Kategorija: Razstave

12.12.2019 – 17.1.2020

Na letošnji klubski razstavi sodeluje 34 avtorjev Fotokluba Maribor. Skupna točka razstavljenih fotografij je minimalizem, ki se v fotografiji pojavi šele v 90. letih prejšnjega stoletja. Člani Fotokluba Maribor so ga poskušali doseči na različne načine, nekateri z odvzetjem barve, drugi z motiviko. Ponavljajoči se elementi brazd na njivi Janje Cizelj predstavljajo primer pokrajine; zaporedje opazimo tudi na motiviki arhitekture, konstrukciji mostu, ki ga je mistično v objektiv zajel Bojan Hajdu. Poleg ponavljanja vzorcev se minimalizem kaže tudi z izpostavljenim elementom, kar s figuro prikaže tudi Jože Marinič. Tako le majhen delček poda celotno zgodbo oziroma vtis fotografa. Kljub svoji monotonosti manjši detajli dodajo celotni fotografiji višji pomen, kar prikazuje nagrajena fotografija Zdenka Frangeža. Kompozicijo je gradil s temeljnimi elementi minimalizma, kot so geometrijski liki, igra svetlobe, kontrast med nežnostjo ženskega telesa ter nasičenostjo bele in črne barve. Četudi je predstavljeno golo telo, je avtor razbil klasično pojmovanje akta.

Člani Fotokluba Maribor so imeli pod širokim pojmom minimalizma različne predstave, kar je razvidno v heterogenosti razstave, ki pa nikakor ne vpliva na kvaliteto, temveč prikaže širok pojem z več zornih kotov.

Začetki minimalizma segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Sprva so bila to poenostavljena, stroga kiparska dela, ki so nastajala pod vplivom abstraktnega ekspresionizma. Umetniška dela predstavljajo upor proti ameriški obsedenosti s tradicionalno evropsko tradicijo in so pogosto sestavljena iz mnogih ponavljajočih se, enotnih elementov iz industrijskih materialov. Vsak element umetnine je lahko predstavljen tudi samostojno in je ob enem še vedno celota, saj je konstrukcija umetniškega dela množenje osnovne enote. Minimalisti menijo, da osnovne forme, kot so kvadrat, pravokotnik ali krog pri gledalcu vzbudijo določene emocije in njihova dela pogosto s svojo asketskostjo še močneje vključijo obiskovalca razstave.

V Sloveniji so se poskusi minimalizma začeli pojavljati skoraj sočasno. Njihov izraz so prav tako predstavljala poenostavljene geometrijske oblike, ki so na našem območju predstavljale simbol načrtne, optimistične prenove, kar se sklada z razvojem socializma in z družbeno klimo v Jugoslaviji. S pojavom minimalizma lahko povežemo tudi dve umetniški skupini Neokonstruktiviste (aktivno delovanje: 1968–1972) in OHO (aktivno delovanje: 1966–1971).

Jutrišnji spomin je projekt, v katerem avtor raziskuje odnos med našimi predstavami in resničnim. Dotika se vprašanj kvantnega ter participatornega delovanja našega okolja. Obenem preizprašuje odnos naših predstav in vzvodov, ki nas prepričajo, da je nekaj resnično. Poleg sklopov z abstraktimi motivi je na fotografijah mogoče videti pokrajine različnih koncev sveta, a v resnici je vse posneto v radiu 100 metrov okoli avtorjevega studia, ki se nahaja v urbanem okolju.

DK (Damjan Kocjančič) je bil rojen leta 1970. Leta 1999 je prejel štipendijo KulturKontakta z Dunaja, 2004 in 2009 štipendijo Ministrstva za kulturo RS, 2007 in 2012 štipendijo ZDSLU, pa tudi nagrade tujih fundacij. Razstavljal je v številnih pomembnejših umetnostnih institucijah v Sloveniji in tujini. Njegove fotografije so bile objavljene v raznih specializiranih medijih in publikacijah, izdal je tudi več monografij in knjižnih projektov.

North of South (2018)

Zgodbo podpira premišljeno spletanje likovnih elementov, s čimer avtor ustvarja narativne podobe z izjemnim estetskim občutkom. Serijo z naslovom North of South spremlja uravnotežen izbor posameznih motivov, svojevrsten preplet portretov in krajine, s katerimi je na svojstveno dokumentaren način povedana zgodba o spreminjanju načinov bivanja v ruralni Namibiji. Avtor meni, da njegovo delo ni povsem direktno dokumentarno, kjer navadno fotograf s svojo prisotnostjo ne vpliva na dogodke in okolico. Teži k osebnemu pristopu in konstruktivno interakcijo s subjektom fotografiranja. V svoji pripovedi se izogiba kakršnemu koli kritičnemu vrednotenju videnega in doživetega.

