Gero Angleitner – GOVORICA ROK

Obdajajoči materialni svet je sestavljen iz reči, ki so v svojih razvojnih fazah bile dotaknjene ali kakorkoli predrugačene s človeško roko. Neka stvar je bila prenešena iz enega prostora v drugega in tako morebiti, zaradi vpletenosti človeških rok, sprožila efekt metulja. Nekdo je sočloveka z roko potrepljal po ramenu in mu sporočil, da bo vse v redu. Spet druga roka je bila glavni povzročitelj fizične bolečine. Roka torej ni zgolj organ manipulacij, temveč tudi sporoča in na različne načine govori. Govori o preteklosti in govori tudi univerzalni jezik našega notranjega počutja, ter s pomočjo gestikulacij, kot narativno-izpovedni podaljšek možganov, ustvarja njegovo neizpodbitno, jasno podobo. Ravno ta narativna lastnost rok, je tista, ki je sprožila avtorjevo navdušenje nad opazovanjem in izdelovanjem hipnih posnetkov rok v najrazličnejših pozicijah, okoliščinah in trenutkih uporabe. Zato v seriji fotografij Govorica rok, te zavzemajo centralno pozicijo posameznih ali linearno pripovednih skupkov fotografij, bodisi med petjem, doživetim predavanjem o pomembnih tematikah, ali zgolj med umetniškim ustvarjanjem iz gline. Za dodatno podkrepljen izpovedni element, avtor rok na fotografijah povečini ni izoliral, ter jim tako ohranil pomemben kontekst viden skozi obrazno mimiko fotografiranih posameznikov. Z lahkoto se pred gledalčevimi očmi napleta zgodba nenadnih kretenj, sunkovitih zamahov in statičnih, krčevito napetih ali sproščenih, lahkotnih pozicij rok, ki pa se zmerom vračajo k svojemu telesu in tako ustvarjajo intimno ekspresijo. Vsak posnetek ponudi popolnoma unikaten ujeti hip v nanizani seriji povezane celote izvedenih gibov. Skozi te se nevede razgalijo, ali celo zakrijejo fotografirane osebe, ter poskrbijo za močno govorico, ki je razumljena brez posebnega truda, a hkrati morebiti tudi mestoma izdaja več, kot je željeno. 

 Gero Angleitner (1943, Maribor) velja za enega najbolj aktivnih in kvalitetnih mariborskih fotografov, vsebinsko osredotočenih na mesto Maribor in njegovo širšo okolico. S fotografijo se ukvarja že več kot 60 let, začenši s fotografijo na klasičen film v črno beli tehniki. Sam je razvijal filme in izdeloval fotografije. Kasneje je preklopil na barvne diapozitive in od leta 1975 na barvne negative. Profesionalno se je ukvarjal z elektroniko, zato je s prihodom digitalizacije prešel na elektronske medije in tako že več kot dvajset let fotografira z digitalnimi fotoaparati. Od leta 1996 je član Fotokluba Maribor. Leta 1995 je na prigovarjanje prijatelje organiziral prvo samostojno razstavo z motivi zimskega Pohorja. Temu je sledilo še nadaljnjih 43 samostojnih razstav z različno tematiko, sodeloval pa je še na več kot 30 skupinskih razstavah. Od leta 2008 oblikuje fotoknjige. Svojo umetniško strast goji z obiski kulturnih dogodkov, potovanji in zahajanjem v naravo, kar so poleg mestnih, glavni motivi v njegovih fotografijah.

 

Kustosinja/Klara Zadravec

Bojan Golčar, Gregor Radonjič – Da sem slep, pravi tisto, kar vidim 

Razločevanje med gledanjem in videnjem je večkrat uporabljen in izrazito ekspresiven oksimoron, ki mu lahko sledimo tudi do zapisov v Bibliji. Ernesto Sabato je v svoj roman Junaki in grobovi vključil tudi poglavje z naslovom Poročilo o slepih, kjer skozi alegorijo raziskuje paranoično idejo, da slepi vladajo svetu. Alegorija govori o strahu pred neznanim in strahu pred nezmožnostjo bega pred pregonom in kontrolo, vendar bi jo lahko razumeli tudi precej bolj dobesedno. Ali morda svet res pripada ljudem, ki hlinijo slepoto – gledajo in ne želijo videti? Nevidno prevzema nove oblike, rojene iz nezmožnosti soočanja, ki jo lahko pripišemo splošni ideologiji prekrivanja oči pred neprijetnim ali preprosti apatičnosti. Nevidno se torej kljub poskusom slepote materializira in s svojo počasno rastjo ustvarja okolje, ki prek subtilnih a konstantnih, škodljivih sprememb postaja domačno, prepoznavno in maskirano do ravno prave mere, da si občasno upamo zazreti vanj in ga redefinirati glede na lastno stopnjo zaznavanja. Pred problematiko površnega zaznavanja očitnega, nas postavljata fotografa Bojan Golčar in Gregor Radonjič, z razstavo, ki njuno individualno delo v polju fotografije povezuje v enotno zaokroženo serijo fotografij. Oba fotografa ustvarjata v polju manipulirane fotografije. Fotografije Bojana Golčarja in Gregorja Radonjiča se osredotočajo na naravno okolje, specifično na človekov odnos do nje in na njegovo pasivno ali aktivno umeščenost vanjo. Fotografa povezujejo način njunega ustvarjana, tematske usmeritve in skupna sporočilnost. V ospredju je razmislek o tem, kar nas obkroža. Seriji se brezšivno povežeta v prikaz narave in njene pomembnosti za človekov fizični in psihični obstoj, medtem ko opozarjata na njeno minljivost in krhkost v luči človekovih škodljivih intervencij. Skozi dva izrazna jezika ustvarjata glasnejšo in vizualno tišjo podobo istih izvornih motivov za ustvarjanje. Skozi razstavo vstopata v usklajen dialog in z individualnimi estetikami – ki omogočajo razslojen prikaz usklajene, a niansirane želje sporočanja preko dveh izraznih perspektiv, zarišeta jasno rdečo nit razstavljenega. S premišljenim kombiniranjem njunega dela na istem ustvarjalnem polju skozi razstavo stopenjsko razkrivata sporočilnost, ki na nobeni točki ne ostane enostranska. S povezano raznolikostjo likovne komunikacije omogočata videnje, ki za pogoj postavlja odpoved namerni slepoti, gledalec pa je nagovorjen z dvema jezikoma enotnima v izgovorjenem. 

