Fotografije Maje Šimenc izkazujejo predvsem težnjo po redefiniciji fotografiranja narave. Gibljejo se nekje med mehkim, pravljičnim fokusom in unikatno surovostjo ter navidezno, namerno nedodelanostjo. Pritegne nas nihanje med skoraj mističnim vzdušjem, ustvarjenim prek prelivanja svetlobe in sence v mehkem fokusu, spominjajočim na Julio Margaret Cameron, in ostrimi linijami, ki ne ciljajo k tehnični popolnosti. Piet Mondrian je zapisal: »Zavemo se, da so v naravi vse povezave dominirane z eno samo prvinsko povezavo, ki je definirana z opozicijo dveh ekstremov /…/ Ta pozicijska povezava je najbolj uravnovešena od vseh, saj izrazi popolno harmonijo, povezavo med dvema ekstremoma in vsebuje vse druge povezave.« [1] In prav to grajenje zgodbe med dvema nasprotnima poloma je prisotno v fotografiji Maje Šimenc. Fotografinja cilja k intimnim srečanjem z naravo in v podobah vidi obuditev moči in volje po življenju, skozi starodavni boj med temo in svetlobo, ki je omogočen s popolno odpovedjo barvi, ki bi našo percepcijo zamotila pri odkrivanju bistvenega. V času, ko je bilo fotografirano že skorajda vse, je težko ponuditi vizijo sveta, ki ne bi bil digitalno prirejen in fantazijski, a bi vseeno postal vpliven, bil zanimiv za gledalca in zmožen sprožiti pomensko impresijo. To je v primeru fotografij umetnice doseženo z izmenjavanjem tehničnih pristopov in jasno obarvanostjo s kontekstom, ki teži predvsem k avtentičnosti in vračanju k rudimentarnemu. Kljub temu pa je resničnost v dovoljšni meri zaznamovana z upoštevanjem nians resničnosti, ki je vedno resnična do mere, do katere je tudi interpretirana. Avtorica zatorej izražene pravljične atmosfere obravnava enakovredno bolj izčiščeno prikazanim vizualnim podobam. Po Ernstu Gombrichu ni »nobene nespremenljive korelacije med vidnim svetom in svetom naše vizualne izkušnje. Vedno je prisoten vpliv predhodnih izkušenj in pričakovanj, spremenljivk interesa, mentalitete, variacij v gledalčevi psihološki opremljenosti in prilagoditvi zaznavnega sistema spremenljivim se pogojem.«[2]. Potemtakem moramo k tem fotografijam pristopiti z razumevanjem neizogibno izrazito emocionalnega dojemanja podob, ki so vseprisotne v našem dnevnem konzumiranju sveta, saj so z dvojnim prevodom podobe najprej interpretirane s strani umetnice, nato pa še s strani gledalca. Sama vizualna podoba korenine ne nosi pomena korenine same, temveč našo simbolno navezavo na črpanje iz zemlje, iz globin naše psihe, iz same izvorne točke človeka. Povezanost z naravo, čaščeno od nekdaj, idealizirano tako s strani razsvetljencev kot tudi sodobnega človeka je tema, ki se ji ne moremo izogniti, saj je vtkana v samo bit našega bivanja. Avtorica pa ne želi idealizirati, pravzaprav se temu izogiba, vseeno pa želi obuditi spomin na temelje človeka, ki so v enakomerni meri domišljijski in subjektivni kot tudi racionalni in analitični. Ob ogledu fotografij smo postavljeni v vlogo opazovalca, ki mora preklapljati med različnimi perspektivami in stališči do vizualnih podob, a z intuitivno zasnovano pripovednostjo nam umetnica omogoči, da je vpogled podan neobremenjeno, resničnost pa najdena v vmesnem prostoru.
[1] Mary ACTON, Learning to Look at Paintings, New York, 2009, str. 165.
[2] Branko MITROCIĆ, Visuality After Gombrich: the Innocence of the Eye and Modern Research in the Philosophy and Psychology of Perception, Zeitschrift für Kunstgeschichte 76, 2013, str. 73.
Sara Nuša Grabner Golob
