Kategorija: Aktualne razstave

Po mislih utemeljitelja večnega ontološkega vprašanja o pomenu obstoja, Martina Heideggerja, je ključen metafizični pojav posebno bitje, ki se lahko sprašuje o lastni biti – ima zavest o svojem obstoju. To je poimenoval »Dasein«, oziroma bivanje-v-svetu, kjer človek že obstaja v nekem svetu pomenov, odnosov, skrbi in projektov. Je tudi časovno bitje, saj razume sebe skozi preteklost (že-biti), sedanjost (biti-v-svetu) in prihodnost (možnosti) in postane avtentično šele, ko se sooči z lastno smrtnostjo. Tudi seriji analognih in digitalnih kolažev Maruše Štibelj se poglabljata v časovno raziskovanje biti, ali, biti-v-svetu, v svetu ki je prežet z doživetimi, preživetimi, navdihujočimi, osebnimi in neosebnimi, prekinjenimi in zavedno-trajajočimi stanji obstoja v danem trenutku. Tehnika analognega kolaža serije Melanholija pod površjem (2020–2024) omogoča fizično (ročno) plastenje in nalaganje omenjenih možnosti biti, ter jih z naključno najdenimi davno pozabljenimi predmeti, ter morda le delci njih, povezuje z izpeto se preteklostjo, že-biti, in svojimi notranjimi doživljanji lastnega biti-v-svetu. S pomočjo izrezkov iz revij, časopisov in lastnih fotografij ustvari čustveno intimo, kakršna lahko vznikne le ob metafizičnem preizpraševanju življenja. Naključni motivi se v celoto amalgamirajo šele, ko avtorica v svoje umetniško delo vplete svoj jaz in ga pospremi s kontekstom naslova. Kljub izvzetosti fizičnega, se tudi digitalni kolaži serije Potovanje trenutka (2025) spajajo v skupke brezprostorskih izrazov biti-v-svetu, ter ravno tako poskrbijo za »leitmotiv«, ki pa svojo prisotnost izraža skozi močan čustveni naboj vsakega izmed kolažev. Umetnica se tako na pričujočih delih vseskozi poigrava z zavedanjem o lastni minljivosti, obstoju v različnih obdobjih in oblikah svoje biti, ter gledalca_ko vabi h globljemu razmisleku lastnega, morda tudi podzavestnega, doživljanja obstoja

 Maruša Štibelj živi in ustvarja v Kranju. Kot vizualna umetnica se ukvarja predvsem s tehniko analognega in digitalnega kolaža, tudi v obliki animacije, knjižnih podob ter stenskega kolaža. Je pobudnica in umetniški vodja Mednarodnega festivala sodobnega kolaža KAOS, ki se odvija v Kranju. Z raznimi oblikami kolaža se predstavlja v vidnejših prostorih likovne metnosti, tako v Sloveniji (kot del skupinske razstave Plastenja) v Cukrarni 2024, v Galeriji Račka v Celju (2024), Galeriji Murska Sobota (2025) …, kakor tudi v tujini – na Dunaju, Wiesenbadu v Nemčiji, Istanbulu, Parizu, Bruslju, idr. Umetnica je med drugimi prejela tudi nagrado Pariškega Salona (2018). 

Klara Zadravec 

Maruša Štibelj: The fragile 

presence of passing by

Drawing inspiration from Martin Heidegger’s concept of Dasein—being-in-the-world—Štibelj’s series of analogue and digital collages investigates the temporality of existence and the layered experience of being. Her works oscillate between the personal and the impersonal, the transient and the enduring, reflecting on how we inhabit time through memory, perception, and emotional resonance. In her analogue series Bright Side of the Melancholy (2020–2024), the tactile process of layering and juxtaposition becomes a metaphor for existence itself. By recontextualizing found and forgotten objects, fragments of images, and her own photographs, she forges connections between already-being (the past) and the lived present. Each composition emerges as a meditation on the metaphysical intimacy of life—on how random motifs and visual remnants coalesce into meaning only when the artist weaves her own presence into the work. Even in her digital collages from the series titled Journey of the moment (2025), where the material touch gives way to immaterial layering, Štibelj continues to explore the emotional texture of being. These compositions evoke spaceless, timeless states of consciousness—expressions of being-in-the-world that invite the viewer to reflect on their own fleeting, often subconscious experience of existence.

Maruša Štibelj lives and works in Kranj. As a visual artist, she primarily explores analogue and digital collage techniques, extending her practice into animation, book illustration, and largescale wall collages. She is the founder and creative director of KAOS – the International Festival of Contemporary Collage, held annually in Kranj. Her works have been exhibitedwidely in Slovenia—most recently as part of the group exhibition Plastenja at Cukrarna (2024), at the Račka Gallery in Celje (2024), and at the Murska Sobota Gallery (2025)—as well as internationally in Vienna, Wiesenbad (Germany), Istanbul, Paris, and Brussels. Among other recognitions, Štibelj received the Paris Salon Award in 2018.

