PLANET ZEMLJA – povabilo k sodelovanju

Tema ZAPUŠČINA ČLOVEŠTVA

ROK za oddajo del je 31. maj 2021

je deloma navdihnila kriza Covid-19, ki je v rekordnem času popolnoma ustavila naše vsakdanje življenje: nič več ni enako in naša smrtnost naenkrat ni več videti kot “daleč od moje postelje”. Poleg veliko panike in nemirov smo prisiljeni razmišljati tudi o svojem načinu življenja. Na drugi strani pa je naš planet ogrožen, ogrožamo ga ljudje s svojim nespametnim ravnanjem.

Kdo smo kot ljudje poleg tega, da obstajamo? Kaj pustimo za seboj? Kako se izrazimo? Kakšne so naše sanje? Kako doživljamo ljubezen, bolečino, srečo? Kako rastemo? Kakšna je vloga naših nepopolnosti, temnih delov našega skupnega obstoja? Ali nas delajo ljudi? Po vsem tem lahko postavimo pereče vprašanje: kako zajeti ta čustva?

Vsak avtor lahko pošlje serijo od 6 do 12 fotografij velikosti 2400 pix po daljši stranici v jpg formatu. Datoteka naj bo poimenovana z imenom avtorja in naslovom npr. franc.kosir-zemlja.jpg

Izbrane serije bodo predstavljene v okviru programa Fotogalerije STOLP, iz prispelih fotografij bo narejen video.

Fotografije pošljite preko wetrasferja na naslov: info@fotoklub-maribor.si

ALKIMISTI

Analogna fotografija je fotografija v svoji najbolj osnovni formi. Začelo se je s pisanjem svetlobe. Odkar je leta 1826 Nicéphore Niépce s heliografijo ujel Pogled z okna v Le Grasu, so fotografi iskali vedno nove načine za izražanje svojega fotografskega znanja in umetniških téženj. Kljub dolgi zgodovini analogne fotografije je v 1990ih razmah javno dostopne digitalne fotografije uspel potisniti več kot stoletja dolgo tradicijo ob robove človeškega zavedanja. Preprostost izdelave digitalnih fotografij je premagala delo v temnicah, ki je od nekdaj zahtevalo veliko tehničnega in kemijskega znanja ter seveda tudi potrpljenja. Skladno z našimi kapitalističnimi vrednotami o hitrih rezultatih in preprostem, a učinkovitem dostopanju do cilja, je digitalna fotografija prevzela vodilno mesto, analogna pa je ostala le v mislih ljudi, ki so se zavedali njene močne sporočilnosti. Kmalu so mlajše generacije fotografov ugotovile, da je na klasičnem postopku izdelave fotografij nekaj mistično privlačnega. Spoznali so, kako lahko skozi enigmatično delo v temnih sobah stopijo ob bok ostalim umetnikom, ki so se za ustvarjanje umetnin skozi zgodovino zanašali na svoje roke in znanje. Utemeljitev fotografije kot umetniške prakse je bila tema mnogih trenj že od njenega izuma v začetku 19. stoletja. Trenja so delno zamrla šele po Stieglitzevem razstavljanju fotografij ob drugih klasičnih delih umetnosti. Leta 1940 je bila fotografija uradno priznana kot umetniška praksa. Mnogo umetnikov, živečih v digitalni dobi, se je zavedalo in se zaveda, da je analogna fotografija poklon dolgemu boju legitimnosti fotografije v umetniškem svetu. Na razstavi Alkimisti predstavljamo nekatere od njih. Ob njih dobimo asociacijo na alkimiste, ki so prek kemičnih postopkov razvijali unikatno filozofijo in iskali nesmrtnost. Tokrat bo nesmrtnost zapisana s pomočjo svetlobe in pripovedovana skozi večnost fotografskih podob.

Andrej Furlan razstavlja serijo stereogramov, poimenovano Stereopsis. Osredotočil se je na obeleženje kulturne dediščine Jožeta Plečnika in jo zapisal skozi dvodimenzionalne slike, ki nas z iluzijo tridimenzionalnosti povabijo, da bivamo kot del njih. Stereogrami nam omogočijo, da podobo ne le vidimo, temveč se z njo spojimo in se razumemo kot del nje. Morda podobo razumemo bolje, kot če bi stali pred njo v živo, saj nam je ponujen skrbno izbran izsek, oblikovan skozi natančno oko fotografa, ki omogoča, da subjekt fotografije pripoveduje brez prekinitev.

Andrej Perko govori skozi dva triptiha, Brez izhoda in Pogorišče. Triptih Brez izhoda je nastal na področju nekdanjih zaporov v Radečah. Avtor je duh preteklega časa ujel skozi prikaz praznega prostora, ki tiho sporoča, da je bil prej namenjen nečemu, kar je zahtevalo meje, ostre oblike in red. Ta red je sedaj prerasla trava, premagala hladen asfalt in preuredila prostor, a vseeno slutimo njegovo bivšo namembnost. Pogorišče se skozi tri fotografije zliva v enoto. Prhla struktura lesa in ogorele stene izžarevajo tipno resničnost uničenja in realizirajo novo stvarnost, stvarnost, ki nastopi po izteku obdobja vrhunca. Stopnja minevanja se izrazi v padlih podpornih elementih, ki se oklepajo prejšnje resničnosti, a čakajo na iztek.

Borut Peterlin predstavlja intimno pripoved očeta, ki navigira očetovstvo po ločitvi, z naslovom Očetova zgodba. Izjemno osebna zgodba iskanja lepote in ljubezni po nepričakovanem koncu nam daje vpogled v moč starševske navezanosti in v soočanje z novim načinom starševstva. Tehnika mokrega kolodija na steklu je za to izpoved še posebej primerna, ker ob soočenju s krhkostjo človeških odnosov na krhko snov, kot je steklo, preslika močne in obstojne vizije sveta, ki je neuničljiv zaradi želje po ohranjanju ljubezni in sreče.

