši analizi vstopamo v kompleksno prepletanje različnih žanrskih kodov – od dokumentarne, ulične, ambientalne do vizualno narativne fotografije z elementi subtilnega socialnega komentarja.

Ključna odločitev o izključitvi barve ni le estetska, temveč konceptualna: črno-bela redukcija omogoča jasno hierarhizacijo pomena v kadru in subtilno izolacijo portretirancev iz njihovega okolja. S tem Milićević gradi tenzijo med posameznikom in prostorom, med kontekstom in intimo, med časom in trenutkom. Ta vizualna tišina barv omogoča, da se pozornost gledalca usmeri k osebam – portretirancem, teksturi obraza, gesti telesa…

Avtorjeva izrazita vizualna senzibilnost se kaže predvsem v njegovi sposobnosti anticipacije trenutka. Fotografski posnetki niso produkt naključja, temveč rezultat natančne prisotnosti, zbranosti in zmožnosti ustvariti prostor zaupanja med fotografom in subjektom. V delih, kot so Moj svet, Zvesti prijatelj ali Gališka poroka, lahko opazimo posebno kvaliteto ujetega trenutka — tisto neponovljivost, v kateri se izrazi vrednost fotografije in fotografa.

Pomemben vidik Milićevićeve poetike je tudi njegova tematska raznolikost, ki pa ne deluje disperzivno, temveč poudarja njegovo suvereno obvladovanje različnih izraznih registrov. Od ruralnih prizorov vsakdanjih opravil, urbanih uličnih situacij, do dokumentarnih posnetkov kulturnih ustvarjalcev — v vseh teh segmentih je prisotna enotna avtorska drža: humanistična, spoštljiva in vizualno izbrušena.

Milićević se spretno giblje med formalnimi rešitvami — od kvadratnega formata do klasičnega razmerja 3:2 — pri čemer vsaka odločitev deluje kot natančen odgovor na kompozicijsko dinamiko konkretnega prizora. Likovni elementi, kot so svetlobni kontrasti, teksturne variacije, repeticije, niso nikoli uporabljeni dekorativno, temveč dosledno v funkciji artikulacije vsebine in poudarka vizualnega fokusa.

Zgotovo lahko trdim, da je raznolikost tem pričujoče razstave njena ključna prednost. Ponuja nam vpogled v avtorjev širok ustvarjalni razpon, obenem pa vzpostavlja narativno nit, ki presega posamezne posnetke in gradi celovit vizualni svet — svet, v katerem je vsak človek, vsak pogled in vsak trenutek vreden pozornosti.

Dela Milorada Milićevića nas nagovarjajo z redko iskrenostjo in neposrednostjo. V času, ko vizualna kultura pogosto preferira spektakel in efemernost, Milićević ostaja zavezan globini, tišini in času. Njegova fotografija ni le estetski zapis — je dejanje ohranjanja, pričevanja in uvida. Je umetniški dokument časa, ki ga oblikuje in presega.

Rudi Uran

 

 

Milorad Milićević (Leskovac, 1953) je fotograf, ki se z umetniško in razstavno fotografijo aktivno ukvarja od leta 1981. V dveh mandatih je vodil Fotoklub »Aca Stojanović«, pozneje Fotoklub Leskovac, kjer danes deluje kot član umetniškega sveta in upravnega odbora. Sodeloval je kot predavatelj in organizator številnih fotošol, ukvarjal pa se je tudi z industrijsko in reklamno fotografijo. Njegova dela so bila razstavljena in večkrat nagrajena v Srbiji, na območju nekdanje Jugoslavije in v tujini. Nagrajen je bil tako za analogne kot digitalne fotografije, v posameznih kategorijah in kolekcijah. Leta 1991 in 1993 je bil med desetimi najaktivnejšimi avtorji Foto zveze Srbije, leto prej pa med dvajsetimi najdejavnejšimi avtorji Foto zveze Jugoslavije. Samostojno je razstavljal v Leskovcu, Zaječarju, Beogradu, Skopju, Gornji Radgoni in Aleksincu. Leta 2024 je za razstavo »Pričevalec časa« prejel priznanje »Tomin klobuk« na 14. samitu EX-YU fotografov. Je nosilec umetniških nazivov KMF FSS in AFIAP ter nosilec licence učitelja fotografije Foto zveze Srbije.

 

Ivo Borko: V fokusu / In Focus

Ivo Borko: V FOKUSU 

 24. 6. – 2. 8. 2025 

Razstava “V fokusu« Iva Borka je spoj fotografije in filozofije, kjer je vsaka slika več kot le vizualni prikaz – je okno v notranji svet človeka in njegove interakcije z umetnostjo.

