Ko se fotograf zlije z mestom
Priimek Žorž je neločljivo povezan z mestom Reka na Hrvaškem v obdobju po drugi svetovni vojni. Istog Duško Žorž (1947, Reka) je že kot otrok ob očetu v ateljeju spoznaval delo fotografa, fotografsko tehniko, sledil je tehnološkim novostim in se izpopolnjeval. Ob očetu in z njegovimi spodbudami je razvijal svoj čut za umetniško fotografijo, izostril oko in občutek za dobro kompozicijo, kar je skupaj z obvladovanjem najnovejše fotografske tehnologije prispevalo k nastanku dobrih fotografij. Počasi je prevzemal družinski fotostudio, zlasti pa se je uveljavljal na področju umetniške fotografije.
S poklicnim fotografiranjem sta oba fotografa vstopila v osebni svet skoraj vsake Rečanke in Rečana povojnih generacij – skoraj vsak se je vsaj enkrat v življenju fotografiral »pri Žoržu« za dokumente ali pa so v studiu nastale spominske fotografije porok in drugih pomembnih življenjskih trenutkov. »Žorž« je tako postal in ostal nepozaben del kolektivnega spomina mesta in njegove identitete.
Žorževa sta se tudi v fotografskih krogih zapisala med legende. Oče je bil leta 1961 med ustanovitelji fotokluba Color, zbirališča umetniških fotografov. Mladi Istog se je kmalu pridružil in že leto pozneje, leta 1962, s klubom prvič razstavljal v Zagrebu.
Oba sta poleg fotografije raziskovala tudi druge načine umetniškega izražanja na likovnem področju. Istog je fotografijo pogosto vključeval kot sestavni del novih umetniških del – bodisi s koloriranjem črno-belih posnetkov, združevanjem črno-bele in barvne različice iste fotografije v novo podobo bodisi s kolažiranjem izrezov fotografij v nove kompozicije. Ročne postopke manipulacije in predelave fotografij je kasneje nadomestila uporaba računalniških programov, predvsem Photoshopa. Tako so fotografije dobivale različne barvne intenzitete, motivi so bili poudarjeni, združeni, pomnoženi, stilizirani, včasih pa prevedeni v enobarvne ploskve, ki ustvarjajo vtis slikanega. Poseben učinek dajejo tudi mikrofotografije detajlov iz narave ali drugih materialov – pogosto delujejo abstraktno in spominjajo na računalniško ustvarjene podobe. Ta inovativni, eksperimentalni del njegovega opusa je hkrati najbolj sproščen, pogosto duhovit in nikoli strog; kot da bi pred sabo gledali dobrovoljnega, nasmejanega in prijaznega Žorža – kakršen v resnici tudi je.
Žorž je mestni fotograf. Njegovi motivi so ljudje in urbano okolje – mestno, tudi vaško – skoraj nikoli pa narava. Če se ta vendarle pojavi, so to oblaki, najpogosteje ujeti nad hišami in pristaniščem, kot da bi jih portretiral. Rad raziskuje igre svetlobe in senc v urbanem prostoru, kjer se površine zgoščajo v ostre kontraste črnega in belega, omejene z ravnimi linijami, ki se bodisi podvajajo v vzporednicah bodisi lomijo v nasprotnih smereh. Na tem ploskovnem ozadju mimoidoči ljudje in živali v kader vnašajo dodatno prostorsko dimenzijo in volumen.
Naravi se približa predvsem s skoraj dokumentarnim, zgodovinsko obarvanim prikazom zapuščenih in razpadajočih hiš ter industrijskih objektov, v katere se naseljuje rastlinje in jih preobraža v urbano divjino.
S fotografijo tako dokumentira etnološke in obrtniške elemente, zasebno in industrijsko arhitekturo, mestno in podeželsko okolje – vanj pa se včasih vključijo naključno ujeti ljudje oziroma je vsaj tak vtis. Ko ga to okolje posebej navdihne, v njem fotografira modele, same ali z rekviziti, ki dodatno poudarijo režiranost prizora.
Kontrasti svetlega in temnega se izrazito kažejo tudi v barvnih fotografijah. V njih pogosto izstopa živost in intenzivnost barv, ki so nasprotje polnega, »trdega« urbanega okolja. Nad mestom ali morjem se raztezajo mehki oblaki belkastih in sivkastih odtenkov.
