Razstava fotografij fotokluba Maribor.
Portret je eden najbolj priljubljenih in pogostih žanrov v fotografiji. Kot eden izmed prvih fotografskih žanrov ni bil smatran za umetnost, služil je dokumentiranju in referenci za slikarje. Poudarek je bil najprej na objektivnem zajetju portretiranca, verodostojnost pa je bila razumljena kot največja kvaliteta fotografske portretistke. Če se lahko kaj naučimo iz zgodovine človeštva, se naučimo, da ljudje niso bili ustvarjeni za objektivnost. Že v 19. stoletju je tudi v fotografske portrete prešla težnja po predstavljanju značaja portretiranca, njegovega družbenega položaja, izpovednosti okoliščin, v katerih je fotografiran. Portretistka ni želela posnemati slikarstva, iskala je avtonomnost pri kombiniranju verodostojnosti, ekspresivnosti in subjektivnosti ter dokazala, da te lastnosti niso medsebojno izključujoče. Tako je fotografija počasi zavzemala položaj umetniške zvrsti in z doprinosi osebnosti, kot je bil veliki portretist Nadar, našla svoj prostor v sferi likovne umetnosti. Ko opazujemo Nadarjeve portrete, začutimo, da je med umetnikom in subjektom ustvaril domačnost, odstranil iz fotografije nepotrebne elemente in pustil, da fotografija ujame osebnost portretiranca, čemur so sledile tudi nadaljnje generacije portretnih fotografov. Tradicija klasičnega portreta se je od 19. stoletja dalje razvila v številne sloge in pristope k interpretaciji objektivnih podob človeka. Tudi Slovenija ni zaostajala za svetovnim razvojem fotografije in prvega poklicnega fotografa s svojim portretnim ateljejem, Ernesta Pogorelca, beležimo že leta 1859. Vsekakor je zanimanje za ovekovečenje človekove podobe že od nekdaj izjemno prisotno, saj ljudje preko portreta obeležimo osebnost, se učimo o raznolikosti in proučujemo podobnost s sočlovekom. Portret je še vedno eden od najbolj intimnih žanrov fotografije, saj nas pobližje sooči z velikim številom različic človeškega izgleda in psihe ter vzbudi željo po razumevanju, poistovetenju in empatiji. Letošnja razstava Fotokluba Maribor se teme Portreta loteva iz številnih različnih zornih kotov in oriše celotno časovno linijo kvalitet portretne fotografije ter z njo povezanih tehnik. 36 avtorjev nam daje priložnost, da pridobimo vpogled v pristop k tovrstnemu žanru in se poglobimo v vlogo portretistike v sodobnem času.
Aleksander Brunčko s fotografijo Babica Branka prikaže ravno spoj med težnjo po obeleženju in verodostojnosti ter emotivnim pristopom. Ko je fotografska oprema omogočila hitro zajemanje podob, je žanr portreta pridobil možnost, da predstavi ljudi v trenutku, ko se ne zavedajo, da so fotografirani. S tem se bolje pokaže njihovo razpoloženje, kretnje in osebnost, fotograf pa pridobi edinstven spomin na človeka, ki je predstavljen brez krinke poziranja, ki bi zasenčila karakter osebe, njene trenutne misli in njeno bivanje v vsakodnevnem prostoru, kjer se pri svojem izrazu počuti svobodna .
Aleš Žiberna izpostavlja priložnost spoznavanja drugih kultur in načinov življenja preko fotografije. Njegovi fotografiji Armenska deklica in V Maroku prikazujeta deklico in moškega v njunem naravnem okolju in v za to okolje značilnih oblačilih. Kljub temu ne delujeta kot simbola nekega časa in prostora, temveč je poudarek na njuni ekspresivnosti. Fotografiji izpostavita izraz na obrazih in dajeta vpogled v notranje dogajanje portretirancev. Izčiščena kompozicija in črno-bela tehnika nam dovoljujeta, da se osredotočimo le na bistveno – človeka samega.
