Nagrajenci 2018

https://www.youtube.com/watch?v=TzBUg9cRMWA&feature=youtu.be&fbclid=IwAR0dJtwMNUQ2bYkbfKKS3HErTYzV_rK0UyfZkfZbQSubSYzeEs2pVVNB9Ug

Anja Cigala / Bojan Hajdu / Janja Cizelj

 

Anja Cigala: Slikarjev dan 

Anja Cigala je po poklicu magistrica gradbeništva, vendar se je že tekom srednje šole ukvarjala z oblikovanjem fotografij in letakov. S fotografijo se je intenzivneje začela ukvarjati leta 2016. Kot članica Fotokluba Maribor je na klubskih razstavah do sedaj sodelovala tri leta. Leta 2018 pa je tudi prejela posebno nagrado Fotokluba. Fotografira vse, kar se ji zdi atraktivno, sicer pa v svoj opus najraje zajema pokrajino in nevsakdanjo arhitekturo. 

Slikarjev dan, kot je fotografinja sama naslovila razstavo, začenjamo skozi motiv okna. Tekom dneva je moč opaziti realističen pogled na živa bitja, mističen vpogled v arhitekturo in ognjen zaključek dneva. Poudarek je na stvareh, bitjih in trenutkih, ki jih sprva morda sploh ne opazimo. Z več pogledi na fotografijo in z igro svetlobe na nekaterih delih avtorica pritegne pozornost obiskovalca. Kljub raznolikosti motivov, kombinaciji intenzivnih barv na nekaterih ter monotonostjo na drugih delih, razstava zaobjame vsakdan posameznika, ki se lahko kar naenkrat sprevrže v rutino.

Urška Gačnik, univ. dipl. um. zg. 

 

Bojan Hajdu: Eva 

Bojan Hajdu je že od nekdaj veliko eksperimentiral, naj bo to na področju grafike ali fotografije. S fotografijo se intenzivneje ukvarja štiri leta, sicer pa je član Fotokluba Maribor od leta 2017. Do sedaj je imel dve samostojni in šest skupinskih razstav, na eni izmed teh je leta 2018 prejel srebrno nagrado za ustvarjen fotografski diptih. V prihodnosti si želi, da bi v fotografiji iznašel nekaj čisto novega. 

Razstava z naslovom Eva, nam predstavi prav njo, Evo, v vsej svoji lepoti in izraznosti. Na svojih fotografijah je avtor poskušal ujeti posamezne dele telesa, ki so odeti v intenzivne barve tatujev. Kljub temu da Hajdu najraje fotografira v črno-beli tehniki, ga je tokrat premagala moč izrazitih ilustracij na Evinem telesu. Vsak predstavljen košček pripoveduje svojo zgodbo, z razstavljenimi deli pa si obiskovalec sestavi unikatno celoto. S to razstavo je v galerijo želel vnesti noto modernosti in drugačnosti, saj imajo tokrat glavno besedo tatuji, ki so trenutno zelo priljubljeni med vsemi generacijami.

Katarina Kumprej, univ. dipl. um. zg. 

 

Janja Cizelj: Narava skozi moje oči

Janja Cizelj se je z analogno fotografijo pričela ukvarjati pred približno tremi desetletji. S pojavom digitalne fotografije se je tudi sama začela ukarjati z njo. Od leta 2013 je skupaj s člani Fotokluba Maribor sodelovala na več skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2018 je prejela zlato priznanje članov komisije in priznanje Fotokluba Maribor. V sklopu Festivala fotografije se je predstavila s samostojno razstavo. 

V svojem opusu se najpogosteje odloči za motiv narave, ki je tudi v ospredju na razstavi Narava skozi moje oči. Fotografije so nastale v Mariboru in njegovi okolici (Kalvarija, Piramida, nabrežje reke Drave…) s tehniko panninga. Fotografinja se je posvečala barvam, da je ujela harmoničen kontrast in skladnost. Pri njenih delih je pomembna svetloba, ki je bila za te fotografije najprimernejša ob sončnem vzhodu. 