Kustosinja/Curator: Sara Nuša Golob Grabner

Bojan Golčar (1966) po osnovni izobrazbi magister upravljanja socialnih dejavnosti, se s fotografijo ukvarja od mladih let, sprva na področju gledališke fotografije, v zadnjem obdobju pa se ob uporabi digitalnih fotografskih tehnik v svojih delih posveča socialnim in eksistencialnim vprašanjem ter kolektivnemu odnosu do kulturne dediščine in naravnih habitatov. Je avtor dveh fotografskih monografij: Usedline in sledovi (Litera, 2017) ter Posledice (samozaložba, 2020). Njegova dela so bila razstavljena na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Tehniko digitalne manipulacije smatra za legitimno umetniško prakso in raziskuje načine za prikaz sporočil, ki jih želi posredovati.

Gregor Radonjič (1964) živi in ustvarja v Mariboru. S fotografijo se aktivno ukvarja in razstavlja že od zgodnjih devetdesetih let dvajsetega stoletja. V njegovi dosedanji biografiji je 32 samostojnih razstav, več kot 60 skupinskih razstav v tujini in Sloveniji, tri objavljene fotoknjige in več multimedijskih nastopov. Dvakrat je bil izbran v program slovenskega meseca fotografije Photonic Moments in Festivala fotografije Maribor ter dvakrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest. V zadnjih dveh desetletjih in pol je prejel več nagrad nacionalne fotografske zveze ter številnih mednarodnih žiriranih razpisov in tekmovanj. Njegovo glavno ustvarjalnozanimanje je vizualno raziskovanje pokrajin in iskanje njihovega značaja, včasih skritega za običajno fizično izkušnjo prostorov.

 

Odnosi 4

9. avgust – 9. september 2023

 

Sodelujejo

Matija Brumen

Karmen Corak

Andrej (Andrea) Furlan

Nika Furlani

Jakob Jugovic

Arven Šakti Kralj

Maša Lancner

Boštjan Pucelj

Branimir Ritonja

Jadran Rusjan 

Jernej Skrt

Klemen Skubic

Nina Sotelšek

 

Kurator: Denis Volk

 

Odnosi 4

Vse naše življenje, življenjski prostor in okolje z živimi bitji predstavljajo odnosi. Brez njih ne bi obstajalo nič. Besedo odnos doživljamo kot takšno s številnimi pomeni in neštetimi primeri. S stališča današnje znanosti se (fizični) odnosi začnejo na nivoju atomov in končajo v neskončnem vesolju, nekaj podobno neskončnega je s 

humanističnega gledišča razumeti nefizične odnose.

Z našega zemeljskega stališča pa so odnosi v okolju, med živimi bitji, med vsem, kar obstaja in kar poznamo, v fizičnem smislu, interakcijah, sobivanju, komunikaciji, pri človeku v odnosu do sebe, drugih in do okolja, do naših zaznav, predstav, doživljanj, čustev, misli, načrtov, strahov, spominov, do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Odnosi predstavljajo nas in naš obstoj ter obstoj drugih glede na nas ali na druge ali drugo, na vse ostalo, kar nismo mi.

Odnosi so stališča, mnenja, perspektive, prognoze, videnja, analize, anomalije, nekaj, kar obstaja v fizičnem ali duhovnem smislu, nenazadnje je tudi sama odsotnost odnosov odnos. Odnosi so večna in nedokončana tema.

Na tokratni razstavi svoja videnja odnosov predstavlja 13 slovenskih fotografinj in fotografov: Karmen Corak, Nika Furlani, Andrej Furlan in Jakob Jugovic so iz zamejstva ali notranjosti Italije, ostali pa iz Slovenije: Matija Brumen, Maša Lancner, Boštjan Pucelj, Branimir Ritonja, Jadran Rusjan, Jernej Skrt, Klemen Skubic, Nina Sotelšek in Arven Šakti Kralj.

Nika Furlani svoje fotografsko raziskovanje usmerja na razmišljanje o sebi in na doživljanje sebe. V mislih lahko v trenutku izmenjamo nešteto slik in sebe občutimo na različne načine, saj naši občutki in koncentracija na naše čute trajajo le trenutek. Naše misli in pozornost se nenehno spreminjajo, preskakujejo in se izmenjujejo. Podobno kot v mislih poskuša Nika na fotografijo ujeti različna stanja same sebe, ki so hkrati odsevi fizičnega, telesnega in duševnega ali duhovnega.

Arven Šakti Kralj fotografije sestavlja (v pare) in jih postavlja v asociativen odnos – fotografije dekleta in fotografije rastlin, rož – ter, po lastnih besedah, izpostavlja žensko ter to, da se jo primerja z rožo, nežno in krhko, ki pa je hkrati močna in trdna, celo provokativna. Odraščajoče dekle je negotovo glede prihodnosti, svoje nove vloge, prepuščena je usodi ali naključju, kot roža (v zimi). Čeprav fotografije kažejo negibne črno-bele podobe, je resnica povsem drugačna.

