Istog Duško Žorž DANES JE ŽORŽEVO pregledna fotografska razstava

Ko se fotograf zlije z mestom 

Priimek Žorž je neločljivo povezan z mestom Reka na Hrvaškem v obdobju po drugi svetovni vojni. Istog Duško Žorž (1947, Reka) je že kot otrok ob očetu v ateljeju spoznaval delo fotografa, fotografsko tehniko, sledil je tehnološkim novostim in se izpopolnjeval. Ob očetu in z njegovimi spodbudami je razvijal svoj čut za umetniško fotografijo, izostril oko in občutek za dobro kompozicijo, kar je skupaj z obvladovanjem najnovejše fotografske tehnologije prispevalo k nastanku dobrih fotografij. Počasi je prevzemal družinski fotostudio, zlasti pa se je uveljavljal na področju umetniške fotografije. 

S poklicnim fotografiranjem sta oba fotografa vstopila v osebni svet skoraj vsake Rečanke in Rečana povojnih generacij – skoraj vsak se je vsaj enkrat v življenju fotografiral »pri Žoržu« za dokumente ali pa so v studiu nastale spominske fotografije porok in drugih pomembnih življenjskih trenutkov. »Žorž« je tako postal in ostal nepozaben del kolektivnega spomina mesta in njegove identitete.

Žorževa sta se tudi v fotografskih krogih zapisala med legende. Oče je bil leta 1961 med ustanovitelji fotokluba Color, zbirališča umetniških fotografov. Mladi Istog se je kmalu pridružil in že leto pozneje, leta 1962, s klubom prvič razstavljal v Zagrebu.

Oba sta poleg fotografije raziskovala tudi druge načine umetniškega izražanja na likovnem področju. Istog je fotografijo pogosto vključeval kot sestavni del novih umetniških del – bodisi s koloriranjem črno-belih posnetkov, združevanjem črno-bele in barvne različice iste fotografije v novo podobo bodisi s kolažiranjem izrezov fotografij v nove kompozicije. Ročne postopke manipulacije in predelave fotografij je kasneje nadomestila uporaba računalniških programov, predvsem Photoshopa. Tako so fotografije dobivale različne barvne intenzitete, motivi so bili poudarjeni, združeni, pomnoženi, stilizirani, včasih pa prevedeni v enobarvne ploskve, ki ustvarjajo vtis slikanega. Poseben učinek dajejo tudi mikrofotografije detajlov iz narave ali drugih materialov – pogosto delujejo abstraktno in spominjajo na računalniško ustvarjene podobe. Ta inovativni, eksperimentalni del njegovega opusa je hkrati najbolj sproščen, pogosto duhovit in nikoli strog; kot da bi pred sabo gledali dobrovoljnega, nasmejanega in prijaznega Žorža – kakršen v resnici tudi je.

Žorž je mestni fotograf. Njegovi motivi so ljudje in urbano okolje – mestno, tudi vaško – skoraj nikoli pa narava. Če se ta vendarle pojavi, so to oblaki, najpogosteje ujeti nad hišami in pristaniščem, kot da bi jih portretiral. Rad raziskuje igre svetlobe in senc v urbanem prostoru, kjer se površine zgoščajo v ostre kontraste črnega in belega, omejene z ravnimi linijami, ki se bodisi podvajajo v vzporednicah bodisi lomijo v nasprotnih smereh. Na tem ploskovnem ozadju mimoidoči ljudje in živali v kader vnašajo dodatno prostorsko dimenzijo in volumen. 

Naravi se približa predvsem s skoraj dokumentarnim, zgodovinsko obarvanim prikazom zapuščenih in razpadajočih hiš ter industrijskih objektov, v katere se naseljuje rastlinje in jih preobraža v urbano divjino. 