Teodor Šandor, univ. dipl. um. zg. 

 

POVABILO K SODELOVANJU

Fotogalerija STOLP, vabi k sodelovanju in prijavi, umetnike posameznike in kolektive, ki ustvarjajo na področju fotografske umetnosti.

VSEBINA PRIJAVE:

– jasno opredeljen vsebinski koncept projekta,

– definiran okvir izvedbe in tehnični načrt,

– navedba avtorjev s kratkim življenjepisom, referencami in kopijami objavljenih kritik, katalogov, časopisnih člank   oz. navedbami medijskih objav.

– fotografsko gradivo v fizični ali elektronski obliki,

– navedba kontaktov (ime in priimek, elektronska pošta, mobilna tel. št.).

Prijave pošljete le v fizični obliki na naslov:

Fotoklub Maribor, P.P. 1512, SI – 2001 Maribor

ali elektronski na: galerijastolp@gmail.com

ROK: 1.10.2020

Fotoklub Maribor kot krovni organizator galerijske dejavnosti v Fotogaleriji STOLP, pri pripravi projektov prispevamo:

– galerijski prostor v času razstave z vsemi obratovalnimi stroški,

– varovanje razstave,

– osnovno tehnično pomoč pri postavitvi že pripravljenega in tehnično načrtovanega projekta,

– izposojo tehnične opreme v okviru razpoložljivih možnosti,

– promocijo razstave v sodelovanju s producentom,

– oblikovanje in tiskanje zgibanke, vabila, plakata.

– odprtje razstave z manjšo pogostitvijo,

– potrditev referenc in izdajanje izjav o sodelovanju pri prijavah na razpise za zbiranje sredstev izvajalca projekta. Z izbranimi avtorji bo sklenjena pogodba o razstavljanju in sodelovanju.

Pridržujemo si pravico do neupoštevanja nepopolnih prijav in zavrnitve predlaganih projektov brez dodatnega vsebinskega pojasnila.

MINIMNALIZEM

12.12.2019 – 17.1.2020

Na letošnji klubski razstavi sodeluje 34 avtorjev Fotokluba Maribor. Skupna točka razstavljenih fotografij je minimalizem, ki se v fotografiji pojavi šele v 90. letih prejšnjega stoletja. Člani Fotokluba Maribor so ga poskušali doseči na različne načine, nekateri z odvzetjem barve, drugi z motiviko. Ponavljajoči se elementi brazd na njivi Janje Cizelj predstavljajo primer pokrajine; zaporedje opazimo tudi na motiviki arhitekture, konstrukciji mostu, ki ga je mistično v objektiv zajel Bojan Hajdu. Poleg ponavljanja vzorcev se minimalizem kaže tudi z izpostavljenim elementom, kar s figuro prikaže tudi Jože Marinič. Tako le majhen delček poda celotno zgodbo oziroma vtis fotografa. Kljub svoji monotonosti manjši detajli dodajo celotni fotografiji višji pomen, kar prikazuje nagrajena fotografija Zdenka Frangeža. Kompozicijo je gradil s temeljnimi elementi minimalizma, kot so geometrijski liki, igra svetlobe, kontrast med nežnostjo ženskega telesa ter nasičenostjo bele in črne barve. Četudi je predstavljeno golo telo, je avtor razbil klasično pojmovanje akta.

Člani Fotokluba Maribor so imeli pod širokim pojmom minimalizma različne predstave, kar je razvidno v heterogenosti razstave, ki pa nikakor ne vpliva na kvaliteto, temveč prikaže širok pojem z več zornih kotov.

Začetki minimalizma segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Sprva so bila to poenostavljena, stroga kiparska dela, ki so nastajala pod vplivom abstraktnega ekspresionizma. Umetniška dela predstavljajo upor proti ameriški obsedenosti s tradicionalno evropsko tradicijo in so pogosto sestavljena iz mnogih ponavljajočih se, enotnih elementov iz industrijskih materialov. Vsak element umetnine je lahko predstavljen tudi samostojno in je ob enem še vedno celota, saj je konstrukcija umetniškega dela množenje osnovne enote. Minimalisti menijo, da osnovne forme, kot so kvadrat, pravokotnik ali krog pri gledalcu vzbudijo določene emocije in njihova dela pogosto s svojo asketskostjo še močneje vključijo obiskovalca razstave.