Ernő Sebastian v izboru fotografij iz serije Pod kozolcem, posnete v Deželi kozolcev, obeležuje tihe priče Slovenije, ki služijo sušenju in skladiščenju sena ali žita in so nam skoraj samoumeven pojav pri potovanju skozi deželo. Preprosta lesena struktura, ki jo pogosto spregledamo, je del naše kulturne dediščine, saj je del naše tradicionalne ljudske arhitekture. S svojo unikatno pojavnostjo nas opomni na življenja naših prednikov, ki so še vedno izjemno prisotna v naši kolektivni podzavesti in oblikujejo naše dojemanje trenutne kulture in družbeno socialnih resnic.

Gregor Salobir v cianotipijah z naslovom Glacialis Nature pristopa k ustvarjanju z nežnostjo in mističnostjo reprezentacije flore in nas ponese v svet pravljičnega nočnega neba, na katerem se izrisujejo rastlinske forme in nedefinirane oblike, ki jih naše misli povežejo z želeno emocijo, ta pa nato preveva občudovano kreacijo. Senzibilnost nastalih umetnin skoraj izžareva atmosferično glasbo, skoraj vzpodbudi gledalca, da jo začuti kot gibanje.

 

Iztok Šumak je za svoj medij izbral hitro nastali in minljivi polaroid. Polaroidne fotografije že same po sebi nudijo subtilno obarvanje in žar fotografiranim motivom, če pa je ob tem pristop fotografa premišljen in čustveno obarvan, dobimo predse podobo, ki je zaznamovana tudi s tiho pripovednostjo. Avtor je motivno razpet med spontane in intimne portrete, razpoloženjsko zaznamovane fotografije predmetov in rastlin, uspe pa ustvariti tudi abstrakcije, ki nas lahko spomnijo na dela slikarjev, ki so ustvarjali v smeri slikarstva barvnega polja.

Marko Vogrič je v seriji The Day After s camero obscuro prikazal polje koruze po žetvi. A vendar to ni le površinski prikaz narave. Misli nas ob ogledu fotografij spomnijo na film režiserja Stephena Kinga – Otroci koruze (Children of the Corn), saj oddajajo podobno zloveščo energijo. Silijo nas, da se vprašamo, ali se je na tem mestu res zgodila le žetev. Zakaj je polje opustošeno in zapuščeno? Če gremo še globlje v fotografije, pa nas prevzame občutek, da je na njih prikazan notranji svet, en dan po tem, ko ga je nekaj temeljno spremenilo.

Matej Sitar je izseke življenja predstavil v seriji polaroidov, ki se povezujejo izključno z védenjem, da so bili za predstavitev pred gledalci izbrani kot prodoren pogled v življenje avtorja. Vizualni dnevnik podob nam daje vedeti, kdo so osebe, kraji in predmeti, ki jih avtor jemlje kot emocionalno pomembne. Polaroid omogoča, da je želeni trenutek ujet hitro in brez možnosti manipulacije. Izbrani motivi ostanejo iskreni samim sebi.

Slavica Isovska se predstavlja z dvema serijama cianotipij, in sicer z detajli narave v seriji Pangea – Green and Blue Focus in z motivi vinogradov v diptihu Posestvo Brič. Fotografije so tonirane v kavi in črnem čaju. Motivi so s tem potencirani, dobijo dodatno snovnost, skorajšnjo otipljivost videnega in povezavo z zemljo, ki je hranila motive na fotografijah in snovi, ki so omogočile njihovo obeleženje. Iskrenost je dosežena tudi zaradi avtoričine osredotočenosti na rodno istrsko pokrajino.

Tihomir Pinter nam s serijo Detajl približa skoraj nepredstavljivo toplino mehaničnih strojev. Fotografije, ki spomnijo na nekakšen spoj med delno abstraktnimi, približanimi fotografijami Janka Skerlepa in fotografijami delavcev pred stroji Lewisa Hinea, nosijo svojo unikatnost v odsotnosti človeškega vpliva. Stroji v detajlih pred nami zaživijo kot samostojni organizmi, pospremljeni z naslovi, povezanimi s človeškim telesom in življenjem. Nosilci industrijskega obdobja so premišljeno situirani v novo zaznavanje hladnosti kovin, ki kljub svoji ne-živosti nosi določeno subjektivnost, povezano z gradniki družbe.

Tomaž Strmčnik s fotografijami Simbioza-Forma Viva raziskuje skulpture, postavljene tekom kiparskih simpozijev v letih med 1967 in 1986. Prikaže vpetost le-teh v vsakdanji prostor, njihovo sposobnost zlivanja in dopolnjevanja z okolico. Izraz Forma Viva pove, da so to oblike, ki živijo, občutek dobimo, da celo neodvisno od nas, saj izstopajo v prostoru in ga na svoj način zaznamujejo, a kot vse žive forme so z našim obstojem neločljivo povezane in ga rahlo, a zagotovo prilagajajo.

Uroš Podovšovnik je v seriji Kaj bi rekel Andy Warhol našel nepričakovan zorni kot, ko je v zapuščeni stanovanjski hiši naletel na star divan, pred katerim so bile na tleh fotografije golih žensk, iztrgane iz koledarjev. Motiv je zabeležil in se leto kasneje spomnil nanj v miselnem okviru Andyja Warhola in njegovih ponavljajočih se podob. Pogledal ga je skozi njegove oči, se vrnil na mesto prvotnega fotografiranja in ustvaril novo konceptualno serijo, ki z zapuščeno lokacijo deluje kot antiteza Warholovega življenja.