Borko mojstrsko uporablja razstavljena umetniška dela kot ozadje, ustvarjajoč nove pomene in čustvene izkušnje. Njegova dela niso le običajni portreti, temveč kompleksni narativi, ki povezujejo modele z motivi razstavljenih eksponatov. Ta simbioza med modelom in umetniškim delom ustvarja edinstveno umetniško celoto, kjer ima vsak element svojo vlogo in pomen.

Ivo Borko se ne boji eksperimentirati in uprizarjati svojih idej. Modeli v njegovih fotografijah niso le pasivni subjekti, temveč aktivni udeleženci pri ustvarjanju umetniškega dela. So mediji, s pomočjo katerih avtor izraža svojo vizijo in čustva ter ustvarja interakcijo, ki je globoko osebna in intimna.

Borkove fotografije nas spodbujajo k razmišljanju o lastnih interakcijah z umetnostjo. Kot gledalci se pogosto znajdemo v situaciji, ko snemamo selfije pred umetniškimi deli ali jih fotografiramo ter poskušamo ujeti tiste trenutke osebnih refleksij in emocij. Na tej razstavi Borku uspe ujeti prav te trenutke interakcij in jih spremeniti v umetnost.

“V fokusu” je razstava, ki ne zadovoljuje le vizualna čutila, temveč gledalce tudi spodbuja, da globlje razmišljamo o naši povezanosti z umetnostjo in svetom okoli nas. To je potovanje skozi svet čustev, refleksij in interakcij, kjer vsaka fotografija odpira vrata v novo izkušnjo in nov pomen.

Boro Rudić, MF FSM

 

 

Ivo Borko: IN FOCUS

The exhibition “In Focus” by Ivo Borko is a fusion of photography and philosophy, where each image is more than just a visual representation – it is a window into the inner world of the individual and their interaction with art.

Borko masterfully uses exhibited artworks as a backdrop, creating new meanings and emotional experiences. His works are not mere portraits but complex narratives that connect the models with the motifs of the displayed exhibits. This symbiosis between the model and the artwork forms a unique artistic whole, where every element has its own role and significance.

Ivo Borko is unafraid to experiment and stage his ideas. The models in his photographs are not passive subjects but active participants in the creation of the artwork. They are mediums through which the author expresses his vision and emotions, creating an interaction that is deeply personal and intimate.

Borko’s photographs encourage us to reflect on our own interactions with art. As viewers, we often find ourselves taking selfies in front of artworks or photographing them, trying to capture those fleeting moments of personal reflection and emotion. In this exhibition, Borko succeeds in capturing precisely those moments of interaction and transforming them into art.

“In Focus” is an exhibition that not only pleases the visual senses but also inspires viewers to think more deeply about our connection with art and the world around us. It is a journey through a world of emotions, reflections, and interactions, where each photograph opens the door to a new experience and a new meaning.

Boro Rudić, MF FSM

 Ivo Borko (1955), upokojeni doktor veterinarske medicine in založnik, se s fotografijo ukvarja že od časa šolanja v murskosoboški gimnaziji. V času študija v Ljubljani si je poglabljal fotografska znanja v znameniti Fotogrupi ŠOLT in se leta 1995, po daljšem obdobju fotografskega »počitka«, na svojem prvem potovanju po Afriki, vrnil k ustvarjalni fotografiji. Sodelovanje na fotografskih natečajih in razstavljanje pa sovpada z ustanovitvijo Fotokluba Proportio divina v Gornji Radgoni, leta 2008. 

Od takrat je sodeloval na več kot 600 skupinskih žiriranih razstavah v 65 deželah sveta in za svoja dela prejel več kt 380 nagrad in priznanj ter imel 42 samostojnih razstav v Sloveniji, Avstriji, Bolgariji, Srbiji, Romuniji, Makedoniji in na Madžarskem. 

Leta 2012 je bil proglašen za najuspešnejšega razstavljalca FZS. 

Od leta 2013 je nosilec razstavljalskega naslova Mojster fotografije Fotografske zveze Slovenije (MF FZS), od leta 2019 pa še najvišjega razstavljalskega naslova Svetovne zveze za fotografsko umetnost (FIAP) Exellence FIAP/diamant 3 (EFIAP/d3). Je nosilec nagrade »Tomin šešir« (2016) in najvišjega častnega naslova FIAP-a Hon EFIAP (2022). 

Med leti 2013- 2018 je bil predsednik Fotografske zveze Slovenije (FZS). 

