Analogna fotografija je fotografija v svoji najbolj osnovni formi. Začelo se je s pisanjem svetlobe. Odkar je leta 1826 Nicéphore Niépce s heliografijo ujel Pogled z okna v Le Grasu, so fotografi iskali vedno nove načine za izražanje svojega fotografskega znanja in umetniških téženj. Kljub dolgi zgodovini analogne fotografije je v 1990ih razmah javno dostopne digitalne fotografije uspel potisniti več kot stoletja dolgo tradicijo ob robove človeškega zavedanja. Preprostost izdelave digitalnih fotografij je premagala delo v temnicah, ki je od nekdaj zahtevalo veliko tehničnega in kemijskega znanja ter seveda tudi potrpljenja. Skladno z našimi kapitalističnimi vrednotami o hitrih rezultatih in preprostem, a učinkovitem dostopanju do cilja, je digitalna fotografija prevzela vodilno mesto, analogna pa je ostala le v mislih ljudi, ki so se zavedali njene močne sporočilnosti. Kmalu so mlajše generacije fotografov ugotovile, da je na klasičnem postopku izdelave fotografij nekaj mistično privlačnega. Spoznali so, kako lahko skozi enigmatično delo v temnih sobah stopijo ob bok ostalim umetnikom, ki so se za ustvarjanje umetnin skozi zgodovino zanašali na svoje roke in znanje. Utemeljitev fotografije kot umetniške prakse je bila tema mnogih trenj že od njenega izuma v začetku 19. stoletja. Trenja so delno zamrla šele po Stieglitzevem razstavljanju fotografij ob drugih klasičnih delih umetnosti. Leta 1940 je bila fotografija uradno priznana kot umetniška praksa. Mnogo umetnikov, živečih v digitalni dobi, se je zavedalo in se zaveda, da je analogna fotografija poklon dolgemu boju legitimnosti fotografije v umetniškem svetu. Na razstavi Alkimisti predstavljamo nekatere od njih. Ob njih dobimo asociacijo na alkimiste, ki so prek kemičnih postopkov razvijali unikatno filozofijo in iskali nesmrtnost. Tokrat bo nesmrtnost zapisana s pomočjo svetlobe in pripovedovana skozi večnost fotografskih podob.
Andrej Furlan razstavlja serijo stereogramov, poimenovano Stereopsis. Osredotočil se je na obeleženje kulturne dediščine Jožeta Plečnika in jo zapisal skozi dvodimenzionalne slike, ki nas z iluzijo tridimenzionalnosti povabijo, da bivamo kot del njih. Stereogrami nam omogočijo, da podobo ne le vidimo, temveč se z njo spojimo in se razumemo kot del nje. Morda podobo razumemo bolje, kot če bi stali pred njo v živo, saj nam je ponujen skrbno izbran izsek, oblikovan skozi natančno oko fotografa, ki omogoča, da subjekt fotografije pripoveduje brez prekinitev.
Andrej Perko govori skozi dva triptiha, Brez izhoda in Pogorišče. Triptih Brez izhoda je nastal na področju nekdanjih zaporov v Radečah. Avtor je duh preteklega časa ujel skozi prikaz praznega prostora, ki tiho sporoča, da je bil prej namenjen nečemu, kar je zahtevalo meje, ostre oblike in red. Ta red je sedaj prerasla trava, premagala hladen asfalt in preuredila prostor, a vseeno slutimo njegovo bivšo namembnost. Pogorišče se skozi tri fotografije zliva v enoto. Prhla struktura lesa in ogorele stene izžarevajo tipno resničnost uničenja in realizirajo novo stvarnost, stvarnost, ki nastopi po izteku obdobja vrhunca. Stopnja minevanja se izrazi v padlih podpornih elementih, ki se oklepajo prejšnje resničnosti, a čakajo na iztek.
Borut Peterlin predstavlja intimno pripoved očeta, ki navigira očetovstvo po ločitvi, z naslovom Očetova zgodba. Izjemno osebna zgodba iskanja lepote in ljubezni po nepričakovanem koncu nam daje vpogled v moč starševske navezanosti in v soočanje z novim načinom starševstva. Tehnika mokrega kolodija na steklu je za to izpoved še posebej primerna, ker ob soočenju s krhkostjo človeških odnosov na krhko snov, kot je steklo, preslika močne in obstojne vizije sveta, ki je neuničljiv zaradi želje po ohranjanju ljubezni in sreče.