S fotografijo tako dokumentira etnološke in obrtniške elemente, zasebno in industrijsko arhitekturo, mestno in podeželsko okolje – vanj pa se včasih vključijo naključno ujeti ljudje oziroma je vsaj tak vtis. Ko ga to okolje posebej navdihne, v njem fotografira modele, same ali z rekviziti, ki dodatno poudarijo režiranost prizora. 

Kontrasti svetlega in temnega se izrazito kažejo tudi v barvnih fotografijah. V njih pogosto izstopa živost in intenzivnost barv, ki so nasprotje polnega, »trdega« urbanega okolja. Nad mestom ali morjem se raztezajo mehki oblaki belkastih in sivkastih odtenkov. 

Včasih naravno svetlobo nadomestijo obarvane mestne luči, ki gledalca presenetijo s svojim prelivanjem in neštetimi odtenki; ti se stapljajo z barvami hiš, mestnega rastlinja ali odpadlega listja.

Žorž je v stalnem iskanju mestnih motivov, ki se mu spontano razkrivajo med sprehodi: mestna veduta, simbiotičen sklop hiš na ulici, nad katerimi na vrveh plapola perilo ali pa so ob njih parkirani avtomobili. Vse to govori o meščanih, ki jih na fotografijah sicer ni, a je mesto kljub temu polno življenja. Žorž je fotograf mesta in prebivalcev. K mestu pristopa svobodno in instinktivno, k ljudem pa profesionalno, a vedno s spoštovanjem in domiselnostjo. To se jasno kaže v njegovih posnetkih ljudi v aktih, portretih, fotografijah modelov ali celo v podobah visečega perila, s katerim razkriva drobce njihove intimnosti. 

Že več desetletij je kronist in dokumentarist mesta ter njegovih prebivalcev. Je odličen poznavalec mestnih kotičkov, ki jih zna predstaviti na inovativen način skozi svoj osebni pogled. Še najbolj poznane predele fotografira tako, da se meščanom zdijo domači, šele ko pobrskajo po spominu, pa jih prepoznajo. 

Pomemben mestni predel je pristanišče. Vanj prihajajo in iz njega odhajajo ladje, njihove silhuete se zrcalijo v morju. Sivina trdnega kamnitega roba kopnega in rive ustvarja kontrast modri mehkobi morja in neba. Odsevi neba, sonca, svetlobe in oblakov se na gladini morja zlivajo z njegovo modrino. Žorž jih včasih ujame kot del pristanišča, spet drugič jih fotografira kot abstraktne, skoraj naslikane podobe razlitih barv. 

Med njegovimi fotografijami najdemo tudi redka tihožitja, pogosto posneta spontano in brez natančne režije. Ti prizori največkrat nosijo čustveno pripoved o upodobljenih predmetih ali njihovem nastanku – na primer poskus s prvim digitalnim fotoaparatom ali nedotaknjena polica s predmeti v zapuščeni hiši sorodnikov. 

Istog Duško Žorž je veliko svojih fotografij in negativov izgubil – deloma zaradi nesreče, deloma po lastni odločitvi, da »očisti« svoj atelje in arhiv (saj »kdo bo to gledal in evidentiral«). Vendar njegovo delo še vedno živi v objavah na družbenih omrežjih in na razstavah, na katerih pogosto sodeluje. Čeprav se zaveda kakovosti svojega ustvarjanja, pušča vtis, 

da ne vidi potrebe po tem, da bi se njegove fotografije ohranile kot del kulturne dediščine ali kot pričevanje o določenem obdobju in njem samem – kar se razlikuje od stališča muzejskih strokovnjakov. Kljub temu so njegove fotografije dopolnilo mnogih novic in pomemben del različnih publikacij, pa tudi uglednih zbirk in številnih družinskih albumov. Kot pedagog je svoje znanje prenašal na mlade slušatelje.