Med leti 2014 in 2023 je vodil fotografsko središče »Fotograd Negova«, razstavišče, ki mu je FIAP leta 2015, kot šele petemu razstavišču na svetu podelil status »FIAP Exhibition Center«. 

Ivo Borko (born 1955), a retired doctor of veterinary medicine and publisher, has been involved in photography since his school days at the Murska Sobota high school. During his studies in Ljubljana, he deepened his photographic knowledge with the renowned photo group ŠOLT, and in 1995, after a long photographic “pause”, he returned to creative photography during his first trip to Africa. His participation in photo contests and exhibitions began with the founding of the Fotoklub Proportio divina in Gornja Radgona in 2008. 

Since then, he has participated in over 600 group juried exhibitions in 65 countries around the world and has received more than 380 awards and honours for his work. He has also held 42 solo exhibitions in Slovenia, Austria, Bulgaria, Serbia, Romania, North Macedonia, and Hungary. 

In 2012, he was named the most successful exhibitor by the FZS. 

Since 2013, he has held the Master of Photography title from the Photographic Association of Slovenia (MF FZS), and since 2019, the highest exhibition title from the International Federation of Photographic Art (FIAP) — Excellence FIAP/diamond 3 (EFIAP/d3). He is also the recipient of the “Tomin šešir” award (2016) and FIAP’s highest honorary title, Hon EFIAP (2022). 

Between 2013 and 2018, he served as President of the Photographic Association of Slovenia (FZS). 

From 2014 to 2023, he led the photographic centre “Fotograd Negova”, an exhibition venue that, in 2015, became only the fifth in the world to be awarded the status of FIAP Exhibition Centre by FIAP.

 

Gregor Salobir, Čas modrine / The Time of Blue

Gregor Salobir, Čas modrine

Narava je najstarejša muza človeka, v kateri se estetika izraža tako v lepem kot v grdem. Naravni procesi, kot so razkrajanje, lomljenje, erozija ali nasprotno, rast, dozorevanje in življenje, hkrati tvorijo unikaten zapis časa. Istočasno naravni procesi ponujajo razsežnost lepote, ki pogosto ostane prezrta, kljub harmonično oblikovanim strukturam, nastalim kot njihova posledica. Organske oblike, kot so lubje ali skalnate površine, polne školjk, ustvarjajo razbrazdane površine, v katere se prikrade senca in ustvari igro svetlobe in teme. 

Ekspresivnost spregledanih naravnih materialov predstavlja Gregor Salobir na razstavi Čas modrine. S tehniko cianotipije nam približa kipeče oblike, ki zaradi bližine objektiva delujejo domala abstraktno. Motivi zajemajo skorjo dreves, školjke, razpoke v usnju in pogled skozi krošnje dreves. Vse motive povezuje nazobčana tekstura kot produkt življenja in počasne rasti. Grobe površine pripovedujejo dinamično zgodbo o minevanju časa. Drugi element, ki povezuje fotografije, je občutek miru. Fotografije niso zgolj pripoved o razkroju in razpokanosti, temveč tudi o miru in zatišju, kjer se čas upočasni. Vse je zajeto v dolgotrajni proces dozorevanja. V tišini se naravne oblike preoblikujejo in v tišini nas nagovarjajo – nikoli v dokončni obliki, saj so vsi elementi podvrženi neprekinjeni preobrazbi. 

Modrina fotografij je rezultat analognega fotografskega postopka cianotipije. Tehnika je še danes cenjena zaradi svoje estetske vrednosti, saj ustvarja močne modre odtenke, izrazite kontraste in bogate teksture.

Gregor Salobir, The Time of Blue

Nature is the oldest muse of humankind, where aesthetics are expressed both in the beautiful and the ugly. Natural processes such as decay, breaking, erosion—or conversely, growth, ripening, and life—simultaneously form a unique record of time. At the same time, natural processes offer a dimension of beauty that often goes unnoticed, despite the harmoniously shaped structures that result from them. Organic forms such as bark or rocky surfaces filled with shells create rugged textures into which shadows creep, producing a play of light and darkness.

Gregor Salobir presents the expressiveness of overlooked natural materials in the exhibition The Time of Blue. Using the cyanotype technique, he brings us vivid forms that, due to their proximity to the lens, appear almost abstract. The motifs include tree bark, shells, cracks in leather, and views through treetops. All the motifs are united by a jagged texture as a product of life and slow growth. The rough surfaces tell a dynamic story of the passage of time. Another element that connects the photographs is a sense of peace. The photographs are not merely a tale of decay and fracture, but also of calm and stillness, where time slows down. Everything is captured in the prolonged process of ripening. In silence, natural forms transform, and in silence, they speak to us—never in a final form, as all elements are subject to continuous transformation.