Ernő Sebastian v izboru fotografij iz serije Pod kozolcem, posnete v Deželi kozolcev, obeležuje tihe priče Slovenije, ki služijo sušenju in skladiščenju sena ali žita in so nam skoraj samoumeven pojav pri potovanju skozi deželo. Preprosta lesena struktura, ki jo pogosto spregledamo, je del naše kulturne dediščine, saj je del naše tradicionalne ljudske arhitekture. S svojo unikatno pojavnostjo nas opomni na življenja naših prednikov, ki so še vedno izjemno prisotna v naši kolektivni podzavesti in oblikujejo naše dojemanje trenutne kulture in družbeno socialnih resnic.
Gregor Salobir v cianotipijah z naslovom Glacialis Nature pristopa k ustvarjanju z nežnostjo in mističnostjo reprezentacije flore in nas ponese v svet pravljičnega nočnega neba, na katerem se izrisujejo rastlinske forme in nedefinirane oblike, ki jih naše misli povežejo z želeno emocijo, ta pa nato preveva občudovano kreacijo. Senzibilnost nastalih umetnin skoraj izžareva atmosferično glasbo, skoraj vzpodbudi gledalca, da jo začuti kot gibanje.
Iztok Šumak je za svoj medij izbral hitro nastali in minljivi polaroid. Polaroidne fotografije že same po sebi nudijo subtilno obarvanje in žar fotografiranim motivom, če pa je ob tem pristop fotografa premišljen in čustveno obarvan, dobimo predse podobo, ki je zaznamovana tudi s tiho pripovednostjo. Avtor je motivno razpet med spontane in intimne portrete, razpoloženjsko zaznamovane fotografije predmetov in rastlin, uspe pa ustvariti tudi abstrakcije, ki nas lahko spomnijo na dela slikarjev, ki so ustvarjali v smeri slikarstva barvnega polja.
Marko Vogrič je v seriji The Day After s camero obscuro prikazal polje koruze po žetvi. A vendar to ni le površinski prikaz narave. Misli nas ob ogledu fotografij spomnijo na film režiserja Stephena Kinga – Otroci koruze (Children of the Corn), saj oddajajo podobno zloveščo energijo. Silijo nas, da se vprašamo, ali se je na tem mestu res zgodila le žetev. Zakaj je polje opustošeno in zapuščeno? Če gremo še globlje v fotografije, pa nas prevzame občutek, da je na njih prikazan notranji svet, en dan po tem, ko ga je nekaj temeljno spremenilo.
Matej Sitar je izseke življenja predstavil v seriji polaroidov, ki se povezujejo izključno z védenjem, da so bili za predstavitev pred gledalci izbrani kot prodoren pogled v življenje avtorja. Vizualni dnevnik podob nam daje vedeti, kdo so osebe, kraji in predmeti, ki jih avtor jemlje kot emocionalno pomembne. Polaroid omogoča, da je želeni trenutek ujet hitro in brez možnosti manipulacije. Izbrani motivi ostanejo iskreni samim sebi.
Slavica Isovska se predstavlja z dvema serijama cianotipij, in sicer z detajli narave v seriji Pangea – Green and Blue Focus in z motivi vinogradov v diptihu Posestvo Brič. Fotografije so tonirane v kavi in črnem čaju. Motivi so s tem potencirani, dobijo dodatno snovnost, skorajšnjo otipljivost videnega in povezavo z zemljo, ki je hranila motive na fotografijah in snovi, ki so omogočile njihovo obeleženje. Iskrenost je dosežena tudi zaradi avtoričine osredotočenosti na rodno istrsko pokrajino.
Tihomir Pinter nam s serijo Detajl približa skoraj nepredstavljivo toplino mehaničnih strojev. Fotografije, ki spomnijo na nekakšen spoj med delno abstraktnimi, približanimi fotografijami Janka Skerlepa in fotografijami delavcev pred stroji Lewisa Hinea, nosijo svojo unikatnost v odsotnosti človeškega vpliva. Stroji v detajlih pred nami zaživijo kot samostojni organizmi, pospremljeni z naslovi, povezanimi s človeškim telesom in življenjem. Nosilci industrijskega obdobja so premišljeno situirani v novo zaznavanje hladnosti kovin, ki kljub svoji ne-živosti nosi določeno subjektivnost, povezano z gradniki družbe.
Tomaž Strmčnik s fotografijami Simbioza-Forma Viva raziskuje skulpture, postavljene tekom kiparskih simpozijev v letih med 1967 in 1986. Prikaže vpetost le-teh v vsakdanji prostor, njihovo sposobnost zlivanja in dopolnjevanja z okolico. Izraz Forma Viva pove, da so to oblike, ki živijo, občutek dobimo, da celo neodvisno od nas, saj izstopajo v prostoru in ga na svoj način zaznamujejo, a kot vse žive forme so z našim obstojem neločljivo povezane in ga rahlo, a zagotovo prilagajajo.
