Zdenko Frangez – KRATKE ZGODBE
Zdenko Frangež se s fotografijo ukvarja že več kot štirinajst let. V svojih začetkih se je posvečal ulični fotografiji (Street Photography). Zanjo pravi, da je potrebno le opazovanje in pripravljenost na ujetost pravega trenutka, ki pa ga lahko najdemo že na domačem pragu. Glede motivike so ga že od vseh začetkov na potovanjih bolj zanimali ljudje, njihove interakcije in življenjski utrip mesta, kot arhitektura ali drugi turistični motivi. Smiselno je bilo torej pričakovati, da bodo njegov fotografski opus zapolnili ljudje, kar pa se je preusmerilo v fotografiranje modelov in kasneje v bolj specifično zvrst, akt fotografijo. V svoji fotografski karieri je pripravil že šest samostojnih razstav, dve od teh sta bili posvečeni ulični, preostale pa akt fotografiji. Vsako leto sodeluje na raznolikih skupinskih razstavah doma, in v zadnjem času v tujini. Zadnja štiri leta je član Fotokluba Maribor, v letu 2019 je na pregledni razstavi Fotokluba z naslovom Minimalizem prejel tudi nagrado.
Na virtualni razstavi z naslovom Kratke zgodbe je predstavljenih šest različnih fotografskih serij, katerih skupna točka je črno–bela fotografija. V prvi seriji je ženski model postavljen v staro stavbo pred okno, kar pripomore k igri senc njenih gibov. Model z vsako fotografijo stopnjuje svojo intimnost in prikazuje več golega telesa. Njeni gibi spominjajo na ples s katerim nas popelje v svoj skriti svet, ki je poln kontrastov, opazimo tako strast, kot tudi zamišljene poglede usmerjene skozi okno ali v tla.
Drugo serijo bi lahko razdelili na dva dela, v prvem ima ženska figura kot pripomoček stol, v vsaki od nadaljnjih fotografij se z raznolikimi pozicijami bolj približuje fotografiji akta. V drugem delu je v ospredju samo žensko telo, ki je tudi tukaj sprva zakrito, nato pa prestopi v fotografijo akta, kjer si je fotograf zamislil igro plapolajočih las. Ženska figura je postavljena neposredno pred gledalca, vabi ga v svoj svet, vendar se na nobeni fotografiji ne ujame z njegovim pogledom.
V tretji seriji se je Zdenko Frangež osredotočil na preplet dveh teles. Obraz modelov in prostor sta sekundarnega pomena, glavni motivi so različni deli telesa, njihovo dotikanje in odkrivanje v različnih položajih. Fotografije delujejo skrivnostno in v gledalcu zbudijo večjo pozornost, saj je pri nekaterih na prvi pogled težko ugotoviti kateri del telesa predstavljajo in ali gre za igro enega ali dveh teles. Fotografije od preostalih serij izstopajo po izrazitem chiaroscuru, vidimo izrazito globoko črnino v kontrastu z izrazito svetlo kožo.
V četrti seriji je predstavljen model mlajše ženske v stari stavbi. Na treh fotografijah je v rokah modela plišasti medved, med tem, ko je pri zadnji fotografiji v prostoru več plišastih igrač. Na obrazu ženske pri tej zadnji fotografiji ne vidimo več začetnega zamaknjenega pogleda, temveč je njen obraz naslonjen na medveda, ki ga trdno drži v svojih rokah. Tako figura medveda, kot zapuščena lokacija vzbujata občutke tesnobe in osamljenosti v gledalcu in nakazujeta vprašanja o otroštvu in zgodbi modela.
Predzadnja serija predstavlja akt fotografijo, model je postavljen v naravo, med arhitekturne ostanke kapele. Za rekvizit ima prosojno tančico, ki na fotografijah rahlo spominja na gozdno meglico, kar se sklada z mističnim pridihom fotografij in njihovo nenavadno lokacijo. S tančico se model v stoječih poigrava, na fotografijah z ležečimi pozami pa je golo telo z njo prekrito in tako še bolj poudarjeno.
V zadnji seriji sta glavni del objektiva moški in ženska v sobi s tapetami in foteljem, ki dajejo občutek, da zgodba spada v zgodovino in ni odraz sodobnega časa. Moški je oblečen, ženska pa je v spodnjem perilu in gledalcu prikazana veliko bolj ranljivo, zdi se, da je moškemu vse dovoljeno. Ob pogledu na fotografije dobimo občutek, da smo par zmotili pri igri, v kateri ima dominatno vlogo moški, ki žensko občuduje kot objekt. Na fotografijah sta prikazana v različnih pozicijah, v vsaki od naslednjih se stopnjuje drznost interakcije para, vse fotografije pa vzbujajo občutek poželjivosti in zapeljivosti.
Ne glede na serijo, razstavljene fotografije ponujajo gledalcu, da si ustvari lastno zgodbo, ki jo predstavljajo modeli, fotograf pa kratke zgodbe s svojim objektivom zgolj nakazuje.
mag. Urška Gačnik, uviv. dipl. um.