Včasih naravno svetlobo nadomestijo obarvane mestne luči, ki gledalca presenetijo s svojim prelivanjem in neštetimi odtenki; ti se stapljajo z barvami hiš, mestnega rastlinja ali odpadlega listja.
Žorž je v stalnem iskanju mestnih motivov, ki se mu spontano razkrivajo med sprehodi: mestna veduta, simbiotičen sklop hiš na ulici, nad katerimi na vrveh plapola perilo ali pa so ob njih parkirani avtomobili. Vse to govori o meščanih, ki jih na fotografijah sicer ni, a je mesto kljub temu polno življenja. Žorž je fotograf mesta in prebivalcev. K mestu pristopa svobodno in instinktivno, k ljudem pa profesionalno, a vedno s spoštovanjem in domiselnostjo. To se jasno kaže v njegovih posnetkih ljudi v aktih, portretih, fotografijah modelov ali celo v podobah visečega perila, s katerim razkriva drobce njihove intimnosti.
Že več desetletij je kronist in dokumentarist mesta ter njegovih prebivalcev. Je odličen poznavalec mestnih kotičkov, ki jih zna predstaviti na inovativen način skozi svoj osebni pogled. Še najbolj poznane predele fotografira tako, da se meščanom zdijo domači, šele ko pobrskajo po spominu, pa jih prepoznajo.
Pomemben mestni predel je pristanišče. Vanj prihajajo in iz njega odhajajo ladje, njihove silhuete se zrcalijo v morju. Sivina trdnega kamnitega roba kopnega in rive ustvarja kontrast modri mehkobi morja in neba. Odsevi neba, sonca, svetlobe in oblakov se na gladini morja zlivajo z njegovo modrino. Žorž jih včasih ujame kot del pristanišča, spet drugič jih fotografira kot abstraktne, skoraj naslikane podobe razlitih barv.
Med njegovimi fotografijami najdemo tudi redka tihožitja, pogosto posneta spontano in brez natančne režije. Ti prizori največkrat nosijo čustveno pripoved o upodobljenih predmetih ali njihovem nastanku – na primer poskus s prvim digitalnim fotoaparatom ali nedotaknjena polica s predmeti v zapuščeni hiši sorodnikov.
Istog Duško Žorž je veliko svojih fotografij in negativov izgubil – deloma zaradi nesreče, deloma po lastni odločitvi, da »očisti« svoj atelje in arhiv (saj »kdo bo to gledal in evidentiral«). Vendar njegovo delo še vedno živi v objavah na družbenih omrežjih in na razstavah, na katerih pogosto sodeluje. Čeprav se zaveda kakovosti svojega ustvarjanja, pušča vtis,
da ne vidi potrebe po tem, da bi se njegove fotografije ohranile kot del kulturne dediščine ali kot pričevanje o določenem obdobju in njem samem – kar se razlikuje od stališča muzejskih strokovnjakov. Kljub temu so njegove fotografije dopolnilo mnogih novic in pomemben del različnih publikacij, pa tudi uglednih zbirk in številnih družinskih albumov. Kot pedagog je svoje znanje prenašal na mlade slušatelje.
»Človek mora gledati, videti in občutiti tla, po katerih hodi, občutiti ljudi okoli sebe in vonjave mesta ali kjerkoli že je,« meni Žorž. To velja za slehernega od nas. Pravi fotograf vidi fotografijo in začuti njene učinke, že preden pritisne sprožilec. Vse to se odraža v fotografijah in drugih delih Istoga Duška Žorža, zaradi česar ga zlahka imenujemo maestro – umetnik z veliko začetnico
Denis Volk
Istog Duško Žorž (1947, Reka) je končal šolo za fotografe na Reki in delal v družinskem fotostudiu Foto Belveder na Reki. Od leta 1962 je član fotokluba Color in od leta 1990 Hrvaškega društva likovnih umetnikov na Reki. Umetniške fotografije je predstavil na več kot 40 samostojnih in 400 skupinskih razstavah. Razstavljal je tudi grafična, kiparska, slikarska in multimedijska dela, snemal dokumentarne filme, fotografiral za muzeje in druge kulturne ustanove na Reki, pet let je bil snemalec na HTV, devet let je predaval fotografijo na Naravoslovni in grafični šoli na Reki. Je prejemnik več priznanj, diplom in pohval: za aktivno delo v fotoklubu in poučevanje fotografije je prejemnik bronaste, srebrne in zlate plakete Zajednice tehničke kulture (Skupnosti za tehniško kulturo).