V Sloveniji so se poskusi minimalizma začeli pojavljati skoraj sočasno. Njihov izraz so prav tako predstavljala poenostavljene geometrijske oblike, ki so na našem območju predstavljale simbol načrtne, optimistične prenove, kar se sklada z razvojem socializma in z družbeno klimo v Jugoslaviji. S pojavom minimalizma lahko povežemo tudi dve umetniški skupini Neokonstruktiviste (aktivno delovanje: 1968–1972) in OHO (aktivno delovanje: 1966–1971).

Ted Oonk: TIS IS NOT ABOUT YOU

  Nizozemska fotografinja in vizualna umetnica Ted Oonk se je rodila leta 1987. Študirala je fotografijo in likovno umetnost na Nizozemskem ter vizualno umetnost v Belgiji. Njeno delo je predstavljeno tako na domači kot tudi mednarodni ravni. Razstavljala je že na Nizozemskem, v Belgiji, Združenih državah Amerike in Južni Koreji. Oonkino delo je osredotočeno na to, kako prikrivamo in izpostavljamo ranljivosti, standarde in norme v vizualni kulturi. Prav tako s svojimi fotografijami, videi in instalacijami gledalca poziva, naj pozorneje gleda oziroma posluša.

Trenutno živi in ustvarja v Antwerpnu v Belgiji.

THIS IS NOT ABOUT YOU

Zgodba, ki nam jo pripoveduje fotografinja Ted Oonk, je preplet treh vidikov, treh vtisov in treh oseb. Je čustvena zgodba njene sestre Pim z Downovim sindromom, ki jo je pričela fotografirati leta 2005. S fotografijami nas povabi v intimen prostor, ki odkriva mnogo mask tudi nam obiskovalcem. Oonk ne želi le fotografirati svoje sestre, temveč želi, da se nam predstavi sama in nam tudi ona skozi fotografski objektiv pokaže, kako vidi svet. Svoj vidik poda tudi mama, saj so predstavljene tudi fotografije iz družinskih albumov. Ted Oonk se torej ne obremenjuje z avtorstvom del, kljub temu da se bomo verjetno vprašali, kdo je avtor določene fotografije. Njena želja je, da razumemo, da so pomembni vsi vidiki, saj se odraža v tem trenutku svet, kot ga je videla fotografinja. S tem se pričneta združevati osebna in socialna zgodovina na način, da posnetki iz vsakdanjega življenja postanejo posredniki družbenih odnosov in nas povabijo v intimni svet, k nostalgičnemu pozivu spominjanja ali zgolj kot preprosto gesto socialne vključenosti. Ozko gledano so to fotografije o življenju z osebo z Downovim sindromom, vendar širše gledano nam odstira vprašanja o naših stereotipih, ranljivostih in dvomih, ki se pojavljajo ob naši lastni drugačnosti. Naš pogled na ljudi, ki kakorkoli izstopajo iz družbe, je okužen s predsodki, zato nas Oonk postavi v vlogo, da vsa dela dojemamo kot enakovredna ne glede na avtorstvo, četudi je portret nastal izpod maminih, Piminih ali njenih rok ali je to zgolj selfi, ki odraža, kako  se v tem trenutku vidi Pim ali preprosta fotografija iz družinskega albuma, ki nas s svojo podobo popelje na nostalgično potovanje.

Razstava »this is not about you«ruši stereotipna prepričanja in nam dovoli, da vidimo Pim, kot jo vidi fotografinja  sama, torej kot običajno, ljubko dekle.