Klemen Skubic za predogled natisne svoje fotografije z običajnim tiskalnikom; stranski produkt so črno-beli odtisi, ki mu po pregledu ostajajo skupaj s poskusnimi fotografijami. Mlajši otroci barvajo in pišejo po vsem, kar jim je pri roki, njegovi hčerki pa sta uporabili te delovne fotografije kot pobarvanke. Vsaka je s svojim barvanjem fotografij prispevala svojevrsten osebni »umetniški« poseg. Da fotograf svoje izločene fotografije, ki so jih obarvali njegovi otroci, želi razstaviti skupaj s svojimi dobrimi fotografijami, (ne)hote kaže in združuje njegov odnos do fotografije, igre in lastnih otrok. Poseg (otroka) z barvami iz reproduktivne fotografije naredi unikat.

Matija Brumen fotografira svoja nečaka že od njunega otroštva. Brata Marko in Ivo odraščata, zorita, se starata in spreminjata, a ohranjata bratski odnos, delita skupne trenutke in dogodke, nekateri so zabeleženi na fotografijah. Ta projekt v nastajanju je ne le biografski, ampak razkriva tudi sorodstveni odnos fotografa in vključenost v zabeležene trenutke skupnih dogodkov.

Boštjan Pucelj vstopa v intimni prostor posameznika, v njegov dom, ki ga deloma razkriva s posneto knjižno polico. Razkriva zgodovino in sedanjost tega stanovalca in njegove družine. Knjige so izbrali ali dobili posamezni družinski člani na podlagi svojih interesov v različnih obdobjih, najverjetneje, ko so knjige izšle, nekatere kasneje. Naslovi razkrivajo tematiko, usmerjajo v razmišljanje o poklicu ali interesih in prostočasnih aktivnostih. Svojo zgodbo nosi tudi sama knjižna polica.

Andrej Furlan je svoje fotografske motive Bejruta posnel s camero obscuro. Njihov izbor je vezal na spomin pripovedovalke. Pisateljica Rana Haf mu je opisovala svoje otroštvo in odraščanje v Bejrutu, spomine in dogodke na državljansko vojno, ki so usodno spremenili njeno rojstno mesto. V njej se je pod vplivom doživljanj in misli iz preteklosti oblikoval sedanji odnos do krajev in objektov v Bejrutu. Njeni spomini in misli so predstavljeni kot sestavni del njegovih fotografij.

Življenjsko okolje, to je obrobje mesta (Maribor), je tema, ki jo Branimir Ritonja raziskuje in beleži že 35 let. V njej izpostavlja spreminjanje narave v urbano območje, egoistične posege človeka vanjo, potrošništvo, brezobzirnost, kar je vse – gledano s filtri morale – nemoralno in neetično. V seriji so prizori v predmestju postavljenega cirkusa, s prikolicami in vso opremo ter (eksotičnimi) živalmi. Razmišljanje o ne tako oddaljenih dogodkih nas prizemlji z mislijo, kak cirkus politiki ustvarjajo za zaščito ali pridobitev nekih _ lastnih interesov in so za to pripravljeni žrtvovati skoraj vse, kar pripada družbi.

Maša Lancner je posnela rastline, sadike zelenjave, vzgojene v obraznih maskah. Obrazne maske so postale obvezen del našega življenja. Na začetku vsiljen tujek naše garderobe je postal vsakdanja nuja, ampak ne zato, ker bi si ga želeli kot modni dodatek. Posledica je vidna tudi v okolju, kjer so zavržene maske postale njegov sestavni del in hkrati ekološki problem, rastline pa se novemu okolju vedno prilagajajo.

Jernej Skrt razmišlja o nasprotju med temo in svetlobo, ki ga je v času pred pandemijo 2015–2020 vodila k nastanku serije fotografij Nočne poti. Sam pravi: »Ko si v temi, iščeš svetlobo.« To lahko razumemo dobesedno ali v prenesenem pomenu, saj vedno želimo nasprotno od tistega, kar imamo. Na fotografskih sprehodih je ujel trenutke, naključne podrobnosti v okolju, zabeležil takratno sedanjost in s tem tudi lastne občutke. Izbrane fotografije je kasneje, v času pandemije, združeval v kompozicije in s tem nakazal svoje razmišljanje o takratnem času, o katerem misli: »Takrat se je zdel tisti čas nenormalen, zdaj, v času pandemije, pa ga proglašamo za normalnega. Ob težavah, ko je čas za ukrepanje, to preložimo na prihodnost in v mislih iščemo tolažbo z vračanjem v idealizirano preteklost, ki je nasprotje realnosti, v kateri živimo.«

Jadran Rusjan, fotograf in dokumentarist dogodkov, je dober poznavalec Forme vive (Obalnih galerij Piran) v Luciji. Pogosto je priča tudi nastajanju skulptur. V svoji seriji Kamen in jaz poudarja podrobnosti kamna, ki so pogosto spregledane ali pa jih smatramo za defekt v kamnu in jih že zato ne želimo videti. Razkorak med tistim, kar je, in tistim, kar vidimo ali želimo videti, se v tej seriji zmanjšuje zaradi usmerjanja na te podrobnosti, hkrati pa se izpostavi sam razkorak.

Odsev okolice na gladki površini v prostoru, na površini predmeta, denimo kipa ali slike, ali odsev zunanje svetlobe, ki prehaja vitraž, kot osvetljena freska z žensko podobo … so samo dobri primeri, kaj vidimo. Fizikalni fenomen odboja svetlobe v funkcionalno oko omogoča, da vidimo. Kaj vidi, je odvisno od gledalca, njegovih interesov in pozornosti. S fotografijami odseva zunanje svetlobe na površini v notranjosti Karmen Corak približa motiv gledalcu in ga usmeri v to, kar je videla sama, a to naredi na tak način, da gledalca zavede in da si nato sam zastavlja vprašanja, pogosto tudi to, kaj sploh vidi. V tem dialogu s fotografinjo gledalec nenadoma ni več sam.

