PORTRET

Razstava fotografij fotokluba Maribor.

Portret je eden najbolj priljubljenih in pogostih žanrov v fotografiji. Kot eden izmed prvih fotografskih žanrov ni bil smatran za umetnost, služil je dokumentiranju in referenci za slikarje. Poudarek je bil najprej na objektivnem zajetju portretiranca, verodostojnost pa je bila razumljena kot največja kvaliteta fotografske portretistke. Če se lahko kaj naučimo iz zgodovine človeštva, se naučimo, da ljudje niso bili ustvarjeni za objektivnost. Že v 19. stoletju je tudi v fotografske portrete  prešla težnja po predstavljanju značaja portretiranca, njegovega družbenega položaja, izpovednosti okoliščin, v katerih je fotografiran. Portretistka ni želela posnemati slikarstva, iskala je avtonomnost pri kombiniranju verodostojnosti, ekspresivnosti in subjektivnosti ter dokazala, da te lastnosti niso medsebojno izključujoče. Tako je fotografija počasi zavzemala položaj umetniške zvrsti in z doprinosi osebnosti, kot je bil veliki portretist Nadar, našla svoj prostor v sferi likovne umetnosti. Ko opazujemo Nadarjeve portrete, začutimo, da je med umetnikom in subjektom ustvaril domačnost, odstranil iz fotografije nepotrebne elemente in pustil, da fotografija ujame osebnost portretiranca, čemur so sledile tudi nadaljnje generacije portretnih fotografov. Tradicija klasičnega portreta se je od 19. stoletja dalje razvila v številne sloge in pristope k interpretaciji objektivnih podob človeka. Tudi Slovenija ni zaostajala za svetovnim razvojem fotografije in prvega poklicnega fotografa s svojim portretnim ateljejem, Ernesta Pogorelca, beležimo že leta 1859. Vsekakor je zanimanje za ovekovečenje človekove podobe že od nekdaj izjemno prisotno, saj ljudje preko portreta obeležimo osebnost, se učimo o raznolikosti in proučujemo podobnost s sočlovekom. Portret je še vedno eden od najbolj intimnih žanrov fotografije, saj nas pobližje sooči z velikim številom različic človeškega izgleda in psihe ter vzbudi željo po razumevanju, poistovetenju in empatiji. Letošnja razstava Fotokluba Maribor se teme Portreta loteva iz številnih različnih zornih kotov in oriše celotno časovno linijo kvalitet portretne fotografije ter z njo povezanih tehnik. 36 avtorjev nam daje priložnost, da pridobimo vpogled v pristop k tovrstnemu žanru in se poglobimo v vlogo portretistike v sodobnem času.

Aleksander Brunčko s fotografijo Babica Branka prikaže ravno spoj med težnjo po obeleženju in verodostojnosti ter emotivnim pristopom.  Ko je fotografska oprema omogočila hitro zajemanje podob, je žanr portreta pridobil možnost, da predstavi ljudi v trenutku, ko se ne zavedajo, da so fotografirani. S tem se bolje pokaže njihovo razpoloženje, kretnje in osebnost, fotograf pa pridobi edinstven spomin na človeka, ki je predstavljen brez krinke poziranja, ki bi zasenčila karakter osebe, njene trenutne misli in njeno bivanje v vsakodnevnem prostoru, kjer se pri svojem izrazu počuti svobodna .

Aleš Žiberna izpostavlja priložnost spoznavanja drugih kultur in načinov življenja preko fotografije. Njegovi fotografiji Armenska deklica in V Maroku  prikazujeta deklico in moškega v njunem naravnem okolju in v za to okolje značilnih oblačilih. Kljub temu ne delujeta kot simbola nekega časa in prostora, temveč je poudarek na njuni ekspresivnosti. Fotografiji izpostavita izraz na obrazih in dajeta vpogled v notranje dogajanje portretirancev. Izčiščena kompozicija in črno-bela tehnika nam dovoljujeta, da se osredotočimo le na bistveno – človeka samega.

Almira Ćatović v svojih fotografijah pristopa kot neopažen opazovalec. Ljudi ujame, ko sami sebe dojemajo kot ozadje glavnega dogajanja, medtem kot glavno dogajanje, plešoče pare, zabriše. Ker je fotografinja sama opazovalka, se osredotoči na druge ljudi v občinstvu in opazuje njihove odzive in spremembe razpoloženja, ko so odmaknjeni na rob dogodka. Dve fotografiji z naslovom Ples namensko ne izpostavljata plesa samega, temveč ljudi, ki ples opazujejo in doživljajo, obenem pa nam nudita priložnost, da tudi sami stopimo v vlogo gledalca in se odzovemo na zabrisane podobe plesalcev.

Bošiljka Ambrož z dvema črno-belima fotografijama, naslovljenima Cigančica in Ciganček, izjemno empatično in premišljeno portretira dva otroka iz romske etnične skupine. Bližnji kader in osredotočenost na otrokov obraz nosita kvaliteto portretistke Sally Mann. Ne glede na to, ali je portret spontan in ustvarjen brez otrokovega zavedanja ali pa smo soočeni z direktnim pogledom v kamero, čutimo lahkotnost, igrivost in nedolžnost, ki jih fotografiji s premišljenim kadriranjem postavita v ospredje in orišeta esenco otroštva.

Anita Kirbiš razstavlja dve fotografiji, med katerima je takoj opazen jasen kontrast v slogu, motivu in tehniki ustvarjanja. S to dihotomijo nam predstavi dva različna načina portretiranja. Eden, prikazan na fotografiji Poljub, je spontan in cilja k prikazu resnične osebnosti portretiranke, ki je ujeta v sproščenem dejanju. Drugi način, prikazan na fotografiji Zapeljivka, je premišljen, tehnično bolj izpopolnjen in dosežen s poziranjem modela. Oba nosita svojstveno kvaliteto in nudita razumevanje spektra portretne fotografije, ki jo lahko fotograf slogovno prilagaja želenemu učinku.

Anja Cigala razstavlja portret človeka v maski, primerno naslovljen s Portret dame. Fotografija, ki prikazuje osebo v klasični beneški maski, postavlja zanimivo vprašanje o portretistki. Na fotografiji vidimo le oči upodobljenca. Ne vemo, katerega spola je, kaj razmišlja, v kakšnem okolju je. Vidimo lahko le, kakšno masko je izbral. Je torej portretirana oseba ali maska? Če presežemo estetsko vrednotenje portreta, lahko vidimo, da nas vedno zanima skrivnost portreta, ki se skriva v tihi prisotnosti človeške osebnosti.

Bojan Šenet išče izraznost v spontanem portretiranju. Na fotografijah Behind in Smoke, ki sicer portretirata izrazito različni osebi, najde iskrenost v trenutkih, ko ljudje ne prilagajajo svojega obraza kameri, temveč le pustijo, da jih zabeleži. Dekle na sliki spominja na fotografijo Richarda Avedona iz leta 1957, ki je ujel Marilyn Monroe ravno, ko je za nekaj trenutkov pogledala stran od njegove kamere in se želela spočiti. Prav na ta način je ustvaril enega najbolj ikoničnih posnetkov igralke. Podoben pristop vidimo tudi v razstavljenih dveh fotografijah.

Bojan Sobočan prikaže klasične prvine portreta. Igro med svetlobo in senco, pogled skozi okno, ki že dolgo služi kot uspešen metaforičen motiv vizualne umetnosti ter poudarek na dlaneh, ki so poleg obraza tisti del telesa, ki je sposoben največje ekspresivnosti. Portret zaznamuje kontrast med predirljivim in odločnim pogledom ženske ter nežnostjo njene poze in dlani. Oblikuje se odličen prikaz ženskosti in zmožnosti ravnotežja med močjo in mehkobo.

Branimir Ritonja v svoji prepoznavni analogni tehniki prikaže tri različne ljudi, postavi jih v okolje, ki jih dodatno definira in jim doda atribute, ki nam povejo več o njih. Pri portretu se ne zanaša le na ekspresivnost obraza, temveč razume, da smo ljudje skupek prostora, v katerem živimo in predmetov, ki so del našega vsakdanjika, poklica. Portretira dva umetnika, Dušana Sterleta in Daniela Mariniča, a to niso klasični uradni portreti, temveč so zaznamovani s človeškostjo, z majhnimi premiki, s spontanostjo, z minevajočim dnevom. Portret Cigan v Ciganski Mali se osredotoči na preprostega človeka, a ga prikaže z veliko dostojanstva in spoštovanja. Ritonja z enako mero pozornosti in poglobljenosti portretira vsak svoj subjekt.

Branko Koniček s portretom Stric stopa po poteh portretistike, značilne za slovenski prostor. Portret nas spomni na Toneta Stojka, Stojana Kerblerja, Jožeta Kološa, na velike fotografe, ki so ovekovečili ljudi z obrobja Slovenije. Tovrstni portreti vzbudijo poseben čustven odziv, saj smo vsi že srečali ljudi, podobne tem na fotografijah. Poznamo jih, navezani smo nanje, morda smo ljudje na teh fotografijah. S tovrstnimi fotografijami čutimo sorodnost in jih prepoznamo kot nekaj nam bližnjega.