Boris Gaberščik je avtor subjektivno obarvanih tihožitij, ki izjemno izstopajo s svojo pogosto kompleksno kompozicijo, tvorjeno po zakonih slikarskih del, ki oblikuje razgibane skulpture, dihajoče z na novo ustvarjeno pripovednostjo izbranih predmetov. Sadovi zbirateljske dejavnosti živijo v sanjavo obarvanem konstruktivizmu ali lirično izstopajočem miru, ki ustvarja resničnost tihožitij, ločeno od naše in spregovorjeno v intuitivno razumljenem jeziku.

Stojan Kerbler s serijo Šelestenje takoj aktivira našo avditivno zaznavo. Fotografije se trudimo poslušati, ne le gledati. Iščemo šelestenje golih dreves, močnih vej, redkih listov, sprašujemo se, kakšen je bil zrak, ko so bile fotografije posnete, kako je zvenel, ali je bil svež, in kaj je pripovedoval, ko se je premikal skozi naravo. Zapis časa je vseprisoten v preprostih, a skrbno naslikanih podobah. Pri teh fotografijah je fotograf neločljiv od stvaritve. Čutiti je njegov sentimentalen in preudaren pristop, ki rezultira v poetični vrednosti fotografije.

Branimir Ritonja je iz tokratnega pisanja s svetlobo svetlobo izpustil povsod tam, kjer ni bila nujna. Izseke iz mesta je ujel na način, ki v nas vzbudi nostalgijo, četudi krajev na fotografijah nismo še nikoli obiskali. Premišljeni svetli poudarki osredotočijo naš pogled na izpostavljene detajle in nas izzovejo v razmislek o njihovi vrednosti in pripovednosti. Odsotnost svetlobe je omiljena z mehko prehajajočim rjavim toniranjem in daje občutek, da so to fotografije iz naših osebnih spominov, nekaj, kar nam je skoraj popolnoma poznano.

 

 

ŽIVLJENJEPISI

Andrej (Andrea) Furlan  je diplomiral v Vidmu iz Ohranjevanja kulturne dediščine. Zaposlen je kot strokovni sodelavec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer se ukvarja predvsem z dokumentacijo, fotografijo in oblikovanjem publikacij in razstav. Kot učitelj veščin poučuje fotografijo na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Svoje delo je predstavil na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, leta 2011 je sodeloval na beneškem bienalu.

Andrej Perko je maturiral na gimnaziji v Novem mestu, diplomiral na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani in kasneje študiral na ljubljanski Pedagoški akademiji – likovna smer. Ukvarja se predvsem (vendar ne izključno), z analogno, črno-belo fotografijo in starimi foto-grafičnimi tehnikami. Je član DLUSP (Društva likovnih umetnikov Severne Primorske) in ZDSLU (Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov).

Borut Peterlin je diplomiral iz smeri fotografija na praški akademiji FAMU (1994-98) in kasneje nadaljeval s podiplomskim študijem na London College of Printing (2002-03). Leta 2000 je prejel štipendijo Bennetonovega raziskovalnega centra Fabrica, kjer je sodeloval s priznanim fotografom Olivierjem Toscanijem. Leta 2001 je so-ustanovil festival Fotopub, katerega umetniški vodja je bil do leta 2008. Kot fotoreporter in foto-urednik je več kot deset let sodeloval s tednikom Mladina.

Ernő Sebastian analogno fotografira že od otroštva. Študiral je v Weimarju, kjer je bil tudi član tamkajšnjega fotokluba, nekaj časa pa je bil član fotokluba tudi v rodnem Novem Sadu in kasneje v Ljubljani. V zadnjem času se posveča predvsem fotografiji baleta in kozolcev. Sodeloval je na mnogih samostojnih in skupinskih razstav.

Gregor Salobir živi in ustvarja v Mariboru. Je nagrajen fotograf, član Fotokluba Maribor, član GT22 in eden izmed vodij edine prosto dostopne fotografske temnice v Mariboru; Mišnice. Svoje pridobljeno znanje prenaša s pomočjo delavnic in predstavitev na mlajše generacije. Imel je 8 samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih razstavah, doma in v tujini.

Iztok Šumak je po poklicu univ. dipl. inž. elektrotehnike. S fotografijo se je začel ukvarjati v osnovni šoli in uporabljal očetovo vzhodno nemško Practico. Pred 10 leti se je začel ukvarjati s Polaroidno fotografijo. Največkrat fotografira portrete, a ga zanima tudi pokrajina in narava.

Marko Vogrič se je rodil leta 1961 v Gorici, kjer živi z družino, po poklicu je elektronski inženir. V 80. letih se je včlanil v Fotoklub Skupina75, aktivneje fotografira od leta 2000, trenutno je njen podpredsednik. Pretežno ustvarja v črno-beli analogni tehniki s camero obscuro (pinhole camera), s katero najpogosteje snema iz zanj značilne “mišje perspektive”. Ob sodelovanju pri razstavah in natečajih je bil od leta 2004 soavtor fotografskega dela raznih knjižnih publikacij.

Matej Sitar je umetniški fotograf s široko paleto delovanja. Za različne revije in fotografe fotografira arhitekturne prostore, v omejeni nakladi izdaja foto-knjige pod lastno znamko The Angry Bat, na svojem blogu The Angry Bat’s – nice photobooks tedensko predstavlja foto-knjige najrazličnejših domačih in tujih avtorjev, ob tem pa tudi redno razstavlja. Trenutno živi in deluje v Mariboru. V svoji založbi je do sedaj izdal tri svoje foto-knjige. Je prejemnik več štipendij in dobitnik prestižne nagrade Essl za mladega sodobnega umetnika (2009).