 Kuratorka / Curator: Klara Zadravec 

Pričujočo razstavo Milorada Milićevića sestavlja izjemno konsistenten nabor črno-belih fotografij, ki presega klasično portretno tipologijo in se razgrinja kot avtorska vizualna pripoved. Čeprav se na prvi pogled serija lahko bere kot zbirka portretov, ob natančnejši analizi vstopamo v kompleksno prepletanje različnih žanrskih kodov – od dokumentarne, ulične, ambientalne do vizualno narativne fotografije z elementi subtilnega socialnega komentarja.

Ključna odločitev o izključitvi barve ni le estetska, temveč konceptualna: črno-bela redukcija omogoča jasno hierarhizacijo pomena v kadru in subtilno izolacijo portretirancev iz njihovega okolja. S tem Milićević gradi tenzijo med posameznikom in prostorom, med kontekstom in intimo, med časom in trenutkom. Ta vizualna tišina barv omogoča, da se pozornost gledalca usmeri k osebam – portretirancem, teksturi obraza, gesti telesa…

Avtorjeva izrazita vizualna senzibilnost se kaže predvsem v njegovi sposobnosti anticipacije trenutka. Fotografski posnetki niso produkt naključja, temveč rezultat natančne prisotnosti, zbranosti in zmožnosti ustvariti prostor zaupanja med fotografom in subjektom. V delih, kot so Moj svet, Zvesti prijatelj ali Gališka poroka, lahko opazimo posebno kvaliteto ujetega trenutka — tisto neponovljivost, v kateri se izrazi vrednost fotografije in fotografa.

Pomemben vidik Milićevićeve poetike je tudi njegova tematska raznolikost, ki pa ne deluje disperzivno, temveč poudarja njegovo suvereno obvladovanje različnih izraznih registrov. Od ruralnih prizorov vsakdanjih opravil, urbanih uličnih situacij, do dokumentarnih posnetkov kulturnih ustvarjalcev — v vseh teh segmentih je prisotna enotna avtorska drža: humanistična, spoštljiva in vizualno izbrušena.

Milićević se spretno giblje med formalnimi rešitvami — od kvadratnega formata do klasičnega razmerja 3:2 — pri čemer vsaka odločitev deluje kot natančen odgovor na kompozicijsko dinamiko konkretnega prizora. Likovni elementi, kot so svetlobni kontrasti, teksturne variacije, repeticije, niso nikoli uporabljeni dekorativno, temveč dosledno v funkciji artikulacije vsebine in poudarka vizualnega fokusa.

Zgotovo lahko trdim, da je raznolikost tem pričujoče razstave njena ključna prednost. Ponuja nam vpogled v avtorjev širok ustvarjalni razpon, obenem pa vzpostavlja narativno nit, ki presega posamezne posnetke in gradi celovit vizualni svet — svet, v katerem je vsak človek, vsak pogled in vsak trenutek vreden pozornosti.

Dela Milorada Milićevića nas nagovarjajo z redko iskrenostjo in neposrednostjo. V času, ko vizualna kultura pogosto preferira spektakel in efemernost, Milićević ostaja zavezan globini, tišini in času. Njegova fotografija ni le estetski zapis — je dejanje ohranjanja, pričevanja in uvida. Je umetniški dokument časa, ki ga oblikuje in presega.

Rudi Uran

Milorad Milićević (Leskovac, 1953) je fotograf, ki se z umetniško in razstavno fotografijo aktivno ukvarja od leta 1981. V dveh mandatih je vodil Fotoklub »Aca Stojanović«, pozneje Fotoklub Leskovac, kjer danes deluje kot član umetniškega sveta in upravnega odbora. Sodeloval je kot predavatelj in organizator številnih fotošol, ukvarjal pa se je tudi z industrijsko in reklamno fotografijo. Njegova dela so bila razstavljena in večkrat nagrajena v Srbiji, na območju nekdanje Jugoslavije in v tujini. Nagrajen je bil tako za analogne kot digitalne fotografije, v posameznih kategorijah in kolekcijah. Leta 1991 in 1993 je bil med desetimi najaktivnejšimi avtorji Foto zveze Srbije, leto prej pa med dvajsetimi najdejavnejšimi avtorji Foto zveze Jugoslavije. Samostojno je razstavljal v Leskovcu, Zaječarju, Beogradu, Skopju, Gornji Radgoni in Aleksincu. Leta 2024 je za razstavo »Pričevalec časa« prejel priznanje »Tomin klobuk« na 14. samitu EX-YU fotografov. Je nosilec umetniških nazivov KMF FSS in AFIAP ter nosilec licence učitelja fotografije Foto zveze Srbije.

Brainstorm – nenaden trenutek, ko je nemogoče razmišljati jasno

Po naslovu in tematiki se projekt navezuje na epilepsijo – nevrološko motnjo, ki povzroča napade, fotografije pa so vizualna interpretacija osebnih epileptičnih aur. Epilepsija je morda nekoliko stigmatizirana, in čeprav je lahko nekoliko zastrašujoča, jo avtorica želi predstaviti na lep način. Kljub temu, da je predstavitev teme pomembna, želi, da si gledalec posamezna dela interpretira na svoj način, z lastno kreativnostjo. Prav zaradi tega fotografije nimajo posameznih naslovov in so zgolj oštevilčene glede na vrstni red, v katerem so bile ustvarjene. 