Breda Prešeren je pri portretu dveh modelov zavzela pozicijo stranske opazovalke in fotografirala ženski, medtem ko pozirata drugemu fotografu. S tem je prikazala portretiranki iz kota, na katerega nista bili pozorni in iz katerega je lahko fotografinja dosegla večjo spontanost in ekspresivnost. Odstrla je zakulisje modnega fotografiranja in s tem dosegla unikaten pristop k fotografiranju modelov.

Dušan Brezovnik s fotografijo Tonček pokaže stalno zanimanje fotografov za nenavadne, nepretenciozne ljudi, ki se v objektiv zazrejo brez ovir in pretvarjanja. Bližnji kader se bolj kot na človekov izgled osredotoča na človekov karakter. Na premike obraza, pogled, način, kako se oseba obrne proti kameri. Takšne portrete lahko beremo skozi osredotočanje na detajle, ki nam povejo zgodbo tako o osebi na fotografiji kot tudi fotografu.

Dušan Gajšek se je pri portretu z naslovom Nuška odločil posvetiti hipnemu minevanju otroških gibov in prikazati neobremenjenost otroka. Preprostost portreta je obogatena z vihrajočimi lasmi in nekontroliranim izrazom sreče, ki ga je fotograf ujel ravno v pravem trenutku. Fotografija govori predvsem o otroški svobodi in preprostosti otroške resničnosti.

Gašper Vrabel s fotografijo Kraljica ulice predstavlja vedno bolj popularen slog portretne fotografije, ki že prerašča v svojevrstno klasiko portretiranja. Zmes med tehniko studijske fotografije in nekontroliranega zunanjega okolja vedno producira estetsko uspešne portrete, ki pa nosijo tudi kvaliteto premišljene ekspresivnosti, navidezno ujete brez predhodne priprave.

Gero Angleitner k portretom pristopa zelo neposredno in s tem doseže visoko raven izpovednosti portretiranih ljudi. Ostre, barvne fotografije zavračajo sprenevedanje in skrivanje. Ljudje so predstavljeni brez vsega, kar bi lahko prekrilo njihovo resnično naravo. Na ta način je doseženo ravnotežje med objektivnim, verodostojnim prikazom, ki ga dosežemo s fotografijo in željo po subjektivni interpretaciji človekove osebnosti. Portreti Andrej, Niko in Gorazd Ivan Gumzej Karlin so v svojem prikazu skoraj neizprosni, a omiljeni s čustvenim pristopom fotografa.

Gregor Salobir v svojih portretih pripoveduje z mehko poetičnostjo in liričnostjo. Ljudi ujame v trenutkih, ko pred svetom ne delajo pregrad in si dovolijo biti nežni in dostopni. Ana Ćurčin in Mirna Bogdanović sta s pomočjo mehke svetlobe in toplega, zračnega okolja prikazani izjemno humano in premišljeno. Preko fotografij lahko sklepamo o njunem karakterju, zanimanjih in dobimo občutek, da ju fotograf sam ceni, kar pa je ena izmed glavnih značilnosti dobrega portretiranja.

Ivo Usar je svoj pogled usmeril v drugega fotografa. Pogosto prav fotografi niso navajeni biti fotografirani in zato dajejo drugemu fotografu možnost, da jih portretira z manj zadržki. Fotografija Miha je neposredna, ni načrtovana vnaprej in s tem omogoča portret osebe takšne, kot je. Primerno slogu izbire motiva je izbrana tudi barvna tehnika in bližnji posnetek, ki terja popolno iskrenost prikaza.

Iztok Kobal s fotografijo Povezan prikaže zanimivo sintezo med sodobnostjo in tradicijo, to pa stori skozi portret duhovnika, ki telefonira s prenosnim telefonom. Nekako nas še vedno preseneti dejstvo, da je nekaj tako osnovanega v preteklosti, tradiciji in dogmi, kot je religija, prilagojeno modernemu času, a skozi ta portret se spomnimo, da so nosilci ideologij seveda ljudje, ki rastejo in se spreminjajo z dobo, v kateri živijo. Fotografija ima priložnost, da izpostavi prav ta zanimiv razvoj.

Janja Cizelj svoje portretirance ujame v trenutkih, ko se zdijo zamišljeni in vpeti v svoje vsakodnevne misli. Portret Kadilec je nevsiljiv posnetek moškega med kajenjem, ki fotografinje ne opazi in s tem dobimo predse fotografijo človeka v naravni pozi, medtem ko kombinacija dima, svetlobe in sence ustvari še dodatno skrivnostno atmosfero. Portret Zala je izjemno izpoveden zaradi dobre izbire modela, ki z neurejenimi lasmi in kljubujočim pogledom sooči gledalca od blizu in pripoveduje v svoji estetski preprostosti.

Jože Marinič z dvema zelo različnima pristopoma k fotografiji pokaže spekter svojega ustvarjanja. Fotografija z naslovom Na cesti je klasičen produkt ulične fotografije, za katero je značilno, da išče zanimive, posebne obraze in ljudi ter s tem poudari raznolikost človeške družbe. Fotografija Pogled v prihodnost je dobro načrtovana upodobitev številnih kontrastov. Svetlobe in teme, mladosti in odločnosti, ranljivosti in borbenosti. Z izčiščenim slogom nas sili, da se osredotočimo na izpovednost, predvsem na rahlo zamegljene oči dekleta, ki dajejo skoraj spiritualen videz jasnovidke.

Leon Gobec je v času ponovne popularnosti šaha, tradicionalne igre, prikazane celo v popularni seriji The Queen’s Gambit, upodobil žensko, ki zamišljena (kar je tudi naslov fotografije) načrtuje svojo naslednjo potezo na šahovnici. Ponovno lahko opazujemo dobro uporabo atributov v portretni fotografiji in način upodabljanja, pri katerem neživi predmeti dodajo vrednost portretu, kot kazalniki človekovega karakterja, zanimanj in življenjskih ciljev. Črno-bela tehnika sovpada s črno-belo šahovnico in doda napetost k odločitvi med enim in drugim poljem, pravo in napačno potezo.

Maja Mekina je že znana po svoji osredotočenosti na človeške subjekte in portretno fotografijo. Skozi tri fotografije: Dejan, Herr Kasegger in Herr Sackl nam prikaže svoj spekter ustvarjalnosti in niansirane pristope, ki jih ubere fotograf pri fotografiranju ljudi različnih starosti in življenjskih zgodb. Fotografinja prilagodi svoj pristop glede na subjektovo osebnost, izraznost in njegove specifike, s tem pa doseže tri načine portretiranja, ki so na prvi pogled skladni, a v detajlih pripovedujejo o dobrem poznavanju portretne fotografije in globljega razumevanja fotografa, ki svoje subjekte ne le fotografira, ampak tudi interpretira njim primerno.

Maja Modrinjak je portretne fotografije ponesla na mejo s konceptualnostjo, ko je dva portreta z naslovom Plesalka oplemenitila s neobičajno uporabo svetlobe in rekvizitov, ki več skrijejo kot pokažejo in s tem gledalca prosijo, da se osredotoči, poglobi in fotografijo prebere po korakih. Velik del fotografij so dlani, tokrat v plesnih pozah, namenjene pripovedovanju in nastopajo kot ključen del osebe, ki uporablja telo za svojo izraznost. Funkcionirajo kot glaven atribut in celo odvračajo pozornost od obraza, saj pri teh portretih vidimo željo po komunikaciji skozi celotno telo.

Matej Podlesnik je s preprostim in neposrednim načinom fotografiranja portretiral prodajalko rož in prav s to preprostostjo ustvaril ganljiv, spontan portret ženske v množici. Vidimo lahko, da tovrstni klasični portreti brez predhodnega načrtovanja še vedno močno učinkujejo na gledalca, saj brez prekrivanja ujamejo človekovo esenco. Tudi ta portret nosi indikatorje človekovega položaja in poklica, z njimi pa dosega gledalčevo poistovetenje, saj se spomni na vse srečne prodajalke rož, ki jih je že srečal in jih ni imel priložnosti obeležiti.

Matjaž Malenšek se predstavlja z avtoportretom oziroma selfijem. V dobi, ko so selfiji že del vsakdana, so tudi ti že prišli v določeno umetniško kategorijo, saj se jih fotografi lotevajo na način, ki je nekje med uradnim avtoportretom in klasičnim selfijem, najdenim na socialnih medijih. Fotograf tehnično dovršen avtoportret in posnetek dneva v gorah dopolni s panoramskim pogledom na zasneženo pokrajino in prijatelje, s tem pa fotografija služi tudi kot dokument nekega dneva.

Miha Kacafura s fotografijama Angel’s Face in Ballet Bath vnese sanjavost in mehkobo v studijske fotografije dveh žensk. Prva fotografija poudarja zračnost in lepoto, z veliko svetlobe in dvignjenim pogledom ženske dosega sanjavo atmosfero in spominja na nežno zamegljene fotografije zvezd črno-belih filmov. Tudi druga fotografija se dotika odrske ali filmske umetnosti in z zanimivo kompozicijo poudari plesalkin obraz in noge, dva najbolj pomembna in izrazna dela njene umetnosti. Romantično ozadje doda fotografiji slikarsko kvaliteto in vdahne pravljičnost, ki jo vedno povezujemo z baletom.