Slavica Isovska je bila rojena  leta 1980 v Kopru. Z analogno fotografijo se je začela ukvarjati že v osnovni šoli, torej v 90-tih letih prejšnjega tisočletja. Nekaj let kasneje, po končani gimnaziji, se je vpisala na Višjo strokovno šolo v Sežani, smer fotografija, kjer je diplomirala iz reportažne fotografije s svojo serijo „Za urbanim horizontom – Šutka“. Sodelovala je na več kot 60 skupinskih razstavah pri nas in po svetu ter na sedemnajstih samostojnih razstavah.

 

Tomaž Strmčnik se je izobrazil za kemijskega tehnika na srednji kemijski šoli v Rušah, kjer je tudi odkril svojo afiniteto do fotografije po uspešnem fotografskem natečaju. Tekom študijskih let je podrobneje spoznal koncertno fotografijo ter svet analogne fotografije za katerega ga je navdušil Borut Peterlin.

Uroš Podovšovnik se je s fotografijo se je začel ukvarjati že v osnovni šoli. Od leta 1997 je član Fotokluba Maribor. Sodeloval je na več skupinskih razstavah ter pripravil 5 samostojnih.

Boris Gaberščik se je rodil 28. septembra 1957 v Ljubljani. Po maturi na I. gimnaziji Bežigrad je študiral biologijo in leta 1985 diplomiral. Že med študijem se je ukvarjal s fotografijo. Imel je številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Prejel je več priznanj, med drugim tudi Župančičevo nagrado (2008) in nagrado Prešernovega sklada (2018).

Branimir Ritonja, (1961)  sodi med najvidnejše sodobne mariborske fotografe, zlasti je prepoznaven po svojem portretnem opusu. Poleg fotografije se ukvarja še za videom in filmom. Je avtor več fotografskih knjig, slikovnega materiala monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov.  Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo nagrado z listino (2012), Zlato plaketo Zveze kulturnih društev Slovenije (2016), medaljo na SALON DES BEAUX ARTS, Carrousel du Louvre Pariz (2017) in Srebrno plaketo javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (2020), je član fotokluba Maribor in ZDSLU.

Tihomir Pinter je bil rojen 1938 v Bjelovarju. Ima naziv mojstra umetniške fotografije. Mednarodna zveza za umetniško fotografijo (FIAP) mu je 1975 leta dodelila naslov Excelence FIAP. Leta 2000 je prejel nagrado Janez Puhar Fotografske zveze Slovenije za življenjsko delo. Doslej je pripravil 112 samostojnih razstav,  nazadnje retrospektivo »Kemija podobe« v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Fotografije objavlja v domačih in tujih časopisih in revijah. Iz njegovega opusa je objavljeno 12 knjig, predvsem portretov slovenskih umetnikov.

 

Limen: Jošt Dolinšek, Klemen Skubic, Nina Sotelšek

Otvoritveni ogled bo v sredo 24.2.2021 med 16 in 18 uro.

Avtorje razstave je v skupni projekt zdužil podoben pristop k fotografskemu mediju. Iz svojih arhivov so prispevali fotografije, ki reflektirajo njihovo osebno izpovednost; doživljanje ožjega bivanjskega okolja, odtujenost, ki jo zaznavajo v družbi, razmerje med sublimnim in banalnim v javnem prostoru ter ponovno odkrivanje narave in njenih procesov. Vsebine, ki avtorje zanimajo, so se z epidemijo intenzivirale. Tako kot ostali svet so se znašli v »prostoru« tranzicije, tako osebne, kot kolektivne. Zato jim je blizu ideja koncepta liminalnosti[1], ki se v današnjem času kaže kot družbena transformacija v t.i. novo normalnost.

 

Fotografije treh avtorjev se med seboj prepletajo v težnji prikazovanja vzdušja, ki se preko vizualnega prevaja v občutenja tujosti. Gledalcu vsebino samo nakažejo z metaforami zakodiranimi v vizualne podobe in namenoma puščajo odprto pot za interpretacijo. Postavitev razstave se bere skozi fragmentirane prizore iz narave ali urbanega okolja, kjer se človek pojavi zgoj redko. Če pa se, razberemo njegovo prezenco v objektih, ki jih je ustvaril in sledeh, ki jih je pustil za sabo. Avtorji so se poigravali s pojmi spreminjanja, prehajanja in momenti negotovosti, ki se lahko navezujejo na različne situacije (selitev v novo okolje, prihod prej neznanega človeka, smrt bližnjega, pandemija, itd.) s katerimi se v življenju nemalokrat srečamo.

 

 

Jošt Dolinšek (1997, Ljubljana) je vizualni umetnik, osredotočen na avtorsko fotografijo. Leta 2020 je diplomiral iz psihologije na Univerzi v Ljubljani. Dela predvsem na dolgoročnih projektih, v katerih raziskuje vidno doživljanje okolice in odnos do nje. Zanimajo ga raznovrstni pristopi k fotografiji, ki jo združuje tudi z drugimi umetniškimi praksami (zvok, instalacija). Leta 2018 je kot del projekta Če bi Slovenija bila pod vodstvom Klavdija Slubana izdal istoimensko publikacijo. Lansko leto je bil izbran v 3. cikel evropske platforme za sodobno fotografijo Parallel. Svoja dela je med drugim razstavljal na Landskrona Foto festivalu (Švedska), v Centru za sodobno fotografijo Roberta Cape v Budimpešti in na Voies-off festivalu v Arlesu.

 

Klemen Skubic (1982, Ljubljana) je fotografsko znanje pridobival na različnih delavnicah ter seminarjih klasične fotografije in fotografskih postopkov. Doslej je ustvaril več zaključenih fotografskih sklopov: Bharat, Koline, Zima, Boksar, Hunt in Nest ter jih predstavil na več skupinskih in samostojnih razstavah. V njegovih delih je čutiti prevpraševanje minljivosti, ustroja časa in kako se ta prek preteklosti odraža v sedanjih občutkih. Živi in ustvarja v Ljubljani.

