ALEŠ GREGORIČ: PORTRETI (2000–2020)

15. julij – 30. avgust 2020

Serija Portreti zajema obdobje dvajsetih let od začetka novega tisočletja do danes. Avtor se je odločil za temo, ki je v svetu umetnosti pogosta in od ustvarjalca zahteva specifičen pristop ter opazovanje na način psihološkega razmišljanja do osebe pred objektivom. Namen portreta je torej prikazati podobo, osebnost in razpoloženje upodobljenca, zato ne gre zgolj samo za posnetek ampak za kompozicijo fotografije osebe v mirnem položaju. Francoski slikar Henri Matisse je podal naslednjo definicijo portreta »Vedno lahko pretiravamo v smeri resnice! Vendar najboljši portret je tisti, ki prikazuje osebo bolj realistično kot je sama«.

Značilnost Gregoričevih portretov so neizprosne in strogo ekspresivne podobe, ki jih v 

nekaterih delih še dodatno poudarja uporaba črno bele barvne sheme. Treba je poudariti, 

da je človeški obraz zelo zgovoren s svojo lastno podobo in ekspresijo, ne glede na okolje ter stroko iz katere prihaja portretiranec. Zato lahko preko portretne fotografije raziskujemo in začutimo življenje osebe, ki jo odraža prav obraz. Fotograf je opazil, da z minevanjem časa in opazovanjem portretov, fotografirane osebe prihajajo nazaj kot nem odmev. Njegove fotografije so kot nekakšna sled obraza, ki je v prehodu in ima opraviti s smrtjo. Čas na njem pušča svoje sledi. Obraz sam postane sled. V portretu imamo obraz, telo, podobo, ki je fiksirana za vedno v njegovi mirni zagonetnosti, ter nas gleda in nas izzove, da ga gledamo, proučujemo in ga beremo. Ob tem nas Gregorič opozori, da ima vsak gledalec fotografije svoje mnenje tako o portretirancu, kakor tudi o fotografu.

 

Aleš Gregorič je rojen 25. avgusta 1966 v Ljubljani, kjer živi in ustvarja od svojega 25. leta starosti. Izšolal se je za strojnega tehnika, prav tako se je izobraževal še v lesni stroki in opravljal tečaje za kamermana na slovenski nacionalni televiziji. S fotografijo se je resneje začel ukvarjati pri svojih 30. letih, ko je od svojega brata, ki je fotografijo študijsko 

izpopolnjeval v Londonu, kupil srednjo formatno kamero. Z njo se je s pomočjo aktov in črno–bele tehnike učil iskati, pravilno postavljati, loviti svetlobo in narediti smiselno 

fotografijo. V začetku njegovega ustvarjanja mu je izziv predstavljala črno–bela fotografija. To je v zadnjih letih zamenjala barvna fotografija, ki je nekakšna nadgradnja njegovega fotografskega razvoja, saj se v njej ukvarja predvsem s kompozicijsko rezijo in z večjimi formati. Odlikuje ga močan občutek za kompozicijo in kadriranje, tako da je izoblikoval svoj prepoznaven stil.

Svojo prvo samostojno razstavo je imel v Ribnici v Galeriji Miklova hiša leta 1997. Sodeloval je na več samostojnih in skupinskih razstavah. Osvojil je tudi več nagrad, med njimi naziv fotografije leta na E-mzinovem natečaju in na APP (Slovenija Press Photo), kjer je leta 1998 osvojil tretje, 2000 drugo in 2004 prvo nagrado.

Samostojne razstave:

2013: Galerija Photon, Ljubljana

2005: NLB, Ljubljana

2003: Cankarjev dom, Ljubljana

2002: Slovenski kulturni dom, Brisbane

2000: Mestna hiša, Dubrovnik

1999: Fotogalerija Stolp, Maribor

1999: Galerija Dolik, Jesenice

1998: Galerija Grad, Škofja Loka 

1998: Miklova hiša, Ribnica 

1998: Trdnjava Fort Bourguignon, Pulj

1998: Ganglova galerija, Metlika 

1998: KUD France Prešeren, Ljubljana 

1997: Miklova hiša, Ribnica