Mihael Brunčko je fotografiral deklico v Ciganski Mali in približal njen obraz, da je poudaril njene izjemno ekspresivne oči in enigmatičen izraz na obrazu. Portretiranje otrok nasploh omogoča nastanek fotografij, ki so pogosto bolj pripovedne in vzpostavljajo bolj direkten nagovor gledalca, ki lahko v tem primeru skozi očesni stik z deklico temnih oči začuti tudi svojega notranjega otroka in skuša razvozlati, o čem se pogovarjata. Druga fotografija, Dobro jutro, nas preseneti tako s pozo, obrazom kot z ozadjem. Vse troje je pronicljivo in se spaja v zanimivi geometrični kompoziciji, ki uspešno izpostavlja zelo ekspresivnega portretiranca.

Polona Marolt je s fotografijo Skrb ustvarila zanimivo kompozicijo, saj poza portretiranca izgleda skorajda kot pokrajina, ki bi jo ovekovečil Sebastião Salgado. Kombinacija trikotniške in diagonalne kompozicije nas spomni na hribe v ozadju, a se oblikuje v človeško obliko. Sam naslov slike nudi asociacijo na notranjo pokrajino psihe, ki se neizogibno prenaša tudi na zunanjo podobo človeka.

Rasta Vrečko je v fotografiji Portret Mirjam z Loro združila človeški in živalski portret, ki povezana dobro funkcionirata že od nekdaj. Človekova navezanost na žival se kaže tudi v naši želji po fotografiranju naših ljubljenčkov in v skupnih portretih z njimi. Oba subjekta gledata naravnost v kamero in tako lahko razberemo, da se v očeh obeh kažejo čustva in izpovednost. Fizična prepletenost in izraza na obrazih izražajo povezanost, ki je glavna tema fotografije.

Rasto Pušauer je ustvaril portret v tradiciji t.i. maškaradnih slik in fotografskih portretov. Želja po preobražanju je v naši družbi prisotna že dolgo in portreti v preobleki so zanimiva podzvrst, saj ne portretirajo toliko človeka samega kot to, kar si človek želi biti vsaj za nekaj časa. Postanejo nekakšen simboličen prikaz osebnosti in aspiracij, omogočajo pa tudi svojstveno vedrino in lahkotnost pobega v novo identiteto.

Simon Petrovič je za izpeljavo dveh portretov z naslovom Ona najprej zagotovil zanimiv model, žensko z izjemno dolgimi lasmi, ki ji je s samo postavitvijo in s poudarkom na njenih laseh pripisal občutek neobremenjenosti in svobode. Z ne popolnoma kompozicijsko pravilnim ozadjem je obogatil pripovednost fotografije in dodal k upodobljenkini ekspresivnosti, ki spominja na arhetip ingenue.

Suzana Pušauer je ustvarila portret, ki kombinira pogleda na pokrajino v ozadju in trenutek v sproščenem pogovoru s fotografom. Sožitje lepega dneva in mestne vedute v ozadju ter portretiranca, zabeleženega sredi kretnje, ustvarja specifično, sproščeno atmosfero, ki deluje kot uspešno ustvarjanje spomina in fotografije, ki je pripoved o nekem dnevu in nekem pogovoru.

Teodor Veingerl razstavlja tri fotografije: Pipe Rock, Ponte Caneva in Touch up. Vsaka je reprezentativna za drug pod-žanr portretne fotografije, in sicer fotografija z dogodka, ulični portret in modna/pin-up fotografija. S tem fotograf predstavi svoj razpon ustvarjanja in zmožnost preskakovanja med fotografskimi kategorijami, ki pa vse uspešno upoštevajo prvine portretne fotografije in tehnične dovršenosti, čeprav zavzemajo vsaka svojo izraznost in namenskost.

Vinci Oblak s fotografijo Ribič pripoveduje zgodbo priljubljenega motiva ribičev, ki so umetnike fascinirali že od nekdaj v vseh umetniških smereh, od literature do vizualne umetnosti. Portret ribiča, ponosnega na svoj ulov, lahko vidimo kot dobeseden ali metaforičen prikaz človeka ob dosežku, zagotovo pa v tem portretu vidimo tradicijo tako ribištva kot tudi upodobitev ribičev skozi čas. Fotografija sama stavi prav na to pripovednost in se odlikuje z estetsko preprostostjo in jasnim orisom tematike.

Zdenko Frangež sodeluje s fotografijo Povezana. Bližnja, barvna fotografija para v pozi, ki spominja na simbol Jin in Jang, odlično poveže sam motiv z izraznostjo fotografije. Par, ki se dopolnjuje, zastopa dobro v slabem in slabo v dobrem, ki se zlivata v simbiotično obliko in ljubezen, zaznamovano z nepopolnostmi, ki tvorijo harmonijo. Direkten pogled obeh portretirancev v objektiv nas nagovarja z iskrenostjo in prepričljivostjo medčloveške ljubezni in povezave.

Zdravko Kokanović-Koki z avtoportretom pripoveduje o lastni interpretaciji samega sebe. Avtoportret fotografu dovoljujejo sproščenost, a obenem kontrolo pri poziranju, izpeljavi in želenem učinku fotografije. ¾ profil že od tradicije slikarske portretistike velja za najbolj učinkovitega, saj prikaže največ človeškega obraza, prav tako pa pri prikazu veliko razkriva tudi svetloba od strani, ki prikaže vsako potezo obraza. To avtoportretu omogoči verodostojnost in doseganje želene predstavitve avtorja.

 

SODELUJEJO:

Aleš Žiberna, Almira Ćatović, Anita Kirbiš, Anja Cigala, Bojan Sobočan, Gašper Vrabel, Aleksander Brunčko, Bojan Šenet, Bosiljka Ambrož, Iztok Kobal, Gero Angleitner, Branimir Ritonja, Branko Koniček, Dušan Gajšek, Gregor Salobir, Ivo Usar, Dušan Brezovnik, Jože Marinič,  Leon Gobec, Maja Mekina, Matej Podlesnik, Miha Kacafura, Mihael Brunčko, Matjaž Malenšek, Rasto Pušauer, Maja Modrinjak, Polona Marolt, Janja Cizelj, Rasta Vrečko, Simon Petrovič, Suzana Pušauer, Teodor Veingerl, Vinci Oblak, Zdravko  Kokanović – Koki in Zdenko Frangež

Karoliina Paatos – Heroji

17.11. – 18.12.2021

Serija Heroji, ki je nastajala od 2011 do 2019, je osredotočena na dogajanje na gej rodeih, ki jih organizira Mednarodna zveza gej rodeov. Zveza je bila ustanovljena leta 1985 z namenom zbiranja sredstev za dobrodelne organizacije in odpravljanja diskriminacije do LGBT+ skupnosti. Rodei niso omejeni le na člane LGBT+ skupnosti, ampak dovoljujejo vse tekmovalce, neglede na njihovo spolno usmerjenost in identiteto. Fotografije vodi misel: ”Imenuje se Gej rodeo, ampak seveda ni omejen na gej ljudi. Na njem so dobrodošli vsi. To je ključno.”

Rodeo se je rodil iz kulture kavbojev. Ti so pogosto asociirani s tradicionalno idejo moškosti, ki je bila v kolektivni zavesti razširjena predvsem skozi kavbojske knjige, stripe in filme. Ta prikaz primarno južnoameriške kulture se je počasi spreminjal tudi z deli filmske umetnosti, kot je Gora Brokeback, ki izziva stereotipni pogled na kavboje, moškost in dojemanje marginaliziranih skupin. Kljub temu, da je omenjeni film požel veliko kontroverznih reakcij, je naslovil pojav, ki ni nov in ki ga zahodna civilizacija že dolgo želi normalizirati. Tudi med kavboji, ki so najpogosteje predstavljeni kot heteronormativni, beli moški, obstaja raznolikost spola, spolne identitete, spolne usmerjenosti, rase in predvsem individualnost, ki je ni možno uvrstiti med zastarele meje.

Fotografije Karoliine Paatos so zaznamovane s sočutnostjo in intimnostjo. Ne dajejo občutka zunanjega opazovalca, temveč raziskujejo življenja in dogodke skozi lečo nekoga, ki ne le spremlja ljudi, sodelujoče na rodeih, temveč se z njimi čustveno spaja in živi v njihovi atmosferi. Fotografinja, ki je svojo fotoknjigo dopolnila s poezijo Devona Deminga in z zgodbami, ki jih o svoji izkušnji Gej rodea pripovedujejo tekmovalci, vizualnim podobam tega nevarnega, divjega športa omogoča nežnost in večplastnost tudi skozi zapisane besede. Izpostavi občutek varnosti, skupnosti in prijateljstva, ki teče vzporedno z duhom tekmovalnosti in intenzivnosti, ki je prisoten na rodeih. Ob fotografijah ne začutimo le pomembnosti sprejemanja med ljudmi, temveč tudi ljubezen in spoštovanje do živali, ki so nepogrešljiv del rodea. Fotografije so večinoma posnete v barvni tehniki, ki vzpostavlja povezavo z izpovedno niansiranostjo. So svetle, izžarevajo toplino in nepričakovano lahkotnost, a pripovedujejo zgodbe zahtevnih procesov, rasti in preizkušenj. Karoliina Paatos svojo likovno izpovednost snuje primerno zgodbam, ki jih ovekoveči in izpostavi ter s tem pokaže, kaj leži pod površjem arhetipno osnovane javne percepcije. Nudi pogled fotografinje, ki je sposobna živeti vpletena v zgodbe, ki jih postavlja pred nas brez udobnega oddaljevanja in s tem doseže unikatno raven pripovednosti in umetniške govorice.