Almira Ćatović v svojih fotografijah pristopa kot neopažen opazovalec. Ljudi ujame, ko sami sebe dojemajo kot ozadje glavnega dogajanja, medtem kot glavno dogajanje, plešoče pare, zabriše. Ker je fotografinja sama opazovalka, se osredotoči na druge ljudi v občinstvu in opazuje njihove odzive in spremembe razpoloženja, ko so odmaknjeni na rob dogodka. Dve fotografiji z naslovom Ples namensko ne izpostavljata plesa samega, temveč ljudi, ki ples opazujejo in doživljajo, obenem pa nam nudita priložnost, da tudi sami stopimo v vlogo gledalca in se odzovemo na zabrisane podobe plesalcev.
Bošiljka Ambrož z dvema črno-belima fotografijama, naslovljenima Cigančica in Ciganček, izjemno empatično in premišljeno portretira dva otroka iz romske etnične skupine. Bližnji kader in osredotočenost na otrokov obraz nosita kvaliteto portretistke Sally Mann. Ne glede na to, ali je portret spontan in ustvarjen brez otrokovega zavedanja ali pa smo soočeni z direktnim pogledom v kamero, čutimo lahkotnost, igrivost in nedolžnost, ki jih fotografiji s premišljenim kadriranjem postavita v ospredje in orišeta esenco otroštva.
Anita Kirbiš razstavlja dve fotografiji, med katerima je takoj opazen jasen kontrast v slogu, motivu in tehniki ustvarjanja. S to dihotomijo nam predstavi dva različna načina portretiranja. Eden, prikazan na fotografiji Poljub, je spontan in cilja k prikazu resnične osebnosti portretiranke, ki je ujeta v sproščenem dejanju. Drugi način, prikazan na fotografiji Zapeljivka, je premišljen, tehnično bolj izpopolnjen in dosežen s poziranjem modela. Oba nosita svojstveno kvaliteto in nudita razumevanje spektra portretne fotografije, ki jo lahko fotograf slogovno prilagaja želenemu učinku.
Anja Cigala razstavlja portret človeka v maski, primerno naslovljen s Portret dame. Fotografija, ki prikazuje osebo v klasični beneški maski, postavlja zanimivo vprašanje o portretistki. Na fotografiji vidimo le oči upodobljenca. Ne vemo, katerega spola je, kaj razmišlja, v kakšnem okolju je. Vidimo lahko le, kakšno masko je izbral. Je torej portretirana oseba ali maska? Če presežemo estetsko vrednotenje portreta, lahko vidimo, da nas vedno zanima skrivnost portreta, ki se skriva v tihi prisotnosti človeške osebnosti.
Bojan Šenet išče izraznost v spontanem portretiranju. Na fotografijah Behind in Smoke, ki sicer portretirata izrazito različni osebi, najde iskrenost v trenutkih, ko ljudje ne prilagajajo svojega obraza kameri, temveč le pustijo, da jih zabeleži. Dekle na sliki spominja na fotografijo Richarda Avedona iz leta 1957, ki je ujel Marilyn Monroe ravno, ko je za nekaj trenutkov pogledala stran od njegove kamere in se želela spočiti. Prav na ta način je ustvaril enega najbolj ikoničnih posnetkov igralke. Podoben pristop vidimo tudi v razstavljenih dveh fotografijah.
Bojan Sobočan prikaže klasične prvine portreta. Igro med svetlobo in senco, pogled skozi okno, ki že dolgo služi kot uspešen metaforičen motiv vizualne umetnosti ter poudarek na dlaneh, ki so poleg obraza tisti del telesa, ki je sposoben največje ekspresivnosti. Portret zaznamuje kontrast med predirljivim in odločnim pogledom ženske ter nežnostjo njene poze in dlani. Oblikuje se odličen prikaz ženskosti in zmožnosti ravnotežja med močjo in mehkobo.
Branimir Ritonja v svoji prepoznavni analogni tehniki prikaže tri različne ljudi, postavi jih v okolje, ki jih dodatno definira in jim doda atribute, ki nam povejo več o njih. Pri portretu se ne zanaša le na ekspresivnost obraza, temveč razume, da smo ljudje skupek prostora, v katerem živimo in predmetov, ki so del našega vsakdanjika, poklica. Portretira dva umetnika, Dušana Sterleta in Daniela Mariniča, a to niso klasični uradni portreti, temveč so zaznamovani s človeškostjo, z majhnimi premiki, s spontanostjo, z minevajočim dnevom. Portret Cigan v Ciganski Mali se osredotoči na preprostega človeka, a ga prikaže z veliko dostojanstva in spoštovanja. Ritonja z enako mero pozornosti in poglobljenosti portretira vsak svoj subjekt.