»Človek mora gledati, videti in občutiti tla, po katerih hodi, občutiti ljudi okoli sebe in vonjave mesta ali kjerkoli že je,« meni Žorž. To velja za slehernega od nas. Pravi fotograf vidi fotografijo in začuti njene učinke, že preden pritisne sprožilec. Vse to se odraža v fotografijah in drugih delih Istoga Duška Žorža, zaradi česar ga zlahka imenujemo maestro – umetnik z veliko začetnico

Denis Volk

 

 

Istog Duško Žorž (1947, Reka) je končal šolo za fotografe na Reki in delal v družinskem fotostudiu Foto Belveder na Reki. Od leta 1962 je član fotokluba Color in od leta 1990 Hrvaškega društva likovnih umetnikov na Reki. Umetniške fotografije je predstavil na več kot 40 samostojnih in 400 skupinskih razstavah. Razstavljal je tudi grafična, kiparska, slikarska in multimedijska dela, snemal dokumentarne filme, fotografiral za muzeje in druge kulturne ustanove na Reki, pet let je bil snemalec na HTV, devet let je predaval fotografijo na Naravoslovni in grafični šoli na Reki. Je prejemnik več priznanj, diplom in pohval: za aktivno delo v fotoklubu in poučevanje fotografije je prejemnik bronaste, srebrne in zlate plakete Zajednice tehničke kulture (Skupnosti za tehniško kulturo).

 

Peter Uhan: Letno poročilo

Peter Uhan (1977) se profesionalno ukvarja s fotografijo, predvsem z gledališko in portretno, občasno s komercialno in arhitekturno. V preteklosti je bil dejaven na področju modne fotografije, sodeluje z različnimi oglaševalskimi agencijami ter glasbenimi založbami. Redno dela z gledališči SNG Drama Ljubljana in SNG Nova Gorica, občasno tudi z drugimi gledališči in neodvisnimi uprizoritvenimi produkcijami. Do danes je dokumentiral približno 400 različnih predstav. V obdobju 2012-2019 je z nemškim umetnikom Ulayem izvedel več performansov. Za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad ter priznanj.

Letno poročilo 

Nekje v začetku novembra vem, da me bo poklical Peter in vprašal: »Kaj bomo pa letos slikali?« To je res težko vprašanje. Vsako leto sproži cel proces odločanja, premišljevanja o bistvu minulega leta, izmenjevanja idej in frustracij zaradi prenatrpanih urnikov in predvsem tega, da smo si ta projekt sploh nakopali na glavo. Začelo se je pred dvanajstimi leti. Potrebovali smo družinski portret, da bi se zahvalili zdravnikom in vsem drugim, ki so nam pomagali v dramatičnem prvem letu življenja najinih otrok. In ker smo Peter, Boštjan in jaz poklicni pripovedovalci zgodb, vsak na svojem področju, je prvo fotografiranje trajalo tri dni. Želeli smo posneti zabavno fotografijo, ki bi prikazovala, kako naporno in lepo je bilo naše prvo leto družinskega življenja z dvema posebnima otrokoma. Hoteli smo sporočiti, da smo dobro, da se spoprijemamo z izzivi in smo vsem hvaležni za pomoč. »Luštkan« ali »resen« družinski portret ni prišel v poštev, ker nismo takšna družina. Mi smo družina, ki je vedno na robu preživetja, ki žonglira z veliko različnimi vsebinami. In v tem smo precej smešni, ampak vztrajni. Tudi Peter ni takšen fotograf. Ni se kar tako odločil za gledališko fotografijo. Prva dva dni priprav na fotografiranje sva s Petrom iskala inspiracijo, slikala prizore v naši kaotični hiši, prestavljala pohištvo, igrače in pripravljala opremo. Od vseh kotičkov hiše smo izbrali najbolj nepraktičnega – kuhinjo. Spremeniti kuhinjo v prizorišče fotografiranja, medtem ko vsake tri ure pripravljaš hrano za malčka, je res nespametno. Moja mama pravi, da smo že zdavnaj pomešali življenje in gledališče ter da se tako ne živi.