Projekt je vsebinsko precej oseben, a je poudarek na uporabljenih alternativnih tehnikah enakovreden. Gre za popolnoma analogno fotografijo, pri kateri kamera ni prisotna. Fotografije so izdelane v barvni in črno-beli temnici, pri čemer so za osvetlitev fotografskega papirja uporabljeni ročno izdelani negativi. Pri črno-belih fotografijah je ponekod za razvijanje uporabljena tehnika kemigrama – ročno slikanje s kemikalijami, kar omogoča, da nekateri deli papirja ostanejo nerazviti in beli, v primerjavi z barvnimi, kjer je prisotno več črnine. 

Ob pogledu na dela morda ni (takoj) očitno, da gre za fotografijo, in avtorica meni, da ravno to dodaja čar. Dela vzbujajo zanimanje in radovednost ter ustvarjajo prostor za diskurz.

Brainstorm – a sudden state of being unable to think clearly

The project’s title and theme refers to epilepsy – a neurological disorder that causes seizures – while the photographs serve as a visual interpretation of personal epileptic auras. Epilepsy might be somewhat stigmatised, and while it can seem unsettling, the artist seeks to present it in a beautiful way. Although the presentation of the theme holds significance, the artist wants to invite the audience to interpret the work in their own way, using their own creativity. Therefore, the photographs do not have individual titles but are instead numbered according to the order in which they were created. 

Thematically, the project is quite personal, but equal emphasis is placed on the used alternative techniques. The work is entirely analogue, with no camera involved. The photographs are created in both colour and black-and-white darkrooms, using handmade negatives to expose the photographic paper. Some black-and-white photographs are developed using the chemigram technique – hand-painting with chemicals – which allows certain areas of the paper to remain undeveloped and white, in contrast to the colour prints, where black tones are more prominent.

At first glance, it may not be (immediately) obvious that these works are photographs, and the artist sees this as part of their charm. The images evoke curiosity and intrigue, creating space for discourse and reflection.

Kristina Žetko (rojena v Ljubljani, 1997) je svoje izobraževanje v fotografskem mediju pričela leta 2012 z vpisom v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer Fotografski tehnik. V tem času ji je največje zanimanje vzbudilo delo v temnici in umetniški pristop k fotografiji, zaradi česar je izbrala dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani. To ji je doprineslo splošno znanje likovne teorije ter jo podrobneje seznanilo z drugimi likovnimi mediji kot so grafične tehnike, risanje, slikanje in kiparstvo. In prav to je pripomoglo, da je v času magistrskega študija iz umetniške fotografije (Master of Fine Art in Photography) na Univerzi v Göteborgu razvila lastno unikatno alternativno tehniko ustvarjanja analognih fotografij brez uporabe kamere.

Kristina Žetko (born in Ljubljana, 1997) began her education in the photographic medium in 2012 by enrolling in the Secondary School for Design and Photography in Ljubljana, programme Photographic Technician. During this time, she developed a strong interest in darkroom work and an artistic approach to photography, which led her to pursue a bachelor’s degree at the Academy of Fine Arts and Design, University of Ljubljana. This provided her with a broad knowledge of art theory and introduced her to other visual art disciplines such as printmaking, drawing, painting and sculpture. And it was precisely this that helped her, during her Master of Fine Arts in Photography at the University of Gothenburg, to develop her own unique alternative technique of creating analogue photographs without the use of a camera.

Katalog

Luciana Demichelis, Marcel Top, Andrés Pérez

Razstava v vpogled ponuja tri izbrane avtorske projekte fotografov Luciane Demichelis (AR), Andrés Pérez (VE) in Marcela Topa (BE), s katerimi so se v okviru ožjega izbora predstavili lani (2024) na Kranj Foto Festu. Na prvi pogled izmuzljiva povezovalna lastnost treh medsebojno različnih fotografskih zgodb se gledalcu prikaže šele po temeljitem razmisleku. Ta je namreč tisti, ki privede do razširjenega vida v okolje družbeno-političnih problematik, bodisi lokalno specifičnega ali vsesplošnega sodobnega sveta. V treh nivojih se gledalec, tako v prostorskem kot tudi v avtorsko specifičnem smislu, sooča s tematiko kolektivnega nadzora.