The blueness of the photographs is the result of the analog photographic process of cyanotype. The technique is still valued today for its aesthetic quality, as it produces deep blue tones, strong contrasts, and rich textures.

Gregor Salobir (1989, Maribor) je leta 2023 zaključil magistrski študij na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, smer prometno inženirstvo. Fotografiji se posveča že vrsto let; od leta 2012 je član Fotokluba Maribor, od leta 2015 pa tudi član kolektiva GT22. Poleg tega je eden izmed vodij Mišnice, edine prostodostopne fotografske temnice v Mariboru. Od leta 2016 redno izvaja delavnice fotografije za osnovnošolce v sklopu Kulturnega dnevnika (Narodni dom Maribor). Leta 2021 je deloval kot mentor za področje fotografije v okviru projekta HDLU – Umetniki za umetniško izobraževanje 6 (Erasmus+), kjer so dijaki pod njegovim vodstvom pripravili skupinsko razstavo črno-belih analognih fotografij »V iskanju novega pomena«. Poleg digitalne fotografije se ukvarja tudi z analognimi tehnikami in alternativnimi fotografskimi postopki. V letih 2018–2022 je bil uradni fotograf festivala Jazz’ma mlade ter festivala Prestopi (2019, 2021, 2023). Njegova dela so bila predstavljena na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Leta 2012 je prejel prvo nagrado na fotografskem natečaju Festivala Lent 

Gregor Salobir (born 1989, Maribor) completed his master’s degree in 2023 at the Faculty of Civil Engineering, Transportation Engineering and Architecture at the University of Maribor, specializing in transportation engineering. He has been dedicated to photography for many years; since 2012 he has been a member of the Photo Club Maribor, and since 2015 also a member of the GT22 collective. In addition, he is one of the coordinators of Mišnica, the only publicly accessible darkroom in Maribor. Since 2016, he has regularly conducted photography workshops for primary school students as part of the Cultural Diary program (Narodni dom Maribor). In 2021, he worked as a photography mentor in the project HDLU – Artists for Arts Education 6 (Erasmus+), where students under his guidance organized a group exhibition of black-and-white analog photographs titled In Search of New Meaning. In addition to digital photography, he also works with analog techniques and alternative photographic processes. Between 2018 and 2022, he was the official photographer for the Jazz’ma mlade youth and the Prestopi festival (2019, 2021, 2023). His works have been presented in numerous solo and group exhibitions. In 2012, he received the first prize in the photography competition of the Lent Festival.

Kristina Žetko: BRAINSTORM

Brainstorm – nenaden trenutek, ko je nemogoče razmišljati jasno

Po naslovu in tematiki se projekt navezuje na epilepsijo – nevrološko motnjo, ki povzroča napade, fotografije pa so vizualna interpretacija osebnih epileptičnih aur. Epilepsija je morda nekoliko stigmatizirana, in čeprav je lahko nekoliko zastrašujoča, jo avtorica želi predstaviti na lep način. Kljub temu, da je predstavitev teme pomembna, želi, da si gledalec posamezna dela interpretira na svoj način, z lastno kreativnostjo. Prav zaradi tega fotografije nimajo posameznih naslovov in so zgolj oštevilčene glede na vrstni red, v katerem so bile ustvarjene. 

Projekt je vsebinsko precej oseben, a je poudarek na uporabljenih alternativnih tehnikah enakovreden. Gre za popolnoma analogno fotografijo, pri kateri kamera ni prisotna. Fotografije so izdelane v barvni in črno-beli temnici, pri čemer so za osvetlitev fotografskega papirja uporabljeni ročno izdelani negativi. Pri črno-belih fotografijah je ponekod za razvijanje uporabljena tehnika kemigrama – ročno slikanje s kemikalijami, kar omogoča, da nekateri deli papirja ostanejo nerazviti in beli, v primerjavi z barvnimi, kjer je prisotno več črnine. 

Ob pogledu na dela morda ni (takoj) očitno, da gre za fotografijo, in avtorica meni, da ravno to dodaja čar. Dela vzbujajo zanimanje in radovednost ter ustvarjajo prostor za diskurz.