 Kako je v življenju potreben red, da človek lahko funkcionira. Ampak meni se zdi, da je ravno to zanimiva tema: Kaj drži družinski kaos skupaj? Ljubezen? Vztrajnost? Pogum? Ustvarjalnost? Norost? Moja mama tega ne razume, Peter pa. Tretji dan smo snemali. Ne predstavljajte si kakšnega profesionalnega snemanja, to je bilo lovljenje trenutka, v katerem bi bila oba malčka – eden sploh še ni shodil – sploh budna in se ne bi basala s hrano. Hecali smo se, da bomo imeli pri njunih osemnajstih letih razstavo teh fotografij. V tistem trenutku je bilo že vsakih osemnajst ur takšen izziv, da je osemnajst let zvenelo nepredstavljivo, kot daljna prihodnost, v kateri bomo živeli že na Marsu. Od takrat je minilo dvanajst let. Dvanajst let! Kam so šla? Dvanajst letnih poročil na razglednici. Ki govorijo o tem, kaj je bil v prejšnjem letu največji izziv rahlo nevrotične družine, ne preveč drugačne od drugih. Letno poročilo v eni sami sliki. Nekaj, kar vsako leto pošljemo ljudem, ki so zaznamovali naše življenje, ali pa tistim, ki jim želimo sporočiti, da jih nismo pozabili. Peter in Barbara, njegova partnerka in soustvarjalka, sta teh dvanajst let preživela z nami. V življenju veliko stvari pozabim, to je nekakšen mehanizem, da lahko predstave, ki sem jih že naredila, pospravim v predal in začnem znova, od začetka. Ta projekt je ena od redkih stvari v mojem življenju, ki ima kontinuiteto in pušča za sabo sled. Naša poročila so dobila svoje občinstvo, ki vsako leto čaka na nadaljevanje. Večinoma poročajo, da se ob fotografijah zabavajo, pa tudi, da so ganjeni in se velikokrat lahko poistovetijo z njimi: izčrpani, nemočni starši, ki imajo občutek, da so jim vajeti ušle iz rok. Otroka sta zdaj že večja in ju je lažje prepričati, da pogledata v kamero. Celo razumeta, za kaj gre, in prispevata svoje ideje. Ampak da Peter ne bi imel prelahkega dela, smo si omislili novega člana družine – mačko. Zdaj njo prepričuje, naj ne pobegne iz hiše, medtem ko se fotografiramo na stopnišču. 

Peter Uhan je moj prijatelj, soustvarjalec, zaveznik in me spravlja ob pamet. Več ur je sposoben pripravljati detajle in ponavljati fotografiranje. Ko smo že vsi utrujeni, bi on posnel še eno serijo. In ko je vsega konec, me pokliče, ali ne bi mogoče zadeve še enkrat ponovili. Vedno je tako. Tudi kadar fotografira v gledališču, mu ni do tega, da bi samo dokumentarno poslikal moje predstave. Ne, on hodi na vaje, nas opazuje, debatira o tem, kaj delamo, moti me in mi nalaga dodatno delo. Še in še fotografira in fotografira in pri naslednjem projektu je spet tu. Včasih se mi zdi, da je on tisti spomin, ki ga ne hranim. Spomin na razloge, zakaj smo nekoč počeli, kar smo. Kakšen je bil kontekst in kakšni so bili časi. O čem smo razmišljali in s čim smo se v življenju ubadali. Peter je predvsem pripovedovalec. Nikoli ni objektiven. On se preprosto vplete v zgodbo, v njeno bistvo, ter jo s svojimi sredstvi in po svoje pripoveduje. Ali ni to bistvo? To pronicljivo opazovanje in veščina pripovedovanja o življenju. Tukaj smo, dvanajst let pozneje. Da vam povemo zgodbo o norem, lepem, napornem in nič kaj dosti drugačnem življenju, kot ga imajo druge družine in prav takem ustvarjanju. 