Jakob Jugovic v stereofotografijah prikazuje fizikalni fenomen loma svetlobe in združevanje slik para oči v eno prostorsko sliko. Bela svetloba se lomi na spektralne barve, fotograf pa podobo zreducira na posamezne komplementarne barve in nekatere natisne na isti podlagi. Gledalcu je ponujena posebna priložnost, da ploske podobe posameznih barv s pomočjo posebnih rdeče-zelenih očal razdeli na levo in desno, ki sta rdeča in modrozelena, možgani pa ju zopet združijo (v prostorsko sliko). Na fotografiji povečana muha pridobi doslej nevidne podrobnosti, ki lahko spremenijo doživljanje muhe. Tudi sicer podrobnosti spreminjajo doživljanje nečesa ali nekoga.

Nina Sotelšek izpostavlja hojo, ki jo lahko tolmačimo tudi kot čas, v katerem se pokažejo razhajanja med željami in izrečenim ter/ali dolžnostjo v odnosu matere in hčere. (Podobno je v drugih odnosih otroka in starša ali med osebami, ki so si blizu.) Če predpostavka, 

da je ta odnos dober, vključuje tudi dobro komunikacijo, se v njem vseeno pojavi konflikt dveh osebnosti, ki si iz raznih (osebnih) razlogov težko povesta vse, kar bi si želeli. Le prostovoljna »prisila« biti skupaj in izolacija od okolja, kot je denimo skupni pohod, včasih pa je tej podobno negovanje težko obolelega, omogoči udeleženima, da si povesta najgloblje misli in razgalita skrite občutke.

Nepredvidljivi dogodki, denimo epidemija covid-19, naravne nesreče in humanitarne krize, korenito posegajo v življenje sedanjega časa z omejitvami, s preusmeritvami naše pozornosti, spremenjenim načinom življenja in vplivom na okolje. Vplivajo tudi na umetnike in njihovo delo. Vzpostavljajo se novi odnosi, ki pa se nenehno spreminjajo. 

Denis Volk

 

Borut Peterlin: Nova zemlja/Tišina

Borut Peterlin

Borut Peterlin (1974, Koper, Slovenija) je med leti 1994–1998 študiral in diplomiral iz smeri fotografije na praški Akademiji za uprizoritvene umetnosti (FAMU) in kasneje nadaljeval s podiplomskim študijem na London College of Printing (2002–2003). Leta 2000 je prejel štipendijo Bennetonovega raziskovalnega centra Fabrica, kjer je sodeloval s priznanim fotografom Olivierjem Toscanijem. Leta 2001 je so-ustanovil festival Fotopub, njegov umetniški vodja je bil do leta 2008. Kot fotoreporter in foto-urednik je več kot deset let sodeloval s tednikom Mladina. Peterlin kot fotograf deluje globalno, sodeloval je z mnogo mednarodnimi agencijami in revijami, kot so npr. Contrasto, Gente, Amica, The Guardian, La Monde in druge kot tudi razstavljal v okviru številnih mednarodnih galerij in festivalov.

V svojem delu se zadnja leta posveča predvsem pionirskim fotografskim postopkom iz 19. stoletja, kar ga je pripeljalo do muzeja George Eastman House v Rochestru, ZDA, kjer se je lahko neposredno učil od profesorja Marka Ostermana.

Nova zemlja/Tišina

Trenutno razstavljena serija, naslovljena Nova zemlja, nam na ogled ponudi povezana dela, ki so nastala v obdobju med leti 2020–2022, v katerih je Borut Peterlin stkal konceptualne in estetizirane avtoportretne akte, ki so postavljeni v intimo Kočevskega gozda, ki avtorju že več časa služi kot prostor udejanjenja lastnega kreativnega duha. Obdobje v času epidemije je avtorja spodbudilo k samoizpraševanju in k samoaktualizaciji skozi kreativen postopek in nastanek avtoportretnih aktov.

Fotografije odlikuje analogna tehnika mokre kolodijske plošče, ki Peterlinu dopušča nepredvidljivo nepopolnost in naključja, ki ujeti trenutek ne le zamrznejo v času, temveč ga povzdignejo v surovo in resnično podobo. Tako je močni formi in kompoziciji zavezana tudi ikonografija narave, ki v nas spodbudi vprašanja o lastnem obstoju.

V tej seriji se zrcali avtorjev osebni pogled na svet in preizpraševanje o duhovnosti in pomenu obstoja –  misel, ki temelji, da je človek le del večje zgodbe in da mu šele sprememba zavesti omogoči, da najde pot – k lastnemu bistvu in s tem tudi k novemu stanju obstoja. To nam ponazori tudi naslov serije, Nova zemlja, ki izvira iz odlomka iz knjige Razodetja (21, 1), ki pravi, da po poslednji sodbi nastopita »novo nebo in nova zemlja«, torej nov svet, ki je sedaj očiščen človeškega greha, pohlepa in zlobe. Fotografije spremljajo tudi pesniška dela, ki so nastala kot del dialoga s fotografijami.

novaF

NOVA F

 

Bližnja srečanja

Na tokratni mednarodni razstavi »Bližnja srečanja« so predstavljena dela fotografov kot rezultat srečanja EX YU. Dela odlikuje raznolikost motivike, raznovrstnih pristopov in pogledov. Rdeča nit razstave je izraznost – kako vsak od sodelujočih doživlja mesto. Fotografije so odraz tega, kaj je pritegnilo oko vsakega fotografa, da je skozi čare mesta Leskovac lahko izrazil svojo ustvarjalno podobo. S temi fotografijami so vsi sodelujoči pustili pečat na kulturi mesta. Na prvi pogled skromno in preprosto mesto so prikazali kot umetniško zanimivo in razburljivo. Razstava je tako kalejdoskop utrinkov mesta, kot ga vidijo umetniki. 