Matjaž Rušt – NOVI SVET

Fotograf Matjaž Rušt je zavoljo obširnega fotografskega ciklusa obiskal slovenske skupnosti v ZDA (Cleveland), Argentini (Buenos Aires, Mendoza) in Avstraliji (Sydney, Melbourne), da bi pobliže spoznal njihov način življenja, ki je često razpet med nacionalno in kulturno pripadnostjo domovini in neizbežnostjo asimilacije v dominantno kulturno okolje. Avtorja je zanimalo ohranjanje identitete v okoljih, ki so v družbenem, političnem, ekonomskem in kulturnem smislu povsem drugačni od matice, ter med izseljenci, ki so po večini tam rojeni in vzgojeni. Zanimajo ga majhne enklave kulturnega in družabnega življenja. V obdobju, ko je veliko govora o integraciji priseljencev v nova kulturna okolja, pa je vprašanje diaspore moč gledati skozi univerzalno prizmo, ki se aplicira na katero koli izseljensko skupino, temelječo na skupni etnični in kulturni pripadnosti. Fotografije pričajo o vizualnih označevalcih slovenstva v oddaljenih deželah in o identiteti, ki se zaradi nerednih stikov med matico in diasporo vse močneje razhaja. Podobe, ki so nastale na treh terenskih ekspedicijah, ponujajo nekaj neizbežnih opažanj in zaključkov; kot denimo to, da je za slovenske izseljenske skupnosti značilna majhnost in žilavost v ohranjanju kulture, tesna medsebojna povezanost in relativno dobra gmotna situiranost. Temu navkljub pa so slovenske skupnosti po svetu izjemno kompleksne in v vsem, razen v pripadnosti svoji izvorni kulturi, dokaj heterogene tvorbe, ki jim ni vedno moč najti skupnega imenovalca. Ruštove fotografije odražajo ravno to raznovrstnost.

Miha Colner


Matjaž Rušt, 1982, v zadnjih desetih letih deluje kot dokumentarni fotograf, katerega osrednji interes so ljudje in različni marginalni pojavi sodobnih družb. Svoje delo je predstavil v številnih uglednih ustanovah doma in v tujini ter zanj prejel nagrade Slovenia Press Photo in Društva novinarjev Slovenije. Skupaj z Robertom Marinom sta leta 2015 izdala knjigo Najlepše mesto na svetu. Dela iz njegovega cikla Novi svet so vključena tudi v stalno zbirko Moderne galerije v Ljubljani.

 

Read more: https://www.galerijastolp.com/news/matej-rust-novi-svet/

DK – jutrišnji spomin

Jutrišnji spomin je projekt, v katerem avtor raziskuje odnos med našimi predstavami in resničnim. Dotika se vprašanj kvantnega ter participatornega delovanja našega okolja. Obenem preizprašuje odnos naših predstav in vzvodov, ki nas prepričajo, da je nekaj resnično. Poleg sklopov z abstraktimi motivi je na fotografijah mogoče videti pokrajine različnih koncev sveta, a v resnici je vse posneto v radiu 100 metrov okoli avtorjevega studia, ki se nahaja v urbanem okolju.

DK (Damjan Kocjančič) je bil rojen leta 1970. Leta 1999 je prejel štipendijo KulturKontakta z Dunaja, 2004 in 2009 štipendijo Ministrstva za kulturo RS, 2007 in 2012 štipendijo ZDSLU, pa tudi nagrade tujih fundacij. Razstavljal je v številnih pomembnejših umetnostnih institucijah v Sloveniji in tujini. Njegove fotografije so bile objavljene v raznih specializiranih medijih in publikacijah, izdal je tudi več monografij in knjižnih projektov.

Lin Gerkman: North of South

North of South (2018)

Zgodbo podpira premišljeno spletanje likovnih elementov, s čimer avtor ustvarja narativne podobe z izjemnim estetskim občutkom. Serijo z naslovom North of South spremlja uravnotežen izbor posameznih motivov, svojevrsten preplet portretov in krajine, s katerimi je na svojstveno dokumentaren način povedana zgodba o spreminjanju načinov bivanja v ruralni Namibiji. Avtor meni, da njegovo delo ni povsem direktno dokumentarno, kjer navadno fotograf s svojo prisotnostjo ne vpliva na dogodke in okolico. Teži k osebnemu pristopu in konstruktivno interakcijo s subjektom fotografiranja. V svoji pripovedi se izogiba kakršnemu koli kritičnemu vrednotenju videnega in doživetega.