Sara Nuša Golob Grabner

 

BORIS GABERŠČIK Decisive continuum

13.10.2021 – 13.11.2021

 

Boris Gaberščik se je rodil 28. septembra 1957 v Ljubljani. Po maturi na I. gimnaziji Bežigrad je študiral biologijo in leta 1985 diplomiral. Že med študijem se je ukvarjal s fotografijo. Imel je številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Med pomembnejšimi samostojnimi razstavami so razstave v Galeriji Fotografija (Ljubljana), v Equrni, v Galeriji Fotohof (Salzburg), Orpheumu (Gradec), v Moderni galeriji (Ljubljana), v Mestni galeriji (Ljubljana in Nova Gorica), v Galeriji ZPAF (Varšava) in Galeriji Vu (Pariz). S svojimi deli je sodeloval tudi na preglednih razstavah slovenske fotografije in umetnosti. Z Galerijo Fotografija je sodeloval na umetniških sejmih in festivalih kot so, Vienna Fair, Paris Photo, Festival Photo Mediteranee, Sanary sur Mer, Francija in Photo Basel. Njegova dela so uvrščena v javne in zasebne zbirke. Prejel je več priznanj med drugim tudi Župančičevo nagrado (2008) in nagrado Prešernovega sklada (2018). Njegovo delo je bilo predstavljeno v revijah, časnikih in drugih medijih. Je tudi avtor izvirnih esejev in besedil ter slikovnega gradiva monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Kot avtor kreativne fotografije je sodeloval s številnimi oblikovalci. Trenutno živi in dela v Ljubljani kot samostojni fotograf.

Zagotovo je vsakega od nas kdaj zmotilo, ko se je muha neprestano zaletavala v prižgano svetilko. Ali ste se morda ob tem kdaj vprašali, kako muha vidi svetlobo, ki jo oddajajo naše svetilke? Muha svet okoli sebe dojema na povsem drugačen način kot ljudje. Odzivni čas muhe je v primerjavi s človeškim veliko hitrejši, informacije, ki jih sprejema iz okolja, obdeluje veliko hitreje. Bi lahko iz tega sklepali, da čas doživlja počasneje? Mi svetlobo stropne svetilke vidimo kot enakomerno, med tem ko muha vidi svetlobo kot posamezne utripe, ki jih mi ne zaznamo. Vsa živa bitja imamo v sebi tako imenovano notranjo uro, ki naj bi imela enakomeren ritem, toda to ne pomeni, da vsi dojemamo čas enako. Več kot zaznamo v trenutku, daljši se nam ta trenutek zdi. Ali lahko trenutek raztegnemo v neskončno?

Z razstavo Decisive continuum želimo doseči prav to, da bi v trenutku vzpostavili trajanje in ne zgolj s fotografijo prikazali trenutek v času. Besedna zveza decisive continuum izhaja iz besedne zveze Henrija Cartier-Bressona decisive moment in predstavlja njeno nasprotje. Pri Borisu Gaberščiku tako ni pomemben trenutek – moment, temveč trajanje, zaporedje – continuum.

Tihožitja Borisa Gaberščika so vedno polna simbolov in aluzij. Njegove kompozicije so na prvi pogled enostavne, a ob enem zelo kompleksne, ki velikokrat posežejo v iluzionistično in nadrealno. Dela Gaberščika so sinonim za modernistično estetiko in za perfekcionizem pri izdelavi fotografij. Njegovi motivi so izraženi skozi nabor najdenih predmetov, kot so plastične igrače, počeni kozarci, popisani listi in žice, ki jih v različnih kombinacijah sestavlja v domiselne kompozicije. Odnosi, ki jih ustvarja med predmeti, vedno izhajajo iz trenutne asociacije, ki jim z zgodbo odtrga tisti delček neskončnosti ter trajanja v večrazsežne prostore.

Boris Gaberščik svojih misli ne izraža zgolj skozi predmete, temveč tudi s svetlobo med njimi ustvarja razgibane dialoge. Luna je v našem osončju vidna kot drugi najsvetlejši objekt, vendar je njena svetloba zgolj navidezna. Tako Gaberščik predmetom doda oziroma jih potaplja v (pre)potrebno svetlobo in s tem ustvarja navidezne krivine, izbokline in nas s tem prevara, da vidimo nekaj popolnoma drugega – na novo ustvarjene podobe. Recimo luno, v svetlobi katere začutimo gibanje telesa ali luno kot medij, ki z odbojem svetlobe ustvari nov prostor. Enako pomembno vlogo kot svetloba pa igra tudi odvzem svetlobe oz. črnina, ki jo Gaberščik ustvari tako prepričljivo, da imamo občutek, da nas lahko posrka vase.

Fotografije Borisa Gaberščika brišejo meje realnosti in dokazujejo, da je tudi fotografija lahko eteričen medij. Ob njegovih fotografijah pozabimo na nosilec in se podamo na simbolno potovanje, ki čas dojema na popolnoma nov, nam še pred tem nepoznan način.

Katarina Kumprej

Simon Chang – Pastirji in klavnica/ Shepherds and the Slaughterhouse

18.8 – 12.9.2021

Simon Chang (1978) je večkrat nagrajeni dokumentarni fotograf, rojen na Tajvanu, ki dela in živi v Evropi že od leta 2003. Je prejemnik več Slovenia Press nagrad, Kaoshuing nagrade, nagrade Golden Tripod in prestižnih nagrad za publikacije v Tajvanu, kjer je objavil šest fotoknjig.

V seriji fotografij Pastirji in klavnica se je Chang osredotočil na avtonomno regijo Kurdistana, ki se razteza čez sever Iraka, Sirijo, Turčijo in Iran in je bila skozi zgodovino pogosto kraj konfliktov in nasilja tudi s strani radikalnih islamskih skupin. Changova dokumentarna fotografija usmeri svoj pogled na zgodbe, ki tečejo pod razburkanim površjem skupnosti Kurdov, naroda, ki pravi, da so njihov edini prijatelj gore. Resnica se nam v seriji Pastirji in klavnica razkriva skozi paralele. Prikaže nam fotografije iz umobolnice Hawler za moške paciente, ki nosijo rane vojne proti Islamski državi globlje od kože. Odrinjeni na obrobje skupnosti, ki so jo varovali, v nas strmijo izpraznjeni lažnega upanja in zanosa, opominjajoč na Hemingwayeve besede iz knjige Zbogom orožje, da po vojni besede, kot so ”slava”, ”čast” in ”pogum”, postanejo obscene, brezpomenske. Vzporedno s tem spoznavamo svet znotraj klavnice v Duhoku, kjer živali ubijajo po pravilih Halala. Preveva jih industrijska krutost, prepletena s tradicionalno vlogo pastirja, ki opravlja svoje delo kot vodič v slikoviti pokrajini. Religija je postavljena pred neizprosno oko sočutnega opazovalca. Lepota pašnikov se konča v krvavečih truplih, v milostni, primerni smrti. Obzir do živali v klavnici odseva v občutku praznine umobolnice Hawler. Postavlja se vprašanje, kje je več humanosti, kateri boj se konča hitreje? Nad obema paralelama lebdi vsakodnevno življenje Kurdov. Poroke, praznovanja, šole. Ornamentirana oblačila, ljubezen in družina, vse se zliva v podobo vztrajnega ljudstva, ki ni obupalo nad sabo, nad sorojaki. Changova fotografija pri gledalcu ne izziva šokiranosti ali obupa nad človeštvom. Empatično nam razkriva resničnost, ki je ne moremo zanikati, ne glede na kot, iz katerega jo gledamo. Večplastnost življenja se odstira skozi tri navidezno nepovezane vidike kurdskega obstoja in prikazuje vplive nacionalnih konfliktov skozi posameznika, skozi intimno doživljanje vsakdana, ki je drugačen v vsaki Changovi paraleli, a neločljivo povezan z naslednjo.

Simon Chang (1978) is an established documentary photographer, born in Taiwan, who has been living and working in Europe since 2003. He is the receiver of many photography awards, such as multiple Slovenia Press Award, Kaoshuing Award, Golden Tripod Award and prestigious awards for the six photobooks he published in Taiwan.