Podobno kot pretežni del ostalih afriških držav, tudi Namibijo bremenijo posledice postkolonializma in tranzicije, del katerih je tudi velik ekonomski prepad med bogatim in revnim prebivalstvom. Na obrobjih prostrane puščave najdemo preostanek raznolikih ruralnih kultur, ki so na eni strani zavezane k ohranjanju svoje tradicije, na drugi strani pa si prizadevajo za večjo integracijo v prevladujočo ekonomijo. Namibija, ki je samostojnost od Južne Afrike pridobila leta 1990, je bila v zelo kratkem času deležna velikih družbenih sprememb. Ljudje na podeželju so se znašli v nekakšnem časovnem vakuumu, ki onemogoča popolno tranzicijo iz tradicionalne oblike družbe v sodobno. To življenje vmes, kot ga lahko poimenujemo, je rdeča nit nastalih fotografij Lina Gerkmana: »Projekt dokumentira različne zgodbe iz današnje družbene krajine podeželske Namibije. Osredotoča se na sprejemanje sodobnih tehnologij s strani ljudstev tradicionalnih kultur in posledice, ki jih ima na njihov način življenja. Serija zajema dvojnost načinov življenja ljudi, ki so globoko povezani s svojo tradicijo in nepovratno navajeni na proizvode tehnološkega napredka, kot so mobilni telefoni, avtomobili in farmacevtski izdelki.« 

Serija fotografij izstopa po nameri, saj je, kot pravi avtor sam, veliko raje fotografiral ljudi, kakršni so bili v danem trenutku:»Serijo North of South določuje stremenje k zajemanju avtentičnih primerov spopadanja s prihajajočo modernizacijo, namesto poustvarjanja idealizirane predstave o nedolžnem življenju nedavne preteklosti, ki je pogosto povezano z ljudmi v tej pokrajini.«Prebivalci Namibije živijo nekakšno dvojno življenje: na eni strani še zmeraj ohranjajo svoje tradicionalna verovanja, na drugi strani pa v svoj način življenja integrirajo »elemente nekdanjih kolonialnih gospodarjev ter sodobnih sil globalne ekonomije prostega trga.«

Avtor v svojih fotografijah ponuja nasprotja, ki se na koncu obrnejo v povsem logično družbeno realnost. Dejstvo je, da sta potrošniško mišljenje in sodobna tehnologija zašli v vsak še tako skriti kotiček sveta: »Ljudje postajajo vse bolj odvisni od tehnologije in si prizadevajo za vključitev v svetovni prosti trg, da bi si jih lahko privoščili. Vzdušje idealizirane pastoralne dobe se počasi, a vztrajno preoblikuje, da opravlja svojo vlogo v svetovnem gospodarstvu.« 

Petra Čeh, umet. zgod. in soc. kult.

Lin Gerkman (1995, Ljubljana)

Lin Gerkman je fotograf in oblikovalec iz Ljubljane. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je diplomiral iz industrijskega oblikovanja, kjer nadaljuje tudi magistrski študij. Njegovo zanimanje za raziskovanje zgodovine predmetov se je v zadnjih letih izrazilo na področju fotografije in videa. V svojih fotografijah obravnava aktualne dogodke in ostanke polpretekle zgodovine. Njegov način dela ni omejen z enim samim pristopom. Zasnovan je na ustaljenih dokumentarnih tehnikah, pri poskusu iskanja resnice onstran dejstev pa pogosto presega strogo objektiven pogled na svet. Njegovo delo se osredotoča na odnos do narave, grajenega okolja, tehnologije in pojmovanja časa.

Read more: https://www.galerijastolp.com/news/lin-gerkman-south-of-nourth/

Dom je tam, kjer lahko parkiraš

Ko se je leta 1964 Ken Kesey, avtor Leta nad kukavičjim gnezdom, s svojimi pajdaši, imenovanimi Merry Band of Pranksters, odpravil na 7 tednov dolgo pot iz vzhodne na zahodno obalo ZDA, se še ni dalo slutiti razsežnosti, ki jo bo v

prihodnosti kultna podoba mavričnega avtobusa odigrala v hipijevski kulturi, ter se vtisnila v podzavest gotovo vsakega prebivalca zahodnega sveta. S predelanim šolskim avtobusom, ki so ga »Pranksterji« okrasili z živopisanimi barvami, so se odpravili na potovanje v potovanju – med Kalifornijo in New Yorkom, med resničnostjo in blodnjami, ki so jih doživljali v neredkih trenutkih pod vplivom LSD-ja, nevedoč, da se bo njihov road-trip zapisal v svetovno zgodovino pop ikonografije.