Ivana Djilas

NAGRAJENCI FOTOKLUBA 2018

22. 1. – 1.3.2020

  Fotografija: Janja Cizelj

Razstava fotografij nagrajencev Fotokluba Maribor za leto 2018

Razstavljajo: Anja Cigula, Bojan Hajdu in Janja Cizej

Bojan Hajdu: Eva 

Bojan Hajdu je že od nekdaj veliko eksperimentiral, naj bo to na področju grafike ali fotografije. S fotografijo se intenzivneje ukvarja štiri leta, sicer pa je član Fotokluba Maribor od leta 2017. Do sedaj je imel dve samostojni in šest skupinskih razstav, na eni izmed teh je leta 2018 prejel srebrno nagrado za ustvarjen fotografski diptih. V prihodnosti si želi, da bi v fotografiji iznašel nekaj čisto novega. 

Razstava z naslovom Eva, nam predstavi prav njo, Evo, v vsej svoji lepoti in izraznosti. Na svojih fotografijah je avtor poskušal ujeti posamezne dele telesa, ki so odeti v intenzivne barve tatujev. Kljub temu da Hajdu najraje fotografira v črno-beli tehniki, ga je tokrat premagala moč izrazitih ilustracij na Evinem telesu. Vsak predstavljen košček pripoveduje svojo zgodbo, z razstavljenimi deli pa si obiskovalec sestavi unikatno celoto. S to razstavo je v galerijo želel vnesti noto modernosti in drugačnosti, saj imajo tokrat glavno besedo tatuji, ki so trenutno zelo priljubljeni med vsemi 

generacijami.

Katarina Kumprej, univ. dipl. um. zg. 

Anja Cigala: Slikarjev dan 

Anja Cigala je po poklicu magistrica gradbeništva, vendar se je že tekom srednje šole ukvarjala z oblikovanjem fotografij in letakov. S fotografijo se je intenzivneje začela ukvarjati leta 2016. Kot članica Fotokluba Maribor je na klubskih razstavah do sedaj sodelovala tri leta. Leta 2018 pa je tudi prejela posebno nagrado Fotokluba. Fotografira vse, kar se ji zdi atraktivno, sicer pa v svoj opus najraje zajema pokrajino in nevsakdanjo arhitekturo. 

Slikarjev dan, kot je fotografinja sama naslovila razstavo, začenjamo skozi motiv okna. Tekom dneva je moč opaziti realističen pogled na živa bitja, mističen vpogled v arhitekturo in ognjen zaključek dneva. Poudarek je na stvareh, bitjih in trenutkih, ki jih sprva morda sploh ne opazimo. Z več pogledi na fotografijo in z igro svetlobe na nekaterih delih avtorica pritegne pozornost obiskovalca. Kljub raznolikosti motivov, kombinaciji intenzivnih barv na nekaterih ter monotonostjo na drugih delih, razstava zaobjame vsakdan posameznika, ki se lahko kar naenkrat sprevrže v rutino.

Urška Gačnik, univ. dipl. um. zg. 

Janja Cizelj: Narava skozi moje oči

Janja Cizelj se je z analogno fotografijo pričela ukvarjati pred približno tremi desetletji. S pojavom digitalne fotografije se je tudi sama začela ukarjati z njo. Od leta 2013 je skupaj s člani Fotokluba Maribor sodelovala na več skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2018 je prejela zlato priznanje članov komisije in priznanje Fotokluba Maribor. V sklopu Festivala fotografije se je predstavila s samostojno razstavo. 

V svojem opusu se najpogosteje odloči za motiv narave, ki je tudi v ospredju na razstavi Narava skozi moje oči. Fotografije so nastale v Mariboru in njegovi okolici (Kalvarija, Piramida, nabrežje reke Drave…) s tehniko panninga. Fotografinja se je posvečala barvam, da je ujela harmoničen kontrast in skladnost. Pri njenih delih je pomembna svetloba, ki je bila za te fotografije najprimernejša ob sončnem vzhodu. 

Teodor Šandor, univ. dipl. um. zg.