In the Shepherds and the Slaughterhouse series, Chang has focused on the autonomous region of Kurdistan expanding over the north of Irak, Turkey and Iran that was the scene of many violent conflicts with radical Islamic groups. Chang’s documentary photography directs its view at stories that run under the unsteady surface of the Kurd community, the nation that says they have no friends but the mountains. In the Shepherds and the Slaughterhouse, the truth unveils itself in parallels. It shows us the photographs from the Hawler mental hospital for male patients that carry the wounds of the war against the Islamic State deeper than skin-deep. Pushed to the margins of the society that they protected, they stare at us emptied of false hope, reminding us of Hemingway’s words from Farwell to Arms, about the words ”glory”, ”honor” and ”courage” becoming obscene and meaningless after the war. Parallel to these men, we get to know the world inside the Duhoku slaughterhouse, where they slaughter animals following the Halal rules. Photos are filled with industrial cruelty that is interwoven with the traditional role of shepherds carrying out their job as guides in the picturesque landscape. Religion is put under the merciless eye of the empathic observer. The beauty of the meadows ends with bloody corpses, in the merciful, appropriate death. The compassion towards the slaughtered animals is reflected in the empty feeling of the Hawler mental hospital. It poses the question of where do we find more humanity, where does the fight end sooner? Above these two parallels, we find another layer, the everyday life of Kurds. Weddings, celebrations, schools. Ornamented clothes, love, family, everything flows into an image of a persistent nation that did not give up on themselves or their folk. Chang’s photography does not seek the shock response or the feeling of hopelessness about the humanity. It empathically reveals the reality that cannot be denied, no matter which angle we choose to look upon it. The multilayered life unveils through three seemingly unconnected points of view on the life of Kurds and displays the effects of national conflicts through an individual, an intimate experience of the everyday life that is different in each of Chang’s parallels, but inseparably connected with the next one.

V sodelovanju:

 

 

 

S podporo:

 

           

 

Boštjan Gunčar – SODELOVANJA

Boštjan Gunčar se je konec osemdesetih let preteklega stoletja uveljavil s fotografskimi interpretacijami motivike ženskega akta in je eden redkih sodobnih fotografov, ki se temu fotografskemu motivu kontinuirano posveča. Njegove, v nevtralnem ambientu fotografskega ateljeja ali v naravnem okolju posnete ženske akte povezuje nekaj skupnih potez. Odločil se je za črno-belo fotografijo, ki s poudarjeno igro svetlobe in senc omogoča osredotočanje na motiv. Gunčarjeve fotografije aktov so formalno dognani in premišljeno urejeni posnetki, pri katerih izstopa občutek za kompozicijsko ureditev in za atmosferske in svetlobne učinke. Izzivalni erotični poudarki so vselej prepleteni z likovnimi rešitvami. Boštjan Gunčar je torej pri fotografiranju perfekcionist, ki ničesar ne prepušča naključju. V različnih držah fotografirani modeli so postali kompozicijski elementi, ki jih fotograf pozicionira, premišljeno razporeja v likovno polje. Fotografa zanima mladostna lepota ženskega telesa, ki je na fotografijah praviloma idealizirano. Zato Gunčarjeve fotografije lahko uvrstimo tudi v zvrst t. i. lepega akta. Med pionirji, začetniki te zvrsti pri nas, velja omeniti Boga Čerina in Toneta Stojka.

Fotografija je dokument, reprodukcija, v drobcu časa ujeta podoba, ki je nastala brez odtisa človekove roke. Vendar je fotografija akta, t.j. golega človeškega telesa, tisti motiv, ki fotografijo morda najbolj povezuje s slikarstvom in kiparstvom. V zgodovini fotografije od sredine 19. stoletja dalje lahko sledimo njenemu tesnemu prepletanju s slikarstvom. Včasih gre za tekmovanje (portretni slikarji so se bali, da jih bo fotografija izpodrinila), včasih za dopolnjevanje (fotografski posnetki so lahko dobili vlogo predloge za slikarske kompozicije), pogosto pa tudi za medsebojno prežemanje, saj podobne likovne in vsebinske rešitve srečamo pri obeh medijih. Vnašanje slikarskih elementov v fotografijo ni tako redko, kot si morda predstavljamo. Enega najbolj znanih primerov predstavljajo npr. črno-bele in barvne Fotografike, ki jih je Peter Kocjančič izdelal v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Fotografija in slikarstvo sta se večkrat tesno približala, večino smeri, ki so obvladovale slikarstvo 20. stoletja, lahko zasledimo tudi v fotografiji. Nenazadnje velja omeniti tudi sodobna računalniška orodja, ki omogočajo različne načine manipulacije fotografskih posnetkov, njihovo spreminjanje in posege vanje.

Tovrstni primeri pričajo, da je fotografija lahko zanimivo izhodišče oziroma izziv za različne oblike likovne nadgradnje, katerih značaj povezujemo predvsem s slikarstvom. Boštjan Gunčar se je odločil svoj fotografski svet ponuditi slikarjem in drugim likovnim ustvarjalcem kot predlogo ali izhodišče za udejanjenje njihovih likovnih razmišljanj in zlasti za iskanje poti, kako jih harmonično povezati s fotografiranim motivom. Zato je naslov njegovega likovnega projekta Sodelovanja. Soočeni smo z več kot tridesetimi likovnimi dialogi med fotografijo in slikarskimi izrazi. Likovni ustvarjalci so do fotografske predloge pristopali na različne načine. Nekateri so se odločili z drobnimi slikarskimi intervencijami opozoriti na dejstvo, da tudi v črno-beli fotografiji lahko začutimo najbolj drobne barvne nianse in toplino človeškega telesa. Drugi so se odločili poudariti vsebinsko in likovno pričevalnost posnetkov s posegi v kompozicijsko ozadje, ki so mu barvno žarjenje ali dodani kompozicijski elementi nadeli drugačen značaj. Včasih se je po zaslugi kompozicijskih dodatkov, ki segajo od sproščenega nanašanja živih barv do natančnega polaganja črt, predrugačila globina likovnega polja. Vzpostavljena je bila nova prostorska iluzija, v kateri je kot edini realistični element ostalo žensko telo. Fotografija je lahko postala tudi izhodišče za kolaž ali likovni objekt. Prisotno je preurejanje fotografskih posnetkov v nove likovne celote. Nekateri motivni elementi so spremenili fotografije akta v pravljične ali celo simbolične kompozicije, npr. z dodano tančico in angelskimi krili. Zdi se, da so se figure, ki lebdijo v novem likovnem polju, znebile svoje telesnosti. Na eni podobi sta torej združeni fotografova interpretacija ženskega akta in osebna vizija tega posnetka, kot se je izrisala v očeh likovnega ustvarjalca. Srečala in medsebojno dopolnila sta se torej fotografsko videnje in slikarska interpretacija. Soočenje likovnih ustvarjalcev s svojevrstnim izzivom je privedlo do zanimivih in privlačnih rešitev, ki nam razkrivajo načine razmišljanja posameznih avtorjev.

ddr. Damir Globočnik

 

 

 

Boštjan Gunčar se je rodil 07.09.1963 v Kranju. Obiskoval je OŠ Simon Jenko v Kranju, kjer je tudi nadaljeval šolanje v Gimnaziji Kranj. Po končani srednji šoli je vpisal študij Biologije v Ljubljani, kasneje pa še VŠOD v Kranju. Že v srednji šoli je pokazal veselje in nadarjenost do fotografije in v tistem obdobju tudi dobil prva pomembnejša priznanja in nagrade za svoje fotografije. Po študiju pa se je odločil, da bo svojo ljubezen do fotografije izkoristil tudi za poklic.

Do sedaj je imel že preko 100 samostojnih fotografskih razstav

  1. 2014 Priznanje sveta občinske izpostave sklada (JSKD) za dolgoletno predano in uspešno delo na področju fotografske dejavnosti Gorenjske
  2. 2015 Veliko Prešernovo plaketo MOK za leto 2015 za vidnejše dosežke na področju fotografije

Sedaj deluje v Kranju kot samostojni fotograf na področju umetniške in komercialne fotografije.

SODELUJEJO

 Barbara Štemberger Zupan, Biserka Komac, Boleslav Čeru, Bobo Ivanovič, Daša Simčič, Franc Vozelj, Franc Bešter, Gregor Nartnik, Ifigenija Simonovič, Jana Vizjak, Jano Milkovič, Jasna Burja, Jerneja Smolnikar, Jože Zajc, Karol Kuhar, Klavdij Tutta, Klementina Golja, Lojze Kalinšek, Maja Cerar, Marina Dereviankina, Marko Ambrož, Marko Tušek, Matjaž Duh, Nejc Slapar, Niko Štemberger Zupan, Nikolaj Mašukov, Nina Naliny Meglič, Saška Omejec, Slađana Matić Trstenjak, Zdenko Bračevac, Zmago Puhar, Zoran Ogrinc, Želko Ognjenovič.

 

TONE STOJKO: Porumenele fotografije-Nazaj na Lent

Vzeti cel svet za svoj oder in vse ljudi na njem za svoje subjekte, v kolektivni spomin vtisniti pomembne trenutke naše družbe zadnjega pol stoletja, pozabi iztrgati na tisoče gledaliških predstav, ki bi sicer ostale le prah na odrskih deskah, poleg tega pa razvijati lasten umetniški, lirično izpovedni fotografski opus … To so značilnosti, ki jih lahko pripišemo enemu najvidnejših slovenskih fotografov, Tonetu Stojku. Dvajsetletni družbenokritični pesnik je v resničnosti socialnega dna mariborskega Lenta iz nevidnih ustvarjalnih vzgibov v roke vzel fotoaparat, zanj tedaj edini znak sicer nevidne očetove naklonjenosti. Potem, ko je vlak odpeljal in je mati ostala le še pika na peronu, za vedno pika v spominu, je lahko storil le eno – vzel je svet pod noge. Fotografiral ikone. Ustvarjal ikone. Iz sebe naredil ikono. A nikoli zanikal ljudi, krajev in izzivov osebne ustvarjalne rasti, ki so ga spremljali v začetku in h katerim se danes lahkoten vrača.