Luciana Demichelis (Zemlja je Lunin satelit) ga kritično izpostavlja v domači Argentini. V zastavljenem projektu gre za vizualno raziskovanje argentinskih satelitov, politične domišljije in uresničevanja kolektivnih sanj. Skozi uporabo fikcije, prilaščanja podob in ironije, projekt primerja tehnološko zanesljivost nekaterih držav in prispeva k razpravi o koloniziranju neba. Andrés Pérez (Mrtva družina) prek raziskovanja družinskih albumov kot binarnih zgodovinskih dokumentov, ki utrjujejo naracijo o neobstoju raznolikosti, predstavi lastno, a hkrati kolektivno izkušnjo oseb LGBTIQ+ skupnosti. Skozi prizmo globoko zakoreninjene heteronormativnosti ter patriarhalne družbene ureditve, avtor ponudi uvid v intimno sfero notranjega dogajanja posameznika, ki se je tovrstnemu nadzoru primoran podrejati vse od zgodnjih mladostniških let. Marcel Top (Obratni nadzor) na eksplicitni način izpodbija zanesljivost sistema na podlagi leta 2023 sprejetega zakona francoske vlade, ki dovoljuje algoritemski videonadzor kot ukrep za nadzorovanje množic na zborovanjih. Pojavi se izpraševanje namembnosti »obratnega nadzora« s strani najvišjih državnih organov, katerih vloga je sicer skrb za dobrobit lastnega ljudstva, a tukaj s pomočjo nečloveške tehnologije prevzema vlogo ultimativnega fizičnega nadzora, ki privede do vrste neetičnih izidov.

Ekstremno obliko nadzora je s teorijo panoptikuma že v 18. stoletju ovekovečil Jeremy Bentham. Nedaleč od tega ekstrema pa nam pričujoči avtorji z lastnim občutkom in zavedanjem, da je sodobni posameznik čedalje bolj postavljen pod sisteme družbenega ali političnega nadzora, odstirajo neprijetne, a nujne resnice.

Klara Zadravec, univ. dipl. um. zgod. in univ. dipl. ang.

Luciana Demichelis (Ensenada, 1992) is an Argentine photographer of non-binary identity. Named one of the ’15 most promising emerging photographers’ by the British Journal of Photography’s Ones to Watch 2023, their work explores the Latin American imaginary, technology, rituals, dissident identities, and nightlife. They have exhibited internationally at Format Festival (UK), PEP Berlin, FIF Santa Marta, Valparaíso International Festival, and more. Their accolades include the LENS Scholarship (Spain), Campo.lat Scholarship (Mexico), and second prize at Argentina’s National Hall of Visual Arts (2022). They have coordinated photography workshops since 2011 and lead Freezer, a contemporary photography platform.

Luciana Demichelis (Ensenada, 1992) je argentinska fotografinja z nebinarno identiteto. Njihovo delo, ki ga je britanska revija za fotografijo Ones to Watch 2023 imenovala za enega od ”15 najbolj obetavnih fotografov”, raziskuje latinskoameriško imaginarno tehnologijo, rituale, disidentske identitete in nočno življenje. Mednarodno so razstavljali na festivalih Format (Združeno kraljestvo), PEP Berlin, FIF Santa Marta, Valparaíso International Festival in drugih. Med njihovimi priznanji so štipendija LENS (Španija), štipendija Campo.lat (Mehika) in druga nagrada v argentinski nacionalni dvorani vizualnih umetnosti (2022). Od leta 2011 usklajujejo fotografske delavnice in vodijo platformo za sodobno fotografijo Freezer.

Andrés Pérez (Venezuela, 1993) is a non-binary photographer and visual artist based in Bogotá, Colombia. Their work is the result of the union between his creativity and political interests. Their visual identity is a mix of artistic photography and expanded documentary practices. Through images, they address social issues such as identity, queer memory and binary violence. They have presented 13 exhibitions between 2022 and 2024 in museums, photography centers and festivals such as Museum für Kunst & Gewerbe (Hamburg),  Trastevere Museum (Rome), Preus Museum (Norway), Pride Photo (Netherlands), Photo Saint Germain (Paris) and the Houston Center of Photography.

Andrés Pérez (Venezuela, 1993) je nebinarni fotograf in vizualni umetnik iz Bogote v Kolumbiji. Njihovo delo je rezultat združitve med ustvarjalnostjo in političnimi interesi. Njihova vizualna identiteta je mešanica umetniške fotografije in razširjenih dokumentarnih praks. S podobami obravnavajo družbena vprašanja, kot so identiteta, queer spomin in binarno nasilje.

Med letoma 2022 in 2024 so predstavili 13 razstav v muzejih, fotografskih centrih in na festivalih, kot je Museum für Kunst & Gewerbe (Hamburg), Trastevere Museum (Rim), Preus Museum (Norveška), Pride Photo (Nizozemska), Photo Saint Germain (Pariz) in Houston Center of Photography.

Marcel Top (Belgija, 1997) researches the topics of mass surveillance, privacy, data collection.In his practice, he layers a traditional approach to documentary research with a more experimental use of new technologies (such as facial recognition, movement analysis, and deepfakes). The artist uses these technologies to visualise and examine scenarios in which people can protect themselves and their rights by gaining knowledge and reclaiming control of surveillance tools.

Top’s projects addressing human rights, police misconduct and facial recognition during protests aim to contrast the abstract nature of the algorithmic mechanisms behind mass surveillance, by providing a concrete visualisation of the phenomenon and confronting the public with the extensive amount of surveillance societies are subjected to and the ethical risks deriving, finally offering theoretical solutions.