Podobno kot pretežni del ostalih afriških držav, tudi Namibijo bremenijo posledice postkolonializma in tranzicije, del katerih je tudi velik ekonomski prepad med bogatim in revnim prebivalstvom. Na obrobjih prostrane puščave najdemo preostanek raznolikih ruralnih kultur, ki so na eni strani zavezane k ohranjanju svoje tradicije, na drugi strani pa si prizadevajo za večjo integracijo v prevladujočo ekonomijo. Namibija, ki je samostojnost od Južne Afrike pridobila leta 1990, je bila v zelo kratkem času deležna velikih družbenih sprememb. Ljudje na podeželju so se znašli v nekakšnem časovnem vakuumu, ki onemogoča popolno tranzicijo iz tradicionalne oblike družbe v sodobno. To življenje vmes, kot ga lahko poimenujemo, je rdeča nit nastalih fotografij Lina Gerkmana: »Projekt dokumentira različne zgodbe iz današnje družbene krajine podeželske Namibije. Osredotoča se na sprejemanje sodobnih tehnologij s strani ljudstev tradicionalnih kultur in posledice, ki jih ima na njihov način življenja. Serija zajema dvojnost načinov življenja ljudi, ki so globoko povezani s svojo tradicijo in nepovratno navajeni na proizvode tehnološkega napredka, kot so mobilni telefoni, avtomobili in farmacevtski izdelki.« 

Serija fotografij izstopa po nameri, saj je, kot pravi avtor sam, veliko raje fotografiral ljudi, kakršni so bili v danem trenutku:»Serijo North of South določuje stremenje k zajemanju avtentičnih primerov spopadanja s prihajajočo modernizacijo, namesto poustvarjanja idealizirane predstave o nedolžnem življenju nedavne preteklosti, ki je pogosto povezano z ljudmi v tej pokrajini.«Prebivalci Namibije živijo nekakšno dvojno življenje: na eni strani še zmeraj ohranjajo svoje tradicionalna verovanja, na drugi strani pa v svoj način življenja integrirajo »elemente nekdanjih kolonialnih gospodarjev ter sodobnih sil globalne ekonomije prostega trga.«

Avtor v svojih fotografijah ponuja nasprotja, ki se na koncu obrnejo v povsem logično družbeno realnost. Dejstvo je, da sta potrošniško mišljenje in sodobna tehnologija zašli v vsak še tako skriti kotiček sveta: »Ljudje postajajo vse bolj odvisni od tehnologije in si prizadevajo za vključitev v svetovni prosti trg, da bi si jih lahko privoščili. Vzdušje idealizirane pastoralne dobe se počasi, a vztrajno preoblikuje, da opravlja svojo vlogo v svetovnem gospodarstvu.« 

Petra Čeh, umet. zgod. in soc. kult.

 

Lin Gerkman (1995, Ljubljana)

Lin Gerkman je fotograf in oblikovalec iz Ljubljane. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je diplomiral iz industrijskega oblikovanja, kjer nadaljuje tudi magistrski študij. Njegovo zanimanje za raziskovanje zgodovine predmetov se je v zadnjih letih izrazilo na področju fotografije in videa. V svojih fotografijah obravnava aktualne dogodke in ostanke polpretekle zgodovine. Njegov način dela ni omejen z enim samim pristopom. Zasnovan je na ustaljenih dokumentarnih tehnikah, pri poskusu iskanja resnice onstran dejstev pa pogosto presega strogo objektiven pogled na svet. Njegovo delo se osredotoča na odnos do narave, grajenega okolja, tehnologije in pojmovanja časa.