Razstava v Galeriji Stolp je s svežino in distanco izbran intimen prerez Stojkove ustvarjalne poti. Začenja se s še ne razstavljenimi utrinki z Lenta konec šestdesetih let, ko so tam še stale Benetke in ko sta Stojko in Andrej Brvar očitno skupaj jadrala ne le po literarnih morjih, temveč tudi Dravinih valovih. Štajerska je s svojimi znanimi in anonimnimi obrazi fotografa vedno klicala, tudi po tem, ko je skozi oko objektiva zrl v obraze, kot so Fidel Castro, Alfred Hitchcock, John Lennon, Roman Polanski in Tina Turner … Zvrstijo se v prvem nadstropju. V vlogi zavzetega kronista, ki je presegel vse odličnosti fotoreporterskega poklica, je vmesne intimne trenutke lastne ustvarjalnosti iskal v gledališču in sodobnem plesu, ki mu je predstavljal tudi fotogenično gradivo za občutljivo lastno lirično reinterpretacijo podobe preko meje figuralnega – Telo v igri, serija na vrhu Stolpa in v vrhu Stojkovega opusa, ostaja odrto polje za novo desetletje, ko lahko od tega plodovitega ustvarjalca ostrega očesa pričakujemo le še … marsikaj.

Biografija

Tone Stojko (1947) je po končani Tehniški srednji šoli v Mariboru študiral novinarstvo v Ljubljani. Že v času študija je delal tudi na Radioteleviziji Ljubljana, priključil se je Fotogrupi Šolt in začel fotoreportersko kariero pri študentskem časopisu Tribuna. Leta 1971 je postal urednik fotografije tednika Mladina ter tam dobrega četrt stoletja kreiral visoka merila kakovosti in aktualnosti reportažne fotografije. To obdobje mu je prineslo številna potovanja po svetu in prisotnost vedno ob pravem trenutku na pravem mestu, posebej v času slovenske pomladi, ko je posnel nekaj ikoničnih fotografij. Vse od leta 1968 do danes sistematično beleži množične demonstracije, o čemer priča pravkar izdana obsežna monografija z naslovom Naša jeza je brezmejna.

Vzporedno se je z veliko pozornostjo posvečal foto- in video-dokumentiranju slovenskega gledališča in sodobnega plesa, poleg tega pa ves čas gojil avtorsko fotografijo, danes skoncentrirano v abstraktni seriji Telo v igri.

 

Je avtor vrste uspešnih, tematsko in slogovno različnih razstav, knjižnih objav in nosilec številnih nagrad. Njegovo fotografsko gradivo danes hrani več ustanov: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Moderna galerija Ljubljana, Slovenski gledališki inštitut, Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju in druge.

Fotografija:

Tone Stojko: Andrej Brvar v jadrnici na Dravi_1970

 

PLANET ZEMLJA – povabilo k sodelovanju

Tema ZAPUŠČINA ČLOVEŠTVA

ROK za oddajo del je 31. maj 2021

je deloma navdihnila kriza Covid-19, ki je v rekordnem času popolnoma ustavila naše vsakdanje življenje: nič več ni enako in naša smrtnost naenkrat ni več videti kot “daleč od moje postelje”. Poleg veliko panike in nemirov smo prisiljeni razmišljati tudi o svojem načinu življenja. Na drugi strani pa je naš planet ogrožen, ogrožamo ga ljudje s svojim nespametnim ravnanjem.

Kdo smo kot ljudje poleg tega, da obstajamo? Kaj pustimo za seboj? Kako se izrazimo? Kakšne so naše sanje? Kako doživljamo ljubezen, bolečino, srečo? Kako rastemo? Kakšna je vloga naših nepopolnosti, temnih delov našega skupnega obstoja? Ali nas delajo ljudi? Po vsem tem lahko postavimo pereče vprašanje: kako zajeti ta čustva?

Vsak avtor lahko pošlje serijo od 6 do 12 fotografij velikosti 2400 pix po daljši stranici v jpg formatu. Datoteka naj bo poimenovana z imenom avtorja in naslovom npr. franc.kosir-zemlja.jpg

Izbrane serije bodo predstavljene v okviru programa Fotogalerije STOLP, iz prispelih fotografij bo narejen video.

Fotografije pošljite preko wetrasferja na naslov: info@fotoklub-maribor.si

ALKIMISTI

Analogna fotografija je fotografija v svoji najbolj osnovni formi. Začelo se je s pisanjem svetlobe. Odkar je leta 1826 Nicéphore Niépce s heliografijo ujel Pogled z okna v Le Grasu, so fotografi iskali vedno nove načine za izražanje svojega fotografskega znanja in umetniških téženj. Kljub dolgi zgodovini analogne fotografije je v 1990ih razmah javno dostopne digitalne fotografije uspel potisniti več kot stoletja dolgo tradicijo ob robove človeškega zavedanja. Preprostost izdelave digitalnih fotografij je premagala delo v temnicah, ki je od nekdaj zahtevalo veliko tehničnega in kemijskega znanja ter seveda tudi potrpljenja. Skladno z našimi kapitalističnimi vrednotami o hitrih rezultatih in preprostem, a učinkovitem dostopanju do cilja, je digitalna fotografija prevzela vodilno mesto, analogna pa je ostala le v mislih ljudi, ki so se zavedali njene močne sporočilnosti. Kmalu so mlajše generacije fotografov ugotovile, da je na klasičnem postopku izdelave fotografij nekaj mistično privlačnega. Spoznali so, kako lahko skozi enigmatično delo v temnih sobah stopijo ob bok ostalim umetnikom, ki so se za ustvarjanje umetnin skozi zgodovino zanašali na svoje roke in znanje. Utemeljitev fotografije kot umetniške prakse je bila tema mnogih trenj že od njenega izuma v začetku 19. stoletja. Trenja so delno zamrla šele po Stieglitzevem razstavljanju fotografij ob drugih klasičnih delih umetnosti. Leta 1940 je bila fotografija uradno priznana kot umetniška praksa. Mnogo umetnikov, živečih v digitalni dobi, se je zavedalo in se zaveda, da je analogna fotografija poklon dolgemu boju legitimnosti fotografije v umetniškem svetu. Na razstavi Alkimisti predstavljamo nekatere od njih. Ob njih dobimo asociacijo na alkimiste, ki so prek kemičnih postopkov razvijali unikatno filozofijo in iskali nesmrtnost. Tokrat bo nesmrtnost zapisana s pomočjo svetlobe in pripovedovana skozi večnost fotografskih podob.

Andrej Furlan razstavlja serijo stereogramov, poimenovano Stereopsis. Osredotočil se je na obeleženje kulturne dediščine Jožeta Plečnika in jo zapisal skozi dvodimenzionalne slike, ki nas z iluzijo tridimenzionalnosti povabijo, da bivamo kot del njih. Stereogrami nam omogočijo, da podobo ne le vidimo, temveč se z njo spojimo in se razumemo kot del nje. Morda podobo razumemo bolje, kot če bi stali pred njo v živo, saj nam je ponujen skrbno izbran izsek, oblikovan skozi natančno oko fotografa, ki omogoča, da subjekt fotografije pripoveduje brez prekinitev.

Andrej Perko govori skozi dva triptiha, Brez izhoda in Pogorišče. Triptih Brez izhoda je nastal na področju nekdanjih zaporov v Radečah. Avtor je duh preteklega časa ujel skozi prikaz praznega prostora, ki tiho sporoča, da je bil prej namenjen nečemu, kar je zahtevalo meje, ostre oblike in red. Ta red je sedaj prerasla trava, premagala hladen asfalt in preuredila prostor, a vseeno slutimo njegovo bivšo namembnost. Pogorišče se skozi tri fotografije zliva v enoto. Prhla struktura lesa in ogorele stene izžarevajo tipno resničnost uničenja in realizirajo novo stvarnost, stvarnost, ki nastopi po izteku obdobja vrhunca. Stopnja minevanja se izrazi v padlih podpornih elementih, ki se oklepajo prejšnje resničnosti, a čakajo na iztek.

Borut Peterlin predstavlja intimno pripoved očeta, ki navigira očetovstvo po ločitvi, z naslovom Očetova zgodba. Izjemno osebna zgodba iskanja lepote in ljubezni po nepričakovanem koncu nam daje vpogled v moč starševske navezanosti in v soočanje z novim načinom starševstva. Tehnika mokrega kolodija na steklu je za to izpoved še posebej primerna, ker ob soočenju s krhkostjo človeških odnosov na krhko snov, kot je steklo, preslika močne in obstojne vizije sveta, ki je neuničljiv zaradi želje po ohranjanju ljubezni in sreče.