Uroš Podovšovnik je v seriji Kaj bi rekel Andy Warhol našel nepričakovan zorni kot, ko je v zapuščeni stanovanjski hiši naletel na star divan, pred katerim so bile na tleh fotografije golih žensk, iztrgane iz koledarjev. Motiv je zabeležil in se leto kasneje spomnil nanj v miselnem okviru Andyja Warhola in njegovih ponavljajočih se podob. Pogledal ga je skozi njegove oči, se vrnil na mesto prvotnega fotografiranja in ustvaril novo konceptualno serijo, ki z zapuščeno lokacijo deluje kot antiteza Warholovega življenja.
Boris Gaberščik je avtor subjektivno obarvanih tihožitij, ki izjemno izstopajo s svojo pogosto kompleksno kompozicijo, tvorjeno po zakonih slikarskih del, ki oblikuje razgibane skulpture, dihajoče z na novo ustvarjeno pripovednostjo izbranih predmetov. Sadovi zbirateljske dejavnosti živijo v sanjavo obarvanem konstruktivizmu ali lirično izstopajočem miru, ki ustvarja resničnost tihožitij, ločeno od naše in spregovorjeno v intuitivno razumljenem jeziku.
Stojan Kerbler s serijo Šelestenje takoj aktivira našo avditivno zaznavo. Fotografije se trudimo poslušati, ne le gledati. Iščemo šelestenje golih dreves, močnih vej, redkih listov, sprašujemo se, kakšen je bil zrak, ko so bile fotografije posnete, kako je zvenel, ali je bil svež, in kaj je pripovedoval, ko se je premikal skozi naravo. Zapis časa je vseprisoten v preprostih, a skrbno naslikanih podobah. Pri teh fotografijah je fotograf neločljiv od stvaritve. Čutiti je njegov sentimentalen in preudaren pristop, ki rezultira v poetični vrednosti fotografije.
Branimir Ritonja je iz tokratnega pisanja s svetlobo svetlobo izpustil povsod tam, kjer ni bila nujna. Izseke iz mesta je ujel na način, ki v nas vzbudi nostalgijo, četudi krajev na fotografijah nismo še nikoli obiskali. Premišljeni svetli poudarki osredotočijo naš pogled na izpostavljene detajle in nas izzovejo v razmislek o njihovi vrednosti in pripovednosti. Odsotnost svetlobe je omiljena z mehko prehajajočim rjavim toniranjem in daje občutek, da so to fotografije iz naših osebnih spominov, nekaj, kar nam je skoraj popolnoma poznano.
ŽIVLJENJEPISI
Andrej (Andrea) Furlan je diplomiral v Vidmu iz Ohranjevanja kulturne dediščine. Zaposlen je kot strokovni sodelavec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer se ukvarja predvsem z dokumentacijo, fotografijo in oblikovanjem publikacij in razstav. Kot učitelj veščin poučuje fotografijo na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Svoje delo je predstavil na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, leta 2011 je sodeloval na beneškem bienalu.
Andrej Perko je maturiral na gimnaziji v Novem mestu, diplomiral na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani in kasneje študiral na ljubljanski Pedagoški akademiji – likovna smer. Ukvarja se predvsem (vendar ne izključno), z analogno, črno-belo fotografijo in starimi foto-grafičnimi tehnikami. Je član DLUSP (Društva likovnih umetnikov Severne Primorske) in ZDSLU (Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov).
Borut Peterlin je diplomiral iz smeri fotografija na praški akademiji FAMU (1994-98) in kasneje nadaljeval s podiplomskim študijem na London College of Printing (2002-03). Leta 2000 je prejel štipendijo Bennetonovega raziskovalnega centra Fabrica, kjer je sodeloval s priznanim fotografom Olivierjem Toscanijem. Leta 2001 je so-ustanovil festival Fotopub, katerega umetniški vodja je bil do leta 2008. Kot fotoreporter in foto-urednik je več kot deset let sodeloval s tednikom Mladina.
Ernő Sebastian analogno fotografira že od otroštva. Študiral je v Weimarju, kjer je bil tudi član tamkajšnjega fotokluba, nekaj časa pa je bil član fotokluba tudi v rodnem Novem Sadu in kasneje v Ljubljani. V zadnjem času se posveča predvsem fotografiji baleta in kozolcev. Sodeloval je na mnogih samostojnih in skupinskih razstav.