Branko Koniček s portretom Stric stopa po poteh portretistike, značilne za slovenski prostor. Portret nas spomni na Toneta Stojka, Stojana Kerblerja, Jožeta Kološa, na velike fotografe, ki so ovekovečili ljudi z obrobja Slovenije. Tovrstni portreti vzbudijo poseben čustven odziv, saj smo vsi že srečali ljudi, podobne tem na fotografijah. Poznamo jih, navezani smo nanje, morda smo ljudje na teh fotografijah. S tovrstnimi fotografijami čutimo sorodnost in jih prepoznamo kot nekaj nam bližnjega.
Breda Prešeren je pri portretu dveh modelov zavzela pozicijo stranske opazovalke in fotografirala ženski, medtem ko pozirata drugemu fotografu. S tem je prikazala portretiranki iz kota, na katerega nista bili pozorni in iz katerega je lahko fotografinja dosegla večjo spontanost in ekspresivnost. Odstrla je zakulisje modnega fotografiranja in s tem dosegla unikaten pristop k fotografiranju modelov.
Dušan Brezovnik s fotografijo Tonček pokaže stalno zanimanje fotografov za nenavadne, nepretenciozne ljudi, ki se v objektiv zazrejo brez ovir in pretvarjanja. Bližnji kader se bolj kot na človekov izgled osredotoča na človekov karakter. Na premike obraza, pogled, način, kako se oseba obrne proti kameri. Takšne portrete lahko beremo skozi osredotočanje na detajle, ki nam povejo zgodbo tako o osebi na fotografiji kot tudi fotografu.
Dušan Gajšek se je pri portretu z naslovom Nuška odločil posvetiti hipnemu minevanju otroških gibov in prikazati neobremenjenost otroka. Preprostost portreta je obogatena z vihrajočimi lasmi in nekontroliranim izrazom sreče, ki ga je fotograf ujel ravno v pravem trenutku. Fotografija govori predvsem o otroški svobodi in preprostosti otroške resničnosti.
Gašper Vrabel s fotografijo Kraljica ulice predstavlja vedno bolj popularen slog portretne fotografije, ki že prerašča v svojevrstno klasiko portretiranja. Zmes med tehniko studijske fotografije in nekontroliranega zunanjega okolja vedno producira estetsko uspešne portrete, ki pa nosijo tudi kvaliteto premišljene ekspresivnosti, navidezno ujete brez predhodne priprave.
Gero Angleitner k portretom pristopa zelo neposredno in s tem doseže visoko raven izpovednosti portretiranih ljudi. Ostre, barvne fotografije zavračajo sprenevedanje in skrivanje. Ljudje so predstavljeni brez vsega, kar bi lahko prekrilo njihovo resnično naravo. Na ta način je doseženo ravnotežje med objektivnim, verodostojnim prikazom, ki ga dosežemo s fotografijo in željo po subjektivni interpretaciji človekove osebnosti. Portreti Andrej, Niko in Gorazd Ivan Gumzej Karlin so v svojem prikazu skoraj neizprosni, a omiljeni s čustvenim pristopom fotografa.
Gregor Salobir v svojih portretih pripoveduje z mehko poetičnostjo in liričnostjo. Ljudi ujame v trenutkih, ko pred svetom ne delajo pregrad in si dovolijo biti nežni in dostopni. Ana Ćurčin in Mirna Bogdanović sta s pomočjo mehke svetlobe in toplega, zračnega okolja prikazani izjemno humano in premišljeno. Preko fotografij lahko sklepamo o njunem karakterju, zanimanjih in dobimo občutek, da ju fotograf sam ceni, kar pa je ena izmed glavnih značilnosti dobrega portretiranja.