Prav tako pa je ta razstava omogočala skupen odraz prijateljstva in sodelovanja fotografov iz držav bivše Jugoslavije, ki so se ponovno srečali in skupaj ustvarili zgodbo, ki smo ji priča tu danes. O tkanju teh vezi je več povedala kustosinja Vesna Đorđević: »Sama ideja Vrha fotografov bivše Jugoslavije, ki od leta 2009 poteka v Leskovcu, izvira na podlagi srečanja – srečanja ljudi, ki so se med seboj že poznali in srečanja ljudi, ki so se spoznali kasneje med projektom v Leskovcu – srečanja idej, kreativnosti in priložnosti za nadaljnje sodelovanje na področju fotografije, kulture in umetnosti. Rezultat tega pomembnega mednarodnega srečanja fotografov je tudi fotografska razstava »Bližnja srečanja«, ki prikazuje ustvarjalnost različnih kultur in pristopov k fotografiranju istih ali podobnih motivov v Leskovacu in okolici. 

Fotografska razstava »Bližnja srečanja« v Trebinju, Ohridu in tokrat v Mariboru ima poseben pomen, saj vizualno komunicira z raznolikim občinstvom iz regij nekdanje Jugoslavije. Fotografija kot močno komunikacijsko sredstvo zbira, zbližuje in ustvarja prijateljstva, razumevanje med ljudmi in krepi številne življenjske radosti ter povezuje in izboljšuje sodelovanje umetnikov in društev iz regij. Razstava je priložnost za druženje prijateljev fotografije skozi vse leto, priložnost za predstavitev avtorjev in stik z občinstvom. Zaradi različnih 

motivov, ljudi, dogodkov in lokacij, ki jih prikazujejo fotografije, razstava predstavlja tudi najlepšo razglednico Leskovaca, ki ima nalogo, da povabi ljudi k obisku mesta. Hvaležni smo mestu Leskovac, vsem partnerjem in prijateljem, ki so pripomogli k ogledu te razstave, občinstvu in vsem avtorjem, ki so s svojimi fotografijami pripomogli h kakovosti te razstave in vam – obiskovalcem – saj brez vas ta program ne bi bil uspešen. Iskreno upamo, da boste uživali v ogledu fotografij in se vidimo v Leskovcu!

KATALOG

 

Sodelujejo: 

Aleksandar Stamenković, Srbija 

Aleksandar Stojanović, Srbija 

Bojan Šenet, Slovenija 

Branimir Karanović, Srbija 

Branimir Ritonja, Slovenija 

Branislav Brkić, Srbija 

Čedomil Gros, Slovenija 

Cvetan Gavrovski, Severna Makedonija 

Dejan Angelovski, Severna Makedonija 

Dejan Kraljevski, Severna Makedonija 

Dimče Korunoski, Severna Makedonija 

Fadil Šarki, Srbija 

Gligor Maksimovski, Severna Makedonija 

Gordana Skenderija, AUFBIH 

Siniša Skenderija, AUFBIH 

Ivo Borko, Slovenija 

Jelena Nešić, Srbija 

Jovana Đorđević, Srbija 

Lazar Tomić, Srbija 

Ljiljana Jovanović, Srbija 

Marija Filipović, Srbija 

Miha Kacafura, Slovenija 

Mihael Bruncko, Slovenija 

Miodrag Vujačić, AUFBIH 

Mirsad Mujanović, AUFBIH 

Nihad Arnautović, AUFBIH 

Radisav Filipović, Srbija 

Radoje Elez, AUFBIH 

Radoje Vuković, AUFBIH 

Slaviša Saša Đorđević, Srbija 

Samir Zahirović, AUFBIH 

Štefi Borko, Slovenija 

Tatjana Grozdanović, Srbija 

Vesna Đorđević, Srbija 

Vinko Šebrek, Hrvatska 

Zoran Andonov, Severna Makedonija

Urška Pečnik – HUGU BOOS

Urška Pečnik (1991) je vizualna umetnica, ki je po končani diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (leta 2014), magisterij na področju fotografije nadaljevala na Accademia di belle arti di Brera v Milanu (leta 2016). To jo je vodilo do dela v tamkajšnji fotografski agenciji, ki je pokrivala tudi milanski teden mode. V svojem delu združuje modno in sodobno avtorsko fotografijo. Sodeluje s številnimi slovenskimi ter tujimi modnimi oblikovalci, umetniki in platformami, med drugim Anja Medle, M Fiction, Benedetti Life, Ljubljana fashion week, Milano fashion week, Zalando, N21, Bikkembergs, Genny, MRFY, Viberate, … Je ustanoviteljica regionalne platforme za modno fotografijo HELMUT (leto 2020) in prejemnica nagrade Elle Style Awards v kategoriji Mladi talent (2021). Njeno delo je bilo objavljeno tudi v reviji Vogue.

