17.2.2023 – 17.3.2023

Fadil Šarki (1951) je študiral novinarstvo na Fakulteti za politične vede v Beogradu.

Imel je deset samostojnih razstav. Skupaj je razstavljal na več kot 170 skupinskih razstavah doma in v tujini, kjer je prejel več kot 30 nagrad. Med drugim je bil devetkrat nagrajen na republiških razstavah Foto zveze Srbije. Dvakrat je osvojil prvo mesto na tekmovanju “Press photo Serbia” v kategoriji dokumentarne fotografije. Na mednarodnem festivalu v Sarajevu je prejel prvo nagrado v kategoriji reportažne fotografije. Na Festivalu fotografije v Rovinju je bil dvakrat nagrajen – leta 2020 prvo mesto za fotografijo arhitekture, leta 2021 tretje mesto za urbano krajino.

Mojster fotografije, Foto zveza Srbije, član ULUPUDS (Združenje likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Srbije.)

Črno beli svet

Fadil Šarki se je odločil, da eno izmed svojih številnih zgodb o ‘’osvobajanju’’ barve prenese v naš vse-obdajajoči črno beli svet, prepoln sivih odtenkov. Kajti ob gledanju določene črno bele slike si venomer postavljamo vprašanje: zakaj je ta motiv prikazan ravno na ta način? Teoretični odgovor na to vprašanje bi bil, da se osvobojeni vtisi barve in vizualno poenostavljene fotografije vračajo k svojim prvinskim vrednostim, zasnovanimi na tonskem odnosu sence, svetlobe, kontrasta, oblike in teksture. To je povzročilo, da se avtor še posebej posveti kompoziciji, ki pa skupaj z vsemi elementi na fotografiji, pri gledalcu izzovejo individualno pogojena čustva.

Tako pridemo do najpomembnejšega dejstva, zaradi katerega je nastala ta in vse ostale Šarkijeve fotografije. Gre namreč za nabor prefinjenih čustev, ki jih občutimo, ko gledamo črno bele slike sveta. Prav tako je pomembno dejstvo, da je avtor teh fotografij iskal motive na zelo neobičajnih mestih, ter se močno trudil pri prezentaciji skorajda bizarno-komičnih motivov.

Milan Zivkovic

Pejsaž mesta – Tukaj in tam

Šarki razvija vizualno prakso, ki nas privede do izpraševanja odnosa med fotografijo in realnostjo. K njej pristopa iz zanimanja za urbani pejsaž kot morebitni lastni pogled na dani pejsaž. Slednjega pa opazi tam, kjer ga drugi ne vidijo. Fotografija tako postane avtorica zgodbe, ki se vzpostavlja med obstoječim (tam) in intervencijo (tukaj), kar daje prednost subjektivnemu pogledu na sam pejsaž.

Kaj dandanes pomeni besedna zveza ”urbani pejsaž”? Da je odnos pejsaža in mesta, ki nastopa kot fotografski atelje velikokrat delikaten in paradoksalen. Da ga urbanizacija postavlja pod vprašaj, da je pejsaž legitimna kategorija ruralne fotografije, ali, da je v času metropolizacije vztrajanje na ohranjanju odnosa med urbanim in naravnim okoljem, problematično. Mestni pejsaž mnogokrat v fotografiji pomeni prikaz parkov, vrtov in ostalih zelenih oaz, medtem, ko se urbani pejsaž poslužuje geografije, urbanizma in arhitekture. Šarkijeva fotografija urbanih predelov pa je dejanje, ki presega zgolj dokumentarno naravo fotografiranja. S pomočjo enkratnih, nenadnih vtisov namreč avtor pogleda skozi objektiv na teren, proti svojstvenim občutjem estetskih kriterijev in tako daje fotografiji lasten pečat avtonomnosti, neodvisnosti od omenjenih disciplin fotografiranja.

Ulično življenje

Fadil Šarki se je v iskanju nevidnih življenjskih zgodb sprehodil po številnih ulicah po svetu. Naučil se je slediti in prepustiti toku življenja. Fotografije nam dokazujejo, da je avtor venomer uspel najti mesta, v katerih se lahko fotografira zares zanimive motive, naj bo to s pomočjo lastnih modelov, postavitve v vlogo opazovalca ali zavzetje vloge ”paparazzi-ja”, ki krade trenutke. Ob tem ga je najverjetneje spremljala misel Đorđa Adera: ”Vse, kar ste si kadarkoli želeli, se nahaja na drugi strani strahu”. Večina ljudi namreč čuti strah do pristopanja k ljudem, do reakcije sočloveka in zavestne odločitve ne slediti ustaljenemu toku življenja. Zato fotograf ubere pot, kjer se njegovo telo spaja z ritmom ulice in ne pride do reakcij, ni strahu. Edino, kar zares šteje je fotografija.

Milan Zivkovic