Gregor Salobir živi in ustvarja v Mariboru. Je nagrajen fotograf, član Fotokluba Maribor, član GT22 in eden izmed vodij edine prosto dostopne fotografske temnice v Mariboru; Mišnice. Svoje pridobljeno znanje prenaša s pomočjo delavnic in predstavitev na mlajše generacije. Imel je 8 samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih razstavah, doma in v tujini.
Iztok Šumak je po poklicu univ. dipl. inž. elektrotehnike. S fotografijo se je začel ukvarjati v osnovni šoli in uporabljal očetovo vzhodno nemško Practico. Pred 10 leti se je začel ukvarjati s Polaroidno fotografijo. Največkrat fotografira portrete, a ga zanima tudi pokrajina in narava.
Marko Vogrič se je rodil leta 1961 v Gorici, kjer živi z družino, po poklicu je elektronski inženir. V 80. letih se je včlanil v Fotoklub Skupina75, aktivneje fotografira od leta 2000, trenutno je njen podpredsednik. Pretežno ustvarja v črno-beli analogni tehniki s camero obscuro (pinhole camera), s katero najpogosteje snema iz zanj značilne “mišje perspektive”. Ob sodelovanju pri razstavah in natečajih je bil od leta 2004 soavtor fotografskega dela raznih knjižnih publikacij.
Matej Sitar je umetniški fotograf s široko paleto delovanja. Za različne revije in fotografe fotografira arhitekturne prostore, v omejeni nakladi izdaja foto-knjige pod lastno znamko The Angry Bat, na svojem blogu The Angry Bat’s – nice photobooks tedensko predstavlja foto-knjige najrazličnejših domačih in tujih avtorjev, ob tem pa tudi redno razstavlja. Trenutno živi in deluje v Mariboru. V svoji založbi je do sedaj izdal tri svoje foto-knjige. Je prejemnik več štipendij in dobitnik prestižne nagrade Essl za mladega sodobnega umetnika (2009).
Slavica Isovska je bila rojena leta 1980 v Kopru. Z analogno fotografijo se je začela ukvarjati že v osnovni šoli, torej v 90-tih letih prejšnjega tisočletja. Nekaj let kasneje, po končani gimnaziji, se je vpisala na Višjo strokovno šolo v Sežani, smer fotografija, kjer je diplomirala iz reportažne fotografije s svojo serijo „Za urbanim horizontom – Šutka“. Sodelovala je na več kot 60 skupinskih razstavah pri nas in po svetu ter na sedemnajstih samostojnih razstavah.
Tomaž Strmčnik se je izobrazil za kemijskega tehnika na srednji kemijski šoli v Rušah, kjer je tudi odkril svojo afiniteto do fotografije po uspešnem fotografskem natečaju. Tekom študijskih let je podrobneje spoznal koncertno fotografijo ter svet analogne fotografije za katerega ga je navdušil Borut Peterlin.
Uroš Podovšovnik se je s fotografijo se je začel ukvarjati že v osnovni šoli. Od leta 1997 je član Fotokluba Maribor. Sodeloval je na več skupinskih razstavah ter pripravil 5 samostojnih.
Boris Gaberščik se je rodil 28. septembra 1957 v Ljubljani. Po maturi na I. gimnaziji Bežigrad je študiral biologijo in leta 1985 diplomiral. Že med študijem se je ukvarjal s fotografijo. Imel je številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Prejel je več priznanj, med drugim tudi Župančičevo nagrado (2008) in nagrado Prešernovega sklada (2018).
Branimir Ritonja, (1961) sodi med najvidnejše sodobne mariborske fotografe, zlasti je prepoznaven po svojem portretnem opusu. Poleg fotografije se ukvarja še za videom in filmom. Je avtor več fotografskih knjig, slikovnega materiala monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo nagrado z listino (2012), Zlato plaketo Zveze kulturnih društev Slovenije (2016), medaljo na SALON DES BEAUX ARTS, Carrousel du Louvre Pariz (2017) in Srebrno plaketo javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (2020), je član fotokluba Maribor in ZDSLU.
Tihomir Pinter je bil rojen 1938 v Bjelovarju. Ima naziv mojstra umetniške fotografije. Mednarodna zveza za umetniško fotografijo (FIAP) mu je 1975 leta dodelila naslov Excelence FIAP. Leta 2000 je prejel nagrado Janez Puhar Fotografske zveze Slovenije za življenjsko delo. Doslej je pripravil 112 samostojnih razstav, nazadnje retrospektivo »Kemija podobe« v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Fotografije objavlja v domačih in tujih časopisih in revijah. Iz njegovega opusa je objavljeno 12 knjig, predvsem portretov slovenskih umetnikov.