Dobrih 5 desetletij po Keseyjevi odisejadi je na poti med New Yorkom in

Wisconsinom nastala serija fotografij Freedom and Hope, v kateri Goljatova

dokumentira pot in življenje sodobnega nomada, ki še vedno živi in potuje na

predelanem avtobusu s skupino podobno mislečih ljudi. Toda najprej je morala

fotografinja tudi sama vstopiti na avtobus ter za tri tedne ali 2000 kilometrov postati del vagabundske družine, ki jo je na potovanju po ZDA spoznala naključno, ter z njo deliti vsakdan med zarjavelo živopisano pločevino in škripajočim

podvozjem, ki ni bilo samo prevozno sredstvo, temveč tudi edino zatočišče njegovih popotnikov – dom.

Medtem ko so se pred očmi Keseyjevih potovalcev menjale pokrajine in ljudje, ko v neustavljivi omami ni bilo več jasno, kaj je res in kaj ne, je bila edina konstanta popotnikov avtobus. Avtobus pa je prav tako edina stalnica in hkrati tudi vse, kar premorejo v materialnem smislu portretiranci Katje Goljat, ki bi prav lahko bili ujeti v času 60-ih let. Zato Rollieflexova srednjeformatna kamera iz leta 1954, ki

avtorico spremlja že od študija fotografije na Vrå Højskole na Danskem, ni bila izbrana naključno, saj daje učinek barvnega negativnega in dia filma fotografijam posebno mehkobo barv in v gledalcu na prvi pogled za trenutek lahko vzbudi nekakšen (psevdo)nostalgičen občutek po oddaljenih krajih in dogodkih, ki jih sam ni nikoli izkusil, pa vendar se zdijo tako blizu.

Serija Freedom and Hope presega romantično podobo hipijevstva. Sodobni

nomadi, ki po večini potujejo na šolskih avtobusih, so ujeti v paradoks. Šolski

avtobus, simbol indoktrinacije, nekoč prevoz v šolo, sedaj potnikom služi kot prevozno sredstvo za pobeg iz sistema. Daleč stran od sodobnega suženjstva, dela od jutra do večera, multinacionalk, kreditov in tehnološkega napredka.

Maša Špiler

Katja Goljat (1982) je študirala kulturologijo (FDV, Ljubljana) in fotografijo (VIVISS, Sežana in Vrå Højskole, Danska). Leta 2013 je prejela nagrado za Fotografijo leta revije Emzin.

Avtorica, ki deluje na področju avtorske in dokumentarne fotografije v svojih delih

predstavlja tematike, ki jo vznemirjajo in odstirajo pogled na lasten intimni svet ali popeljejo do svetov onkraj, kjer so zgodbe ljudi, katerih življenski stil je rezultat družbenih preobrazb in teži k odklonu iz primeža kulturnih obrazcev. Ukvarja se z digitalno in analogno

fotografijo, še posebej pa jo zanimajo stari fotografski procesi.

Od leta 2014 skupaj z Andrejem Firmom, pod imenom Photonic Walls, razvijata

možnosti fotografske emulzije. Med leti 2015 in 2018 je v improviziranem fotografskem studiju ustvarila Mestni album s portreti prebivalcev Slovenj Gradca.

Za uspešno izveden projekt je letos prejela Bernekerjevo plaketo za kulturne dosežke. Leta 2018 je skupaj z 18 slovenskimi fotografi pod mentorstvom Klavdija Slubana, razstavljala na festivalu fotografije v Arlesu, kjer je predstavila serijo Dom, ki govori o življenju njenih staršev. Med pomembnejšimi projekti so še skupinska razstava Sodobni slovenski portret, serija Metakino, kjer avtorica s plesalcem in svetlobo raziskuje meta-energijo kinodvorane ter avtoportretna serija It’s not a dream, it’s a memory, ki pooseblja razpetost med

bivanjem in sanjami.

Fotoaparat je zanjo magičen stroj, ki prevaja njena spoznanja in občutja v podobe.

Read more: https://www.galerijastolp.com/news/katja-goljat-freedom-and-hope/