Marcel Top (Belgija, 1997) raziskuje teme množičnega nadzora, zasebnosti in zbiranja podatkov. V svoji praksi tradicionalni pristop k dokumentarnemu raziskovanju nadgrajuje z bolj eksperimentalno uporabo novih tehnologij (kot so prepoznavanje obrazov, analiza gibanja in globoki ponaredki). Umetnik te tehnologije uporablja za vizualizacijo in preučevanje scenarijev, v katerih lahko ljudje zaščitijo sebe in svoje pravice tako, da pridobijo znanje in ponovno prevzamejo nadzor nad orodji nadzora. Topovi projekti, ki obravnavajo človekove pravice, napačno ravnanje policije in prepoznavanje obrazov med protesti, so namenjeni nasprotovanju abstraktni naravi algoritemskih mehanizmov, ki stojijo za množičnim nadzorom, in sicer z zagotavljanjem konkretne vizualizacije tega pojava in soočanjem javnosti z obsežno količino nadzora, ki so mu družbe izpostavljene, ter z etičnimi tveganji, ki iz tega izhajajo, na koncu pa ponujajo teoretične rešitve.

Dogodke bomo fotografirali ali snemali. Z vašo udeležbo soglašate, da se vas sme fotografirati ali snemati. Fotografije in posnetke pa uporabiti za objavo na družbenih omrežjih, spletnih straneh, v tiskanem materialu in drugih medijih. Namen tega je promocija galerije in kluba, obveščanje javnosti in dokumentiranje.

Razstava je pripravljena v sodelovanju s

29. 1. – 8. 3. 2025                                        

MELANIN JE SPOMIN / MELANIN KE MOHOPOLO                 

Fotografska razstava portretov žensk Južne Afrike ujete za hip vsem danega življenja – svobodnega, enakopravnega, močnega in še močnejšega. Področje, ki ga avtorica raziskuje ima korenine lastnega notranjega sveta z doživljanjem daljnega, z nehvaležne pozicije evrocentričnosti, a nujnim pogledom k svetovnosti. Portreti so ločeni od tega sveta, črno-beli a popolnoma enaki tistim, ki ne vidijo barv.

Kot poseben in simboličen fotografski medij si je avtorica izbrala bombaž, fotografije so tako še bolj organske in naravne. Bombažna tkanina na katerih so tiskane fotografije so spomini zasužnjenih polj. Barva njihovega sodobnega življenja je skupaj v tem spominu še vedno črno (kot koža) – bela (kot bombaž). Sodobnost in preteklost se imata v razstavljenih fotografijah možnost najti v uporu močnih žensk z željo po svetlenju vseh barv življenja. Strastnost življenja pod ekvatorjem, njihovo doživljanje sveta je namreč popolnoma drugačno od našega, z vidika nenehnega boja in vzpostavljanja pravic.

Njihov spomin je melanin, barva pokornosti, ki naj bi raje in z nujo v današnjem svetu bila ponosna, vidna. V luči okoliščin našega vsakdana in sveta v uporu žensk in podob, ki smo jim priča – od dvignjenih pesti do striženja las. Kako bomo doživljali svoje spomine, če pa jih z nenehnim strinjanjem in konsenzi niti ne ustvarjamo. Tjašina zgodba portretov tistega sveta vedno in znova opominja na spomine preteklosti ter opozarja, prevprašuje naslednje – kje si človek, če svojega bližnjega ne prepoznaš v barvah svojega spomina?

                                                                                                                                    Neža Pavšič

MELANIN IS A MEMORY / MELANIN KE MOHOPOLO

A photography exhibition that features portraits of South African women, capturing a moment in their free, equal, strong, and stronger lives. The subject explored by the author has its roots in her own inner world, in experiencing remoteness, from an ungrateful Eurocentric position but nevertheless adopting a necessary worldly view. The portraits are disassociated from this world black-and-white, yet simultaneously exactly the same when viewed by the colourblind.

The artist has opted for a unique and symbolic photographic medium – cotton – making the photographs even more organic and natural. The cotton fabric on which the photographs are printed hearken back to slave plantations. In this memory, the colour of their contemporary life remains both black (like skin) and white (like cotton). The present and the past have the ability to come together in the showcased photographs as the rebellion of strong women wishing to lighten all of life’s colours. The passion of life under the Equator and their perception of the world is completely different from ours in terms of their constant struggle and fight for their rights.

Their memory is melanin, the colour of submission, which should and needs to be visible and displayed with pride in today’s world – in light of our everyday, global circumstances seen in the rebellion of women and images, from raised fists to cutting their hair short. How can we experience our memories when we don’t even create any by constantly acquiescing and agreeing to consensus? Tjaša’s story, recounted through portraits from that other world, continues to draw attention to past memories, alerting to and examining the following question – Can you truly call yourself human if you fail to recognise your loved one in the colours of your memory?