Brainstorm – a sudden state of being unable to think clearly

The project’s title and theme refers to epilepsy – a neurological disorder that causes seizures – while the photographs serve as a visual interpretation of personal epileptic auras. Epilepsy might be somewhat stigmatised, and while it can seem unsettling, the artist seeks to present it in a beautiful way. Although the presentation of the theme holds significance, the artist wants to invite the audience to interpret the work in their own way, using their own creativity. Therefore, the photographs do not have individual titles but are instead numbered according to the order in which they were created. 

Thematically, the project is quite personal, but equal emphasis is placed on the used alternative techniques. The work is entirely analogue, with no camera involved. The photographs are created in both colour and black-and-white darkrooms, using handmade negatives to expose the photographic paper. Some black-and-white photographs are developed using the chemigram technique – hand-painting with chemicals – which allows certain areas of the paper to remain undeveloped and white, in contrast to the colour prints, where black tones are more prominent.

At first glance, it may not be (immediately) obvious that these works are photographs, and the artist sees this as part of their charm. The images evoke curiosity and intrigue, creating space for discourse and reflection.

 

Kristina Žetko (rojena v Ljubljani, 1997) je svoje izobraževanje v fotografskem mediju pričela leta 2012 z vpisom v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer Fotografski tehnik. V tem času ji je največje zanimanje vzbudilo delo v temnici in umetniški pristop k fotografiji, zaradi česar je izbrala dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani. To ji je doprineslo splošno znanje likovne teorije ter jo podrobneje seznanilo z drugimi likovnimi mediji kot so grafične tehnike, risanje, slikanje in kiparstvo. In prav to je pripomoglo, da je v času magistrskega študija iz umetniške fotografije (Master of Fine Art in Photography) na Univerzi v Göteborgu razvila lastno unikatno alternativno tehniko ustvarjanja analognih fotografij brez uporabe kamere.

Kristina Žetko (born in Ljubljana, 1997) began her education in the photographic medium in 2012 by enrolling in the Secondary School for Design and Photography in Ljubljana, programme Photographic Technician. During this time, she developed a strong interest in darkroom work and an artistic approach to photography, which led her to pursue a bachelor’s degree at the Academy of Fine Arts and Design, University of Ljubljana. This provided her with a broad knowledge of art theory and introduced her to other visual art disciplines such as printmaking, drawing, painting and sculpture. And it was precisely this that helped her, during her Master of Fine Arts in Photography at the University of Gothenburg, to develop her own unique alternative technique of creating analogue photographs without the use of a camera.

 

Katalog

KOLEKTIVNI NADZOR /COLLECTIVE CONTROL

Luciana Demichelis, Marcel Top, Andrés Pérez

 

Razstava v vpogled ponuja tri izbrane avtorske projekte fotografov Luciane Demichelis (AR), Andrés Pérez (VE) in Marcela Topa (BE), s katerimi so se v okviru ožjega izbora predstavili lani (2024) na Kranj Foto Festu. Na prvi pogled izmuzljiva povezovalna lastnost treh medsebojno različnih fotografskih zgodb se gledalcu prikaže šele po temeljitem razmisleku. Ta je namreč tisti, ki privede do razširjenega vida v okolje družbeno-političnih problematik, bodisi lokalno specifičnega ali vsesplošnega sodobnega sveta. V treh nivojih se gledalec, tako v prostorskem kot tudi v avtorsko specifičnem smislu, sooča s tematiko kolektivnega nadzora.

Luciana Demichelis (Zemlja je Lunin satelit) ga kritično izpostavlja v domači Argentini. V zastavljenem projektu gre za vizualno raziskovanje argentinskih satelitov, politične domišljije in uresničevanja kolektivnih sanj. Skozi uporabo fikcije, prilaščanja podob in ironije, projekt primerja tehnološko zanesljivost nekaterih držav in prispeva k razpravi o koloniziranju neba. Andrés Pérez (Mrtva družina) prek raziskovanja družinskih albumov kot binarnih zgodovinskih dokumentov, ki utrjujejo naracijo o neobstoju raznolikosti, predstavi lastno, a hkrati kolektivno izkušnjo oseb LGBTIQ+ skupnosti. Skozi prizmo globoko zakoreninjene heteronormativnosti ter patriarhalne družbene ureditve, avtor ponudi uvid v intimno sfero notranjega dogajanja posameznika, ki se je tovrstnemu nadzoru primoran podrejati vse od zgodnjih mladostniških let. Marcel Top (Obratni nadzor) na eksplicitni način izpodbija zanesljivost sistema na podlagi leta 2023 sprejetega zakona francoske vlade, ki dovoljuje algoritemski videonadzor kot ukrep za nadzorovanje množic na zborovanjih. Pojavi se izpraševanje namembnosti »obratnega nadzora« s strani najvišjih državnih organov, katerih vloga je sicer skrb za dobrobit lastnega ljudstva, a tukaj s pomočjo nečloveške tehnologije prevzema vlogo ultimativnega fizičnega nadzora, ki privede do vrste neetičnih izidov.