 

Nina Sotelšek (1982, Brežice) je leta 2001 zaključila šolanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija v Ljubljani, leta 2010 pa je diplomirala na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno delovanje v polju avtorske fotografije zaznamuje beleženje prostorov oziroma krajev in se navezuje na daljše bivanje ali ciklično vračanje na določene lokacije. Fotografije zbira kot fragmente in jih počasi sestavlja v zaključene celote (Stardust, Swimming in Circles). Loteva se tudi konceptualno zastavljenih projektov (47 kilometrov slovenske obale, Headlines, Kje sem, ko spim?). Njeno delo je bilo predstavljeno na fotografskih festivalih v Arlesu (Francija) in Mariboru ter na samostojnih in skupinskih razstavah; med drugim v Umetnostni galeriji Maribor, Fotogaleriji Stolp, na Gradu Rajhenburg in v Atriju ZRC. Živi in dela v Volčjeh.

[1] Ta se lahko razlaga znotraj različnih znanstvenih ved (geografije, psihologije, antropologije, sociologije in drugih) in religij, vendar se v grobem navezuje na prostore, območja in časove prehajanja, spreminjanja, tranzicije ali stanja med normo in drugostjo. Idejo liminalega prostora je zasnoval Arnold Van Gennep (1909) in z njo skušal pojasniti trojno strukturo neke družbene skupine, ki prehaja skozi fazo ločitve na eni strani in vključitve v novo skupinsko ogrodje na drugi strani. Vmes je faza oz. območje negotovosti, prehod, brez kakršnega koli določenega okvira.

Zdenko Frangež – kratke zgodbe

Zdenko Frangez – KRATKE ZGODBE

Zdenko Frangež se s fotografijo ukvarja že več kot štirinajst let. V svojih začetkih se je posvečal ulični fotografiji (Street Photography). Zanjo pravi, da je potrebno le opazovanje in pripravljenost na ujetost pravega trenutka, ki pa ga lahko najdemo že na domačem pragu. Glede motivike so ga že od vseh začetkov na potovanjih bolj zanimali ljudje, njihove interakcije in življenjski utrip mesta, kot arhitektura ali drugi turistični motivi. Smiselno je bilo torej pričakovati, da bodo njegov fotografski opus zapolnili ljudje, kar pa se je preusmerilo v fotografiranje modelov in kasneje v bolj specifično zvrst, akt fotografijo. V svoji fotografski karieri je pripravil že šest samostojnih razstav, dve od teh sta bili posvečeni ulični, preostale pa akt fotografiji. Vsako leto sodeluje na raznolikih skupinskih razstavah doma, in v zadnjem času v tujini. Zadnja štiri leta je član Fotokluba Maribor, v letu 2019 je na pregledni razstavi Fotokluba z naslovom Minimalizem prejel tudi nagrado.

Na virtualni razstavi z naslovom Kratke zgodbe je predstavljenih šest različnih fotografskih serij, katerih skupna točka je črno–bela fotografija. V prvi seriji je ženski model postavljen v staro stavbo pred okno, kar pripomore k igri senc njenih gibov. Model z vsako fotografijo stopnjuje svojo intimnost in prikazuje več golega telesa. Njeni gibi spominjajo na ples s katerim nas popelje v svoj skriti svet, ki je poln kontrastov, opazimo tako strast, kot tudi zamišljene poglede usmerjene skozi okno ali v tla.

Drugo serijo bi lahko razdelili na dva dela, v prvem ima ženska figura kot pripomoček stol, v vsaki od nadaljnjih fotografij se z raznolikimi pozicijami bolj približuje fotografiji akta. V drugem delu je v ospredju samo žensko telo, ki je tudi tukaj sprva zakrito, nato pa prestopi v fotografijo akta, kjer si je fotograf zamislil igro plapolajočih las. Ženska figura je postavljena neposredno pred gledalca, vabi ga v svoj svet, vendar se na nobeni fotografiji ne ujame z njegovim pogledom.

V tretji seriji se je Zdenko Frangež osredotočil na preplet dveh teles. Obraz modelov in prostor sta sekundarnega pomena, glavni motivi so različni deli telesa, njihovo dotikanje in odkrivanje v različnih položajih. Fotografije delujejo skrivnostno in v gledalcu zbudijo večjo pozornost, saj je pri nekaterih  na prvi pogled težko ugotoviti kateri del telesa predstavljajo in ali gre za igro enega ali dveh teles. Fotografije od preostalih serij izstopajo po izrazitem chiaroscuru, vidimo izrazito globoko črnino v kontrastu z izrazito svetlo kožo.

V četrti seriji je predstavljen model mlajše ženske v stari stavbi. Na treh fotografijah je v rokah modela plišasti medved, med tem, ko je pri zadnji fotografiji v prostoru več plišastih igrač. Na obrazu ženske pri tej zadnji fotografiji ne vidimo več začetnega zamaknjenega pogleda, temveč je njen obraz naslonjen na medveda, ki ga trdno drži v svojih rokah. Tako figura medveda, kot zapuščena lokacija vzbujata občutke tesnobe in osamljenosti v gledalcu in nakazujeta vprašanja o otroštvu in zgodbi modela.

Predzadnja serija predstavlja akt fotografijo, model je postavljen v naravo, med arhitekturne ostanke kapele. Za rekvizit ima prosojno tančico, ki na fotografijah rahlo spominja na gozdno meglico, kar se sklada z mističnim pridihom fotografij in njihovo nenavadno lokacijo. S tančico se model v stoječih poigrava, na fotografijah z ležečimi pozami pa je golo telo z njo prekrito in tako še bolj poudarjeno.