                                                                                                                                                 Neža Pavšič

Tjaša Gnezda se je po končanem študiju komunikologije – medijske in komunikacijske študije – začela izpopolnjevati na področju vizualne umetnosti s tečajem grafičnih tehnik v Mednarodnem grafičnem  likovnem centru Ljubljana in s profesionalnim programom modne  fotografije na Scuola di Fotografia Professionale e Multimedia v Firenzah. Področje video produkcije je nadgradila še na filmski rezidenci v Avstriji na Innsbruck Film Campusu, video ter fotografski delavnici na umetniški  rezidenci Victoria Yards v Johannesburgu ter na ORMS Cape Town School of Photography, v Južni Afriki. 

After Tjaša Gnezda graduated from university, where she read Media and  Communication Studies, she went on to study visual art by taking a  course in graphic techniques at the International Centre of Graphic  Arts in Ljubljana. She likewise attended a professional fashion  photography course at the Scuola di Fotografia Professionale e  Multimedia in Florence, Italy. She then went on to further expand her  knowledge of video production by participating in a film residency at  the Innsbruck Film Campus in Austria, video and photography workshop  at Victoria Yards art residency in Johannesburg and at ORMS Cape Town  School of Photography in South Africa.

Letna pregledna razstava članic in članov fotokluba maribor

Sodelujejo:

Bosiljka Ambrož

Gero Angleitner

Mihael Brunčko

Anja Cigala Rus

Janja Cizelj 

Dušan Gajšek 

Tomaž Galič 

Bojan Hajdu

Miha Kacafura

Anita Kirbiš

Daniel Kodrič

Zdravko Kokanović Koki 

Branko Koniček

Igor Koren

Matjaž Malenšek

Jože Marinič 

Maja Mekina

Maja Modrinjak

Breda Prešern

Branimir Ritonja 

Bojan Šenet

Maja Šivec

Rudi Uran

Teodor Veingerl

Rasta Vrečko 

Predgovor k fotografski pregledni razstavi Fotokluba Maribor za leto 2024

Namen tokratne fotografske razstave ni samo prikazati ustvarjalnost in napredek fotografov Fotokluba Maribor, temveč jih spodbuiti h globljemu razmišljanju, kako z eno samo samcato fotografijo narediti zgodbo tako, da v gledalcu vzbudi čustven premik.

Naziv razpisa »V njeni koži«, pušča široke možnosti razmišljanja in posledično kreativnosti. Pa naj si bo to prikaz, kako se ženske počutijo v trenutnem sistemu, ali pa zgodbe, katere se odvijajo za zaprtimi vrati in javnosti niso znane; morda nasmejan obraz in sreča v očeh, ko stisne svojega otroka k prsim…

Vsekakor pa je namen razstave prikazati nekaj, kar v vsakdanjem hitenju sodobnega sveta ne vidimo, ne želimo videt ali pa sploh ne opazimo, če pa že, potem samo zamahnemo z roko in vse je s tem zaključeno.

Zgodbe prikazane na fotografijah članov so zelo različne, kar je bil tudi namen in kar je tudi normalno, saj vsakdo od nas opazuje svet s svojega stališča, s svoje percepcije. Ni bila želja prikazati samo slabe strani, nasilje psihično in fizično, ampak najti širino postavitve ženske v sedanji svet v vseh mogočih pogledih. Kako je to fotografom Fotokluba Maribor uspelo? Kdo sem jaz, da lahko to ocenjujem? Ocenim lahko tehnično kvaliteto fotografije, lahko sprejmem zgodbo prikazano v črno beli tehniki, lahko sem kritičen do kompozicije…! Vse ostalo, pa bodo povedali obiskovalci, gledalci, pa še ti zaradi teme najbrž ne na glas, ampak vsak sam zase v sebi, vsak skozi svoje oči. Enotnega kriterija tu ni, saj smo si po karakterjih različni, šli skozi različne življenjske iskušnje, od smeha do joka. 

A vendar, ko pogledam nevrtralno lahko rečem: napisali smo fotografski roman z različnimi pogledi v 34ih poglavjih.

Miha Kacafura, EFIAP/b

Predsednik Fotokluba Maribor

Maribor, december 2024 

 Janez Pelko (1968), je rojen v Kranju, živi v Škofji Loki. Je samouk, dela s črno-belim filmom in digitalno fotografijo različnih formatov. V preteklosti se je udeleževal ex-temporov. Posebej pri srcu mu je bil Kreart (sedaj ArtKum). Pri ustvarjanju ga zanima širok spekter ustvarjanja, ki se giblje od portretov in ženskih aktov, infrardečih pokrajin, koncertnih reportaž, do eksperimentalne fotografije – sedaj fotografira s camero obscuro. V devetdesetih je sodeloval s tiskanimi mediji. V zadnjem času se posveča avtorski fotografiji, sodeluje z glasbeniki in predava na fotografskih delavnicah. Sodeloval je že na mnogih samostojnih razstavah in večjih skupinskih razstavah.

Janez Pelko: Izhod skozi zadnje zrcalo

Skozi zrcalo oziroma v angleščini Through the looking-glass je fraza, ki se je po romanu znanega avtorja Lewisa Carolla začela uporabljati v trenutkih, ko se nam svet zdi neznan, skoraj, kot bi bile stvari postavljene na glavo, razporejene na bizaren in nenavaden način. Pri seriji fotografa Janeza Pelka ogledala in odsevi predstavljajo nove enigme in kuriozitete, ki mečejo odsev preko nepojasnljivega skozi našo stvarnost in nazaj v neraziskano. 