HUGU BOOS

Modna fotografija je že od samega začetka v svojih najboljših oblikah neločljiva od umetniške fotografije. Razvijala se je vzporedno z ostalimi fotografskimi zvrstmi in  kot nadomestek slikarstva – ki je v vseh svetovnih dvorih obeleževalo razkošne in ekstravagantne modne smernice, prevzela vlogo beleženja estetike oblačilne kulture. Prve modne fotografije so bile ustvarjene že v 1850ih, njihovo mesto v umetnosti pa sta zaznamovala predvsem Harper’s Bazaar in Vogue (ustanovljena v poznih 1800ih), ki sta sprva objavljala modne ilustracije, kasneje pa konceptualno in estetsko dodelane editoriale, ki niso predstavljali le novih kreativnih dosežkov visoke mode, temveč skozi kombinacijo le-te in fotografije pripovedovali zgodbo. Fotografi in fotografinje kot na primer Louise Dahl-Wolfe, Ellen von Unwerth, Corinne Day, Tim Walker, Peter Lindbergh, Richard Avedon in Helmut Newton, so preko modne fotografije legitimizirali umetniško zvrst, ki se lahko pojavlja tako v revijah in reklamnih panojih, kot tudi na stenah galerij. Prav po fotografu Helmutu Newtonu se imenuje tudi regionalna platforma za modno fotografijo HELMUT, katere ustanoviteljica je Urška Pečnik. Izbira njegovega imena kaže na določene podobnosti, ki si jih delita fotografa, saj tudi Urška Pečnik ustvarja provokativne fotografije, ki neposredno izražajo erotiko. Posebnost njenih fotografij je neizpodbiten ženski pogled, ki se ne pri fotografinji in ne pri modelih, ne podreja moškim fantazijam, temveč izriše prostor za žensko seksualnost v kombinaciji z individualno feminilno izraznostjo, pripovednostjo in fantazijami. Prioriteta fotografij je drzna, surova in eksperimentalna estetika z mnogimi elementi campa – kot je senzibilno in ekstravagantno teatralnost definirala Susan Sontag. Na fotografijah Urške Pečnik ne vidimo retuširanih teles in klišejskih ekscesov. Fotografinja modo spretno kombinira s kontrasti med retro elementi/futurizmom,  religiozno estetiko/seksualnostjo, običajnimi mestnimi prizori/eleganco, naravo/luksuzom. To ustvari nepričakovano in razgibano vizualno udarnost, ki je ob delu za oblikovalce, znamke, modne tedne in revije, zlahka prepoznavna zaradi svojega nekompromisno unikatnega sloga.

Fotografije tokrat razstavlja na fototapetah, ki aludirajo na oglaševalsko plat modne fotografije, kar pa kombinira s klasičnimi zlatimi okvirji, ki nakazujejo umetniško in zgodovinsko vrednost fotografskega žanra, ter ustvarjajo sintezo med vsemi plastmi modne fotografije. Zgodovino fotografije in poigravanje z elementi krščanstva naslovi v delno instalacijski sopostavitvi fotografije Jezusa, črno bele poročne fotografije in avtorske fotografije, kjer prej omenjena elementa nastopata v ozadju. Na klasičnem elementu slovanskega doma – čipkastem prtičku, razstavlja tudi svojo novo fotoknjigo Yebiveter. Naslov knjige in tudi same razstave pa znova komunicirata o svobodnem in rahlo ironičnem umetniškem pristopu fotografinje.

Sara Nuša Golob Grabner

 

Urška Pečnik (1991) is a visual artist who, after graduating from the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana (2014), continued her MA in photography at the Accademia di belle arti di Brera in Milan (2016). This led her to work for a photography agency there, which also covered Milan Fashion Week. Her work combines fashion and contemporary original photography. She has collaborated with many Slovenian and international fashion designers, artists and platforms, including Anja Medle, M Fiction, Benedetti Life, Ljubljana Fashion Week, Milan Fashion Week, Zalando, N21, Bikkembergs, Genny, MRFY, Viberate, … She is the founder of HELMUT, a regional platform for fashion photography (2020) and the recipient of the Elle Style Award in the Young Talent category (2021). Her work has also been published in Vogue magazine.

HUGU BOOS

Fashion photography, at its best, has been inseparable from art photography from the very beginning. It developed alongside other photographic genres and took on the role of recording the aesthetics of dress culture as a substitute for painting, which in all the world’s courts celebrated the luxurious and extravagant fashion trends. The first fashion photographs were taken as early as the 1850s, and their place in the arts was established mostly by Harper’s Bazaar and Vogue (founded in the late 1800s), which first published fashion illustrations and later conceptual and aesthetically sophisticated editorials, which not only showcased the new creative achievements of haute couture, but also told a story through the combination of fashion and photography. Photographers such as Louise Dahl-Wolfe, Ellen von Unwerth, Corinne Day, Tim Walker, Peter Lindbergh, Richard Avedon and Helmut Newton legitimised an artistic genre that could appear in magazines and billboards as well as on gallery walls. The regional platform for fashion photography HELMUT, founded by Urška Pečnik, is named after the photographer Helmut Newton. The choice of his name points to certain similarities shared by the two photographers, as Urška Pečnik also creates provocative photographs that directly express eroticism. What is special about her photographs is the undeniable feminine gaze, which, neither in the case of the photographer nor in the case of the models, submits to male fantasies, but rather carves out a space for female sexuality in combination with individual feminine expressiveness, narrativity and fantasies. The priority of the photographs is a bold, raw and experimental aesthetic with many elements of camp – as Susan Sontag defined sensual and extravagant theatricality. Urška Pečnik’s photographs do not show retouched bodies and clichéd excesses. The photographer skilfully combines fashion and contrasts between retro elements/futurism, religious aesthetics/sexuality, ordinary urban scenes/elegance, nature/luxury. This creates an unexpected and exuberant visual impact which, when working for designers, brands, fashion weeks and magazines, is easily recognisable for its uncompromisingly unique style.