Ernő Sebastian v izboru fotografij iz serije Pod kozolcem, posnete v Deželi kozolcev, obeležuje tihe priče Slovenije, ki služijo sušenju in skladiščenju sena ali žita in so nam skoraj samoumeven pojav pri potovanju skozi deželo. Preprosta lesena struktura, ki jo pogosto spregledamo, je del naše kulturne dediščine, saj je del naše tradicionalne ljudske arhitekture. S svojo unikatno pojavnostjo nas opomni na življenja naših prednikov, ki so še vedno izjemno prisotna v naši kolektivni podzavesti in oblikujejo naše dojemanje trenutne kulture in družbeno socialnih resnic.

Gregor Salobir v cianotipijah z naslovom Glacialis Nature pristopa k ustvarjanju z nežnostjo in mističnostjo reprezentacije flore in nas ponese v svet pravljičnega nočnega neba, na katerem se izrisujejo rastlinske forme in nedefinirane oblike, ki jih naše misli povežejo z želeno emocijo, ta pa nato preveva občudovano kreacijo. Senzibilnost nastalih umetnin skoraj izžareva atmosferično glasbo, skoraj vzpodbudi gledalca, da jo začuti kot gibanje.

 

Iztok Šumak je za svoj medij izbral hitro nastali in minljivi polaroid. Polaroidne fotografije že same po sebi nudijo subtilno obarvanje in žar fotografiranim motivom, če pa je ob tem pristop fotografa premišljen in čustveno obarvan, dobimo predse podobo, ki je zaznamovana tudi s tiho pripovednostjo. Avtor je motivno razpet med spontane in intimne portrete, razpoloženjsko zaznamovane fotografije predmetov in rastlin, uspe pa ustvariti tudi abstrakcije, ki nas lahko spomnijo na dela slikarjev, ki so ustvarjali v smeri slikarstva barvnega polja.

Marko Vogrič je v seriji The Day After s camero obscuro prikazal polje koruze po žetvi. A vendar to ni le površinski prikaz narave. Misli nas ob ogledu fotografij spomnijo na film režiserja Stephena Kinga – Otroci koruze (Children of the Corn), saj oddajajo podobno zloveščo energijo. Silijo nas, da se vprašamo, ali se je na tem mestu res zgodila le žetev. Zakaj je polje opustošeno in zapuščeno? Če gremo še globlje v fotografije, pa nas prevzame občutek, da je na njih prikazan notranji svet, en dan po tem, ko ga je nekaj temeljno spremenilo.

Matej Sitar je izseke življenja predstavil v seriji polaroidov, ki se povezujejo izključno z védenjem, da so bili za predstavitev pred gledalci izbrani kot prodoren pogled v življenje avtorja. Vizualni dnevnik podob nam daje vedeti, kdo so osebe, kraji in predmeti, ki jih avtor jemlje kot emocionalno pomembne. Polaroid omogoča, da je želeni trenutek ujet hitro in brez možnosti manipulacije. Izbrani motivi ostanejo iskreni samim sebi.

Slavica Isovska se predstavlja z dvema serijama cianotipij, in sicer z detajli narave v seriji Pangea – Green and Blue Focus in z motivi vinogradov v diptihu Posestvo Brič. Fotografije so tonirane v kavi in črnem čaju. Motivi so s tem potencirani, dobijo dodatno snovnost, skorajšnjo otipljivost videnega in povezavo z zemljo, ki je hranila motive na fotografijah in snovi, ki so omogočile njihovo obeleženje. Iskrenost je dosežena tudi zaradi avtoričine osredotočenosti na rodno istrsko pokrajino.

Tihomir Pinter nam s serijo Detajl približa skoraj nepredstavljivo toplino mehaničnih strojev. Fotografije, ki spomnijo na nekakšen spoj med delno abstraktnimi, približanimi fotografijami Janka Skerlepa in fotografijami delavcev pred stroji Lewisa Hinea, nosijo svojo unikatnost v odsotnosti človeškega vpliva. Stroji v detajlih pred nami zaživijo kot samostojni organizmi, pospremljeni z naslovi, povezanimi s človeškim telesom in življenjem. Nosilci industrijskega obdobja so premišljeno situirani v novo zaznavanje hladnosti kovin, ki kljub svoji ne-živosti nosi določeno subjektivnost, povezano z gradniki družbe.

Tomaž Strmčnik s fotografijami Simbioza-Forma Viva raziskuje skulpture, postavljene tekom kiparskih simpozijev v letih med 1967 in 1986. Prikaže vpetost le-teh v vsakdanji prostor, njihovo sposobnost zlivanja in dopolnjevanja z okolico. Izraz Forma Viva pove, da so to oblike, ki živijo, občutek dobimo, da celo neodvisno od nas, saj izstopajo v prostoru in ga na svoj način zaznamujejo, a kot vse žive forme so z našim obstojem neločljivo povezane in ga rahlo, a zagotovo prilagajajo.

Uroš Podovšovnik je v seriji Kaj bi rekel Andy Warhol našel nepričakovan zorni kot, ko je v zapuščeni stanovanjski hiši naletel na star divan, pred katerim so bile na tleh fotografije golih žensk, iztrgane iz koledarjev. Motiv je zabeležil in se leto kasneje spomnil nanj v miselnem okviru Andyja Warhola in njegovih ponavljajočih se podob. Pogledal ga je skozi njegove oči, se vrnil na mesto prvotnega fotografiranja in ustvaril novo konceptualno serijo, ki z zapuščeno lokacijo deluje kot antiteza Warholovega življenja.

Boris Gaberščik je avtor subjektivno obarvanih tihožitij, ki izjemno izstopajo s svojo pogosto kompleksno kompozicijo, tvorjeno po zakonih slikarskih del, ki oblikuje razgibane skulpture, dihajoče z na novo ustvarjeno pripovednostjo izbranih predmetov. Sadovi zbirateljske dejavnosti živijo v sanjavo obarvanem konstruktivizmu ali lirično izstopajočem miru, ki ustvarja resničnost tihožitij, ločeno od naše in spregovorjeno v intuitivno razumljenem jeziku.

Stojan Kerbler s serijo Šelestenje takoj aktivira našo avditivno zaznavo. Fotografije se trudimo poslušati, ne le gledati. Iščemo šelestenje golih dreves, močnih vej, redkih listov, sprašujemo se, kakšen je bil zrak, ko so bile fotografije posnete, kako je zvenel, ali je bil svež, in kaj je pripovedoval, ko se je premikal skozi naravo. Zapis časa je vseprisoten v preprostih, a skrbno naslikanih podobah. Pri teh fotografijah je fotograf neločljiv od stvaritve. Čutiti je njegov sentimentalen in preudaren pristop, ki rezultira v poetični vrednosti fotografije.

Branimir Ritonja je iz tokratnega pisanja s svetlobo svetlobo izpustil povsod tam, kjer ni bila nujna. Izseke iz mesta je ujel na način, ki v nas vzbudi nostalgijo, četudi krajev na fotografijah nismo še nikoli obiskali. Premišljeni svetli poudarki osredotočijo naš pogled na izpostavljene detajle in nas izzovejo v razmislek o njihovi vrednosti in pripovednosti. Odsotnost svetlobe je omiljena z mehko prehajajočim rjavim toniranjem in daje občutek, da so to fotografije iz naših osebnih spominov, nekaj, kar nam je skoraj popolnoma poznano.

 

 

ŽIVLJENJEPISI

Andrej (Andrea) Furlan  je diplomiral v Vidmu iz Ohranjevanja kulturne dediščine. Zaposlen je kot strokovni sodelavec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer se ukvarja predvsem z dokumentacijo, fotografijo in oblikovanjem publikacij in razstav. Kot učitelj veščin poučuje fotografijo na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Svoje delo je predstavil na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, leta 2011 je sodeloval na beneškem bienalu.

Andrej Perko je maturiral na gimnaziji v Novem mestu, diplomiral na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani in kasneje študiral na ljubljanski Pedagoški akademiji – likovna smer. Ukvarja se predvsem (vendar ne izključno), z analogno, črno-belo fotografijo in starimi foto-grafičnimi tehnikami. Je član DLUSP (Društva likovnih umetnikov Severne Primorske) in ZDSLU (Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov).

Borut Peterlin je diplomiral iz smeri fotografija na praški akademiji FAMU (1994-98) in kasneje nadaljeval s podiplomskim študijem na London College of Printing (2002-03). Leta 2000 je prejel štipendijo Bennetonovega raziskovalnega centra Fabrica, kjer je sodeloval s priznanim fotografom Olivierjem Toscanijem. Leta 2001 je so-ustanovil festival Fotopub, katerega umetniški vodja je bil do leta 2008. Kot fotoreporter in foto-urednik je več kot deset let sodeloval s tednikom Mladina.

Ernő Sebastian analogno fotografira že od otroštva. Študiral je v Weimarju, kjer je bil tudi član tamkajšnjega fotokluba, nekaj časa pa je bil član fotokluba tudi v rodnem Novem Sadu in kasneje v Ljubljani. V zadnjem času se posveča predvsem fotografiji baleta in kozolcev. Sodeloval je na mnogih samostojnih in skupinskih razstav.

Gregor Salobir živi in ustvarja v Mariboru. Je nagrajen fotograf, član Fotokluba Maribor, član GT22 in eden izmed vodij edine prosto dostopne fotografske temnice v Mariboru; Mišnice. Svoje pridobljeno znanje prenaša s pomočjo delavnic in predstavitev na mlajše generacije. Imel je 8 samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih razstavah, doma in v tujini.