Koncept razstave temelji na več kot zgolj ogledalu kot pripomočku fotografskega ustvarjanja, cikel razkriva nove dimenzije in zavedanja o samem sebi, o svetu in o optičnih iluzijah, ki jih takšni in drugačni odsevi ustvarjajo. Zrcala so že leta temelj ugank in legend, nekatera za sabo nosijo mračno podobo, druga optimistična raziskovanja in radovedne duše. V popularni kulturi so bila že nemalokrat tarča alienacije, tako pred tujo sfero kot pred odtujenostjo nas samih, saj lahko prikazujejo esenco človeka, ki pa nemalokrat kaže na dejstva, ki jih nismo pripravljeni sprejeti. Cikel fotografij se poigrava s subtilnimi sugestijami, ki nam jih zrcala in drugi na videz krhki elementi nastavljajo. 

V črno belih fotografijah vidimo nenavadna tihožitja v zapuščenih stavbnih prostorih. V vsakem od teh se skriva delec ogledala, ki razkriva nekaj več, ki razširi vidno polje fotografa in gledalca, ter odpira novo sliko in dodatno polje v sfero fotografije. Delo samo deluje minimalistično. Predstavljena so okna, deli sobe, mizice in akti žensk, ampak ko se gledalec poglobi v samo zrcalo, se razpre dodatni del zgodbe, ki dopolnjuje celotno zasnovo fotografije. Srečamo se z odsevi sten z markantnimi detajli, kozarci, kateri preslikavajo svetlobo, v ozadju zamegljene predmete, ki dodajo učinek misterioznosti in pa lomljenimi deli zrcal, ki prikazujejo tiho izpričevanje s strani fotografa. Gre za grajeno fotografijo, ki gre korak naprej od samega tihožitja in ga izpopolni z aktom, deli krajine in dodatnimi strukturami tihožitij vsaka fotografija ponudi več kot le eno tematsko polje umetnosti. Pri ciklu fotografij gre za sožitje več zvrsti in pravzaprav likovnih prvin, s katerimi se doseže popolna celota. 

Ob sprehodu mimo ogledala, ta zajamejo zgodbe vsakega posameznika. Tokrat je glavni akter pri nekaterih fotografijah ženska. Fotograf jo predstavi na način izrazito oddaljen od plehke erotizacije in objektivizacije, ženski akt v fotografijah postane sam svoj, postane nadrealen, ločen od okov družbe v tihožitju z ogledali, ali raje tihožitju v ogledalih. Prikazuje pomislek, kaj je res, kaj odsevi odnašajo in kaj 

prinašajo, kdo ta oseba je; je res tam, ali je zgolj plod vizije opazovalca. V samih fotografijah se postavlja paradoks, da v ogledalu vidimo nekoga drugega, ali

nekaj drugega, še ne poznanega, nekoga, ki ni mi, morda pa še bo. 

Serija Izhod skozi zadnje zrcalo uvaja neznanko, kaj ogledala pravzaprav sploh prikazujejo in predstavljajo za opazovalca? Morda strahove lastnih želja, lahko drugi svet ki uprizarja že uresničene cilje, tegobe ali pa resnice, ki še niso bile razjasnjene. Ideja ogledala je postavljena pod mnoga stvarna in tudi globoko filozofska vprašanja, na katere odgovorov ne pozna zares nihče, najbolj pa se jim približa tisti, ki odseve spremlja. Sam avtor pravi, da je potrebno z ogledali in dušami ravnati pazljivo, saj se oboje lahko hitro raztrešči. 

Rebeka Tašič, dipl. um. zgo.

Odprtje razstave: pet.19.7. ob 19.00

Čas razstave: 19.7. do 31.8.24

Kuriranje in spremni tekst: Denis Volk, Lektura: Darija Golob Malenšek

Jaka Jeraša (1953, Ljubljana) je v letih 1955–1980 večinoma živel v Piranu. Spada v srednjo generacijo uveljavljenih ustvarjalcev na področju umetniške fotografije v Sloveniji. Po končani fotografski šoli v Ljubljani se je leta 1971 zaposlil kot fotograf v Litostroju v Ljubljani. Tu ga je fotografski mojster Peter Kocjančič navdušil za umetniško fotografijo. Po vrnitvi v Piran leta 1975 je bil kratek čas fotoreporter pri časopisu Primorske novice, nato pa se je zaposlil v Design studiu Mak. Od leta 1986 deluje kot samostojni kulturni delavec. Je član Društva fotografov Slovenije. Od leta 1978 je imel 28 samostojnih razstav. Sodeluje na skupinskih razstavah in likovnih delavnicah doma in na tujem. Prejel je več nagrad. Živi in dela v Kopru.