V zadnji seriji sta glavni del objektiva moški in ženska v sobi s tapetami in foteljem, ki dajejo občutek, da zgodba spada v zgodovino in ni odraz sodobnega časa. Moški je oblečen, ženska pa je v spodnjem perilu in gledalcu prikazana veliko bolj ranljivo, zdi se, da je moškemu vse dovoljeno. Ob pogledu na fotografije dobimo občutek, da smo par zmotili pri igri, v kateri ima dominatno vlogo moški, ki žensko občuduje kot objekt. Na fotografijah sta prikazana v različnih pozicijah, v vsaki od naslednjih se stopnjuje drznost interakcije para, vse fotografije pa vzbujajo občutek poželjivosti in zapeljivosti.

Ne glede na serijo, razstavljene fotografije ponujajo gledalcu, da si ustvari lastno zgodbo, ki jo predstavljajo modeli, fotograf pa kratke zgodbe s svojim objektivom zgolj nakazuje.

 

mag. Urška Gačnik, uviv. dipl. um.

 

Zdenko Frangez – KRATKE ZGODBE

KNJIGA – fotoklub maribor

Na ta veseli dan kulture, 3. decembra si boste lahko premierno ogledali virtualno zastavo fotografij fotokluba maribor “KNJIGA”

https://youtu.be/a6rwaD30BxkNa letni klubski razstavi Fotokluba Maribora se letos predstavlja 29 avtorjev, ki so ustvarjali pod skupno tematiko ”knjiga” in preko 50 digitalnih fotografij.

Skozi črno-bele fotografije fotografi prikazujejo vlogo knjige v življenju ljudi različnih starosti, položajev in življenjskih okoliščin. Avtorji se tematike lotevajo preko zelo raznolikih pristopov, prikazujejo jo skozi portrete, akte, tihožitja in podobe z ulice, prisoten pa je tudi konceptualni pristop h temi in kreativno digitalno manipuliranje. Večina fotografij je močno kontrastnih, kot črke na straneh in z redukcijo nians izpostavlja bistvo izpovednosti.

Dejanje branja, ki ustvari svet znotraj sveta je prikazano v vsej svoji mistični zamaknjenosti, bralci so nežno ločeni od resničnosti, kar je na fotografijah doseženo z zabrisanim okoljem, pregrado med objektivom in bralcem, ki jo ustvarja sama knjiga, ali le bralčeva zatopljenost. Knjige vidimo tudi čakajoče v kupih, skozi okna osvetljenih domov, zažgane na ognju. S tem je poudarjen tudi odnos družbe do knjige, zavedanje, da je v vsebini moč, ki lahko za opresivne sisteme predstavlja tudi nevarnost. Opaziti je tudi moč, ki jo knjiga nosi v družini, v izobraževanju, tudi v religiji. Knjige predstavljene v tihožitjih nas opozorijo, da tudi brez bralca nosijo zgodbe, poleg tega pa prikažejo samo estetiko knjige.

Knjiga je nasploh izpostavljena kot pomemben del življenja, še posebej v trenutnih okoliščinah, ko se k njej obračamo še pogosteje. Razstava je opomin na konstantno nujno vlogo knjige v naših življenjih, njen doprinos in njeno aktivno prepletanje s snovanjem družbe.

Razstava bo letos kljub okoliščinam nemoteno potekala in sicer na spletu. Fotoklub Maribor se kot vsako leto sooča s tematiko relevantno za čas in z raznolikostjo svojih članov omogoča številne poglede in stile.

Jošt Dolinšek, Klemen Skubic, Nina Sotelšek: Limen

Zaradi ukrepov vlade za zajezitev širjenja virusa Covid 19, je Fotogalerija Galerija Stolp do nadaljnega zaprta. Razstava bo na ogled takoj, ko bodo prostili ukrepi. 

 

Jošt Dolinšek, Klemen Skubic, Nina Sotelšek

Naslov razstave: Limen

 

Avtorje razstave je v skupni projekt zdužil podoben pristop k fotografskemu mediju. Iz svojih arhivov so prispevali fotografije, ki reflektirajo njihovo osebno izpovednost; doživljanje ožjega bivanjskega okolja, odtujenost, ki jo zaznavajo v družbi, razmerje med sublimnim in banalnim v javnem prostoru ter ponovno odkrivanje narave in njenih procesov. Vsebine, ki avtorje zanimajo, so se z epidemijo intenzivirale. Tako kot ostali svet so se znašli v »prostoru« tranzicije, tako osebne, kot kolektivne. Zato jim je blizu ideja koncepta liminalnosti[1], ki se v današnjem času kaže kot družbena transformacija v t.i. novo normalnost.

Fotografije treh avtorjev se med seboj prepletajo v težnji prikazovanja vzdušja, ki se preko vizualnega prevaja v občutenja tujosti. Gledalcu vsebino samo nakažejo z metaforami zakodiranimi v vizualne podobe in namenoma puščajo odprto pot za interpretacijo. Postavitev razstave se bere skozi fragmentirane prizore iz narave ali urbanega okolja, kjer se človek pojavi zgoj redko. Če pa se, razberemo njegovo prezenco v objektih, ki jih je ustvaril in sledeh, ki jih je pustil za sabo. Avtorji so se poigravali s pojmi spreminjanja, prehajanja in momenti negotovosti, ki se lahko navezujejo na različne situacije (selitev v novo okolje, prihod prej neznanega človeka, smrt bližnjega, pandemija, itd.) s katerimi se v življenju nemalokrat srečamo.

Jošt Dolinšek (1997, Ljubljana) je vizualni umetnik, osredotočen na avtorsko fotografijo. Leta 2020 je diplomiral iz psihologije na Univerzi v Ljubljani. Dela predvsem na dolgoročnih projektih, v katerih raziskuje vidno doživljanje okolice in odnos do nje. Zanimajo ga raznovrstni pristopi k fotografiji, ki jo združuje tudi z drugimi umetniškimi praksami (zvok, instalacija). Leta 2018 je kot del projekta Če bi Slovenija bila pod vodstvom Klavdija Slubana izdal istoimensko publikacijo. Lansko leto je bil izbran v 3. cikel evropske platforme za sodobno fotografijo Parallel. Svoja dela je med drugim razstavljal na Landskrona Foto festivalu (Švedska), v Centru za sodobno fotografijo Roberta Cape v Budimpešti in na Voies-off festivalu v Arlesu.