Ekstremno obliko nadzora je s teorijo panoptikuma že v 18. stoletju ovekovečil Jeremy Bentham. Nedaleč od tega ekstrema pa nam pričujoči avtorji z lastnim občutkom in zavedanjem, da je sodobni posameznik čedalje bolj postavljen pod sisteme družbenega ali političnega nadzora, odstirajo neprijetne, a nujne resnice.

Klara Zadravec, univ. dipl. um. zgod. in univ. dipl. ang.

 

Luciana Demichelis (Ensenada, 1992) is an Argentine photographer of non-binary identity. Named one of the ’15 most promising emerging photographers’ by the British Journal of Photography’s Ones to Watch 2023, their work explores the Latin American imaginary, technology, rituals, dissident identities, and nightlife. They have exhibited internationally at Format Festival (UK), PEP Berlin, FIF Santa Marta, Valparaíso International Festival, and more. Their accolades include the LENS Scholarship (Spain), Campo.lat Scholarship (Mexico), and second prize at Argentina’s National Hall of Visual Arts (2022). They have coordinated photography workshops since 2011 and lead Freezer, a contemporary photography platform.

Luciana Demichelis (Ensenada, 1992) je argentinska fotografinja z nebinarno identiteto. Njihovo delo, ki ga je britanska revija za fotografijo Ones to Watch 2023 imenovala za enega od ”15 najbolj obetavnih fotografov”, raziskuje latinskoameriško imaginarno tehnologijo, rituale, disidentske identitete in nočno življenje. Mednarodno so razstavljali na festivalih Format (Združeno kraljestvo), PEP Berlin, FIF Santa Marta, Valparaíso International Festival in drugih. Med njihovimi priznanji so štipendija LENS (Španija), štipendija Campo.lat (Mehika) in druga nagrada v argentinski nacionalni dvorani vizualnih umetnosti (2022). Od leta 2011 usklajujejo fotografske delavnice in vodijo platformo za sodobno fotografijo Freezer.

 

Andrés Pérez (Venezuela, 1993) is a non-binary photographer and visual artist based in Bogotá, Colombia. Their work is the result of the union between his creativity and political interests. Their visual identity is a mix of artistic photography and expanded documentary practices. Through images, they address social issues such as identity, queer memory and binary violence. They have presented 13 exhibitions between 2022 and 2024 in museums, photography centers and festivals such as Museum für Kunst & Gewerbe (Hamburg),  Trastevere Museum (Rome), Preus Museum (Norway), Pride Photo (Netherlands), Photo Saint Germain (Paris) and the Houston Center of Photography.

Andrés Pérez (Venezuela, 1993) je nebinarni fotograf in vizualni umetnik iz Bogote v Kolumbiji. Njihovo delo je rezultat združitve med ustvarjalnostjo in političnimi interesi. Njihova vizualna identiteta je mešanica umetniške fotografije in razširjenih dokumentarnih praks. S podobami obravnavajo družbena vprašanja, kot so identiteta, queer spomin in binarno nasilje.

Med letoma 2022 in 2024 so predstavili 13 razstav v muzejih, fotografskih centrih in na festivalih, kot je Museum für Kunst & Gewerbe (Hamburg), Trastevere Museum (Rim), Preus Museum (Norveška), Pride Photo (Nizozemska), Photo Saint Germain (Pariz) in Houston Center of Photography.

Marcel Top (Belgija, 1997) researches the topics of mass surveillance, privacy, data collection.In his practice, he layers a traditional approach to documentary research with a more experimental use of new technologies (such as facial recognition, movement analysis, and deepfakes). The artist uses these technologies to visualise and examine scenarios in which people can protect themselves and their rights by gaining knowledge and reclaiming control of surveillance tools.

Top’s projects addressing human rights, police misconduct and facial recognition during protests aim to contrast the abstract nature of the algorithmic mechanisms behind mass surveillance, by providing a concrete visualisation of the phenomenon and confronting the public with the extensive amount of surveillance societies are subjected to and the ethical risks deriving, finally offering theoretical solutions.