On this occasion, she exhibits her photographs on photo wallpapers that allude to the advertising side of fashion photography, which she combines with classic gold frames that suggest the artistic and historical value of the photographic genre, creating a synthesis between all the layers of fashion photography. The history of photography and experimentation with the elements of Christianity is addressed in a semi-installation juxtaposition of a photograph of Jesus, an old black and white wedding photograph and an artist’s original photograph, where the aforementioned elements appear in the background. She is also exhibiting her new photobook Yebiveter on a classic element of a Slavic home – a lace doily. The title of the book and the title of the exhibition itself once again communicate the photographer’s free and slightly ironic artistic approach.

Sara Nuša Golob Grabner

 

Urinki z razstave:

Fadil Šarki

17.2.2023 – 17.3.2023

Fadil Šarki (1951) je študiral novinarstvo na Fakulteti za politične vede v Beogradu.

Imel je deset samostojnih razstav. Skupaj je razstavljal na več kot 170 skupinskih razstavah doma in v tujini, kjer je prejel več kot 30 nagrad. Med drugim je bil devetkrat nagrajen na republiških razstavah Foto zveze Srbije. Dvakrat je osvojil prvo mesto na tekmovanju “Press photo Serbia” v kategoriji dokumentarne fotografije. Na mednarodnem festivalu v Sarajevu je prejel prvo nagrado v kategoriji reportažne fotografije. Na Festivalu fotografije v Rovinju je bil dvakrat nagrajen – leta 2020 prvo mesto za fotografijo arhitekture, leta 2021 tretje mesto za urbano krajino.

Mojster fotografije, Foto zveza Srbije, član ULUPUDS (Združenje likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Srbije.)

Črno beli svet

Fadil Šarki se je odločil, da eno izmed svojih številnih zgodb o ‘’osvobajanju’’ barve prenese v naš vse-obdajajoči črno beli svet, prepoln sivih odtenkov. Kajti ob gledanju določene črno bele slike si venomer postavljamo vprašanje: zakaj je ta motiv prikazan ravno na ta način? Teoretični odgovor na to vprašanje bi bil, da se osvobojeni vtisi barve in vizualno poenostavljene fotografije vračajo k svojim prvinskim vrednostim, zasnovanimi na tonskem odnosu sence, svetlobe, kontrasta, oblike in teksture. To je povzročilo, da se avtor še posebej posveti kompoziciji, ki pa skupaj z vsemi elementi na fotografiji, pri gledalcu izzovejo individualno pogojena čustva.

Tako pridemo do najpomembnejšega dejstva, zaradi katerega je nastala ta in vse ostale Šarkijeve fotografije. Gre namreč za nabor prefinjenih čustev, ki jih občutimo, ko gledamo črno bele slike sveta. Prav tako je pomembno dejstvo, da je avtor teh fotografij iskal motive na zelo neobičajnih mestih, ter se močno trudil pri prezentaciji skorajda bizarno-komičnih motivov.

Milan Zivkovic

Pejsaž mesta – Tukaj in tam

Šarki razvija vizualno prakso, ki nas privede do izpraševanja odnosa med fotografijo in realnostjo. K njej pristopa iz zanimanja za urbani pejsaž kot morebitni lastni pogled na dani pejsaž. Slednjega pa opazi tam, kjer ga drugi ne vidijo. Fotografija tako postane avtorica zgodbe, ki se vzpostavlja med obstoječim (tam) in intervencijo (tukaj), kar daje prednost subjektivnemu pogledu na sam pejsaž.

Kaj dandanes pomeni besedna zveza ”urbani pejsaž”? Da je odnos pejsaža in mesta, ki nastopa kot fotografski atelje velikokrat delikaten in paradoksalen. Da ga urbanizacija postavlja pod vprašaj, da je pejsaž legitimna kategorija ruralne fotografije, ali, da je v času metropolizacije vztrajanje na ohranjanju odnosa med urbanim in naravnim okoljem, problematično. Mestni pejsaž mnogokrat v fotografiji pomeni prikaz parkov, vrtov in ostalih zelenih oaz, medtem, ko se urbani pejsaž poslužuje geografije, urbanizma in arhitekture. Šarkijeva fotografija urbanih predelov pa je dejanje, ki presega zgolj dokumentarno naravo fotografiranja. S pomočjo enkratnih, nenadnih vtisov namreč avtor pogleda skozi objektiv na teren, proti svojstvenim občutjem estetskih kriterijev in tako daje fotografiji lasten pečat avtonomnosti, neodvisnosti od omenjenih disciplin fotografiranja.

Ulično življenje

Fadil Šarki se je v iskanju nevidnih življenjskih zgodb sprehodil po številnih ulicah po svetu. Naučil se je slediti in prepustiti toku življenja. Fotografije nam dokazujejo, da je avtor venomer uspel najti mesta, v katerih se lahko fotografira zares zanimive motive, naj bo to s pomočjo lastnih modelov, postavitve v vlogo opazovalca ali zavzetje vloge ”paparazzi-ja”, ki krade trenutke. Ob tem ga je najverjetneje spremljala misel Đorđa Adera: ”Vse, kar ste si kadarkoli želeli, se nahaja na drugi strani strahu”. Večina ljudi namreč čuti strah do pristopanja k ljudem, do reakcije sočloveka in zavestne odločitve ne slediti ustaljenemu toku življenja. Zato fotograf ubere pot, kjer se njegovo telo spaja z ritmom ulice in ne pride do reakcij, ni strahu. Edino, kar zares šteje je fotografija.