Klemen Skubic (1982, Ljubljana) je fotografsko znanje pridobival na različnih delavnicah ter seminarjih klasične fotografije in fotografskih postopkov. Doslej je ustvaril več zaključenih fotografskih sklopov: Bharat, Koline, Zima, Boksar, Hunt in Nest ter jih predstavil na več skupinskih in samostojnih razstavah. V njegovih delih je čutiti prevpraševanje minljivosti, ustroja časa in kako se ta prek preteklosti odraža v sedanjih občutkih. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Nina Sotelšek (1982, Brežice) je leta 2001 zaključila šolanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija v Ljubljani, leta 2010 pa je diplomirala na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno delovanje v polju avtorske fotografije zaznamuje beleženje prostorov oziroma krajev in se navezuje na daljše bivanje ali ciklično vračanje na določene lokacije. Fotografije zbira kot fragmente in jih počasi sestavlja v zaključene celote (Stardust, Swimming in Circles). Loteva se tudi konceptualno zastavljenih projektov (47 kilometrov slovenske obale, Headlines, Kje sem, ko spim?). Njeno delo je bilo predstavljeno na fotografskih festivalih v Arlesu (Francija) in Mariboru ter na samostojnih in skupinskih razstavah; med drugim v Umetnostni galeriji Maribor, Fotogaleriji Stolp, na Gradu Rajhenburg in v Atriju ZRC. Živi in dela v Volčjeh.

 

____________________________________________________________________

[1] Ta se lahko razlaga znotraj različnih znanstvenih ved (geografije, psihologije, antropologije, sociologije in drugih) in religij, vendar se v grobem navezuje na prostore, območja in časove prehajanja, spreminjanja, tranzicije ali stanja med normo in drugostjo. Idejo liminalega prostora je zasnoval Arnold Van Gennep (1909) in z njo skušal pojasniti trojno strukturo neke družbene skupine, ki prehaja skozi fazo ločitve na eni strani in vključitve v novo skupinsko ogrodje na drugi strani. Vmes je faza oz. območje negotovosti, prehod, brez kakršnega koli določenega okvira.

Razstava skozi okno: Александр Петросян

Obveščamo vas, da je zaradi ukrepov vlade za zajezitev širjenja virusa Covid 19, Fotogalerija Galerija Stolp do nadaljnega zaprta.
Na displeju galerije pa je na ogled fantastična virualna razstava Ruskega fotografa Александр Петросян. Vabljeni k ogledu.

Marko Vogrič: STOLETNE PRIČE

10. junij – 11. julij 2020

Razstava fotografij Marka Vogriča: STOLETNE PRIČE

V vsakdanjem življenju se srečujemo s fotografijami in smo močno odvisni od njih, saj nam posredujejo številne informacije in čustva. Brez njih v 

sodobni družbi sploh ne bi mogli govoriti o komunikaciji. Pomen fotografij, njihova sporočilnost, vizualna prepričljivost podob in njihova vrednost kot predmet; vse to je odvisno od kontekstov, v katerih fotografije nastanejo in v katerih te podobe beremo.

John Berger je o pomembnosti vida razmišljal takole: »Vid je pred besedami. Otrok gleda in prepoznava, preden je sposoben govoriti. Vendar obstaja še en pomen tega, da je vid pred besedami. Vid osnuje naše mesto v svetu, ki nas obkroža; ta svet si razlagamo z besedami, vendar besede nikoli ne morejo preseči dejstva, da nas svet obkroža. Odnos med tistim, kar vidimo, in tistim, kar vemo, ni nikoli ustaljen.« To velja še posebej za fotografije, čigar pomen je lahko raznovrsten in določen z razmerami okolja in časa.

Danes smo tako preplavljeni z vojnimi in krutimi fotografijami, z 

vsakodnevnim nasiljem in trpljenjem, s tem pa izgubljamo sposobnost odzivanja. Dela Marka Vogriča sicer ne spadajo v kontekst vojne ali 

dokumentarne fotografije, čeprav so tesno povezana z dogajanjem prve svetovne vojne. So torej sad procesa, ki zaobjema avtorjevo ustvarjanje, raziskovanje in intelektualno poglobitev. Fotografije širijo aromo krajev in spominov, dišijo kot dež. Delujejo kot stare podobe s črno-belimi sencami, ki predstavljajo prostor in dogajanja včeraj, danes in jutri. Vogrič, umetnik, ki išče in ustvari podobe ter nam razlaga stvarnost skozi prizmo osebne resničnosti. Zaveda se, da bo opazovalčevo oko skušalo razvozlati to igro svetlobe, razumeti njeno govorico in razbrati sporočilnost fotografij prav tako, kot razbiramo pomen besed, da bi razumeli jezik.

Vogričeve fotografije so proizvod umetnika, so predmet, ki ga je naredil človek s pomočjo posebnega aparata oz. s posebnim postopkom 

ustvarjanja, pravzaprav gre za “fotografije brez fotoaparata”. Vogrič je pretežno uporabil pinhole kamero (camero obscuro), ki dovoljuje, da imajo nastale podobe poseben čar. Take fotografije, ki so videti v sodobni, tekoči družbi skoraj paradoksalne, stopnjujejo meditativno opazovanje, s tem pa omogočajo vzpostavitev čustvene povezave med fotografom, 

fotografijami in obiskovalcem.