Ivo Usar je svoj pogled usmeril v drugega fotografa. Pogosto prav fotografi niso navajeni biti fotografirani in zato dajejo drugemu fotografu možnost, da jih portretira z manj zadržki. Fotografija Miha je neposredna, ni načrtovana vnaprej in s tem omogoča portret osebe takšne, kot je. Primerno slogu izbire motiva je izbrana tudi barvna tehnika in bližnji posnetek, ki terja popolno iskrenost prikaza.
Iztok Kobal s fotografijo Povezan prikaže zanimivo sintezo med sodobnostjo in tradicijo, to pa stori skozi portret duhovnika, ki telefonira s prenosnim telefonom. Nekako nas še vedno preseneti dejstvo, da je nekaj tako osnovanega v preteklosti, tradiciji in dogmi, kot je religija, prilagojeno modernemu času, a skozi ta portret se spomnimo, da so nosilci ideologij seveda ljudje, ki rastejo in se spreminjajo z dobo, v kateri živijo. Fotografija ima priložnost, da izpostavi prav ta zanimiv razvoj.
Janja Cizelj svoje portretirance ujame v trenutkih, ko se zdijo zamišljeni in vpeti v svoje vsakodnevne misli. Portret Kadilec je nevsiljiv posnetek moškega med kajenjem, ki fotografinje ne opazi in s tem dobimo predse fotografijo človeka v naravni pozi, medtem ko kombinacija dima, svetlobe in sence ustvari še dodatno skrivnostno atmosfero. Portret Zala je izjemno izpoveden zaradi dobre izbire modela, ki z neurejenimi lasmi in kljubujočim pogledom sooči gledalca od blizu in pripoveduje v svoji estetski preprostosti.
Jože Marinič z dvema zelo različnima pristopoma k fotografiji pokaže spekter svojega ustvarjanja. Fotografija z naslovom Na cesti je klasičen produkt ulične fotografije, za katero je značilno, da išče zanimive, posebne obraze in ljudi ter s tem poudari raznolikost človeške družbe. Fotografija Pogled v prihodnost je dobro načrtovana upodobitev številnih kontrastov. Svetlobe in teme, mladosti in odločnosti, ranljivosti in borbenosti. Z izčiščenim slogom nas sili, da se osredotočimo na izpovednost, predvsem na rahlo zamegljene oči dekleta, ki dajejo skoraj spiritualen videz jasnovidke.
Leon Gobec je v času ponovne popularnosti šaha, tradicionalne igre, prikazane celo v popularni seriji The Queen’s Gambit, upodobil žensko, ki zamišljena (kar je tudi naslov fotografije) načrtuje svojo naslednjo potezo na šahovnici. Ponovno lahko opazujemo dobro uporabo atributov v portretni fotografiji in način upodabljanja, pri katerem neživi predmeti dodajo vrednost portretu, kot kazalniki človekovega karakterja, zanimanj in življenjskih ciljev. Črno-bela tehnika sovpada s črno-belo šahovnico in doda napetost k odločitvi med enim in drugim poljem, pravo in napačno potezo.
Maja Mekina je že znana po svoji osredotočenosti na človeške subjekte in portretno fotografijo. Skozi tri fotografije: Dejan, Herr Kasegger in Herr Sackl nam prikaže svoj spekter ustvarjalnosti in niansirane pristope, ki jih ubere fotograf pri fotografiranju ljudi različnih starosti in življenjskih zgodb. Fotografinja prilagodi svoj pristop glede na subjektovo osebnost, izraznost in njegove specifike, s tem pa doseže tri načine portretiranja, ki so na prvi pogled skladni, a v detajlih pripovedujejo o dobrem poznavanju portretne fotografije in globljega razumevanja fotografa, ki svoje subjekte ne le fotografira, ampak tudi interpretira njim primerno.
Maja Modrinjak je portretne fotografije ponesla na mejo s konceptualnostjo, ko je dva portreta z naslovom Plesalka oplemenitila s neobičajno uporabo svetlobe in rekvizitov, ki več skrijejo kot pokažejo in s tem gledalca prosijo, da se osredotoči, poglobi in fotografijo prebere po korakih. Velik del fotografij so dlani, tokrat v plesnih pozah, namenjene pripovedovanju in nastopajo kot ključen del osebe, ki uporablja telo za svojo izraznost. Funkcionirajo kot glaven atribut in celo odvračajo pozornost od obraza, saj pri teh portretih vidimo željo po komunikaciji skozi celotno telo.