Marcel Top (Belgija, 1997) raziskuje teme množičnega nadzora, zasebnosti in zbiranja podatkov. V svoji praksi tradicionalni pristop k dokumentarnemu raziskovanju nadgrajuje z bolj eksperimentalno uporabo novih tehnologij (kot so prepoznavanje obrazov, analiza gibanja in globoki ponaredki). Umetnik te tehnologije uporablja za vizualizacijo in preučevanje scenarijev, v katerih lahko ljudje zaščitijo sebe in svoje pravice tako, da pridobijo znanje in ponovno prevzamejo nadzor nad orodji nadzora. Topovi projekti, ki obravnavajo človekove pravice, napačno ravnanje policije in prepoznavanje obrazov med protesti, so namenjeni nasprotovanju abstraktni naravi algoritemskih mehanizmov, ki stojijo za množičnim nadzorom, in sicer z zagotavljanjem konkretne vizualizacije tega pojava in soočanjem javnosti z obsežno količino nadzora, ki so mu družbe izpostavljene, ter z etičnimi tveganji, ki iz tega izhajajo, na koncu pa ponujajo teoretične rešitve.

 

 

Dogodke bomo fotografirali ali snemali. Z vašo udeležbo soglašate, da se vas sme fotografirati ali snemati. Fotografije in posnetke pa uporabiti za objavo na družbenih omrežjih, spletnih straneh, v tiskanem materialu in drugih medijih. Namen tega je promocija galerije in kluba, obveščanje javnosti in dokumentiranje.

 

Razstava je pripravljena v sodelovanju s

KRANJ FOTO FEST 202

 

Tjaša Gnezda: MELANIN JE SPOMIN

29. 1. – 8. 3. 2025                                        

 

MELANIN JE SPOMIN / MELANIN KE MOHOPOLO                 

Fotografska razstava portretov žensk Južne Afrike ujete za hip vsem danega življenja – svobodnega, enakopravnega, močnega in še močnejšega. Področje, ki ga avtorica raziskuje ima korenine lastnega notranjega sveta z doživljanjem daljnega, z nehvaležne pozicije evrocentričnosti, a nujnim pogledom k svetovnosti. Portreti so ločeni od tega sveta, črno-beli a popolnoma enaki tistim, ki ne vidijo barv.

Kot poseben in simboličen fotografski medij si je avtorica izbrala bombaž, fotografije so tako še bolj organske in naravne. Bombažna tkanina na katerih so tiskane fotografije so spomini zasužnjenih polj. Barva njihovega sodobnega življenja je skupaj v tem spominu še vedno črno (kot koža) – bela (kot bombaž). Sodobnost in preteklost se imata v razstavljenih fotografijah možnost najti v uporu močnih žensk z željo po svetlenju vseh barv življenja. Strastnost življenja pod ekvatorjem, njihovo doživljanje sveta je namreč popolnoma drugačno od našega, z vidika nenehnega boja in vzpostavljanja pravic.

Njihov spomin je melanin, barva pokornosti, ki naj bi raje in z nujo v današnjem svetu bila ponosna, vidna. V luči okoliščin našega vsakdana in sveta v uporu žensk in podob, ki smo jim priča – od dvignjenih pesti do striženja las. Kako bomo doživljali svoje spomine, če pa jih z nenehnim strinjanjem in konsenzi niti ne ustvarjamo. Tjašina zgodba portretov tistega sveta vedno in znova opominja na spomine preteklosti ter opozarja, prevprašuje naslednje – kje si človek, če svojega bližnjega ne prepoznaš v barvah svojega spomina?

                                                                                                                                    Neža Pavšič

 

MELANIN IS A MEMORY / MELANIN KE MOHOPOLO

A photography exhibition that features portraits of South African women, capturing a moment in their free, equal, strong, and stronger lives. The subject explored by the author has its roots in her own inner world, in experiencing remoteness, from an ungrateful Eurocentric position but nevertheless adopting a necessary worldly view. The portraits are disassociated from this world black-and-white, yet simultaneously exactly the same when viewed by the colourblind.

The artist has opted for a unique and symbolic photographic medium – cotton – making the photographs even more organic and natural. The cotton fabric on which the photographs are printed hearken back to slave plantations. In this memory, the colour of their contemporary life remains both black (like skin) and white (like cotton). The present and the past have the ability to come together in the showcased photographs as the rebellion of strong women wishing to lighten all of life’s colours. The passion of life under the Equator and their perception of the world is completely different from ours in terms of their constant struggle and fight for their rights.