Nastala dela tako ne služijo samo opazovanju nečesa zanimivega, temveč skušajo biti prodorna, posredujejo odgovore in nauke ter silijo k premisleku, refleksiji in izrazu čustev.

Robi Jakomin

 

 Marko Vogrič:

Rodil se je leta 1961 v Gorici, kjer živi z družino, po poklicu je elektronski 

inženir. V svet fotografije ga je vpeljal od malega oče Zdenko. V 80. letih se je včlanil v Fotoklub Skupina75, aktivneje fotografira od leta 2000, trenutno je njen podpredsednik. Pretežno ustvarja v črnobeli analogni tehniki s 

camero obscuro (pinhole camera), s katero najpogosteje snema iz zanj značilne “mišje perspektive”. Uporablja tudi vintage fotoaparate vseh formatov, s katerimi preizkuša tudi nekonvencionalne tehnike (cross process). Tehnika povečav je pretežno tradicionalna na želatinski srebrobromidni papir. Svoje raziskovanje je obogatil z antičnimi tehnikami tiska (Cianotipija, Van Dyke brown itd.).

Ob sodelovanju pri razstavah in natečajih je bil od leta 2004 soavtor 

fotografskega dela raznih knjižnih publikacij (Poslikave Toneta Kralja v cerkvi v Pevmi (2004), Od Timave do Idrije (2005), Drobtinice iz goriških šeg in navad (2007), Gorica, vodnik po mestu (2008) ); posebna omemba 

velja umetniški fotografski spremljavi poezij pesnice Claudie Voncina v zbirki Mosaico – Mozaik (2006) in zamisel platnice za knjigo Emozioni iste avtorice (2017). Opremil je stenski koledar in prispeval fotografije za koledarski del zbornika Goriške Mohorjeve družbe za leto 2018.

 

 

Stroboskopske regresije Janeza Pelka

Fotogalerija STOLP ponovno odprla svoja vrata v torek, 5. maja 2020 ob 16 uri. Ogledali si boste lahko razstavo fotograf Stroboskopske regresije Janeza Pelka.

Virtualna otvoritev: https://youtu.be/UdRaePtHr40

Obiskovalce prosimo:

  • da so ob obisku pozorni na higieno rok in kašlja ter si ob vhodu razkužijo roke;
  • uporabljajo lastne zaščitne maske;
  • upoštevajo predpisano medsebojno razdaljo (najmanj 2 m);
  • vstop v razstavne prostore možen le za posameznike ter družine in skupine do 3

Fotogalerija STOLP je odprta od toka do petka mewd 16 in 18 uro, v soboto od 10 do 12 ure.

SPLETNA RAZSTAVA

Dragi ljubitelji fotografije, likovne umetnosti, kolegi, člani fotokluba maribor in prijatelji!

Zaradi trenutnih razmer, je Fotogalerija STOLP  zaprta.

V tolažbno smo za vas pripravili spletno otvoritev in galerijo, odpovedane razstave Stroboskopske regresije Janeza Pelka

Takoj ko bo mogoče, pa se vidimo v Fotogaleriji STOLP. Pazite nase in zdravi ostanite.

 

18. marec 2020, ob 19:00 uri

Stroboskopske regresije Janeza Pelka

Pred vami je hiša, ki jo je zgradil Janez. Pred vami je razstava večjih in manjših naključij. Razstava bliskovitih vračanj v preteklost. V otroštvo, v sanje o lepoti. V svet brez skrbi, v odraščanje v svobodo. Pred vami je hiša, napolnjena s spoštljivostjo do vsebnosti in oblike telesa, ta okvir pa pravzaprav ni omejitev ali začetek konca vidnega, ampak dodatno gorivo za ustvarjalnost. In prav to spoštovanje je Janezu Pelku omogočilo izjemno čuten ter neobremenjen ustvarjalni pogovor z ženskami, ki so se pojavile v tej hiši, in ki mu, vsaj tako se zdi, pa to ni prezahtevno za naključnega opazovalca razstavljenih del, nekoliko olajšajo prenekateri spomin, ki ga ob vstopu v nekdanji dom prinesejo strele preteklosti – stroboskopske regresije torej.

Pri Stroboskopskih regresijah gre za vračanje v najgloblje bolečine in strahove preteklosti istega življenja skozi posvečanje dosegljivi, a hkrati nedotakljivi lepoti ter popolnosti akta. Gre namreč za nekakšno zdravljenje, ki ga povzroča šviganje strel preteklosti ob sprehajanju skozi prostore hiše, v kateri je Janez preživel prvih sedem let svojega otroštva. Zgradba, v kateri je prebival z bratom dvojčkom in staršema, je danes prazna in zapuščena. Vstop v prostore pa ni preprost, saj ga ti spominjajo na odnose s starši, ki so bili vse prej kot zgledni. Učitelja po poklicu sta postavila nekakšen tekoči trak, po katerem so se v Janezu ter njegovem bratu dvojčku kopičili odgovori na nezastavljena vprašanja. To nerazrešenost lahko še danes opazimo v ustvarjalnosti umetnika, gotovo pa na katerega od teh odgovorov avtor postavi vprašanje tudi z apelom postavljanja podob pred vami na ogled. Morda boste katerega občutili tudi opazovalci ter nanj skozi primerjanje zgodb iz svojih otroštev primerno odgovorili. Ob iskanju vprašanj in podajanju odgovorov se prepustite nagovarjanju lepote človeškega telesa, kar je na razstavljenih posnetkih ujel Janez Pelko. Vendar pozor; smisel postavljanja oči božajoče intimnosti ni v postavljanju lepot ženskega telesa v ospredje, ampak v opozarjanju na kontrast nedoživetih lepot v otroštvu umetnika, torej v hiši, ki jo je zgradil kot odrasel, in vanjo ujel še sebe, svoje strahove in dvome vase.