Iztok Šumak je po poklicu univ. dipl. inž. elektrotehnike. S fotografijo se je začel ukvarjati v osnovni šoli in uporabljal očetovo vzhodno nemško Practico. Pred 10 leti se je začel ukvarjati s Polaroidno fotografijo. Največkrat fotografira portrete, a ga zanima tudi pokrajina in narava.

Marko Vogrič se je rodil leta 1961 v Gorici, kjer živi z družino, po poklicu je elektronski inženir. V 80. letih se je včlanil v Fotoklub Skupina75, aktivneje fotografira od leta 2000, trenutno je njen podpredsednik. Pretežno ustvarja v črno-beli analogni tehniki s camero obscuro (pinhole camera), s katero najpogosteje snema iz zanj značilne “mišje perspektive”. Ob sodelovanju pri razstavah in natečajih je bil od leta 2004 soavtor fotografskega dela raznih knjižnih publikacij.

Matej Sitar je umetniški fotograf s široko paleto delovanja. Za različne revije in fotografe fotografira arhitekturne prostore, v omejeni nakladi izdaja foto-knjige pod lastno znamko The Angry Bat, na svojem blogu The Angry Bat’s – nice photobooks tedensko predstavlja foto-knjige najrazličnejših domačih in tujih avtorjev, ob tem pa tudi redno razstavlja. Trenutno živi in deluje v Mariboru. V svoji založbi je do sedaj izdal tri svoje foto-knjige. Je prejemnik več štipendij in dobitnik prestižne nagrade Essl za mladega sodobnega umetnika (2009).

Slavica Isovska je bila rojena  leta 1980 v Kopru. Z analogno fotografijo se je začela ukvarjati že v osnovni šoli, torej v 90-tih letih prejšnjega tisočletja. Nekaj let kasneje, po končani gimnaziji, se je vpisala na Višjo strokovno šolo v Sežani, smer fotografija, kjer je diplomirala iz reportažne fotografije s svojo serijo „Za urbanim horizontom – Šutka“. Sodelovala je na več kot 60 skupinskih razstavah pri nas in po svetu ter na sedemnajstih samostojnih razstavah.

 

Tomaž Strmčnik se je izobrazil za kemijskega tehnika na srednji kemijski šoli v Rušah, kjer je tudi odkril svojo afiniteto do fotografije po uspešnem fotografskem natečaju. Tekom študijskih let je podrobneje spoznal koncertno fotografijo ter svet analogne fotografije za katerega ga je navdušil Borut Peterlin.

Uroš Podovšovnik se je s fotografijo se je začel ukvarjati že v osnovni šoli. Od leta 1997 je član Fotokluba Maribor. Sodeloval je na več skupinskih razstavah ter pripravil 5 samostojnih.

Boris Gaberščik se je rodil 28. septembra 1957 v Ljubljani. Po maturi na I. gimnaziji Bežigrad je študiral biologijo in leta 1985 diplomiral. Že med študijem se je ukvarjal s fotografijo. Imel je številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Prejel je več priznanj, med drugim tudi Župančičevo nagrado (2008) in nagrado Prešernovega sklada (2018).

Branimir Ritonja, (1961)  sodi med najvidnejše sodobne mariborske fotografe, zlasti je prepoznaven po svojem portretnem opusu. Poleg fotografije se ukvarja še za videom in filmom. Je avtor več fotografskih knjig, slikovnega materiala monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov.  Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo nagrado z listino (2012), Zlato plaketo Zveze kulturnih društev Slovenije (2016), medaljo na SALON DES BEAUX ARTS, Carrousel du Louvre Pariz (2017) in Srebrno plaketo javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (2020), je član fotokluba Maribor in ZDSLU.

Tihomir Pinter je bil rojen 1938 v Bjelovarju. Ima naziv mojstra umetniške fotografije. Mednarodna zveza za umetniško fotografijo (FIAP) mu je 1975 leta dodelila naslov Excelence FIAP. Leta 2000 je prejel nagrado Janez Puhar Fotografske zveze Slovenije za življenjsko delo. Doslej je pripravil 112 samostojnih razstav,  nazadnje retrospektivo »Kemija podobe« v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Fotografije objavlja v domačih in tujih časopisih in revijah. Iz njegovega opusa je objavljeno 12 knjig, predvsem portretov slovenskih umetnikov.

 

Limen: Jošt Dolinšek, Klemen Skubic, Nina Sotelšek

Otvoritveni ogled bo v sredo 24.2.2021 med 16 in 18 uro.

Avtorje razstave je v skupni projekt zdužil podoben pristop k fotografskemu mediju. Iz svojih arhivov so prispevali fotografije, ki reflektirajo njihovo osebno izpovednost; doživljanje ožjega bivanjskega okolja, odtujenost, ki jo zaznavajo v družbi, razmerje med sublimnim in banalnim v javnem prostoru ter ponovno odkrivanje narave in njenih procesov. Vsebine, ki avtorje zanimajo, so se z epidemijo intenzivirale. Tako kot ostali svet so se znašli v »prostoru« tranzicije, tako osebne, kot kolektivne. Zato jim je blizu ideja koncepta liminalnosti[1], ki se v današnjem času kaže kot družbena transformacija v t.i. novo normalnost.

 

Fotografije treh avtorjev se med seboj prepletajo v težnji prikazovanja vzdušja, ki se preko vizualnega prevaja v občutenja tujosti. Gledalcu vsebino samo nakažejo z metaforami zakodiranimi v vizualne podobe in namenoma puščajo odprto pot za interpretacijo. Postavitev razstave se bere skozi fragmentirane prizore iz narave ali urbanega okolja, kjer se človek pojavi zgoj redko. Če pa se, razberemo njegovo prezenco v objektih, ki jih je ustvaril in sledeh, ki jih je pustil za sabo. Avtorji so se poigravali s pojmi spreminjanja, prehajanja in momenti negotovosti, ki se lahko navezujejo na različne situacije (selitev v novo okolje, prihod prej neznanega človeka, smrt bližnjega, pandemija, itd.) s katerimi se v življenju nemalokrat srečamo.

 

 

Jošt Dolinšek (1997, Ljubljana) je vizualni umetnik, osredotočen na avtorsko fotografijo. Leta 2020 je diplomiral iz psihologije na Univerzi v Ljubljani. Dela predvsem na dolgoročnih projektih, v katerih raziskuje vidno doživljanje okolice in odnos do nje. Zanimajo ga raznovrstni pristopi k fotografiji, ki jo združuje tudi z drugimi umetniškimi praksami (zvok, instalacija). Leta 2018 je kot del projekta Če bi Slovenija bila pod vodstvom Klavdija Slubana izdal istoimensko publikacijo. Lansko leto je bil izbran v 3. cikel evropske platforme za sodobno fotografijo Parallel. Svoja dela je med drugim razstavljal na Landskrona Foto festivalu (Švedska), v Centru za sodobno fotografijo Roberta Cape v Budimpešti in na Voies-off festivalu v Arlesu.

 

Klemen Skubic (1982, Ljubljana) je fotografsko znanje pridobival na različnih delavnicah ter seminarjih klasične fotografije in fotografskih postopkov. Doslej je ustvaril več zaključenih fotografskih sklopov: Bharat, Koline, Zima, Boksar, Hunt in Nest ter jih predstavil na več skupinskih in samostojnih razstavah. V njegovih delih je čutiti prevpraševanje minljivosti, ustroja časa in kako se ta prek preteklosti odraža v sedanjih občutkih. Živi in ustvarja v Ljubljani.

 

Nina Sotelšek (1982, Brežice) je leta 2001 zaključila šolanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija v Ljubljani, leta 2010 pa je diplomirala na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno delovanje v polju avtorske fotografije zaznamuje beleženje prostorov oziroma krajev in se navezuje na daljše bivanje ali ciklično vračanje na določene lokacije. Fotografije zbira kot fragmente in jih počasi sestavlja v zaključene celote (Stardust, Swimming in Circles). Loteva se tudi konceptualno zastavljenih projektov (47 kilometrov slovenske obale, Headlines, Kje sem, ko spim?). Njeno delo je bilo predstavljeno na fotografskih festivalih v Arlesu (Francija) in Mariboru ter na samostojnih in skupinskih razstavah; med drugim v Umetnostni galeriji Maribor, Fotogaleriji Stolp, na Gradu Rajhenburg in v Atriju ZRC. Živi in dela v Volčjeh.

[1] Ta se lahko razlaga znotraj različnih znanstvenih ved (geografije, psihologije, antropologije, sociologije in drugih) in religij, vendar se v grobem navezuje na prostore, območja in časove prehajanja, spreminjanja, tranzicije ali stanja med normo in drugostjo. Idejo liminalega prostora je zasnoval Arnold Van Gennep (1909) in z njo skušal pojasniti trojno strukturo neke družbene skupine, ki prehaja skozi fazo ločitve na eni strani in vključitve v novo skupinsko ogrodje na drugi strani. Vmes je faza oz. območje negotovosti, prehod, brez kakršnega koli določenega okvira.