Their memory is melanin, the colour of submission, which should and needs to be visible and displayed with pride in today’s world – in light of our everyday, global circumstances seen in the rebellion of women and images, from raised fists to cutting their hair short. How can we experience our memories when we don’t even create any by constantly acquiescing and agreeing to consensus? Tjaša’s story, recounted through portraits from that other world, continues to draw attention to past memories, alerting to and examining the following question – Can you truly call yourself human if you fail to recognise your loved one in the colours of your memory?

                                                                                                                                                 Neža Pavšič

 

 

 

Tjaša Gnezda se je po končanem študiju komunikologije – medijske in komunikacijske študije – začela izpopolnjevati na področju vizualne umetnosti s tečajem grafičnih tehnik v Mednarodnem grafičnem  likovnem centru Ljubljana in s profesionalnim programom modne  fotografije na Scuola di Fotografia Professionale e Multimedia v Firenzah. Področje video produkcije je nadgradila še na filmski rezidenci v Avstriji na Innsbruck Film Campusu, video ter fotografski delavnici na umetniški  rezidenci Victoria Yards v Johannesburgu ter na ORMS Cape Town School of Photography, v Južni Afriki. 

After Tjaša Gnezda graduated from university, where she read Media and  Communication Studies, she went on to study visual art by taking a  course in graphic techniques at the International Centre of Graphic  Arts in Ljubljana. She likewise attended a professional fashion  photography course at the Scuola di Fotografia Professionale e  Multimedia in Florence, Italy. She then went on to further expand her  knowledge of video production by participating in a film residency at  the Innsbruck Film Campus in Austria, video and photography workshop  at Victoria Yards art residency in Johannesburg and at ORMS Cape Town  School of Photography in South Africa.

 

V njeni koži

Foitografija: Janja Cizelj

Letna pregledna razstava članic in članov fotokluba maribor

 

Sodelujejo:

Bosiljka Ambrož

Gero Angleitner

Mihael Brunčko

Anja Cigala Rus

Janja Cizelj 

Dušan Gajšek 

Tomaž Galič 

Bojan Hajdu

Miha Kacafura

Anita Kirbiš

Daniel Kodrič

Zdravko Kokanović Koki 

Branko Koniček

Igor Koren

Matjaž Malenšek

Jože Marinič 

Maja Mekina

Maja Modrinjak

Breda Prešern

Branimir Ritonja 

Bojan Šenet

Maja Šivec

Rudi Uran

Teodor Veingerl

Rasta Vrečko 

 

 

 

Predgovor k fotografski pregledni razstavi Fotokluba Maribor za leto 2024

Namen tokratne fotografske razstave ni samo prikazati ustvarjalnost in napredek fotografov Fotokluba Maribor, temveč jih spodbuiti h globljemu razmišljanju, kako z eno samo samcato fotografijo narediti zgodbo tako, da v gledalcu vzbudi čustven premik.

Naziv razpisa »V njeni koži«, pušča široke možnosti razmišljanja in posledično kreativnosti. Pa naj si bo to prikaz, kako se ženske počutijo v trenutnem sistemu, ali pa zgodbe, katere se odvijajo za zaprtimi vrati in javnosti niso znane; morda nasmejan obraz in sreča v očeh, ko stisne svojega otroka k prsim…

Vsekakor pa je namen razstave prikazati nekaj, kar v vsakdanjem hitenju sodobnega sveta ne vidimo, ne želimo videt ali pa sploh ne opazimo, če pa že, potem samo zamahnemo z roko in vse je s tem zaključeno.

Zgodbe prikazane na fotografijah članov so zelo različne, kar je bil tudi namen in kar je tudi normalno, saj vsakdo od nas opazuje svet s svojega stališča, s svoje percepcije. Ni bila želja prikazati samo slabe strani, nasilje psihično in fizično, ampak najti širino postavitve ženske v sedanji svet v vseh mogočih pogledih. Kako je to fotografom Fotokluba Maribor uspelo? Kdo sem jaz, da lahko to ocenjujem? Ocenim lahko tehnično kvaliteto fotografije, lahko sprejmem zgodbo prikazano v črno beli tehniki, lahko sem kritičen do kompozicije…! Vse ostalo, pa bodo povedali obiskovalci, gledalci, pa še ti zaradi teme najbrž ne na glas, ampak vsak sam zase v sebi, vsak skozi svoje oči. Enotnega kriterija tu ni, saj smo si po karakterjih različni, šli skozi različne življenjske iskušnje, od smeha do joka. 

A vendar, ko pogledam nevrtralno lahko rečem: napisali smo fotografski roman z različnimi pogledi v 34ih poglavjih.

Miha Kacafura, EFIAP/b

Predsednik Fotokluba Maribor

Maribor, december 2024