Read more: https://www.galerijastolp.com/news/lin-gerkman-south-of-nourth/

Katja Goljat – Freedom and Hope

Dom je tam, kjer lahko parkiraš

Ko se je leta 1964 Ken Kesey, avtor Leta nad kukavičjim gnezdom, s svojimi pajdaši, imenovanimi Merry Band of Pranksters, odpravil na 7 tednov dolgo pot iz vzhodne na zahodno obalo ZDA, se še ni dalo slutiti razsežnosti, ki jo bo v

prihodnosti kultna podoba mavričnega avtobusa odigrala v hipijevski kulturi, ter se vtisnila v podzavest gotovo vsakega prebivalca zahodnega sveta. S predelanim šolskim avtobusom, ki so ga »Pranksterji« okrasili z živopisanimi barvami, so se odpravili na potovanje v potovanju – med Kalifornijo in New Yorkom, med resničnostjo in blodnjami, ki so jih doživljali v neredkih trenutkih pod vplivom LSD-ja, nevedoč, da se bo njihov road-trip zapisal v svetovno zgodovino pop ikonografije.

Dobrih 5 desetletij po Keseyjevi odisejadi je na poti med New Yorkom in

Wisconsinom nastala serija fotografij Freedom and Hope, v kateri Goljatova

dokumentira pot in življenje sodobnega nomada, ki še vedno živi in potuje na

predelanem avtobusu s skupino podobno mislečih ljudi. Toda najprej je morala

fotografinja tudi sama vstopiti na avtobus ter za tri tedne ali 2000 kilometrov postati del vagabundske družine, ki jo je na potovanju po ZDA spoznala naključno, ter z njo deliti vsakdan med zarjavelo živopisano pločevino in škripajočim

podvozjem, ki ni bilo samo prevozno sredstvo, temveč tudi edino zatočišče njegovih popotnikov – dom.

Medtem ko so se pred očmi Keseyjevih potovalcev menjale pokrajine in ljudje, ko v neustavljivi omami ni bilo več jasno, kaj je res in kaj ne, je bila edina konstanta popotnikov avtobus. Avtobus pa je prav tako edina stalnica in hkrati tudi vse, kar premorejo v materialnem smislu portretiranci Katje Goljat, ki bi prav lahko bili ujeti v času 60-ih let. Zato Rollieflexova srednjeformatna kamera iz leta 1954, ki

avtorico spremlja že od študija fotografije na Vrå Højskole na Danskem, ni bila izbrana naključno, saj daje učinek barvnega negativnega in dia filma fotografijam posebno mehkobo barv in v gledalcu na prvi pogled za trenutek lahko vzbudi nekakšen (psevdo)nostalgičen občutek po oddaljenih krajih in dogodkih, ki jih sam ni nikoli izkusil, pa vendar se zdijo tako blizu.

Serija Freedom and Hope presega romantično podobo hipijevstva. Sodobni

nomadi, ki po večini potujejo na šolskih avtobusih, so ujeti v paradoks. Šolski

avtobus, simbol indoktrinacije, nekoč prevoz v šolo, sedaj potnikom služi kot prevozno sredstvo za pobeg iz sistema. Daleč stran od sodobnega suženjstva, dela od jutra do večera, multinacionalk, kreditov in tehnološkega napredka.

Maša Špiler

Katja Goljat (1982) je študirala kulturologijo (FDV, Ljubljana) in fotografijo (VIVISS, Sežana in Vrå Højskole, Danska). Leta 2013 je prejela nagrado za Fotografijo leta revije Emzin.

Avtorica, ki deluje na področju avtorske in dokumentarne fotografije v svojih delih

predstavlja tematike, ki jo vznemirjajo in odstirajo pogled na lasten intimni svet ali popeljejo do svetov onkraj, kjer so zgodbe ljudi, katerih življenski stil je rezultat družbenih preobrazb in teži k odklonu iz primeža kulturnih obrazcev. Ukvarja se z digitalno in analogno

fotografijo, še posebej pa jo zanimajo stari fotografski procesi.

 

Od leta 2014 skupaj z Andrejem Firmom, pod imenom Photonic Walls, razvijata

možnosti fotografske emulzije. Med leti 2015 in 2018 je v improviziranem fotografskem studiju ustvarila Mestni album s portreti prebivalcev Slovenj Gradca.