Milan Zivkovic

Fotoklub Split

Foto klub Split je bil ustanovljen leta 1911 in je eno najstarejših združenj občanov na območju mesta Split, Dalmacije in Hrvaške. Glede na to da je delovanje društva med obema svetovnima vojnama zamrlo, lahko o kontinuiteti delovanja društva govorimo od petdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat se je dejavnost društva izredno okrepila, Foto klub Split pa je postal pomemben del kulturnega in družabnega življenja mesta Split. Prispevek društva k izobraževanju in usposabljanju lokalne skupnosti na področju tehnične kulture ter vzgoji celih generacij mladih moških in žensk za ukvarjanje s fotografijo in usvajanje zahtevnih fotografskih tehnik je neizmeren. Od leta 1953 ima društvo sedež v istem prostoru na Marmontovi ulici v samem središču mesta, od leta 1956 pa v omenjenem prostoru vodi fotogalerijo, v kateri so že skoraj sedemdeset let neprekinjeno na ogled izključno fotografske razstave. Zato sta bila Galerija fotografije in Foto klub Split leta 2014 trajno zaščitena kot kulturna dobrina v registru kulturnih dobrin Ministrstva za kulturo in medije.

Razstavni prostor društva, fotografska galerija, je danes kultni prostor, ki ga vsi radi obiščejo – upokojenci po obisku plaže, mladi po sprehodu do Rive, nekateri so ljubiteljski fotografi, drugi le ljubitelji fotografskih podob –  in se z veseljem pogovarjajo o razstavljenih fotografijah. Foto klub Split zagotovo dolguje tako velik obisk in dinamično komunikacijo z obiskovalci dejstvu, da v svoji stoletni zgodovini nikoli ni postal elitističen prostor, omejen na ozek krog strokovnjakov in akademskih umetnikov, kot se pogosto dogaja s prestižnimi razstavnimi prostori. Nasprotno, Galerija fotografije se je z leti razvila v izjemno demokratičen prostor, odprt in dostopen vsem, kar dokazuje veliko število partnerskih projektov, vključenost v humanitarne akcije in projekte, pomembne za mesto Split in njegove prebivalce.

Danes ima Foto klub Split 87 članov – profesionalnih fotografov, fotoreporterjev, amaterskih fotografov in ljubiteljev fotografije – delo članov združenja pa je priznano tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Posebej je treba poudariti, da danes skoraj polovico članstva sestavljajo ženske, ki tudi zasedajo številne položaje v združenju, v nasprotju z začetki združenja, ko je bilo med 150 člani združenja le deset žensk. Vendar pa tudi danes, tako kot v samih začetkih delovanja fotokluba, ne moremo govoriti o kakšnem prepoznavnem, edinstvenem fotografskem slogu združenja. Skupni imenovalec skozi zgodovino bi bila prav raznolikost fotografskih izrazov in izrazita individualnost članov, ki jih kljub različnim pristopom in vrednotenju medijev povezuje resnična ljubezen do fotografije. Navdušenje in ljubezen sta razloga, da je Foto klub Split kot eno najstarejših splitskih društev preživel, čeprav pogosto na robu obstoja, pogosto brez pozornosti in podpore oblasti, kljuboval burnim in nemirnim letom naše zgodovine ter vzgajal nove generacije ljubiteljev fotografije.

Razstava članov Foto kluba Split v Foto klubu Maribor je odlična priložnost za predstavitev članov našega kluba širšemu občinstvu, krepitev sodelovanja med obema društvoma, mreženje in izmenjavo, zato upamo, da se bodo takšni projekti izmenjave razstav nadaljevali tudi v bližnji prihodnosti in postali tradicionalni. V okviru te razstave so bila izbrana dela 25 avtorjev:

Antonio Stipinović

Andrija Vrčan

Brigita Ercegović

Damir Borčić

Diana Junaković

Dragana Vukić

Duje Klarić

Igor Bakotić

Igor Surjan

Iris Ban

Ivan Galić

Joško Stipanović

Maja Prgomet

Marina Blažević

Milan Šabić

Robert Pleško

Rocco Zorić

Pero Dragičević

Šimo Dragičević

Tina O’Rielly

Valentino Bilić Prcić

Vicko Vidan

Vlatka Vela

Žaklina Antonijević

Žana Hrkać

RAZPIS ZA RAZSTAVLJANJE V FG STOLP 2024

Rok: 10.10.2022

Fotogalerija STOLP, vabi k sodelovanju in prijavi, umetnike posameznike in kolektive, ki ustvarjajo na področju fotografske umetnosti.

VSEBINA PRIJAVE:

– jasno opredeljen vsebinski koncept projekta,

– definiran okvir izvedbe in tehnični načrt,

– navedba avtorjev s kratkim življenjepisom, referencami in kopijami objavljenih kritik, katalogov, časopisnih člankov oz. navedbami medijskih objav,

– fotografsko gradivo v fizični ali elektronski obliki,

– navedba kontaktov (ime in priimek, elektronska pošta, mobilna tel. št.).

Prijave pošljete nakasnje do 10. oktobra 2023 na: galerijastolp@gmail.com

Fotoklub Maribor kot krovni organizator galerijske dejavnosti v Fotogaleriji STOLP, pri pripravi projektov prispevamo:

– galerijski prostor v času razstave z vsemi obratovalnimi stroški,

– varovanje razstave,

–  osnovno tehnično pomoč pri postavitvi že pripravljenega in tehnično načrtovanega projekta,

– izposojo tehnične opreme v okviru razpoložljivih možnosti,– promocijo razstave v sodelovanju s producentom,

– oblikovanje in tiskanje tipske zgibanke, e-vabila, objava na portalu fotokluba maribor, družbenih omrežjih

–   obveščanje javnosti,

– odprtje razstave z manjšo pogostitvijo,

– potrditev referenc in izdajanje izjav o sodelovanju pri prijavah na razpise za zbiranje sredstev izvajalca projekta. Z izbranimi avtorji bo sklenjena pogodba o razstavljanju in sodelovanju.

Pridržujemo si pravico do neupoštevanja nepopolnih prijav in zavrnitve predlaganih projektov brez dodatnega vsebinskega pojasnila.