Matej Podlesnik je s preprostim in neposrednim načinom fotografiranja portretiral prodajalko rož in prav s to preprostostjo ustvaril ganljiv, spontan portret ženske v množici. Vidimo lahko, da tovrstni klasični portreti brez predhodnega načrtovanja še vedno močno učinkujejo na gledalca, saj brez prekrivanja ujamejo človekovo esenco. Tudi ta portret nosi indikatorje človekovega položaja in poklica, z njimi pa dosega gledalčevo poistovetenje, saj se spomni na vse srečne prodajalke rož, ki jih je že srečal in jih ni imel priložnosti obeležiti.
Matjaž Malenšek se predstavlja z avtoportretom oziroma selfijem. V dobi, ko so selfiji že del vsakdana, so tudi ti že prišli v določeno umetniško kategorijo, saj se jih fotografi lotevajo na način, ki je nekje med uradnim avtoportretom in klasičnim selfijem, najdenim na socialnih medijih. Fotograf tehnično dovršen avtoportret in posnetek dneva v gorah dopolni s panoramskim pogledom na zasneženo pokrajino in prijatelje, s tem pa fotografija služi tudi kot dokument nekega dneva.
Miha Kacafura s fotografijama Angel’s Face in Ballet Bath vnese sanjavost in mehkobo v studijske fotografije dveh žensk. Prva fotografija poudarja zračnost in lepoto, z veliko svetlobe in dvignjenim pogledom ženske dosega sanjavo atmosfero in spominja na nežno zamegljene fotografije zvezd črno-belih filmov. Tudi druga fotografija se dotika odrske ali filmske umetnosti in z zanimivo kompozicijo poudari plesalkin obraz in noge, dva najbolj pomembna in izrazna dela njene umetnosti. Romantično ozadje doda fotografiji slikarsko kvaliteto in vdahne pravljičnost, ki jo vedno povezujemo z baletom.
Mihael Brunčko je fotografiral deklico v Ciganski Mali in približal njen obraz, da je poudaril njene izjemno ekspresivne oči in enigmatičen izraz na obrazu. Portretiranje otrok nasploh omogoča nastanek fotografij, ki so pogosto bolj pripovedne in vzpostavljajo bolj direkten nagovor gledalca, ki lahko v tem primeru skozi očesni stik z deklico temnih oči začuti tudi svojega notranjega otroka in skuša razvozlati, o čem se pogovarjata. Druga fotografija, Dobro jutro, nas preseneti tako s pozo, obrazom kot z ozadjem. Vse troje je pronicljivo in se spaja v zanimivi geometrični kompoziciji, ki uspešno izpostavlja zelo ekspresivnega portretiranca.
Polona Marolt je s fotografijo Skrb ustvarila zanimivo kompozicijo, saj poza portretiranca izgleda skorajda kot pokrajina, ki bi jo ovekovečil Sebastião Salgado. Kombinacija trikotniške in diagonalne kompozicije nas spomni na hribe v ozadju, a se oblikuje v človeško obliko. Sam naslov slike nudi asociacijo na notranjo pokrajino psihe, ki se neizogibno prenaša tudi na zunanjo podobo človeka.
Rasta Vrečko je v fotografiji Portret Mirjam z Loro združila človeški in živalski portret, ki povezana dobro funkcionirata že od nekdaj. Človekova navezanost na žival se kaže tudi v naši želji po fotografiranju naših ljubljenčkov in v skupnih portretih z njimi. Oba subjekta gledata naravnost v kamero in tako lahko razberemo, da se v očeh obeh kažejo čustva in izpovednost. Fizična prepletenost in izraza na obrazih izražajo povezanost, ki je glavna tema fotografije.
Rasto Pušauer je ustvaril portret v tradiciji t.i. maškaradnih slik in fotografskih portretov. Želja po preobražanju je v naši družbi prisotna že dolgo in portreti v preobleki so zanimiva podzvrst, saj ne portretirajo toliko človeka samega kot to, kar si človek želi biti vsaj za nekaj časa. Postanejo nekakšen simboličen prikaz osebnosti in aspiracij, omogočajo pa tudi svojstveno vedrino in lahkotnost pobega v novo identiteto.