 

Za uspešno izveden projekt je letos prejela Bernekerjevo plaketo za kulturne dosežke. Leta 2018 je skupaj z 18 slovenskimi fotografi pod mentorstvom Klavdija Slubana, razstavljala na festivalu fotografije v Arlesu, kjer je predstavila serijo Dom, ki govori o življenju njenih staršev. Med pomembnejšimi projekti so še skupinska razstava Sodobni slovenski portret, serija Metakino, kjer avtorica s plesalcem in svetlobo raziskuje meta-energijo kinodvorane ter avtoportretna serija It’s not a dream, it’s a memory, ki pooseblja razpetost med

bivanjem in sanjami.

 

Fotoaparat je zanjo magičen stroj, ki prevaja njena spoznanja in občutja v podobe.

 

Read more: https://www.galerijastolp.com/news/katja-goljat-freedom-and-hope/

Klemen Skubic – HUNT

Klemen Skubic je predstavnik mlajše generacije slovenskih fotografov, ki v zadnjih letih aktivno sooblikujejo domače likovno prizorišče. V središče svojega zanimanja postavlja fotografske pripovedi, v katerih razmišlja o nekaterih temeljnih eksistencialnih vprašanjih. V ciklu Boksar iz leta 2013, ki prikazuje portrete starejših, nekdaj uspešnih profesionalnih boksarjev, izpostavlja vprašanja o izgubljanju človekove fizične moči ter o minljivosti nasploh. V seriji s pomenljivim naslovom Hunt (2014) pa gledalcu odstira fragmente lastnega intimnega življenja, ki jih beleži v obliki svojevrstnega vizualnega dnevnika.

 

Serijo Hunt sestavljajo klasične črno-bele fotografije, ki prikazujejo na prvi pogled povsem nepovezane motive v razponu od portretnih upodobitev do posnetkov notranjščin, krajinskih motivov in urbanega okolja. Fotografije v večini primerov niso ostre, ampak so, prav nasprotno, nejasne in zamegljene. A ne le to, podobe na posameznih posnetkih so skoraj neprepoznavne, kar daje misliti, da Skubica ne zanima prikazovanje resničnosti, pač pa vizualizacija njegovih lastnih razpoloženjskih in emocionalnih stanj, ki jih ponazarja bodisi s premišljeno izbranimi motivi bodisi s svetlobnimi efekti, sencami in močnimi tonskimi kontrasti. Med portretnimi študijami izstopajo posnetki njegovih najožjih družinskih članov, ki odražajo močno čustveno vez do upodobljencev, hkrati pa podobe zaznamujejo njegovo osebno dojemanje različnih življenjskih obdobij, otroštva in starosti. Na ostalih fotografijah se vrstijo podobe narave in izpraznjenih urbanih prostorov, za katere se zdi, da izražajo atmosfero trenutka, vendar ne v zunanjem okolju, pač pa v fotografovem duhovnem svetu. V izbranih prizorih, kot je na primer razburkano morje, je pravzaprav čutiti fotografovo težnjo po upodobitvi njegovih subjektivnih občutij, ki jih na večinoma nočnih posnetkih dodatno stopnjuje z dolgim osvetlitvenim časom. Kontrastne sence in svetlobni odsevi, ki jih fotografski objektiv zabeleži v nočni svetlobi, namreč ustvarjajo na posnetkih dramatično ali melanholično vzdušje.

 

Skubicev fotografski sklop je rahločutna vizualna pripoved, s katero gledalcu razkriva svoj notranji svet, na kar namiguje že sam naslov serije: loviti trenutke neizrekljivih intimnih občutij. Po drugi strani pa avtor vizualizira osebna spoznanja o vsakdanjem življenju in svetu, ki ga obdaja.

 

 

Nataša Kovšca

likovna kritičarka/recenzentka

 

 

Read more: https://www.galerijastolp.com/news/klemen-skubic-hunt/