Vpogled v opus: Jaka Jeraša

Včasih se zgodi, da hobi otroka tako navduši, da se usmeri v šolanje za poklic s podobnega področja. Jaki Jeraši je bila fotografija najprej hobi, ki je prerasel v poklic (foto dokumentarista ter fotoreporterja) in kasneje v umetniško ustvarjanje. Izbrušene tehnične veščine v fotografiji, občutek za kompozicijo, kadriranje in scenografijo ter dinamiko pri režiranih posnetkih, pa tudi videnje bodoče fotografije so ga pripeljali do večje svobode in neobremenjenosti, ki sta potrebni za kreativno umetniško ustvarjanje.

Jeraševe estetsko skladne fotografije niso le rezultat fotografovega doživljanja okolja in ambienta, pač pa tudi fotografova interpretacija. Z »igro« svetlobe in sence, s svetlim in temnim ter s kompozicijo poudarja in/ali izpostavlja posamezne podrobnosti. Nekatere fotografije so strožje, skoraj dokumentarne, lahko so bolj pripovedne, lahko pa tudi humorne, zabavne in hudomušne. Tako je s fotografijami ljudi, urbanega ali naravnega okolja in z režiranimi prizori.

Ljudje so »nameščeni« v zanimivo okolje, to pa je po svojih strukturah površin v kontrastu z (mehkim) živim telesom portretirancev. Okolje je v kontrastu tudi z nastavljenimi predmeti, ki v podobo večkrat vnašajo humornost. Osebe na fotografijah so ujete v trenutku, ko zrejo v nek objekt, v fotografa ali pa je oseba poglobljena v lastne misli. Fotograf je dokumentarist čustvenih stanj in počutja portretirancev. Zazna in ujame denimo zatopljenost, radovednost, čakanje, nestrpnost, veselje, dobrovoljnost in druga stanja.

Nekatere fotografije so zaradi fotografove asociativnosti igrive, tudi režirane skupinske fotografije oseb – na nekaterih Jeraša zre v kamero, ki jo sproži – ohranjajo v ostrini ali mehkih prehodih to spontanost in igrivost kontrasta vzorcev in struktur ter igro svetlobe in sence.

Gladkost fotografiranih predmetov ali objektov pogosto poudarja z razgibano, bolj grobo površino iz okolja ali nekega drugega bližnjega objekta (hiša ob skoraj mirni vodi, »steklena« telefonska govorilnica pred hišo). Ne le da ta kontrast vidimo na fotografiji, zaradi poznavanja teh »materialov« si ta kontrast predstavljamo tudi taktilno. Podobno je mogoče opaziti tudi v fotografijah golega telesa; koža je površina svetlo-temnih ali barvnih kontrastov, različne napetosti in strukture površine. Rob kože (okončine) je oster v primerjavi s kožo, ki se v senci mehko »združi« s kožo drugega dela telesa. Rob sence na eni strani (kontrastno) omejuje eno površino, na drugi strani pa senca/površina mehko prehaja v drugo površino. Poigrava se s simetrijo, križanjem črt in smeri, s svetlim in temnim, vdolbinami in izboklinami. Fotografija v nas vzbudi željo po dotiku (da to kožo pogladimo in jo začutimo pod prsti).

Zelo oseben odnos do narave, okolja in do ženskega telesa vzpostavlja tudi pri fotografiji aktov. Okolje izbira z občutkom, vanj umesti golo telo, oboje pa izpostavi do te meje, da se včasih vprašamo, ali je na fotografijah okolje ali akt. Podobno se zdi, ko fotografira dele ženskega telesa z “dodanimi” rastlinami ali odsevi v ogledalu. Oko in misel skačeta od enega motiva do drugega, ki sta tako premišljeno združena, da sta povsem enakovredna. Njegov fotografski pristop k ženskemu telesu je poseben ravno/tudi zaradi izbranega okolja in preskakovanja gledalčeve pozornosti med osebo in okoljem.

V urbanem, pa tudi v naravnem okolju njegove fotografije pogosto prikazujejo prisotnost – dejavnosti in življenje – ljudi, čeprav ljudi ni na fotografijah. Znamenja te prisotnosti so predmeti in naprave, ki jih uporabljamo ljudje, denimo obešeno perilo, stoli, čolni na suhem, tračnice …

Soline so Jeraši pogost motiv. Sprehod po solinah je zanj meditacija, sproščanje v tišini, iskanje barvnih ali svetlo temnih (v črnobeli fotografiji črno-belih) odtenkov, linij in površin, živega in neživega, delovanja narave in sledi človeka. Za razliko od dinamične narave so sledi človeka statične, kot mrtve v živi naravi, ki se spreminja. Vse to je hkrati intimni svet Jake Jeraše, pobeg od urbanega.

Jaka Jeraša enako mojstrsko uporablja črno-belo in barvno fotografijo. Njegov izrazit smisel za igro kontrastov in/ali skladnost črno-belih ter barvnih odtenkov, smeri (linij) in površin, skupaj s kompozicijo ter usmerjanjem gledalčeve pozornosti uvrščajo Jako Jerašo med vrhunske vizualne umetnike, le da je njegovo izrazno sredstvo fotografija.

Denis Volk