Simon Petrovič je za izpeljavo dveh portretov z naslovom Ona najprej zagotovil zanimiv model, žensko z izjemno dolgimi lasmi, ki ji je s samo postavitvijo in s poudarkom na njenih laseh pripisal občutek neobremenjenosti in svobode. Z ne popolnoma kompozicijsko pravilnim ozadjem je obogatil pripovednost fotografije in dodal k upodobljenkini ekspresivnosti, ki spominja na arhetip ingenue.
Suzana Pušauer je ustvarila portret, ki kombinira pogleda na pokrajino v ozadju in trenutek v sproščenem pogovoru s fotografom. Sožitje lepega dneva in mestne vedute v ozadju ter portretiranca, zabeleženega sredi kretnje, ustvarja specifično, sproščeno atmosfero, ki deluje kot uspešno ustvarjanje spomina in fotografije, ki je pripoved o nekem dnevu in nekem pogovoru.
Teodor Veingerl razstavlja tri fotografije: Pipe Rock, Ponte Caneva in Touch up. Vsaka je reprezentativna za drug pod-žanr portretne fotografije, in sicer fotografija z dogodka, ulični portret in modna/pin-up fotografija. S tem fotograf predstavi svoj razpon ustvarjanja in zmožnost preskakovanja med fotografskimi kategorijami, ki pa vse uspešno upoštevajo prvine portretne fotografije in tehnične dovršenosti, čeprav zavzemajo vsaka svojo izraznost in namenskost.
Vinci Oblak s fotografijo Ribič pripoveduje zgodbo priljubljenega motiva ribičev, ki so umetnike fascinirali že od nekdaj v vseh umetniških smereh, od literature do vizualne umetnosti. Portret ribiča, ponosnega na svoj ulov, lahko vidimo kot dobeseden ali metaforičen prikaz človeka ob dosežku, zagotovo pa v tem portretu vidimo tradicijo tako ribištva kot tudi upodobitev ribičev skozi čas. Fotografija sama stavi prav na to pripovednost in se odlikuje z estetsko preprostostjo in jasnim orisom tematike.
Zdenko Frangež sodeluje s fotografijo Povezana. Bližnja, barvna fotografija para v pozi, ki spominja na simbol Jin in Jang, odlično poveže sam motiv z izraznostjo fotografije. Par, ki se dopolnjuje, zastopa dobro v slabem in slabo v dobrem, ki se zlivata v simbiotično obliko in ljubezen, zaznamovano z nepopolnostmi, ki tvorijo harmonijo. Direkten pogled obeh portretirancev v objektiv nas nagovarja z iskrenostjo in prepričljivostjo medčloveške ljubezni in povezave.
Zdravko Kokanović-Koki z avtoportretom pripoveduje o lastni interpretaciji samega sebe. Avtoportret fotografu dovoljujejo sproščenost, a obenem kontrolo pri poziranju, izpeljavi in želenem učinku fotografije. ¾ profil že od tradicije slikarske portretistike velja za najbolj učinkovitega, saj prikaže največ človeškega obraza, prav tako pa pri prikazu veliko razkriva tudi svetloba od strani, ki prikaže vsako potezo obraza. To avtoportretu omogoči verodostojnost in doseganje želene predstavitve avtorja.
SODELUJEJO:
Aleš Žiberna, Almira Ćatović, Anita Kirbiš, Anja Cigala, Bojan Sobočan, Gašper Vrabel, Aleksander Brunčko, Bojan Šenet, Bosiljka Ambrož, Iztok Kobal, Gero Angleitner, Branimir Ritonja, Branko Koniček, Dušan Gajšek, Gregor Salobir, Ivo Usar, Dušan Brezovnik, Jože Marinič, Leon Gobec, Maja Mekina, Matej Podlesnik, Miha Kacafura, Mihael Brunčko, Matjaž Malenšek, Rasto Pušauer, Maja Modrinjak, Polona Marolt, Janja Cizelj, Rasta Vrečko, Simon Petrovič, Suzana Pušauer, Teodor Veingerl, Vinci Oblak, Zdravko Kokanović – Koki in Zdenko Frangež
